Jedro

Pri neodplačnem prenosu površin na pravnega prednika prvotoženke, na katerih naj bi se uredili parki, poti in druge javne površine, po oceni Vrhovnega sodišča ni šlo za prenos v prosto razpolaganje, temveč za prenos, ki je bil namenski in časovno omejen na tisto obdobje, v katerem je ta te površine uporabljal. Če je bila sporna nepremičnina javna površina, jo je imel pravni prednik prvotoženke v uporabi samo, dokler javna pot ni bila zgrajena oziroma rekonstruirana. Po dograditvi pa je njegova pravica uporabe dejansko prenehala. Tedaj ta nepremičnina ni bila več njegovo osnovno sredstvo in drugotoženka v takem primeru ex lege ni postala njena lastnica.

Beseda "vključno", ki jo vsebuje prvi odstavek 76. člena ZGJS, jasno nakaže, da se po tem členu ne lastnini zgolj infrastruktura, pri kateri je izpolnjen eden izmed taksativno določenih pogojev v alinejah.

Vrhovno sodišče je v obrazložitvi judikata II Ips 213/2010 sodilo le o tem, ali tam obravnavan primer ustreza zahtevam iz 76. člena ZGJS. Na to vprašanje je odgovorilo pritrdilno, ker naj bi bil izpolnjen pogoj, da so bila infrastrukturna sredstva neodplačno prenesena v podjetje za izvajanje dejavnosti iz 68. člena oziroma prvega odstavka 72. člena ZGJS. Stališča o tem, kaj bi bilo, če ta pogoj ne bi bil izpolnjen, z vidika precedenčnega utemeljevanja (in zavezujoče moči precedensa) niso relevantna, preprosto zato, ker sodišče takšnega primera (z vso živostjo konkretnih dejanskih okoliščin) pri predhodnem odločanju ni imelo pred seboj in o njem torej ni odločilo.

Izrek

I. Reviziji se v izpodbijanem delu (glede parcele št. 175/16 k. o. ... in glede podrednega zahtevka) ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v tem delu razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Oris dejanskega stanja**

1. Prvotoženki je bila z odločbo Skupščine občine Ljubljana Center z dne 30. 6. 1972 za izvedbo gradnje novega Trga revolucije brezplačno dodeljena pravica uporabe parcele št. 175/3 k. o. .... Po izgradnji pa bi morala v skladu z odločbo javne površine (poti, zelenice, parke) brezplačno prenesti nazaj na tožnico. Sporna nepremičnina se nahaja med stavbama tretje in četrte toženke, po njej poteka dovoz do njiju ter pešpot, ki vodi od Slovenske ceste do podhoda Maximarket. 2. Leta 2004 je želela prvotoženka sporno parcelo prenesti v tožničino last, vendar je ta prenos odklonila.

3. Z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest, ki je stopil v veljavo dne 26. 7. 2005, je tožnica sporno nepremičnino kategorizirala kot cesto.

4. Dne 23. 6. 2006 sta prvo- in drugotoženka sklenili posadno listino, v kateri sta ugotovili, da je prvotoženka iz lastninskega preoblikovanja podjetja izločila parcelo št. 175/3 k. o. ..., da je bilo lastninsko preoblikovanje prvotoženke zaključeno in da so bile spremembe vpisane v sodni register dne 7. 11. 1995. Ugotovili sta tudi, da je ta parcela na podlagi 6. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (ZZLPPO) v zvezi z 2. členom Zakona o prenosu pooblastil, pravic in obveznosti Slovenske razvojne družbe in o prenehanju Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo postala last drugotoženke, sprememba lastništva pa zemljiškoknjižno ni bila izvršena.

5. Leta 2009 je drugotoženka nameravala sporno parcelo prodati v postopku javnega zbiranja ponudb. Tožnica jo je opozorila, da je parcela kategorizirana kot javna cesta. Drugotoženka je predlagala, da se del parcele št. 175/3, ki v naravi predstavlja pot za pešce, odmeri v posebno parcelo. V postopku parcelacije parcele št. 175/3 so nato nastale tri parcele s parc. št. 175/15, 16 in 17. Parcela št. 175/15 se nahaja tik ob nepremičnini v lasti četrtotoženke, parcela št. 175/17 meji na nepremičnino tretjetoženke, parcela št. 175/16 pa predstavlja ozek pas, ki je po vsej dolžini odmerjen med parcelama št. 175/15 in 175/17. 6. Dne 5. 12. 2011 je drugotoženka parcelo št. 175/15 prodala četrtotoženki, dne 6. 12. 2011 pa je parcelo št. 175/17 prodala tretjetoženki. Tožnici pa je predlagala, da odkupi parcelo št. 175/16 oziroma jo razlasti proti plačilu odškodnine.

7. Tožnica je nato vložila tožbo v tem pravdnem sporu, ter zahtevala 1) ugotovitev neveljavnosti vknjižbe na parceli št. 175/3 k. o. ...(sedaj parc. št. 175/15, 16, in 17) v korist drugotoženke, 2) ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na parceli št. 175/17 v korist tretjetoženke, 3) ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na parceli št. 175/15 v korist četrtotoženke, 4) vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov tako, da se znova vpiše pravica uporabe v korist prvotoženke, ter 5) ugotovitev lastninske pravice na sporni nepremičnini. Zastopala je stališče, da je z uveljavitvijo Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS) v skladu s prvim odstavkom 76. člena originarno pridobila lastninsko pravico na spornih parcelah, saj so bile te javna pot, s tem pa infrastrukturni objekt, namenjen izvajanju dejavnosti iz 68. člena tega zakona. Uveljavljala je tudi pridobitev lastninske pravice na podlagi 5. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL), saj pravni prednik prvotoženke ni imel dejanske pravice uporabe javne poti, temveč jo je imela tožnica. Podredno pa je od drugotoženke zahtevala vrnitev 94.000,00 EUR, kar predstavlja znesek kupnine, ki ga je ta prejela za prodajo parcel št. 175/15 in 175/17 tretje- in četrtotoženki.

8. Sodišče prve stopnje je tožničin primarni in podredni tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Tožnica se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožila v delu, ki se je nanašal na zavrnitev zahtevka za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe na parceli št. 175/3 v korist drugotoženke, za vzpostavitev prejšnjega stanja vpisov tako, da se znova vpiše pravica uporabe v korist prvotoženke, za ugotovitev lastninske pravice na sporni nepremičnini ter glede zavrnitve podrednega tožbenega zahtevka. Ni pa se pritožila zoper zavrnitev zahtevka za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na parceli št. 175/17 v korist tretjetoženke in na parceli št. 175/15 v korist četrtotoženke, zato je sodba sodišča prve stopnje v tem delu postala pravnomočna.

9. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

**Nosilni razlogi nižjih sodišč**

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da si je prvotoženka aktivno prizadevala, da bi sporno nepremičnino brezplačno vrnila tožnici, vendar se ta na njena prizadevanja ni odzvala. Utemeljilo je, da pri pravici uporabe sporne nepremičnine, ki jo je tožnica prenesla na prvotoženko, ni šlo za začasno izvrševanje upravičenj ali izvrševanje samo nekaterih upravičenj iz te pravice. V prejšnjem družbenem sistemu ni obstajala začasna pravica uporabe. Prvotoženka je bila zgolj v obligacijski zavezi glede kasnejšega prenosa pravice uporabe nazaj na tožnico. Ker prvotoženka ni opravljala gospodarske javne službe v smislu 68. člena, sporna nepremičnina ni infrastrukturni objekt po prvem odstavku 72. člena ZGJS. Niti ni tožnica izkazala, da bi bili objekti financirani iz sredstev solidarnosti in vzajemnosti. Tožnica ni postala lastnica niti po določbah ZLNDL, saj je imela prvotoženka na dan uveljavitve tega zakona pravico uporabe na sporni nepremičnini. Ker prvotoženka sporne nepremičnine ni vključila v otvoritveno bilanco stanja na dan 1. 1. 1993, je lastninsko pravico na njej pridobila drugotoženka z uveljavitvijo ZZLPPO dne 1. 5. 1998. Odločilno je stanje na dan 1. 1. 1993. Na ta dan pa ZGJS še ni veljal, saj je bil v Uradnem listu RS objavljen šele dne 17. 6. 1993. Tretja in četrta toženka sta bili pri nakupu parcel št. 175/15 in 175/17 dobroverni. Prav tako tudi drugotoženka, saj niti tožnici ob dogovorih v zvezi s parcelacijo in odkupom spornih parcel, nastalih po njej, ni bilo znano, da bi bila lastnica po ZGJS. Dejstvo, da predmetne nepremičnine uporabljajo pešci, samo po sebi ne pomeni, da gre za javno pot. 11. Sodišče druge stopnje je utemeljilo, da ob ugotovitvi, da je bila prvi toženki dodeljena pravica uporabe na spornem zemljišču za izvedbo gradnje Trga republike, sporna nepremičnina ni bila predmet lastninjenja prvotoženke in je na podlagi posadne listine po ZZLPPO postala last drugotoženke. Prva toženka ni izvajala dejavnosti posebnega družbenega pomena, niti ni opravljala gospodarske javne službe v smislu 68. člena ZGJS. Dejavnost ni bila financirana iz javnih sredstev, niti niso bila sredstva neodplačno prenesena v podjetje za izvajanje gospodarske javne službe. Sporna nepremičnina vse do sprejetja tožničinega odloka v letu 2005 ni imela statusa javne površine, ker pa tedaj ni bila v tožničini lasti, sodišče prve stopnje tega odloka pravilno ni upoštevalo. Menilo je, da zato sporna nepremičnina v času izgradnje Trga republike ni bila javna pot. **Revizijske navedbe**

12. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Vztraja, da je bila sporna nepremičnina v času uveljavitve ZGJS dne 2. 7. 1993 infrastrukturni objekt, namenjen izvajanju dejavnosti iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena tega zakona. Sklicuje se na Odlok o komunalnih dejavnosti Ljubljanski občin (Uradni list SRS št. 42/82, 41/86), ki je kot dejavnost posebnega družbenega pomena določil tudi urejanje in vzdrževanje ulic, trgov in cest v mestih in naseljih mestnega značaja, ki niso razvrščene med magistralne in regionalne ceste, s pripadajočimi napravami, opremo in objekti. V njeni lasti je celotna ulica Josipine Turnograjske, razen spornega zemljišča. Sklicuje se tudi na Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območja urejanja v mestnem središču (Ur. list SRS št. 13/88 in Ur list RS, št. 21/90 in nasl). Leta 1993 je bila sporna nepremičnina na podlagi družbenega plana Občine Ljubljana Center za obdobje 1986/1990 in prostorskih sestavin občinskega dolgoročnega plana za obdobje 1986/2000 opredeljena kot stavbno zemljišče, in sicer kot prometna površina. Tako tedaj kot danes je predstavljala prometne površine. Opozarja, da sodišče druge stopnje teh dejstev ni niti omenilo, niti ni obrazložilo, zakaj jih ne šteje za pomembne. Prvotoženka je sporno zemljišče pridobila brezplačno, po izgradnji pa bi morala zemljišča vrniti tožnici. Poudarja, da na prvotoženko ni nikoli prenesla pravice uporabe v smislu polne razpolagalne pravice, ki bi jo bilo moč enačiti z lastninsko pravico, saj ona ni imela posesti, niti ni izvajala pravice uporabe v smislu lastninske pravice. Da nepremičnine ni štela za svojo last, potrjuje tudi dejstvo, da je ni vnesla med svoja osnovna sredstva, saj za to ni imela pravne podlage. Sporna nepremičnina je bila javna pot tako pred izgradnjo Trga revolucije kot po njej, zato ni pomembno, kakšno naravo je imela v času same izgradnje. Sklicuje se na odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča v judikatih X Ips 405/2009, II Ips 213/2010 in II Ips 855/2008. 13. Drugo-, tretje- in četrtotoženka vlagajo vsaka svoj odgovor na revizijo, v katerem nasprotujejo tožničinim navedbam in predlagajo, da Vrhovno sodišče revizijo kot nedopustno zavrže oziroma kot neutemeljeno zavrne.

14. Drugotoženka meni, da revizija zoper 4. točko ni dovoljena, ker je tožnica označila vrednost tega zahtevka na 30.000,00 EUR. Niti nima več pravnega interesa, saj se ni pritožila zoper celotno sodbo sodišča prve stopnje. Nižji sodišči sta pravilno uporabili 68. in 76. člen ZGJS. Teh določb ni mogoče razlagati tako, da objekt, ki bi lahko služil za dejavnosti, ki so bile z odloki določene kot dejavnosti posebnega družbenega pomena, z dnem uveljavitve ZGJS postane last občine oziroma države. Šele leta 2005 je tožnica sporno nepremičnino kategorizirala kot cesto. Sklicuje se na judikat II Ips 213/2010, po katerem so se infrastrukturi objekti lastninili po ZGJS samo, če je bil izpolnjen eden od v prvem odstavku 76. člena taksativno navedenih pogojev. Razlaga ZGJS, ki jo ponuja tožnica, bi vodila v množično razlaščanje brez plačila odškodnine. ZGJS je lahko določil odvzem pravice uporabe brez plačila odškodnine kvečjemu za tiste objekte, ki bodisi niso bili zgrajeni s sredstvi pravnih ali fizičnih oseb, ampak s sredstvi vzajemnosti in solidarnosti, bodisi so pripadali podjetjem, ki so opravljala dejavnosti posebnega družbenega pomena in za katere je zato veljal poseben režim lastninjenja po ZGJS, saj so ta podjetja tako in tako prešla v javno last. Meni, da dejansko stanje ni istovetno tistemu, ki je bil podlaga judikatu I Cp 2534/2014, v katerem je Višje sodišče pojasnilo, da je bila pravica uporabe omejena. Četrta toženka meni, da izpodbija tožnica samo dejansko stanje, kar ni predmet revizijske presoje. Tretja toženka pa izpostavlja, da v konkretnem primeru ne gre za kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s strani sodišča druge stopnje.

**Presoja Vrhovnega sodišča**

15. Revizija je utemeljena.

_O dovoljenosti revizije_

16. Ugovori drugotoženke o nedopustnosti revizije niso utemeljeni. Tožnica z revizijo izpodbija odločitev o primarnih tožbenih zahtevkih v delu, ki se nanašajo na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja na parceli št. 175/16 k. o. 1721 ... ter na ugotovitev lastninske pravice na njej. Gre za povezane zahtevke v smislu petega odstavka 367. člena ZPP, zato se njihove vrednosti med seboj seštevajo. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 14. 6. 2013 specificirala vrednost vsakega izmed primarno postavljenih zahtevkov. Odločitev o podrednem tožbenem zahtevku, ki se izpodbija z revizijo, pa se nanaša na neupravičeno obogatitev drugotoženke v zvezi s prodajo parcel št. 175/15 in 17. Vrednost spornega predmeta tudi pri podrednem zahtevku presega 40.000,00 EUR.

_O napačnih nosilnih razlogih nižjih sodišč_

17. Sporna nepremičnina je bila v družbeni lastnini. Osrednje vprašanje v tem sporu je, ali je imel pravni prednik prvotoženke v resnici kakršnokoli stvarnopravno upravičenje na njej, oziroma kakšna je bila vsebina tega upravičenja. Če ga ni imel oziroma to upravičenje za lastninjenje ni zadostovalo, je treba nadalje presoditi, kdo in na kateri pravni podlagi je pridobil lastninsko pravico v postopku privatizacije.

18. Utemeljeni so tožničini revizijski očitki, da je sodišče druge stopnje napačno razlagalo 76. člen v povezavi z 68. členom ZGJS.1 Po presoji Vrhovnega sodišča so razlogi nižjih sodišč pravno napačni ravno zaradi napačnega izhodiščnega sklepa, da je imela v trenutku uveljavitve ZGJS na nepremičnini pravico uporabe prvotoženka kot oseba, ki je bila kot imetnik te pravice zapisana v zemljiški knjigi. V nadaljevanju bo zato pojasnjeno, a) zakaj je ta materialnopravni sklep napačen (in prvotoženka v resnici ni imela pravice uporabe) ter je b) zato tudi povsem nepomembno, ali je prvotoženka opravljala gospodarsko javno službo in naposled, c.) zakaj je napačna takšna apriorna razlaga 76. člena ZGJS, po kateri mora biti za lastninjenje na tej podlagi podan eden izmed pogojev v prvi ali drugi alineji prvega odstavka tega člena.

_Vpliv dolžnosti vrnitve površin po izgradnji na naravo pravice do uporabe_

19. Napačno je stališče nižjih sodišč, da v prejšnjem družbenem sistemu ni obstajala začasna pravica uporabe, ter da naj bi bila prva toženka zgolj v obligacijski zavezi glede kasnejšega prenosa pravice uporabe na javnih površinah nazaj na tožnico. Pravica uporabe stavbnega zemljišča v družbeni lastnini je imela v prejšnjem družbenoekonomskem sistemu značaj pravice „sui generis“, ki je nastala v pogojih in razmerah tega sistema. Ta pravica načeloma ni bila časovno omejena, temveč jo je bilo treba šteti med pravice trajnega značaja, dokler je ne prekine, omeji ali sicer modificira na zakonu temelječa družbena odločitev.2

20. Ni pa bila pravica uporabe enovit pojem.3 Pravica uporabe se je lahko prenesla tudi začasno. V 225. členu Zakona o združenem delu (ZZD, Uradni list SFRJ, št. 53/1976 in nasl.) je bilo tako določeno, da če je stvar ali materialna pravica postala družbeno sredstvo zaradi začasne uporabe, je začasno postala družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi, v kateri se uporablja, dokler ni bila vrnjena. Pri tem je šlo za prenos, pri katerem je postala stvar družbeno sredstvo v določeni pravni osebi samo začasno, ker jo je bilo treba po določenem času vrniti. Ni šlo samo za prenos stvari, temveč za prenos z določenim namenom (t.i. prostovoljni začasni prenos).4 Pri prenosu po 225. členu ZZD tako ni šlo za zgolj obligacijsko zavezo uporabnika, da vrne stvar, temveč za drugačno kvaliteto pravice uporabe, ki kot taka ne zadostuje za spremembo v lastninsko pravico.

21. Sporna nepremičnina se nahaja pri poslovnem kompleksu na Trgu republike. Gradnja stanovanjskih, gospodarskih in drugih objektov je bila v prejšnjem sistemu najprej urejena z Zakonom o urejanju mestnega zemljišča (ZUMZ, Ur. list LRS, št. 8/1963). Ta je veljal tudi v času prenosa pravice uporabe na spornih zemljiščih na prvotoženkinega pravnega prednika. V njegovem 1. členu je bilo določeno, da se smejo objekti graditi le, če je zemljišče urejeno v ta namen. Urejanje je v skladu s 3. členom obsegalo pripravo mestnega zemljišča in opremljanje mestnega zemljišča, med zadnja opravila pa je spadala tudi graditev, dograditev in rekonstrukcija mestnega cestnega omrežja (stanovanjskih cest, pešpoti, trgov, hodnikov, dovoznih poti itd.) in zelenih površin v naselju (nasadov, otroških igrišč, prostorov za oddih itd.). V mestih so obstajale organizacije za urejanje mestnega zemljišča (7. in 8. člen ZUMZ). Višina prispevka k stroškom za posamezna urejena mestna zemljišča, ki se oddajajo uporabnikom, se je določila v sorazmerju z dejanskimi stroški za ureditev mestnega zemljišča v celotnem mestnem naselju (prvi odstavek 16. člena ZUMZ).

22. V skladu z 18. členom pa je lahko občina za zgraditev objekta izjemoma oddala tudi neurejeno mestno zemljišče. Vendar je moral uporabnik v takem primeru sam urediti mestno zemljišče, razen če ni celotne ali delne ureditve prevzela občina po pogodbi. Po kasnejšem Zakonu o upravljanju in razpolaganju s stavbnim zemljiščem (Uradni list SRS, št. 7/1977) pa je upravljavec lahko oddal delno urejeno stavbno zemljišče, vendar samo, če je investitor na lastne stroške zgradil manjkajoče komunalne objekte in naprave.5

23. Dejansko stanje v tem sporu se prilega zakonskemu stanu iz 18. člena ZUMZ, saj bil pravni prednik prvotoženke dolžan sam opremiti mestno (stavbno) zemljišče - zgraditi, dograditi in rekonstruirati je moral mestno cestno omrežje in zelene površine na Trgu Republike. Vendar zakon na tak način pridobljenih javnih površin ni obravnaval drugače, kot če bi jih zgradila občinska organizacija za urejanje mestnega zemljišča. Še vedno je šlo za javne površine, ki jih je lahko uporabljal vsak.

24. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da pešpot sama po sebi ni javna pot. Tudi graditev pešpoti je spadala v okvir opremljanja stavbnega zemljišča v smislu 3. člena ZUMZ oziroma tretjega odstavka 34. člena ZSZ.6 Pešpoti so spadale tudi med javne poti v smislu 12. člena Zakona o cestah (ZC, Ur. list SRS št. 2/11988).7

25. Pri neodplačnem prenosu površin na pravnega prednika prvotoženke, na katerih naj bi se uredili parki, poti in druge javne površine, tako po oceni Vrhovnega sodišča ni šlo za prenos v prosto razpolaganje, temveč za prenos, ki je bil namenski in časovno omejen na tisto obdobje, v katerem je ta te površine uporabljal. _Vpliv obstoja pravice uporabe pravnega prednika prvotoženke v zemljiški knjigi_

26. Utemeljen je tudi tožničin revizijski očitek, da sta nižji sodišči dali prevelik pomen zemljiškoknjižnemu stanju. V skladu z ustaljeno sodno prakso vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo ni imel konstitutivnega pomena.8 Zato dejstvo, da je imel pravni prednik prvotoženke na sporni nepremičnini v zemljiški knjigi vpisano pravico uporabe, še ne pomeni, da jo je tudi dejansko imel. Nepremičnine v okviru Trga republike, ki so bile predvidene za javne poti, je dejansko uporabljal toliko časa, dokler teh poti ni zgradil in uredil v skladu z odločbo občinskega organa. Ko pa so bile zgrajene, jih je lahko v skladu z njihovo namembnostjo vsak uporabljal. Čeprav je bil v zemljiški knjigi še vedno vpisan kot imetnik pravice uporabe, se je njegova pravica s trenutkom dejanske sprostitve zemljišča v splošno rabo omejila na takšno rabo, kot je pripadala vsem. V skladu z drugim odstavkom 206. člena ZZD je občina, v kateri je nepremičnina, upravljala bogastvo in dobrine v splošni rabi.

27. V skladu s 6. členom ZZLPPO je na pravnega prednika drugotoženke prešlo vse v otvoritvenih bilancah neprikazano premoženje vseh podjetij, ki so se lastninila po ZLPP. Vendar je to veljalo samo, če je premoženje predstavljalo osnovna sredstva lastninjenih podjetij. Če je bila sporna nepremičnina javna površina, jo je imel pravni prednik prvotoženke v uporabi samo, dokler javna pot ni bila zgrajena oziroma rekonstruirana. Po dograditvi pa je njegova pravica uporabe dejansko prenehala. Tedaj ta nepremičnina ni bila več njegovo osnovno sredstvo in drugotoženka v takem primeru ex lege ni postala njena lastnica.

_Javna pot kot javno dobro_

28. Javne poti so bile v prejšnji ureditvi obravnavane kot družbena lastnina v splošni rabi - torej kot stvari, ki zaradi svoje posebne namembe služijo splošni rabi. Bile so zemljiško javno dobro, njihov položaj pa so v 50. letih urejale uredbe o javnih poteh. Ljudski odbori občin in okrajev na stvareh v splošni rabi niso imeli nobenih premoženjskih pravic, njihova naloga je bila zgolj varovanje in vzdrževanje v smislu, da se pravilno uporabljajo in ne odtegnejo namenu, kateremu služi. Na stvareh, ki so bile v splošni rabi, se niso mogle ustanavljati pravice, ki bi ovirale splošno rabo, za katero so določene. Stvari, ki so bile v splošni rabi, niso bile v pravnem prometu (2. člen Zakona o prometu z zemljišči in stavbami, ZPZS, Ur. l. FLRJ, št. 26/1954). Javno dobro je lahko v skladu z njegovim namenom vsak uporabljal za svoje potrebe.9 Pri stvareh, ki niso bile v pravnem prometu, niso obstajale premoženjske pravice, če zakon tega ni dopuščal.10 _O razlagi 76. člena ZGJS_

29. Vsled navedenega se postavi vprašanje, kdo in na kakšni podlagi je v postopku lastninjenja pridobil lastninsko pravico na javni poti, na kateri je dejansko obstajala splošna pravica uporabe v korist vseh. Če javna pot ustreza pojmu „infrastrukturni objekti in naprave,“ lahko kot pravna podlaga pride v poštev privatizacijska določba 76. člena ZGJS. Za presojo v konkretnem primeru je tako odločilno, ali pot (ulica, cesta) ustreza temu pojmu. Iz predloga ZGJS pa je jasno razvidno, da spadajo javne poti med infrastrukturo, ki je predmet lastninjenja po tem zakonu. Med v predlogu našteto infrastrukturo na področjih gospodarskih javnih služb spada namreč tudi sekundarno, primarno in magistralno omrežje objektov in naprav v smislu drugega 35. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ, Ur. list SRS, št. 18/1985 in nasl).11 Predlog se izrecno sklicuje na Navodilo o tem, kaj se šteje za sekundarno, primarno in magistralno omrežje komunalnih in drugih naprav (Ur. list SRS št. 27/1985). Ta pa v takšno omrežje uvršča vse javne poti, tudi pešpoti.

30. Vrhovno sodišče ocenjuje, da beseda „vključno“, ki jo vsebuje prvi odstavek 76. člena ZGJS, jasno nakaže, da se po tem členu ne lastnini zgolj infrastruktura, pri kateri je izpolnjen eden izmed taksativno določenih pogojev v alinejah. Položaj, ko je določena organizacija združenega dela v okviru pridobitve stavbnih zemljišč za gradnjo pridobila določena zemljišča v uporabo od občine brezplačno, začasno in zgolj za namen ureditve javnih površin, ter da je bila hkrati izrecno dogovorjena njihova brezplačna vrnitev kot grajeno javno dobro (18. člen ZUMZ), je po oceni Vrhovnega sodišča tudi v bistvenem enak položaju, ko je stavbno zemljišče pred oddajo v gradnjo proti plačilu komunalnega prispevka opremila občinska organizacija za urejanje mestnega zemljišča (7. in 8. člen ZUMZ). Gre torej za položaj, ki je tako primerljiv zakonskemu dejanskemu stanu iz prve alineje prvega odstavka 76. člena ZGJS, da je treba oba položaja obravnavati enako. Tožnica je tako po 76. členu ZGJS lastninila tudi na tak način zgrajeno infrastrukturo. Ker prvotoženka ob uveljavitvi ZGJS na izgrajenih javnih površinah v okviru Trga republike ni imela pravice uporabe, pa je glede njihovega lastninjenja v celoti nepomembno, ali je opravljala gospodarsko javno službo ali ne.

31. Za presojo, ali je bila sporna nepremičnina javna pot in s tem javna površina, ni odločilna njena kategorizacija v letu 2005. Treba je ugotoviti, ali se je (tudi glede na njeno dejansko rabo) štela kot taka v skladu s predpisi, ki so veljali v prejšnji državni ureditvi. Ker se nižji sodišči zaradi drugačne materialnopravne razlage 76. člena ZGJS nista opredelili do tožničnih trditev glede dejanske rabe nepremičnine in njenega položaja po prejšnjih predpisih (vključno z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za območja urejanja v mestnem središču), je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pomemben indic, da je šlo za javno pot, pa je ugotovljena okoliščina, da je bil pravni prednik prvotoženke sporno nepremičnino dolžan vrniti tožničinemu pravnemu predniku, ter da je to prvotoženka tudi poskušala storiti.

32. Takšna razlaga ne posega v pravico prvo- oziroma drugotoženke do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS), saj ne velja tedaj, kadar občina na zasebni zemlji zgradi javno pot. Ta razlaga se nanaša zgolj na primer, da je določena organizacija združenega dela v okviru pridobitve stavbnih zemljišč za gradnjo pridobila določena zemljišča v uporabo od občine brezplačno, začasno in zgolj za namen ureditve javnih površin, ter da je bila hkrati izrecno dogovorjena njihova vrnitev kot grajeno javno dobro.

_O skladnosti te sodbe Vrhovnega sodišča z judikatom II Ips 213/2010._

33. Drugotoženka se v odgovoru na revizijo sklicuje na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče podalo v 12. točki obrazložitve judikata II Ips 213/2010. Vrhovno sodišče je v navedeni predhodni odločbi poudarilo, da je izpolnitev ene izmed predpostavk iz prve ali druge alineje prvega odstavka 76. člena ZGJS obligatoren pogoj za privatizacijo na podlagi ZGJS. Po tam podanem stališču so republika in občine lastninile le tisto infrastrukturo, »ki so jo zgradile s sredstvi prispevkov ali povračil, iz sredstev samoprispevkov ali iz sredstev, ki so se obvezno združevala na podlagi zakona, samoupravnega sporazuma ali drugega samoupravnega splošnega akta ali, kar revizija prezre, infrastrukturo, ki je bila neodplačno prenesena v podjetja oziroma organizacije za izvajanje dejavnosti iz 68. člena in iz prvega odstavka 72. člena ZGJS.« Da razlaga 76. člena ZGJS ne sme biti preširoka, je bilo poudarjeno tako v predlogu ZGJS kot tudi v pravni literaturi.12

34. Po stališču Vrhovnega sodišča obrazložitve v judikatu II Ips 213/2010 ni mogoče razlagati tako, da bi izključevala možnost uporabe 76. člena ZGJS v položajih, ki so v bistvenem primerljiva enemu izmed v tej določbi izrecno naštetih položajev. Takšno vprašanje namreč ni bilo predmet odločanja v tem judikatu, niti se ni s tem ukvarjala pravna literatura, ki je osredotočena na vsebino ZGJS.13 Vrhovno sodišče je v 12. točki obrazložitve res podalo stališče tako, kot je citirano zgoraj, a je zares sodilo le o tem, ali tam obravnavan primer ustreza zahtevam iz 76. člena ZGJS. Na to vprašanje je odgovorilo pritrdilno, ker naj bi bil izpolnjen pogoj, da so bila infrastrukturna sredstva neodplačno prenesena v podjetje za izvajanje dejavnosti iz 68. člena oziroma prvega odstavka 72. člena ZGJS. Stališča o tem, kaj bi bilo, če ta pogoj ne bi bil izpolnjen, z vidika precedenčnega utemeljevanja (in zavezujoče moči precedensa) niso relevantna, preprosto zato, ker sodišče takšnega primera (z vso živostjo konkretnih dejanskih okoliščin) pri predhodnem odločanju ni imelo pred seboj in o njem torej ni odločilo.

35. Zožujoča razlaga, kakršna izhaja iz obrazložitve v zadevi II Ips 213/2010, ima svoj ratio tedaj, ko je imela na infrastrukturi kakšna pravna ali fizična oseba pravico uporabe. Tedaj bi šlo pri lastninjenju po 76. členu ZGJS za de facto nacionalizacijo. V obravnavanem primeru, kot je bilo pojasnjeno, ni tako, saj je pravica uporabe pravne prednice prvotoženke ugasnila.

36. Vrhovno sodišče pri tem še opozarja, da so razlogi predhodnih sodnih odločb, ki so ustavnopravno (22. člen Ustave) zavezujoči in od katerih je dopustno odstopiti le iz utemeljenih in izrecno obrazloženih razlogov, zgolj nosilni razlogi (ratio decidendi), ne pa tudi postranski razlogi (obiter dictum). Razlikovanje med enimi in drugimi ni vselej opazno že na prvi pogled. Pogosto se ločnica izkristalizira šele v kasnejših primerih, ko torej sodišče v kasnejši zadevi presoja pomen predhodne odločbe. S tem, ko interpretira predhodno odločbo, v resnici nadalje ovsebinja precedens.14 Ratio decidendi je tisto pravilo sodnega prava, ki je bilo v luči dejanskih okoliščin precedenčnega primera nujno potrebno za sprejetje končne odločitve.15 Tisti razlogi (ali obrazložitveni deli), ki temu pogoju ne ustrezajo, so obiter dictum ter ne zavezujejo.

_Odločitev Vrhovnega sodišča_

37. Za vprašanje, ali je tožnica sporno nepremičnino lastninila po 76. členu ZGJS, zato ni pomembno, kdo je bil ob uveljavitvi tega zakona vpisan kot imetnik pravice uporabe, niti ali je bila sporna nepremičnina kasneje kategorizirana kot javna pot. Bistveno vprašanje, ki ga revizijsko sodišče zaradi dosedanje opustitve ugotavljanja dejstev v tej smeri ne more rešiti samo, je, ali je bila ob uveljavitvi ZGJS ta nepremičnina v naravi že izgrajena javna pot (pešpot) in ali se je s tem po tedanjih predpisih štela za javno površino (ne pa npr. za funkcionalno zemljišče). Na ta vprašanja bo moralo sodišče prve stopnje odgovoriti z upoštevanjem že ugotovljene okoliščine, da je prav za to nepremičnino obstajala dolžnost vrnitve v okviru dogovorov med pravnima prednikoma tožnice in prvotoženke.

38. V skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP je zato revizijsko sodišče reviziji ugodilo, izpodbijani sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

39. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Prvi odstavek 76. člena ZGJS določa, da so z dnem uveljavitve tega zakona postali lastnina republike, občine oziroma Mesta Ljubljana infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga sredstva, ki so v skladu s predpisi namenjena izvajanju dejavnosti oziroma zadev iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena tega zakona, vključno s sredstvi, ki so: - bila financirana iz sredstev prispevkov ali povračil, iz sredstev samoprispevka ali iz sredstev, ki so se obvezno združevala na podlagi zakona, samoupravnega sporazuma ali drugega samoupravnega splošnega akta (sredstva solidarnosti in vzajemnosti), ali - bila neodplačno prenesena v podjetja oziroma organizacije za izvajanje dejavnosti iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena tega zakona. V skladu s četrtim odstavkom istega člena pa se določbe prejšnjih odstavkov ne uporabljajo za objekte in naprave oziroma omrežja in druga sredstva, ki so bila zgrajena ali pridobljena s sredstvi pravnih ali fizičnih oseb na način, ki ni vsebovan v prvem odstavku tega člena. 2 T. Klemenčič, Komunalno gospodarstvo, Časopisni zavod Uradni list SRS, Ljubljana 1980, str. 188 in 189. 3 Tako tudi Vrhovno sodišče v judikatu II Ips 259/2006. 4 A. Finžgar, Družbena lastnina in premoženjsko pravo, Pravnik, Ljubljana, let. 37 (1982), 10-12, str. 296, ter Družbena lastnina - nova prava ureditev družbenolastninskih razmerij, Časopisni zavod Uradni list SRS, Ljubljana 1979, str. 102. 5 Glej 39. člen tega zakona. 6 Ta med drugim obsega graditev ali rekonstrukcijo cest, ulic, trgov, dostopnih poti, hodnikov, javnih parkirišč v naseljih, javne razsvetljave, zelenih površnih v naselju in drugih komunalnih objektov. 7 Ta člen je določal, da so javne poti dovozne poti, vaške in poljske poti, gozdne poti ter druge krajevne poti, s katerimi ne gospodarijo organizacije združenega dela. Njihovo uporabo, obnavljanje in redno vzdrževanje uredi občinska skupščina primerno načelom iz tega zakona. 8 Glej judkat II Ips 259/2006. 9 A. Finžgar, Družbena lastnina in premoženjske pravice upraviteljev in uporabnikov družbene lastnine, Univerzitetna založba, Ljubljana 1960, str. 56 in 57. 10 Prav tam, str. 68. Za kmetijska in stavbna zemljišča, ki sicer niso bila v pravnem prometu, pa je zakon posebej določal možnost prenosa pravice uporabe (glej 1. in 3. člen ZPZS). 11 Poročevalec DZ, letnik XIX, št. 7, str. 81. 12 M Juhart, Lastninjenje po zakonu o gospodarskih javnih službah, Pravna praksa, 1993, št. 26, str. 3-4: “Z ZGJS je podržavljena le infrastruktura, ki je bila v podjetja, ki izvajajo gospodarske javne službe, prenesena neodplačno oziroma je nastala iz sredstev zagotovljenih v okviru samoupravnega financiranja.“ 13 V literaturi, ki obravnava problematiko lastninjenja na splošno, pa je bilo izrecno poudarjeno, da je treba namen neodplačne in začasne podelitve pravice uporabe v postopku lastninjenja ustrezno upoštevati, ter da formalno vknjižena pravica uporabe na javni površini ne more biti pretvorjena v lastninsko pravico zasebnega podjetja, ki je pravni naslednik gradbenega podjetja. Glej M. Damijan: Lastninjenje nekdanjih dobrin v splošni rabi in varstvo javnega interesa, Pravni letopis, 2009, str. 129. 14 Prim. G. Marshall, What is Binding in a Precedent, v: N. MacCormick in R. Summers (ur.), Interpreting precedents (a comparative study), Ashgate, Darmouth 1997, str. 506, 507. 15 Prim. T. Štajnpihler, Precedenčni učinek sodnih odločb pri pravnem utemeljevanju, GV založba, Ljubljana 2012, str. 140.