Jedro

Za ugotavljanje vrednosti podržavljenega podjetja, pa tudi drugega podržavljenega premoženja, je pomemben čas podržavljenja. Premoženje, podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ, je bilo podržavljeno z dnem uveljavitve tega Odloka, to je bilo 6. 2. 1945. Ta trenutek velja za podržavljenje delnic KID, zato vrednosti le-teh v vrednosti podržavljenega podjetja P., d. d., z zaplembo na podlagi sodbe sodišča z dne 3. 12. 1945 ni mogoče upoštevati, ker so bile takrat že podržavljene.

Razlika med vrednostjo podržavljenega premoženja po stanju ob podržavljenju in po stanju ob vračanju se upošteva le, če je ugotovljena. V tem primeru pa so bile upravičencema vrnjene v naravi nepremičnine po vrednosti po stanju ob vračanju le do višine vrednosti alikvotnega dela podržavljenega podjetja po stanju ob podržavljenju, torej razlike ni.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino (v nadaljevanju revidentka) tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 490-11/2008-62-P/DG z dne 28. 5. 2012, v zvezi z določbo RS, Upravne enote Ljubljana, št. 301-137/1993-569 z dne 17. 10. 2011 (1. točka izreka), in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (2. točka izreka). Tožena stranka je kot drugostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo odločila: - (1) da se pritožbam S., d. d., S. O., M. S., E. L., A. P., A. Z. in J. G. ugodi in se odločba RS, Upravne enote Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ), št. 301-137/1993-569 z dne 17. 10. 2011, v celoti odpravi; - (2) da se pritožba tožnice zavrne; - (3) da se upravičencema A. A. in C. C. pri 7738/10000 nepremičnine parc. št. 15 k. o. ... v lasti Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju MOL) z upoštevanjem podržavljenega jima 94,25 % lastniškega deleža na družbi P., d. d., Ljubljana v obsegu preostanka neto aktive v tej družbi: (a) v last in posest vrneta dela nepremičnine, ki v naravi predstavljata stanovanje v izmeri 82,55 m2 v 3. nadstropju stavbe ..., Ljubljana, do deleža 665/10000, od tega za vsakega ½, ter poslovni prostor v izmeri 72,11 m2 v 1. nadstropju stavbe ..., Ljubljana, do deleža 581/10000, od tega za vsakega ½; in (b) vzpostavi lastninska pravica do deleža 1743/10000, od tega za vsakega ½; - (4) da se upravičencema pri 7738/10000 nepremičnine parc. št. 16, k. o. ... v lasti MOL z upoštevanjem podržavljenega 94,25 % deleža na družbi P., d. d., vzpostavi lastninska pravica do deleža 4868/10000, od tega za vsakega ½; - (5) da je zavezanka za vrnitev nepremičnin MOL, ki jih je dolžna v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe predati v začasno upravljanje za čas do zaključka dednega postopka skrbniku za posebni primer R. K.; - (6) da se zahteva tožnice za povračilo zmanjšane vrednosti nepremičnin - v naravi stavb ... in ..., Ljubljana, zavrne; - (7) da se zahteva tožnice za priznanje odškodnine iz naslova podržavljenega 94,25 % kapitalskega deleža na premoženju P., d. d., ki presega vrednost podržavljenega premoženja, zavrne; - (8) da se zavrne predlog tožnice z dne 29. 3. 2010 za izdajo začasne odredbe, s katero se pravni osebi M., d. d., prepove prodaja 12/100 nepremičnine parc. št. 17 vpisane pri vl. št. .. k. o. ..., do pravnomočnega dokončanja predmetnega denacionalizacijskega postopka; - (9) da se po pravnomočnosti te odločbe v zemljiški knjigi pri nepremičninah parc. št. 15 in 16, obe k. o. ..., po uradni dolžnosti izvede sprememba zemljiškoknjižnega stanja v skladu s to odločbo in izbriše zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve na podlagi sklepa prvostopenjskega organa z dne 18. 11. 1996 in zaznamba prepovedi razpolaganja na podlagi odločbe organa druge stopnje z dne 17. 7. 1997. 2. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer ugotovila, da bi bila ocena vrednosti neto aktive podržavljene družbe P., d. d. , z vključeno vrednostjo delnic, ki jih je ta družba imela od Kranjske industrijske družbe (v nadaljevanju KID), kakršno je na podlagi 8. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo) ugotovil prvostopenjski organ, pravilna, če bi tožnica vračilo teh delnic zahtevala pravočasno, kar pa ni. Prvi zahtevek za vračilo teh delnic oziroma za upoštevanje njihove vrednosti v neto aktivi P., d. d., je dala šele 15. 12. 2005, rok za vložitev denacionalizacijskih zahtevkov pa se je iztekel 7. 12. 1993 (prvi odstavek 64. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen). Tako je prava vrednost 94,25 % neto aktive P., d. d. , saj je bilo le toliko ob podržavljenju v lasti upravičencev A. A. in C. C. (pravnih naslednikov po prejšnjem lastniku B. B., ki je bil leta 1942 ustreljen), to je 253.371,66 USD oziroma 201.632,70 EUR oziroma 394.359,30 DEM (in ne toliko, kot je z upoštevanjem vrednosti delnic KID neupravičeno ugotovil prvostopenjski organ). Le do te vrednosti je glede na drugi odstavek 37. člena ZDen upravičenec upravičen do vračila podržavljenega premoženja podjetja v naravi.

3. Sodišče prve stopnje je sicer potrdilo odločitev tožene stranke, vendar glede ugotovljene vrednosti podržavljene neto aktive P., d. d., iz drugih razlogov. Navedlo je, da bi bila pravilna vrednost neto aktive taka, kot jo je izračunal prvostopni organ, tudi z upoštevanjem 5613 delnic KID, in da teh delnic revidentki ne bi bilo treba posebej zahtevati, saj bi bila njihova vrednost zajeta v neto aktivi P., d. d., če bi navedene delnice v času, ko je bil B. B. zaplenjen kapitalski delež na P., d. d.,(pri čemer se na podlagi 11. člena ZDen šteje, da je bil podržavljen njegovima pravnima naslednikoma A. A. in C. C.), to je 3. 12. 1945, navedene kapitalske naložbe (delnice KID) še bile med sredstvi P., d. d. Te delnice KID pa so bile podržavljene z uveljavitvijo Odloka AVNOJ z dne 21. 11. 1944 o prehodu sovražnikovega imetja v državno last (v nadaljevanju Odlok AVNOJ, Ur. l. DFJ, št. 2/45, ki je začel veljati 6. 2. 1945). Zmotno je stališče prvostopenjskega organa, da so bile delnice KID podržavljene šele z dnem pravnomočnosti odločbe Okrožne zaplembene komisije za Ljubljansko okrožje v Ljubljani z dne 5. 4. 1946, s katero je bila zavrnjena pritožba KID zoper odločbo Okrajne zaplembene komisije na Jesenicah z dne 14. 11. 1945, kajti podržavljenje po 1. in 2. točki prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ je bilo ex lege. Kapitalski delež na P., d. d., prejšnjega lastnika B. B. pa je bil podržavljen z odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani ZP 396/45 (Ksp 1220/45) z dne 3. 12. 1945, iz katere izhaja, da se zoper B. B. izreče zaplemba vsega premičnega in nepremičnega premoženja v smislu 28. člena Zakona o zaplembah (28. člen Zakona o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije, Uradni list DFJ, št. 40/45 z dne 12. 6. 1945, je bil namreč podlaga za zaplembo celotnega premoženja tistih (vojnih zločincev), ki so bili med vojno ustreljeni, ubiti, ki so umrli ali zbežali itd.), to je z odločbo s konstitutivnim učinkom. Z odločbo istega sodišča z dne 4. 6. 1946 pa je bilo zaplenjeno premoženje preneseno v last države. To pa pomeni, da je napačen sklep prvostopenjskega organa, da je v času izreka zaplembe kapitalskega deleža B. B. v P., d. d., družba P., d. d., v svojem premoženju še izkazovala 5613 delnic KID, in da je njihova vrednost lahko bila upoštevana pri ugotavljanju neto aktive družbe P., d. d. Glede na to je zaključek tožene stranke, da imetništvo P., d. d. 5613 delnic KID v obravnavani zadevi ne more biti podlaga za odškodovanje v denacionalizaciji (na način, da se upošteva pri ugotavljanju neto aktive P., d. d.), pravilen ter mu sodišče pritrjuje, le da je zanj tožena stranka navedla nepravilen razlog.

4. Revidentka navedeno sodbo prvostopenjskega sodišča izpodbija z revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s 1. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Podjetje KID ni bilo podržavljeno s samim Odlokom AVNOJ, temveč je bilo treba izdati še zaplembene odločbe, ki so v tem primeru tudi bile izdane. Da so bile delnice KID ob podržavljenju P., d. d., še v sredstvih P., d. d., izhaja iz prilog k izvedeniškemu mnenju S. J. iz januarja 2006, to je iz dokumenta, ki je bil pridobljen od Muzeja Jesenice iz arhiva KID, št. 185/1690 iz leta 1946 ali kasneje, ki ga je podpisal M. P. kot upravnik KID. Iz tega dokumenta izhaja, da ob podržavljenju P., d. d., prenos lastništva delnic KID na državo še ni bil izvršen. Odločbi Okrajne zaplembene komisije Jesenice z dne 14. 11. 1945 in Okrožne zaplembene komisije za ljubljansko okrožje Ljubljana z dne 5. 4. 1946 sta v nasprotju z določbami Odloka AVNOJ in zato ne moreta imeti pravnih posledic, ki bi vplivale na vrednost neto aktiveP ., d. d. Sta nični. Odlok AVNOJ je naveden v 20. točki 3. člena ZDen med predpisi, ki so podlaga za denacionalizacijo. ZDen naj bi popravljal krivice, ne pa ustvarjal novih, kar bi jih, če ne bi bilo vrnjeno celotno podržavljeno premoženje njenega pravnega prednika. Razlaga, da delnice KID ne spadajo v premoženje P., d. d., ki je predmet denacionalizacije, ker so bile podržavljene nekaj mesecev prej kot P., d. d., je nemoralna in v nasprotju z vsemi načeli pozitivne zakonodaje. Izračuni vrednosti podržavljenega premoženja so napačni, saj ne upoštevajo vsega podržavljenega premoženja, ki je razvidno iz izvedenskega mnenja B. T. Izpodbijana soba je neizvršljiva, saj je v nasprotju z nekaterimi že izdanimi odločbami v denacionalizacijskem postopku, ki se vodi pri Upravni enoti Ljubljana pod št. 301-137/1993, s katerimi je bilo že odločeno o vračanju nekaterih delov nepremičnin M. v Ljubljani ter o zemljišču, na katerem stavbi stojita. Predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni izpodbijano sodbo oziroma, če oceni, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, s sklepom ugodi reviziji in v celoti ali deloma razveljavi izpodbijano sodbo ter vrne zadevo temu sodišču v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka, MOL kot zavezanka in družba M., d. d., na revizijo niso odgovorile.

6. Na revizijo je odgovorila S., d. d. Navaja, da razloga za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revidentka ni utemeljila. Ni niti navedla, kateri materialni predpis je bil zmotno uporabljen. V postopku denacionalizacije ni mogoče ugotavljati skladnosti predpisov o podržavljenju z Ustavo RS, niti ni mogoče ugotavljati nezakonitosti aktov o podržavljenju, izdanih na podlagi navedenih predpisov. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita, zato predlaga, da se revizija zavrne.

7. Na revizijo so po odvetniku odgovorili tudi najemniki delov vrnjenih objektov E. L., M. S., J. G., A. Z., S. O. in A. P. Menijo, da revizija ni dovoljena, ker ni navedena sporna vrednost in tudi niso izkazane hujše posledice, torej ni podan nobeden od uveljavljanih razlogov za dovoljenost revizije (niti iz 1. niti iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Glede tega se sklicujejo tudi na prakso Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS. Če pa je revizija dovoljena, pa ni utemeljena. Podržavljenje na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ je učinkovalo po samem odloku, torej ex lege, morebitni posamični akti so bili le deklaratorne narave, o čemer je podana ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča. ZDen ni namenjen presoji zakonitosti izdanih posamičnih aktov o podržavljenju, o čemer je tudi podana ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča. Strinjajo se, da P., d. d., ob svojem podržavljenju ni bila več lastnica delnic KID, zato so revizijski ugovori glede tega neutemeljeni. Te delnice bi morala revidentka zahtevati pravočasno in posebej na podlagi 20. točke 3. člena ZDen, česar pa ni storila, zato se na to določbo ZDen neutemeljeno sklicuje. Drugi revizijski ugovori (domnevno napačno izračunana vrednost in domnevna neizvršljivost odločbe) pa so pavšalni in zato nanje ni mogoče argumentirano odgovoriti. Predlagajo, da Vrhovno sodišče revizijo zavrže, podrejeno pa zavrne, revidentki pa naloži, da jim povrne revizijske stroške z zamudnimi obrestmi.

8. Revidentki in drugim strankam upravnega spora so bili odgovori na revizijo poslani.

9. Revizija ni utemeljena.

10. Revizija je dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ta določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta (oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno), v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

11. V obravnavanem primeru je obseg vračanja v naravi odvisen od v denacionalizacijskem postopku ugotovljene vrednosti neto aktive podržavljenega podjetja P., d. d., ta pa je v tem primeru med drugim odvisna od tega, ali se vanjo všteva vrednost 5613 delnic KID. Od tega pa je odvisno tudi, ali bo podržavljeno premoženje vrnjeno do skupne vrednosti neto aktive P., d. d.,(v ustreznem deležu) v naravi ali pa tudi v obveznicah Slovenske odškodninske družbe. V prvostopenjski odločbi je bila ta odškodnina določena v obveznicah SOD v skupni vrednosti 2,340.722,69 DEM, kar pa bistveno presega 20.000 EUR. Vrednost spornega dela v izpodbijani odločbi in tudi v reviziji ni posebej določena, je pa ugotovljiva s primerjavo med prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo. To pa zadošča za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker je za dovoljenost revizije izpolnjen že ta pogoj, se Vrhovno sodišče do drugega uveljavljanega pogoja (zelo hude posledice za stranko - 3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1) ne opredeljuje.

12. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

13. V obravnavani zadevi je sporno, ali je premoženje družbe P., d. d., katere 94,25 % kapitalski delež je bil podržavljen B. B. oziroma, ker je ta bil ustreljen leta 1942, na podlagi 11. člena ZDen njegovima pravnima naslednikoma A. A. in C. C., ob podržavljenju obsegalo tudi 5613 delnic KID. Prvostopenjski organ je navedene delnice pri izračunu neto aktive družbe P., d. d. - kot podlage za vrnitev premoženja družbe upravičencema do denacionalizacije - upošteval. Drugostopenjski organ pa vrednosti teh delnic ni upošteval, ker zahteva za vračilo teh delnic ni bila pravočasno vložena, vložena naj bi bila šele leta 2005, kar je po izteku materialnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen, zaradi česar je pravica do denacionalizacije tega premoženja ugasnila. Da v vrednost neto aktive P., d. d., navedene delnice KID ne spadajo, meni tudi prvostopenjsko sodišče, vendar zato, ker so bile te delnice družbi P., d. d., podržavljene že z Odlokom AVNOJ, to je pred zaplembo P., d. d. . Glede na to torej takrat, ko je bila podržavljena P., d. d., niso bile več njena last in zato ne sestavni del njene neto aktive. S tem, da se vrednost navedenih delnic ne všteva v neto aktivo P., d. d., ob podržavljenju, se revidentka ne strinja, pri čemer kot materialno pravno zmotne napada tako razloge tožene stranke kot tudi sodišča prve stopnje.

14. Vrhovno sodišče meni, da je odločitev sodišča prve stopnje v tej zadevi pravilna in zakonita, pravilni pa so tudi razlogi, na katere je ta odločitev oprta. Tudi stališče sodišča prve stopnje, da razlogi tožene stranke za nevključitev vrednosti delnic KID v vrednost neto aktive P., d. d., niso pravilni in nimajo podlage v ZDen in Navodilu, je pravilno in ima podlago v navedenih predpisih.

15. Kot je navedlo že prvostopenjsko sodišče, se po prvem odstavku 8. člena ZDen šteje med premoženje, ki je lahko predmet denacionalizacije, tudi kapitalski delež osebnih ali kapitalskih družb. Po 13. členu ZDen so upravičenci do vrnitve premoženja osebnih ali kapitalskih družb delničarji oziroma družbeniki. Z navedenim premoženjem je treba razumeti alikvotni del (glede na vrednost kapitalskega deleža v razmerju do celotnega kapitala) neto aktive družbe. Vrednost podržavljenega podjetja se namreč ugotovi po metodi neto aktive, pri čemer je neto aktiva razlika med vrednostjo sredstev podjetja (celotna aktiva) ter vrednostjo obveznosti podjetja (prvi in drugi odstavek 8. člena Navodila v zvezi z določbami prvega, petega in šestega odstavka 44. člena ZDen). To pa za ta primer tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da bi bilo treba v neto aktivi P., d. d., upoštevati vrednost delnic KID, če bi bile te ob podržavljenju P., d. d., še njena last. Ker pa niso bile, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, pa se vrednost teh delnic v neto aktivi P., d. d., ne upošteva.

16. Vrhovno sodišče se pridružuje stališču prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, da premoženje P., d. d., v času, ko je bil B. B. zaplenjen kapitalski delež v P., d. d.,(pri čemer se na podlagi 11. člena ZDen šteje, da je bil podržavljen njegovima pravnima naslednikoma A. A. in C. C.), to je z odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani ZP 396/45 (Ksp 1220/45) z dne 3. 12. 1945, navedene kapitalske naložbe (5613 delnic KID) ni več obsegalo. Iz odločbe Okrožne zaplembene komisije za Ljubljansko okrožje v Ljubljani z dne 5. 4. 1946, s katero je bila zavrnjena pritožba KID zoper odločbo Okrajne zaplembene komisije na Jesenicah z dne 14. 11. 1945, oziroma iz slednje odločbe z dne 14. 11. 1945 (ki se nahaja tudi v spisni dokumentaciji) namreč izhaja, da je izdana na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ, in da je z njo ugotovljeno (med drugim), da je vse imetje KID kjerkoli na območju DFJ prešlo v državno last. Odlok AVNOJ (Službeni list DFJ, št. 2 z dne 6. 2. 1945) pa v 1. členu določa, da tam opredeljeno premoženje preide v državno last z dnem uveljavitve tega odloka. To pa pomeni, da tako iz Odloka AVNOJ kot tudi iz zaplembene odločbe z dne 14. 11. 1945 izhaja, da je vse premoženje KID bilo podržavljeno na podlagi samega navedenega odloka z dnem uveljavitve odloka, to pa je s 6. 2. 1945. Da je bilo podržavljenje po 1. in 2. točki prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ ex lege, obstaja obsežna dolgoletna ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča (na primer: II Ips 328/2003, I Up 379/2004, II Ips 712/2005, II Ips 85/2004, II Ips 647/2004, II Ips 177/2009, II Ips 280/2009, I Up 233/2007 in druge), do tega se je opredelilo tudi Ustavno sodišče RS (na primer Up-332/97). Zato je v tem primeru za ugotovitev časa podržavljenja KID pravno nepomembno, kdaj je postala pravnomočna zaplembena odločba (s katero je bilo zgolj ugotovljeno, katero premoženje je na podlagi Odloka AVNOJ prešlo v državno last).

17. Kapitalski delež prejšnjega lastnika B. B. na P., d. d., pa je bil podržavljen z odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani ZP 396/45 (Ksp 1220/45) z dne 3. 12. 1945, iz katere izhaja, da se zoper B. B., ki je bil leta 1942 ustreljen kot vojni zločinec in narodni sovražnik, izreče zaplemba vsega premičnega in nepremičnega premoženja v smislu 28. člena Zakona o zaplembah (28. člen Zakona o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije, Uradni list DFJ, št. 40/45 z dne 12. 6. 1945, je bil namreč podlaga za zaplembo celotnega premoženja tistih vojnih zločincev, ki so bili med vojno ustreljeni, ubiti, ki so umrli ali zbežali itd.), to je z odločbo s konstitutivnim učinkom. Z odločbo istega sodišča z dne 4. 6. 1946 pa je bilo zaplenjeno premoženje preneseno v last države.

18. Iz določb ZDen, ki urejajo vračanje podjetij in kapitala, izhaja pravilo, da se v primeru denacionalizacije podjetij in kapitala prejšnji lastnik odškoduje v vrednosti premoženja podržavljenega podjetja oziroma lastninskemu deležu ustreznega deleža premoženja podržavljenega podjetja (36., 37., 43. člen). Ugotovljena vrednost podržavljenega podjetja (po metodi neto aktive - 8. člen Navodila) oziroma podržavljenega kapitalskega deleža tako predstavlja vrednostni okvir (zgornjo vrednost) za odškodovanje podržavljenega podjetja oziroma kapitalskega deleža. Glede na 43. člen ZDen, ki podlage za drugačno razlago ne daje, mora enako veljati v primeru, ko se v skladu z 38. členom ZDen premoženje (kapital) osebnih in kapitalskih družb na zahtevo upravičenca vrne z vrnitvijo v last in posest oziroma z vzpostavitvijo lastninske pravice na nepremičnini pravne osebe, ki je naslednica sredstev oziroma premoženja podržavljenega podjetja. Kar pomeni, da je podržavljeno podjetje oziroma podržavljeni kapitalski delež v denacionalizaciji odškodovan v skladu z ZDen, če vrednost vrnjenih nepremičnin (vrednotenih v skladu z določbami ZDen) doseže ugotovljeno vrednost neto aktive podržavljenega podjetja oziroma kapitalskega deleža. 19. Ob takih, z ZDen skladnih izhodiščih, je tožena stranka z izpodbijano odločbo pravilno priznala odškodovanje upravičencema do denacionalizacije v vrednosti preostanka (alikvotnega dela) neto aktive družbe P., d. d., oziroma v vrednosti, za katero odškodovanje (do izdaje izpodbijane odločbe) še ni doseglo ugotovljene vrednosti neto aktive družbe, upoštevajoč pri tem, da je bil podržavljen 94,25 % lastniški delež na P., d. d. Tako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v več zadevah (na primer v sodbi I Up 1597/2005 z dne 18. 10. 2007). Ker je bilo že v naravi vrnjeno premoženje do vrednosti neto aktive podržavljenega podjetja, je tožena stranka utemeljeno zavrnila zahtevek za odškodovanje v obveznicah SOD.

20. Utemeljeno pa je bil zavrnjen tudi zahtevek revidentke kot vlagateljice zahteve za denacionalizacijo, da se upravičencema prizna odškodnina zaradi zmanjšane vrednosti vrnjenih stavb. Vrhovno sodišče se namreč strinja tudi s stališčem prvostopenjskega sodišča, da v primeru vračanja podjetja oziroma kapitala na način iz 38. člena ZDen, to je z vrnitvijo v last in posest nepremičnine oziroma z vzpostavitvijo lastninske pravice na njej, ni mogoče uporabiti določb 26. člena ZDen, ki urejajo vračanje nepremičnin, katerih vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala. V takem primeru se je vračanje v naravi teh objektov izvršilo na podlagi vrednosti teh objektov sedaj, vrednost objektov, vrnjenih v naravi (po njihovem stanju in vrednosti v času vračanja), pa je, kot že navedeno, omejena z vrednostjo neto aktive podržavljenega podjetja.

21. Iz zgoraj navedenih razlogov ni utemeljen revizijski ugovor, da ni res, da bi bile delnice KID v času podržavljenja P., d. d., že v lasti države. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati revidentkino sklicevanje na dokument, ki je bil pridobljen od Muzeja Jesenice iz arhiva KID, št. 185/1690 iz leta 1946, ki ga je podpisal M. R. kot upravnik KID. Iz tega dokumenta res izhaja, da ob njegovi izdaji v letu 1946 prenos lastništva delnic KID na državo še ni bil izvršen, kar pa ne pomeni, da bi bile zato te delnice še vedno v lasti P., d. d., saj so bile podržavljene že prej, torej neposredno z Odlokom AVNOJ ob njegovi uveljavitvi.

22. V praksi Vrhovnega sodišča je ustaljeno stališče, da v postopku denacionalizacije ni mogoče ugotavljati skladnosti predpisov o podržavljenju z Ustavo RS, niti ni mogoče ugotavljati nezakonitosti aktov o podržavljenju, izdanih na podlagi navedenih predpisov (II Ips 181/2012, II Ips 126/2010), zato revizijske navedbe v zvezi s tem niso utemeljene.

23. Denacionalizacija je postopek, v katerem se upravičencem vrača na načine iz 3., 4. oziroma 5. člena ZDen podržavljeno premoženje, vendar na njihovo zahtevo (61. člen ZDen), ki mora biti pravočasna (vložena najpozneje do 7. 12. 1993, glej prvi odstavek 64. člena ZDen v zvezi z uveljavitveno določbo v 96. členu ZDen in dnevom objave ZDen v Uradnem listu RS, to je bilo 7. 12. 1991) in popolna (62. člen ZDen). Med drugim mora vsebovati tudi natančno opredelitev premoženja, katerega vračilo se zahteva, in navedbo pravnega temelja podržavljenja. V tem primeru pa je tožnica pravočasno vložila le zahtevo za denacionalizacijo družbe P., d. d., ki je bila podržavljena z odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani ZP 396/45 (Ksp 1220/45) z dne 3. 12. 1945. Da bi pravočasno vložila zahtevo za denacionalizacijo delnic KID, ki so bile B. B. podržavljene z Odlokom AVNOJ, pa revidentka niti sama ne zatrjuje.

24. Drugi revizijski ugovori (domnevno napačno izračunana vrednost in domnevna neizvršljivost odločbe) pa so pavšalni in zato nanje ni mogoče argumentirano odgovoriti.

25. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

26. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 165. in 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Revidentka z revizijo ni uspela, torej ji povračilo stroškov ne pripada. Odgovor prizadetih strank na revizijo pa ni bil niti potreben, saj o pravnih vprašanjih, ki so pomembna v tej zadevi, obstoja obsežna dolgoletna ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča.