Jedro

Presoja, kakšen obseg škode je bil toženi stranki ob sklenitvi pogodbe in poznejši kršitvi pogodbenih določil predvidljiv, torej kakšen obseg škode je tožena stranka morala pričakovati kot možne posledice navedene kršitve pogodbe, glede na dejstva, ki so ji bila takrat znana ali bi jo morala biti znana (1. odstavek 243. člena OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odškodnine v znesku 11.433,82 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2005 do plačila. Hkrati m je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 2.245,78 EUR v roku 15 dni.

Zoper navedeno odločitev se tožnik po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje in uveljavlja vse pritožbene razloge, sodišču druge stopnje pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je izpodbijana odločitev materialnopravno zmotna, sodišče pa tudi ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Opozarja na določbo člena 246 OZ in potrebo po uporabi pravila o popolni odškodnini, določeni v členu 169 OZ. Omejitev obsega odškodnine na predvidljivo škodo pomeni odstop od pravila o popolni odškodnini, in sicer na tisti obseg, ki ga je pogodbi nezvesta stranka lahko predvidevala ob kršitvi pogodbe. Za presojo predvidljivosti obsega škode pa se uporabljajo enaka merila kot za presojo predvidljivosti škodnega dogodka pri neposlovni odškodninski odgovornosti. Sodišče pa je napačno uporabilo materialno pravo pri presoji, katera dejstva bi moral tožnik toženi stranki predočiti. Določba 243. člena OZ namreč ne zahteva, da so dolžniku oziroma toženi stranki znane konkretne posledice škodnega dejanja, torej tako vrsta kot natančen obseg škode. Določba 243. člena OZ zahteva le, da sodišče ugotovi, ali je bilo ob znanih dejstvih objektivno predvidljivo, da bo tožniku zaradi konkretne rešitve nastala škoda v določeni višini. Nastanek škode in njen obseg mora biti predvidljiv z zadostno verjetnostjo, nikakor pa se ne zahteva gotovost, kot to zmotno ocenjuje sodišče prve stopnje. Sodišče se pri tem ni v ničemer opredelilo, da je glavna dejavnost tožene stranke nakup in prodaja nepremičnin in je dolžna ravnati s stopnjo profesionalne skrbnosti in po takšni stopnji skrbnosti tudi presojati predvidljivost obsega škode, ki lahko zaradi kršitve pogodbe nastanejo tožniku. Sodišče se v sodbi tudi ni opredelilo do pomembnega vprašanja, kaj za prometnost stanovanje pomeni dejstvo, da je to stanovanje obremenjeno z zastavno pravico v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Splošno znano dejstvo je, da takšna obremenjenost pomeni zmanjševanje vrednosti kot tudi prometnosti nepremičnine. Tožena stranka kot profesionalna oseba bi morala predvideti obseg škode, saj ta dosega le 10 % vrednosti stanovanja. Napačno je tudi stališče, da je za predvidljivost škode potrebno, da je toženi stranki predvidljiva konkretna škoda, saj zakon predvideva le predvidljivost njenega obsega. S tem, ko je sodišče štelo, da bi bila toženi stranki škoda predvidljiva le pod pogojem, da bi bila s strani tožnika izrecno obveščena o višini, datumu nastanka in konkretni obliki škode, pri čemer pa sodišče ni presojalo niti dolžne skrbnosti tožene stranke pri predvidevanju le-te, je po mnenju tožnika nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Še bolj nelogično pa je stališče prvostopenjskega sodišča v zvezi z domnevnim prispevkom tožnika k škodi. Sodišče je namreč menilo, da je tožnik aro vrnil neupravičeno in bi lahko pogodbo obdržal v veljavi, saj je bilo stanovanje dejansko bremen prosto. Tožnik pri tem opozarja na določbo člena 154 SPZ kot specialnega predpisa, ki izrecno določa, da hipoteka preneha šele z izbrisom iz zemljiške knjige, v katero je vpisana. Pritožnik se pri tem sklicuje tudi na določbe Zakona o zemljiški knjigi, ki skupaj s SPZ natančno določata, na kakšni podlagi se lahko zahteva vknjižba izbrisa hipoteke. V nasprotju s tem pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da je bilo stanovanje dejansko bremen prosto in je bila zastavna pravica brez učinka, tožnik pa bi lahko zadostil pogodbeni obvezi, da bo stanovanje bremen prosto s pridobitvijo potrdila, da je kupnina v celoti plačana. Nedopustno je, da na takšnih pravno zmotnih stališčih, da tožnik s tem, ko ni zahteval navedenega potrdila, ni storil vsega, da bi zmanjšal obseg škode, zato mora sam nositi vse posledice škodnega dejanja tožene stranke. Ne držijo tudi navedbe sodišča, da tožnik na dopis tožene stranke kot odgovor na njegovo zahtevo, ni odreagiral. Po tem dopisu je telefonsko kontaktiral z uslužbenko tožene stranke, ponovno pa poudarja, da ni bilo nobenih ovir za izdajo izbrisne pobotnice. Dejanski razlog za neizdajo izbrisne pobotnice je bil v neobstoju etažne lastnine v soseski ND, česar pa sodišče očitno ne razume. Namen tožene stranke je sicer bil urediti etažno lastnino, ki še do danes ni urejena in v tej zvezi teče nepravdni postopek, vendar se je tožena stranka kot zasilni izhod poslužila solastniškega sistema. Za vzpostavitev etažne lastnine pa je tožena stranka potrebovala podpise vseh 142 lastnikov in edini mehanizem, da jih je v to prisilila, je bila neizdaja izbrisnih pobotnic za hipoteke, ki pa so bile knjižene z drugim namenom, in sicer poplačilom celotne kupnine. Da tožena stranka ni hotela izdati izbrisnih pobotnic izhaja iz navedb obeh pravdnih strank. Tožnik je zatrjeval in dokazoval dejanske okoliščine ravnanja tožene stranke, pravna kvalifikacija pa je stvar sodišča, saj je vprašanje glede oblike krivde pravno vprašanje. Torej mora sodišče ugotoviti pravno kvalifikacijo na osnovi dejanskih navedb obeh pravdnih strank. Ker pa je sodišče ugotovilo, da tožnik konkretne oblike krivde ni zatrjeval (čeprav je navedel vse dejanske okoliščine ravnanja tožene stranke) je sodišče tako napačno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa tudi napačno uporabilo materialno pravo in zagrešilo kršitve določb postopka.

Pritožba je bila v skladu s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki v odgovoru na pritožbo le-to ocenjuje kot neutemeljeno in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi tožeča stranka uveljavlja povračilo škode, ki jo je povzročila tožena stranka z neizpolnitvijo obveze iz njune medsebojne prodajne pogodbe, sklenjene dne 7.4.2004 v obliki notarskega zapisa. V tej zvezi sodišče prve stopnje pravilno povzema med strankama naslednja nesporna dejstva: - tožnik se je kot kupec stanovanja po navedeni pogodbi zavezal plačati kupnino v treh obrokih, pri čemer zadnji obrok zapade v plačilo 15.3.2005, na ta dan pa je bila tožena stranka dolžna tožniku tudi izročiti stanovanje, - obročno plačilo kupnino sta stranki zavarovali z ustanovitvijo oziroma vknjižbo zastavne pravice v korist tožene stranke kot prodajalca, ki se je zavezala takoj po prejemu plačila celotne kupnine izstaviti tožniku izbrisno dovoljenje za izbris vseh bremen na kupljenem stanovanju, - tožnik je kupnino plačal v pogodbenih rokih in se vknjižil kot lastnik stanovanja, tožena stranka pa kljub pisnemu pozivu tožnika z dne 7.8.2005 izbrisne pobotnice ni izdala, - tožnik je dne 3.8.2005 sklenil prodajno pogodbo za prodajo stanovanja s kupcem A. L, vendar je prišlo do razdrtja te pogodbe, ker tožnik ni izpolnil dogovorjene pogodbene obveze, da bo poskrbel, da bo prodana nepremičnina najkasneje do 22.8.2005 tudi formalno bremen prosta, - zaradi razdrtja pogodbe je tožnik svojemu kupcu A. L. dne 10.10.2005 nakazal oziroma vrnil dvojno aro, višina are pa predstavlja glavnični znesek tožbenega zahtevka v tem postopku.

Pravno podlago v konkretnemu odškodninskemu zahtevku je treba iskati v določbah 239. člena do 246. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj tožnik glede na trditveno podlago vtožuje pogodbeno (poslovno) odškodninsko odgovornost tožene stranke, ko trdi, da mu je škoda nastala zaradi kršitve pogodbe s strani tožene stranke. Kršitev se nanaša na določilo člena 12 prodajne pogodbe, ki sta jo stranki sklenili dne 7.4.2004 (priloga A 9), po katerem se je tožena stranka zavezala tožniku kot kupcu takoj po prejemu plačila celotne kupnine izstaviti izbrisno dovoljenje za izbris vseh bremen. Kot je zgoraj že navedeno med strankama ni sporno, da tožena stranka te pogodbene obveze ni izpolnila. Uvodoma gre najprej poudariti, da tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge, a pri tem ne pojasni, zakaj naj bi prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti opravilo preizkus, ali je sodba sodišča prve stopnje obremenjena s kakšno procesno kršitvijo, na katero mora sodišče druge stopnje vselej paziti ob odločanju o pritožbi (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče takšnih kršitev ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje je namreč v sodbi jasno navedlo vse potrebne razloge, ki omogočajo preizkus pravilnosti sprejete odločitve. Pri tem se je določbo opredelilo do vseh tistih trditev in dokazov strank, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dokazna ocena pa je glede pravno odločilnih okoliščin prepričljiva in pravilna. S strani sodišča prve stopnje pravilno povzete in sistematično navedene ključne ugotovitve pa so omogočile le takšen materialnopravni zaključek, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje in tako ni mogoče pritrditi pritožbi, da naj bi bila podana tudi zatrjevana druga dva pritožbena razloga.

Ob uvodoma navedenih nespornih dejstvih med strankama je sodišče prve stopnje kot ključno vprašanje presojalo, kakšen obseg škode je bil toženi stranki ob sklenitvi pogodbe in poznejši kršitvi pogodbenih določil (člena 12. prodajne pogodbe) predvidljiv, torej kakšen obseg škode je tožena stranka morala pričakovati kot možne posledice kršitve navedene določbe prodajne pogodbe, glede na dejstva, ki so ji bila takrat znana ali bi jo morala biti znana (1. odstavek 243. člena OZ). S svojim pravnim naziranjem, izraženim v pritožbi, glede namena in vsebine določbe člena 243 OZ, tožnik neutemeljeno izpodbija logične in dokazno podprte zaključke sodišča prve stopnje. Le-to je s svojo dokazno oceno temeljilo na pisni korespondenci med strankama ter zaslišanju tožnika in priče M. Š. B.. Pritožba ne izpodbija pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v dopisu toženi stranki z dne 7.8.2005 navedel le, da potrebuje izbrisno pobotnico zaradi prodaje stanovanja, pri tem pa ni pojasnil, da je nadaljnjo pogodbo že sklenil in da ima lahko neizdaja izbrisne pobotnice za posledico razdrtje pogodbe ter vračilo dvojne are. Tega toženi stranki ni pojasnil niti v telefonskem razgovoru, niti ji ni posredoval izvod pogodbe, da bi lahko tožena stranka sama razbrala te posledice. Kot pomembno dejstvo je sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo pasivnost tožnika, ki ni odreagiral na takojšen pisni odgovor tožene stranke z dne 9.8.2005, s katerim je ta tožniku pojasnila predvideno dinamiko izdaje izbrisnih pobotnic po predhodni sklenitvi aneksov k osnovni pogodbi. Tudi v kolikor je tožnik na ta dopis odreagiral s telefonskim klicem, pa tudi v tem predvidenih posledic ni omenil, kot to izhaja iz njegovega zaslišanja, čeprav je bilo iz vsebina dopisa jasno, da izbrisne pobotnice ne bo dobil v potrebnem času glede na dogovor z novim kupcem. Ob takšnih dejstvih, ki jih pritožba v ničemer ne izpodbija, je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka upravičeno štela, da se tožnik z v dopisu z dne 9.8.2005 napovedano dinamiko izdaje izbrisnih pobotnic strinja, logičen in na mestu.

Tožniku je torej škoda nastala v višini ene are, saj je zaradi razdrtja pogodbe vrnil dvojni znesek prejete are. Vendar pa je ob dejstvu, da toženi stranki ni pojasnil, da je že sklenil prodajno pogodbo, niti da neizdaja izbrisne pobotnice pomeni razdrtje pogodbe s posledico vračila dvojne are, zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni mogla pričakovati vtoževane škode, logičen in pravilen. Zato je posledično glede na vsebino določbe 1. odstavka 243. člena OZ materialnopravno pravilna tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka tožnika. Trditev tožnika, da je pomembna le ocena predvidljivosti škode, ne pa konkretna škoda, prav tako ne omaje pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje. Vsebina dopisa tožnika z dne 7.8.2005, niti njegov telefonski kontakt s toženo stranko, namreč ne zadostujeta za predvidljivost nobene škode, saj tožena stranka na njen nastanek ni mogla sklepati, niti na tej osnovi ta škoda ni bila objektivno predvidljiva. Res ni potrebno, da bi tožnik navedel konkretno višino škode, vendar pa bi moral vsaj navesti, da je pogodbo že sklenil ter kakšne škodljive posledice ga zadanejo in v kakšnih rokih, še posebej po takojšnem odgovoru tožene stranka na njegov dopis. Pritožbene navedbe o tem, da je bila tožnikova nepremičnina zaradi obremenitve s stvarnim bremenom itak manj vredna, in sicer najmanj za višino ene are pa so irelevantne, saj tožnik ne zatrjuje škode iz naslova zmanjšane kupnine oziroma vrednosti, temveč zaradi vrnitve dvojne are.

Pritožbeno sodišča pa na obširne pritožbene navedbe, podnaslovljene kot prispevek oškodovanca k škodi, natančno ne bo odgovarjalo, ker ne gre za osrednje dejansko vprašanje v tej zadevi. Pri tem se sicer sklicuje na strnjene, vendar jasne razloge sodišča prve stopnje, s katerimi se v celoti strinja, vendar pripominja, da je to vprašanje sekundarnega pomena. Prišlo bi v poštev le, v kolikor bi sodišče prve stopnje zahtevku po temelju (po 1. odstavku 243. OZ) ugodilo in bi bilo potrebno presojati ravnanje tožnika zaradi morebitnega zmanjševanja odškodnine, kot to predvidevata določbi 3. in 4. odstavka 243. člena OZ. Le v tem primerih je potrebna presoja, ali je tožnik storil vse razumne ukrepe, da bi se škoda zmanjšala, v primeru zavrnitve zahtevka že po temelju, pa je to vprašanje nepomembno in na odločitev ne more vplivati.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pa sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP). Tožeča stranka v pritožbenem postopku tako ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, enako pa tudi tožena stranka, saj njene navedbe v odgovoru na pritožbo niso vplivale na odločitev sodišča druge stopnje (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s členom 145 oziroma členom 155 ZPP).