Jedro

Toženec ne more biti odškodninsko odgovoren zgolj zato, ker ni uspel s tožbo na ugotovitev izključne lastninske pravice na sporni nepremičnini.

Če je toženec želel preprečiti vnovčenje vknjiženih hipotek na sporni nepremičnini, je moral terjatve plačati, z izvensodno poravnavo pa je dosegel njihovo plačilo v nižjem znesku. Stališče, da plačilo v situaciji grozeče realizacije hipoteke v izvršbi ne predstavlja plačila v izogib sili, je prestrogo in materialnopravno napačno. Za takšno plačilo namreč ni mogoče reči, da prestavlja svobodno privolitev v plačilo tujega dolga.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se v II. točki izreka tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi delno ugodi ter je tožena stranka po nasprotni tožbi A. A. dolžna plačati tožniku po nasprotni tožbi B. B. znesek 5.834,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2015 dalje do plačila, v IV. točki izreka glede odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov pa se znesek 572,40 EUR zniža na 548,95 EUR. Sicer se pritožba tožene stranke zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožencu pa je dolžna v roku 15 dni povrniti 2.805,52 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je v obravnavani zadevi od toženca s primarnim zahtevkom zahtevala plačilo 456.000,00 EUR odškodnine iz naslova premoženjske škode, ki naj bi ji nastala zaradi nemožnosti uporabe solastne nepremičnine, s podrednim tožbenim zahtevkom pa plačilo iz naslova neupravičene obogatitve v znesku 347.358,00 EUR. Sodišče je oba tožbena zahtevka zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke na plačilo zneska 59.638,06 EUR iz naslova neupravičene obogatitve. Tožnici je naložilo, da je dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v višini 4.072,48 EUR, toženec pa tožnici v višini 572,40 EUR.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

Tožnica vlaga pritožbo zoper I., III. in IV. točko sodbe iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Meni, da ji je bila kršena pravica do izvedbe predlaganega dokaza, saj sodišče brez upravičenega razloga ni zaslišalo pravdnih strank. Neizvedba dokaza tudi ni bila obrazložena. Izjavljanje strank v pisnih vlogah ne more nadomestiti njihovega zaslišanja. Dokazna ocena sodišča je pomanjkljiva, saj niso ugotovljene individualne lastnosti posameznih dokazov in tudi ni sklepa o obstoju ali neobstoju določenih dejstev. Utemeljen je primarni tožbeni zahtevek, saj je bilo dejanje toženca samovoljno in protipravno. Toženec tožnici ne bi smel onemogočati njenih upravičenj v zvezi s soposestjo. Želel ji je le škodovati, kar ne more biti predmet ustavne pravice do sodnega varstva. Tožnica je šele s tožbo dosegla, da ji je toženec 12. 6. 2000 izročil ključe poslovnega prostora. Tudi kasneje ji je oporekal solastnino, pri čemer pa z zahtevkom na ugotovitev, da je izključni lastnik nepremičnine, ni uspel. Toženec je očitno oviral tožnico pri urejanju lokala, čeprav bi sam imel iz tega naslova lahko le koristi. Če bi sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, bi dejansko stanje lahko popolno in v celoti ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba se ne opredeli do navedb, da je bil toženec fizično in psihično nasilen do tožnice. Neutemeljen je očitek, da je tožnica samovoljno posegla v lokal, s tem ko je podrla in zgradila predelno steno, saj te okoliščine niso bile ugotavljane. Tudi brez predloga pravdnih strank bi sodišče pri odločanju lahko uporabilo izkustvena pravila, pravila znanosti in stroke ter logičnega mišljenja ter v celoti ugodilo primarnemu zahtevku. Enako velja za podredni zahtevek. Prikrajšanje tožnice je bilo podano, povečanje premoženja toženca pa ni bilo ugotavljano in posledično tudi ne vzročna zveza, zato je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodba ni podala dokazne ocene navedbe tožnice, da je imela najemnika, ki je bil že od leta 2002 pripravljen lokal vzeti v najem in bi kril tudi stroške delitve solastnine. Sodišče se ni opredelilo do izgube zaradi izgube koristi in nemožnosti uporabe polovice lokala. Sporna je ugotovitev, da je bila tožnici od 12. 6. 2000 do junija 2013 omogočena soposest lokala. Niso bila ugotovljena dejstva, na kakšen način je tožnica sploh vstopila v lokal v februarju 2009. Posledično je napačna odločitev o stroških postopka.

Toženec vlaga pritožbo zoper sodbo v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo zneska 5.834,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2015 dalje in v zvezi z zahtevkom za plačilo stroškov postopka v zvezi z nasprotno tožbo. Opozarja, da sta toženec in upravnik C., d.d., vse odprte sodne postopke medsebojno uredila 5. 3. 2014 z izvensodno poravnavo, po kateri je toženec upravniku plačal 11.669,21 EUR. O tem je v spis predložil listine, potrdila o poplačilu obveznosti. Na naroku je tudi pojasnil, da je nasprotoval plačilu stroškov upravnika, vendar v nekaterih sodnih postopkih ni uspel in glede teh je bila sklenjena sodna poravnava. Toženec je kril stroške upravnika v zvezi z nepremičnino v solasti obeh pravdnih strank. Po letu 2009, ko se je tožnica vpisala v zemljiško knjigo, je upravnik zaračunaval stroške ločeno obema strankama. Toženec je v letu 2014 vedel, da s plačilom svojega dolga plačuje po vsebini tudi dolg tožnice, vendar se temu ni mogel upreti. To je dokazano z vsebino izvensodne poravnave. V njej so naštete opravilne številke postopkov, od katerih je večina izvršilnih postopkov na nepremičnino, kar dokazuje, da je bil toženec te zneske primoran plačati. Sodišče je napačno zavrnilo zahtevek, sklicevaje na 191. člen OZ. Nepravilno je pravno sklepanje, da neuspešno nasprotovanje plačilu v sodnih postopkih še ne pomeni prisile. Toženec je bil dolžan plačati upniku, saj je nekatere sodne postopke izgubil. V razmerju do upnika se ni mogel sklicevati, da ni dolžan plačevati. Tožeča stranka je navedbe tožene stranke le pavšalno prerekala. Pravdni stranki se ne preneseta in sta v različnih sodnih postopkih že preko petnajst let. Neresničen in nelogičen je zato zaključek, češ da je toženec nekaj plačal za tožnico, čeprav je vedel, da tega ni dolžan. Z izvensodno poravnavo je toženec dosegel dogovor o plačilu nižjega zneska dolga, kot bi ga bil sicer dolžan plačati, kar je koristilo tudi tožnici.

3. Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in prerekali podane pritožbene trditve.

4. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da zaradi jasnosti obrazložitve tožnico in hkrati toženko po nasprotni tožbi označuje kot tožnico, toženca – tožnika po nasprotni tožbi pa kot toženca, tudi če se razlogi nanašajo na odločitev po nasprotni tožbi.

6. Pritožbeni očitki tožnice o bistvenih kršitvah določb postopka niso utemeljeni. Zgolj s povzemanjem zakonskega teksta iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožnica v ničemer ne pojasni pomanjkljivosti sodbe, glede katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Nasprotno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da vsebuje sodba razloge o vseh pravno relevantnih dejstvih. Ti so vsebinsko skladni in razumljivo pojasnjujejo sprejeto odločitev.

7. Dokaz z zaslišanjem strank je le eden od načinov dokazovanja resničnosti postavljenih trditev. Ker je sodišče prve stopnje že na podlagi drugih izvedenih dokazov ugotovilo, da trditve tožnice o nedopustnem ravnanju toženca niso utemeljene oziroma da zatrjevano ravnanje (vodenje sodnih postopkov) nima znakov nedopustnega ravnanja, dokaz z zaslišanjem strank glede primarnega zahtevka ni bil potreben. Pri odločanju o podrednem zahtevku pa je sodišče izhajalo iz neprerekanih trditev strank o trajanju (so)posesti lokala in njegovem stanju, zato o teh (nespornih) dejstvih strank ni bilo treba zaslišati. Pritožnica v pritožbi tudi ne pojasni, v čem naj bi dokaz z zaslišanjem strank omajal dokazno oceno sodišča glede obstoja posameznih pravno relevantnih dejstev. Opustitev zaslišanja strank tudi ne pomeni kršitve načela kontradiktornosti, temveč gre zgolj za opustitev dokaznega sredstva. Stranka je namreč imela pravico do izjave v postopku, ki jo je uresničila s pisnimi vlogami in udeležbo na narokih, kjer se je lahko izrekla o vseh trditvah nasprotne stranke in izvedenih dokazih.

8. Ker pritožba ne pojasni, do katerih izvedenih dokazov se sodišče ni opredelilo, pritožbeno sodišče na pavšalni očitek o pomanjkljivosti dokazne ocene ne more odgovoriti. Pritožbeni preizkus se namreč opravlja le v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ti pa morajo biti konkretizirani.

9. Pritožba se glede predpostavke protipravnega ravnanja v okviru primarnega tožbenega zahtevka zmotno sklicuje na tretji odstavek 33. člena SPZ, ki govori o neobstoju pravnega varstva posestnika, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu. Tožnica ne zahteva sodnega varstva soposesti, temveč plačilo odškodnine zaradi onemogočanja (so)uporabe poslovnega prostora. Razlogom sodišča prve stopnje, ki jih je po kronološkem vpogledu sodnih postopkov med strankama sprejelo in obrazložilo v 21. in 28. točki sodbe, ki pojasnjujeta, da ravnanje toženca zgolj zaradi vodenja sodnih postopkov ni bilo protipravno, prav tako ni šlo za šikaniranje in zavlačevanje, pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Teh zaključkov pritožba ne more omajati zgolj s sklicevanjem, da je tožnik z vodenjem sporov želel le škodovati tožnici, saj ta zlorabe pravic ni dokazala. Ker tožnica zahteva plačilo odškodnine šele od 1. 4. 2004 dalje, tudi ni relevantno, da je izročitev ključev dosegla šele po vložitvi tožbe 12. 6. 2000. Toženec ne more biti odškodninsko odgovoren zgolj zato, ker ni uspel s tožbo na ugotovitev izključne lastninske pravice na sporni nepremičnini. Ker se tožbeni zahtevek ne nanaša na škodo zaradi psihičnega in fizičnega nasilja, sodišču v tem delu ni bilo treba izvajati dokazov za ugotavljanje dejanskega stanja. Prav tako toženec ni odškodninsko odgovoren, če je propadel v motenjski pravdi zgolj zaradi prepozno vložene tožbe. Pritožba ne pojasni, zakaj naj bi bil čas za delitev nepremičnine neprimeren že v letu 2009, zato z grajo zaključka sodišča, da bi lahko obe stranki bistveno pred letom 2013 podali zahtevek na delitev solastnine, ne more uspeti.

10. Za uspeh s podrednim zahtevkom bi tožnica morala izkazati, da je toženec brez pravnega temelja obogaten, sama pa prikrajšana (190. člen OZ). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, izhaja, da je tožnica s ključi lokala razpolagala od 12. 6. 2000 do junija 2013, torej trinajst let, v tem obdobju celo poskušala (brez soglasja toženca in posledično neuspešno) začeti z gradbenimi deli, zato ne drži, da bi bil toženec z izključno posestjo lokala obogaten. Bistvena je ugotovitev, da je bil lokal ves čas v tretji podaljšani gradbeni fazi in kot tak neuporaben za takojšnjo oddajo, za usposobitev za gostinsko dejavnost pa bi potrditvah same tožnice potrebovali kakšno leto. Ravno zato je sodišče tudi glede obdobja od junija 2013 do 15. 10. 2013 ugotovilo, da nepremičnina tožnici ne bi prinašala ekonomske koristi, saj jo ne bi mogla usposobiti tako hitro za pridobitno dejavnost. Tega ne trdi niti v pritožbi, zato tudi ni bistveno, da se sodišče ni opredelilo do resničnosti trditve o najemniku, ki naj bi bil že od leta 2002 pripravljen lokal vzeti v najem in kriti stroške delitve solastnine. V tem letu je namreč tožnica imela soposest lokala, pa očitno delitve ni bila sposobna izvesti.

11. Po povedanem so v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi tožnice neutemeljeni, zato je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih razlogov iz drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijani I. in III. točki izreka sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Toženec s pritožbo izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi glede plačila zneska 5.834,60 EUR, ki ga od tožnice terja na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi. Omenjeni znesek predstavlja, upoštevajoč solastninska razmerja, na tožnico odpadlo polovico zneska, ki ga je toženec po izvensodni poravnavi plačal upravniku stavbe C., d. d., za stroške upravljanja v obdobju od 1. 6. 1999 do vključno 31.7. 2009. Znesek izplačila med strankama ni bil sporen. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da je toženec ob sklenitvi izvensodne poravnave 5. 3. 2014 vedel, da glede na solastniški delež tožnice plačuje nekaj, za kar ve, da ni dolžan, in zato skladno s 191. členom OZ nima pravice zahtevati vračila.

13. Če je toženec želel preprečiti vnovčenje vknjiženih hipotek na sporni nepremičnini, je moral terjatve plačati, z izvensodno poravnavo pa je dosegel njihovo plačilo v nižjem znesku. Stališče sodišča prve stopnje, da plačilo v situaciji grozeče realizacije hipoteke v izvršbi ne predstavlja plačila v izogib sili, je po oceni pritožbenega sodišča prestrogo in materialnopravno napačno. Za takšno plačilo namreč ni mogoče reči, da prestavlja svobodno privolitev v plačilo tujega dolga.(1) Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi toženca ugodilo in sodbo v II. točki izreka v izpodbijanem delu, ki se nanaša na plačilo zneska 5.834,60 EUR, spremenilo tako, da je zahtevku po nasprotni tožbi v tem delu ugodilo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP.

14. Toženec s pritožbo v celoti izpodbija IV. točko izreka sodbe glede odločitve o povračilo pravdnih stroškov v zvezi z nasprotno tožbo, pri čemer pritožbe v tem delu ne obrazloži. Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo odločitev o nasprotni tožbi, je posledično ponovno odmerilo tudi pravdne stroške v zvezi s to tožbo. Ob tem je upoštevalo tarifo, veljavno ob vložitvi nasprotne tožbe 18. 5. 2015.(2) Tožencu je priznalo znesek 1100 točk za vložitev nasprotne tožbe, 1100 točk za vložitev prve pripravljalne vloge in 1100 točk za udeležbo na prvem naroku za glavno obravnavo, kar upoštevajoč povečanje za materialne stroške znaša 3.343 točk, upoštevajoč vrednost točke 0,459 EUR pa 1.534,43 EUR, oziroma z DDV 1.872,01 EUR. Tožencu je sodišče priznalo še stroške sodne takse za nasprotno tožbo v višini 1.227,00 EUR, zato skupaj odmerjeni stroški toženca znašajo 3.099,01 EUR, upoštevajoč njegov uspeh z nasprotno tožbo v višini 9,78% pa 303,08 EUR. Tožnici je sodišče glede na njeno priglasitev priznalo 1100 točk za odgovor na nasprotno tožbo in 550 točk za prvo pripravljalno vlogo, kar upoštevajoč materialne stroške znaša 1.686,05 točk, glede na vrednost točke 0,459 EUR 774,10 EUR, povečano za DDV pa 944,40 EUR. Tožnica je po nasprotni tožbi uspela z 90,20%, zato njeni stroški z nasprotno tožbo znašajo 852,03 EUR. Po pobotanju je zaradi pretežnega neuspeha z nasprotno tožbo toženec tožnici dolžan povrniti 548,95 EUR pravdnih stroškov in v tem obsegu je sodišče odločitev o pravdnih stroških v IV. točki izreka sodbe spremenilo.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega in drugega odstavka 154., 155. in 165. členu ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, vključno s stroški odgovora na pritožbo toženca, saj je slednji s pritožbo uspel. Hkrati je sodišče tožnici naložilo pritožbene stroške toženca, ki je uspel s pritožbo v izpodbijanem delu, prav tako pa je obrazloženo odgovoril na pritožbo tožnice. Stroške toženca je sodišče odmerilo skladno z veljavno odvetniško tarifo in predstavljajo stroške vložitve pritožbe v višini 500 odvetniških točk, povečane za poštne in telekomunikacijske storitve in davek na dodano vrednost, kar skupaj znaša 285,58 EUR ter strošek sodne takse v višini 285,00 EUR, skupno tako za pritožbo 570,58 EUR. Hkrati je toženec upravičen tudi do stroškov odgovora na tožničino pritožbo, in sicer v vrednosti 2500 odvetniških točk, povečanih za poštne in telekomunikacijske storitve ter DDV, kar po obračunu skupaj znaša 1.413,94 EUR, toženec pa je moral plačati tudi sodno takso v višini 821,00 EUR, zato skupaj stroški odgovora na pritožbo znašajo 2.234,94 EUR. Skupno je tako tožnica tožencu dolžna povrniti 2.805,52 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Op. št. (1): Primerjaj tudi odločbo VSRS III Ips 18/2007. Op. št. (2): Odvetniška tarifa, Ur. list 2/2015.