Jedro

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni postala lastnica sporne nepremičnine na podlagi ZGJS, saj prvotožena stranka ni izvajala dejavnosti posebnega družbenega pomena, niti ni opravljala gospodarske javne službe v smislu določil 68. člena ZGJS, niti ni opravljala zadev posebnega družbenega pomena na področju materialne infrastrukture, ki se opravljajo v okviru gospodarske dejavnosti, niti ne gre za dejavnost, ki bi bila financirana iz sredstev prispevkov ali povračil iz sredstev samoprispevka ali sredstev, ki so se obvezno združevala na podlagi zakona, samoupravnega sporazuma ali drugega samoupravnega splošnega akta oziroma bila neodplačno prenesena v podjetja oziroma organizacije za izvajanje dejavnosti iz 68. člena in 1. odstavka 72. člena ZGJS.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I/1, I/4, I/5, I/6, točka II in točka IV izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožene stranke same trpijo stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek, ki glasita: „Vknjižba lastninske pravice v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani, pri nekdanji nepremičnini parc. št. 175/13 k. o. X, ID znak 000 (sedaj parc. št. 175/15 k. o. X, ID znak 001, parc. št. 175/16 k. o. X, ID 002 in parc. št. 175/17 k. o. X, ID znak 003) pri Dn. št. 26623/2006, v korist in na ime D., matična št. 000, je neveljavna.

Vknjižba lastninske pravice v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani pri nepremičnini parc. št. 175/17 k. o. X, ID znak 003 pri Dn. št. 30656/2012 (ID osnovnega položaja 000), v korist in na ime S., matična št. 000, je neveljavna.

Vknjižba lastninske pravice v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani, pri nepremičnini parc. št. 175/15 k. o. X, ID znak 001 pri Dn. št. 18490/2012 (ID osnovnega položaja 000) v korist in na ime U., matična št. 000, je neveljavna.

Vzpostavi se prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov pri nekdanji nepremičnini parc. št. 175/3 k. o. X, ID znak 000 (sedaj parc. št. 175/15 k. o. X, ID znak 001, parc. št. 175/16 k. o. X, ID znak 002 in parc. št. 175/17 k. o. X, ID znak 003) tako, da se izbriše lastninska pravica, vknjižena v korist D., matična št. 000 ter se znova vpiše pravica uporabe v korist I., matična št. 000. Ugotovi se, da je tožeča stranka M., matična št. 000 lastnica nepremičnin ID znak 001, ID znak 002 in ID znak 003. Drugotoženka je dolžna plačati tožnici 94.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2012 do plačila v 15 dneh pod izvršbo.“

2. V posledici take odločitve je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov prvotoženi stranki v znesku 5.572,35 EUR, isti znesek drugotoženi stranki, tretjetoženi stranki 5.584,55 EUR in četrtotoženi stranki 5.596,75 EUR, vse z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

3. Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožeča stranka navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena 14. točke ZPP, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj se je tožeča stranka sklicevala pri pridobitvi lastninske pravice na 68. člen Zakona o gospodarskih javnih službah, Ur. l. RS št. 32/99 (v nadaljevanju ZGJS). ZGJS je stopil v veljavo 2. 7. 1993, ki je uredil lastninjenje gospodarske infrastrukture, kamor spadajo tudi javne poti oziroma javne ceste. Na podlagi 76. člena navedenega zakona je postala lastnica spornih nepremičnin tožeča stranka. Odlok o komunalnih dejavnostih ljubljanskih občin je določil, da so dejavnosti posebnega družbenega pomena med drugim urejanje javnih parkirišč, dovoznih poti, pešpoti in drugih javnih poti v naseljih. Sodišče prve stopnje do teh navedb ni zavzelo nobenega stališča, temveč je sledilo navedbam toženih strank, ki so bile zavajajoče. Sporne nepremičnine predstavljajo javno pot, po kateri hodijo pešci, vozijo pa tudi motorna vozila, pri kateri se dostopa do tretje in četrtotožene stranke. Javne ceste so javno dobro in so izven pravnega prometa. Ker prvotožena stranka ni vrnila parcele 175/3 k. o. X, je tožeča stranka ni mogla razglasiti za grajeno javno dobro. Ker prvotožena stranka teh nepremičnin ni lastninila, jih tudi ni mogla prenesti na drugotoženo stranko, ker ni bila njena lastnica. Napačna je ugotovitev, da je bila glede parc. št. 175/3 prvotožena stranka le v obligacijski zavezi, saj je navedeno nepremičnino imela le v začasni uporabi. Napačno je stališče, da je odločilno stanje na dan 1. 1. 1993, ko sporna nepremičnina ni bila vključena v otvoritveno bilanco, ker takrat ZGJS še ni veljal. Zakaj je ta datum odločilen, tožeči stranki ni jasno, saj je Zakon o zaključku lastninjenja in privatizacije pravnih oseb začel veljati šele 1. 5. 1998. Javne površine drugotožena stranka ni mogla pridobiti na podlagi Zakona o zaključku lastninjenja v svojo last. Napačna je tudi odločitev o zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka.

4. Drugo, tretje in četrtotožena stranka so odgovorile na pritožbo in predlagale, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodba sodišča prve stopnje je pravnomočna pod točko I/2 in 3 izreka glede neveljavnosti vknjižbe pri nepremičninah 175/17 in 175/15 k. o. X, pri katerih je vknjižena lastninska pravica na tretjo in četrtotoženo stranko, saj tožeča stranka v tem delu sodbe ne izpodbija. V pritožbenem postopku je tako sporna samo še vknjižba lastninske pravice na drugotoženo stranko pri parc. št. 175/16 k. o. X. 7. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila prvotoženi stranki dodeljena pravica uporabe na prvotni parcelni številki 175/3 (kasneje se je delila na parc. št. 175/15, 175/16 in 175/17) v letu 1972 za izvedbo gradnje T. sporna nepremičnina ni bila predmet lastninjenja prvotožene stranke in je na podlagi posadne listine po Zakonu o zaključku lastninjenja postala last drugotožene stranke. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni postala lastnica sporne nepremičnine na podlagi ZGJS, saj prvotožena stranka ni izvajala dejavnosti posebnega družbenega pomena, niti ni opravljala gospodarske javne službe v smislu določil 68. člena ZGJS, niti ni opravljala zadev posebnega družbenega pomena na področju materialne infrastrukture, ki se opravljajo v okviru gospodarske dejavnosti, niti ne gre za dejavnost, ki bi bila financirana iz sredstev prispevkov ali povračil iz sredstev samoprispevka ali sredstev, ki so se obvezno združevala na podlagi zakona, samoupravnega sporazuma ali drugega samoupravnega splošnega akta oziroma bila neodplačno prenesena v podjetja oziroma organizacije za izvajanje dejavnosti iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena ZGJS. Sporna nepremičnina vse do sprejetja Odloka v letu 2005 ni imela statusa javne površine in se zaradi tega tožeča stranka ne more sklicevati na določbo 76. člena ZGJS. Neutemeljene so nadaljnje pritožbene trditve, da je sporna nepremičnina že v času izgradnje T. predstavljala javno pot. Kot javno pot jo je tožeča stranka razglasila z Odlokom v letu 2005, ko sploh ni bila lastnica spornih nepremičnin in tega Odloka sodišče pri svojem odločanju pravilno ni upoštevalo. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena 14. točke ZPP, ki naj bi bila v tem, da ima sodba pomanjkljivosti in se je ne da preizkusiti, ni podana, saj je sodišče pravilno ugotovilo in tudi obrazložilo, da tožeča stranka ni postala lastnica sporne nepremičnine na podlagi določil ZGJS in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe.

8. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka ni lastnica spornih nepremičnin, je tudi pravilno zavrnilo zahtevek zoper drugotoženo stranko zaradi neupravičene pridobitve.

9. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožeče stranke zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožene stranke z odgovorom na pritožbo niso v ničemer prispevale k razjasnitvi stvari in morajo v posledici tega same trpeti stroške, ki so jim nastali v zvezi s tem. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155/1 ZPP.