Jedro

Iz določb ZDen, ki urejajo vračanje podjetij in kapitala, izhaja pravilo, da se v primeru denacionalizacije podjetij in kapitala prejšnji lastnik odškoduje v vrednosti premoženja podržavljenega podjetja oziroma lastninskemu deležu ustreznega deleža premoženja podržavljenega podjetja. Drugostopenjski organ je z izpodbijano odločbo pravilno priznal odškodovanje upravičencema do denacionalizacije v vrednosti preostanka (alikvotnega dela) neto aktive družbe K. oziroma v vrednosti kolikor odškodovanje (do izdaje izpodbijane odločbe) še ni doseglo ugotovljene vrednosti neto aktive družbe, upoštevajoč pri tem, da je bil podržavljen 94,25 % lastniški delež. Ob teh izhodiščih je drugostopenjski organ pravilno zavrnil zahtevka tožnice, da se upravičencema prizna (še) odškodnina nad vrednostjo alikvotnega dela neto aktive družbe ter odškodnina zaradi zmanjšane vrednosti vrnjenih stavb. V primeru vračanja podjetja oziroma kapitala na način iz 38. člena ZDen ni mogoče uporabiti določb 26. člena ZDen, ki urejajo vračanje nepremičnin, katerih vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, ter je vrednostni okvir za odškodovanje podržavljenega podjetja oziroma kapitalskega deleža določen z ugotovljeno vrednostjo neto aktive podržavljenega podjetja oziroma njenega alikvotnega dela glede na velikost podržavljenega kapitalskega deleža.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločilo: (1) da se pritožbam A. (v nadaljevanju: A.) in B.B., C.C., D.D., E.E., F.F., in G.G. ugodi in se odločba Upravne enote Ljubljana (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) z dne 17. 10. 2011 v celoti odpravi, (2) da se pritožba tožnice zavrne, (3) da se upravičencema H.H. in I.I. ml. pri 7738/10000 nepremičnine parc. št. 2178 k.o. … v lasti J. z upoštevanjem podržavljenega jima 94,25 % lastniškega deleža na družbi K. (v nadaljevanju: K.) v obsegu preostanka neto aktive v tej družbi (a) v last in posest vrneta dela nepremičnine, ki v naravi predstavljata stanovanje v izmeri 82,55 m2 v 3. nadstropju stavbe X., do deleža 665/10000, od tega za vsakega ½ ter poslovni prostor v izmeri 72,11 m2 v 1. nadstropju stavbe X., do deleža 581/10000, od tega za vsakega ½ in (b) vzpostavi lastninska pravica do deleža 1743/10000, od tega za vsakega ½, (4) da se upravičencema pri 7738/10000 nepremičnine parc. št. 2179 k.o. … v lasti J. z upoštevanjem podržavljenega 94,25 % deleža na družbi K. vzpostavi lastninska pravica do deleža 4868/10000, od tega za vsakega ½, (5) da je zavezanka za vrnitev nepremičnin J., ki jih je dolžna v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe predati v začasno upravljanje za čas do zaključka dednega postopka skrbniku za posebni primer L., (6) da se zahteva tožnice za povračilo zmanjšane vrednosti nepremičnin – v naravi stavb X. in Y., zavrne, (7) da se zahteva tožnice za priznanje odškodnine iz naslova podržavljenega 94,25 % kapitalskega deleža na premoženju K., ki presega vrednost podržavljenega premoženja, zavrne, (8) da se zavrne predlog tožnice z dne 29. 3. 2010 za izdajo začasne odredbe, s katero se pravni osebi M. d.d. prepove prodaja 12/100-tin nepremičnine parc. št. 173/4, vpisane pri vl. št. 605 k.o. ..., do pravnomočnega dokončanja predmetnega denacionalizacijskega postopka, (9) da se po pravnomočnosti te odločbe v zemljiški knjigi pri nepremičninah parc. št. 2178 in 2179, obe k.o. ..., po uradni dolžnosti izvede sprememba zemljiškoknjižnega stanja v skladu s to odločbo in izbriše zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve na podlagi sklepa prvostopenjskega organa z dne 18. 11. 1996 in zaznamba prepovedi razpolaganja na podlagi odločbe organa druge stopnje z dne 17. 7. 1997. Drugostopenjski organ v obrazložitvi odločbe navaja, da kot pravilen sprejema zaključek prvostopenjskega organa, da sta v obravnavani zadevi, ker je bil prejšnji lastnik N. leta 1942 ustreljen, na podlagi 11. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) I.I. in H.H. upravičenca do denacionalizacije podržavljenega kapitalskega deleža prejšnjega lastnika na K. Prav tako se strinja z ugotovitvijo, da je zahtevo za denacionalizacijo pravočasno, 29. 11. 1993 vložila upravičena oseba, to je tožnica kot vnukinja prejšnjega lastnika. Glede tega, kako je prvostopenjski organ ugotavljal višino neto aktive K. kot podlago za odškodovanje prejšnjega lastnika v denacionalizaciji, pa drugostopenjski organ navaja, da je v aktivi K. upošteval tudi 5613 delnic O. (v nadaljevanju: O.). V zvezi s tem pa drugostopenjski organ ugotavlja, da je tožnica povečanje neto aktive K. za 5613 delnic O. prvič zahtevala šele 15. 12. 2005 in da je prvostopenjski organ sledil njenemu zahtevku ter izvedenki P.P. 29. 1. 2008 naložil, da opravi korekcijo ocene čiste vrednosti premoženja K. in pri tem upošteva tudi navedene delnice O. Izračun neto aktive K. z vključeno vrednostjo 5613 delnic O. je prvostopenjski organ tudi upošteval kot podlago za svojo odločitev o denacionalizaciji v odločbi z dne 17. 10. 2011. Vendar pa denacionalizacije 5613 delnic O. tožnica ni zahtevala v roku iz prvega odstavka 64. člena ZDen, ki je materialni prekluzivni rok, po poteku katerega pravica do denacionalizacije ugasne. Pravočasno, to je 29. 11. 1993 vložena zahteva tožnice za denacionalizacijo ni obsegala 5613 delnic O., razširitev zahteve v letu 2005, ker je to po poteku roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen, pa ni več možna. Drugostopenjski organ se v zvezi z navedenim sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 186/2011. Dalje navaja, da je prvostopenjski organ sicer pravilno, ker gre za denacionalizacijo podjetja, ugotavljal vrednost njegove neto aktive v skladu z 8. členom Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju: Navodilo). Po drugem odstavku 37. člena ZDen pa je upravičenec upravičen le do čiste vrednosti podjetja ob podržavljenju. Po stališču drugostopenjskega organa, kot že navedeno, vrednosti 5613 delnic O. v višini 16.260.299,70 DIN pri izračunu neto aktive K. ne bi bilo mogoče upoštevati. Nadalje je drugostopenjski organ glede na pritožbene navedbe A. in listine v spisu, iz katerih izhaja, da je bil objekt na … zgrajen leta 1897 (in ne leta 1936), naložil cenilcu R.R., naj cenitev popravi ter je ta 8. 5. 2012 posredoval popravljeno cenitev, iz katere izhaja vrednost vile na … in zemljišča v skupnem znesku 224.115,82 DEM in ne 270.291,44 DEM, kot je upošteval prvostopenjski organ. Po taki korekciji izračuna neto aktive K. je drugostopenjski organ ugotovil, da ta znaša 2.278.214,83 DIN, kar je na dan izdaje odločbe 268.829,35 USD oziroma 213.933,91 EUR oziroma 418.418,36 DEM. Delež 94,25 % na neto aktivi K., ki gre upravičencema, tako znaša 253.371,66 USD oziroma 201.632,70 EUR oziroma 394.359,30 DEM. Ta znesek neto aktive po določbah ZDen predstavlja zgornjo mejo, do katere sta v postopku denacionalizacije upravičena upravičenca. Iz spisne dokumentacije in prvostopenjske odločbe je razvidno, da znaša 94,25 % delež ob denacionalizaciji v postopku ugotovljene vrednosti nepremičnin – stavb X. in Y., katerih vrnitev tožnica zahteva v naravi in so v lasti J., 590.810,60 DEM, od tega stavba X. na parc. št. 2178 445.652,29 DEM, kar predstavlja 75,43 % skupne vrednosti obeh objektov, in stavba X. na parc. št. 2179 145.158,31 DEM, kar predstavlja 24,57 % skupne vrednosti obeh objektov. Iz navedenega izhaja, da že sama vrednost nepremičnin v lasti J., katerih vrnitev v naravi v predmetnem postopku zahteva tožnica, presega vrednost upravičencema pripadajoče neto aktive K. Kar pomeni, da ugotovljena neto aktiva K. v obsegu upravičencema pripadajočega deleža ne zadošča niti za vrnitev nepremičnin v obsegu lastniškega deleža J. na teh nepremičninah, niti ne daje podlage za kakršnokoli odškodnino. Upravičencema je mogoče v naravi vrniti prostore v objektu Miklošičeva X. (parc. št. 2178) do vrednosti 297.465,22 DEM (75,43 % od 394.359,30 DEM) in prostore v objektu Y. (parc. št. 2179) do vrednosti 96.894,08 DEM (24,57 % od 394.359,30 DEM). Vrednost prostorov v objektu X., ki znaša 297.465,22 DEM, po izračunu predstavlja 3664/10000 na deležu 7738/10000 v lasti J. Ker je v objektu X. upravičencema že vrnjeno stanovanje v vrednosti 59.036,56 DEM in deležu 674/10000 (delež povzet iz pravnomočne odločbe z dne 23. 4. 2008), ostane za vrnitev vrednost 238.428,66 DEM (297.465,22 DEM – 59.036,56 DEM) oziroma 2989/10000 (3664/10000 – 764/10000 = 2989/10000). Ker sta v postopku upravičencema oziroma skrbniku za posebni primer že bila v začasno uporabo dana prazna prostora v objektu X., se ta prostora upravičencema, v skupni vrednosti 95.704,56 DEM in skupnem deležu 1246/10000, vrneta v last in posest: stanovanje v izmeri 82,55 m2 v 3. nadstropju stavbe X. do deleža 665/10000, od tega za vsakega upravičenca ½, in poslovni prostor v izmeri 72,11 m2 v 1. nadstropju stavbe X. do deleža 581/10000, od tega za vsakega ½. Za vrnitev v objektu X. do vrednosti v deležu neto aktive K.SOD tako ostane vrednost 142.724,10 DEM oziroma delež 1744/10000, ki se upravičencema, ker stanovanje zasedajo najemniki, vrne z vzpostavitvijo lastninske pravice. Kar se objekta Y. tiče, pa je moč upravičencema vrniti prostore v vrednosti 96.894,08 DEM, ki po izračunu predstavljajo 4868/10000 na deležu 7738/10000 v lasti J. Ker v tem objektu v postopku ni bil upravičencema vrnjen noben prostor, se jima z vzpostavitvijo lastninske pravice, ker stanovanje zasedajo najemniki, vrne delež 4686/10000 oziroma vsakemu ½. Zavezanka za vrnitev predmetnih nepremičnin je J., ki vrnitvi v naravi ne nasprotuje, prav tako v postopku ni nasprotovala cenitvam in izračunom deležev, ki jih je za predmetni postopek izdelal cenilec R.R. in so bile delno korigirane s cenilnim poročilom S.S. z dne 6. 6. 2011. Kot izhaja iz navedenega, je drugostopenjski organ predmetno odločitev sprejel v obsegu vložene zahteve tožnice in ugotovljene neto aktive K., ki zadošča le za vrnitev dela podržavljenih nepremičnin kot dela premoženja K., upoštevaje pri tem upravičencema že vrnjen del nepremičnine v stavbi X. Glede na to ni podlage za odločitev o odškodnini kot razliki med vrednostjo nepremičnin in vrednostjo neto aktive K. Drugostopenjski organ tudi ugotavlja, da je tožnica v predmetnem postopku 23. 6. 2011 svoj zahtevek z dne 6. 1. 1999 za povračilo zmanjšane vrednosti objektov X. in Y., o čemer prvostopenjski organ še ni odločal, opredelila v višini 151.551,20 DEM. Ta zahtevek pa je potrebno zavrniti. Kadar se vrača posamezne stvari podjetja, se namreč parcialno ne ugotavlja njihove manj ali več vrednosti, ampak se današnjo vrednost v naravi vrnjenih nepremičnin odšteva od ugotovljene neto aktive podržavljenega podjetja brez ugotavljanja več ali manj vrednosti (tako tudi sodbi U (pravilno: I Up) 1597/2005 z dne 18. 10. 2007, U 527/2006) (6. točka izreka). Zahtevek tožnice za priznanje odškodnine, ki presega vrednost podržavljenega premoženja, pa je prav tako treba zavrniti (7. točka izreka odločbe). Enako je treba zavrniti predlog za izdajo začasne odredbe, da se pravni osebi M. d.d. prepove prodaja 12/100-tin nepremičnine parc. št. 173/4 k.o. ..., kot je pravilno odločil in odločitev obrazložil že prvostopenjski organ (8. točka izreka).

2. Tožnica vlaga tožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Po mnenju tožnice je bistvena napaka, ki jo je zagrešil drugostopenjski organ, v tem, da je nepravilno presodil, da v čisto aktivo K. ni mogoče šteti 5613 delnic O., ker da teh delnic tožnica ni navedla v zahtevi za denacionalizacijo. Tožnica kot vlagateljica namreč ni bila dolžna specificirati premoženja K. ob zaplembi. To premoženje se je ugotavljalo in ocenjevalo v postopku, podlaga pa je bila bilanca družbe in premoženje, za katero je bilo tekom postopka ugotovljeno, da pripada navedeni družbi. Prvostopenjski organ je v svoji odločbi z dne 17. 10. 2011 pravilno ugotovil, kaj spada v premoženje družbe ter natančno opredelil, kaj spada v čisto aktivo družbe in koliko le ta znaša. Ta izračun je pravilen in že večkrat preverjen v postopku. Zaključki drugostopenjskega organa, da je 5613 delnic O. bilo omenjeno šele 12. 3. 2003 ter da je zahteva glede tega prepozna, niso pravilni. Te delnice niso bile nikoli zahtevane s posebnim zahtevkom, ampak omenjene le kot premoženje K., za denacionalizacijo katerega je bila zahteva za denacionalizacijo vložena pravočasno, v letu 1993. A. tudi ni imel nikoli takih pripomb glede delnic, tiste pripombe, kar jih je imel, pa so bile zavrnjene že s strani prvostopenjskega organa. Posledica navedene napačne presoje drugostopenjskega organa je tudi nepravilen izrek odločbe v točkah 1., 3., 4., 5. in 7. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, da dopusti in izvede predlagane dokaze (predlaga pa vpogled v dokumentacijo upravnih spisov v zadevi) ter odloči, da se tožbi ugodi in izpodbijana drugostopenjska odločba odpravi ter potrdi odločba prvostopenjskega organa z dne 17. 10. 2011 oziroma podrejeno, da sodišče o zadevi samo odloči ali vrne pristojnemu organu zadevo v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo.

4. Sodišče je tožbo kot strankam z interesom poslalo v odgovor tudi A., J., M. d.d. in osebam, ki so v denacionalizacijskem postopku sodelovale zaradi vlaganj v stanovanja (najemniki). Slednji v odgovoru na tožbo menijo, da je izpodbijana drugostopenjska odločba pravilna in zakonita ter sodišču predlagajo, naj tožbo zavrne, zahtevajo pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. A., J. in M. d.d. na tožbo niso odgovorili.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je premoženje družbe K., katere 94,25 % kapitalski delež je bil podržavljen N.N., ob podržavljenju obsegalo tudi 5613 delnic O. Prvostopenjski organ je navedene delnice pri izračunu neto aktive družbe K. - kot podlage za vrnitev premoženja družbe upravičencema do denacionalizacije – upošteval, drugostopenjski organ pa ne, ob razlogovanju v izpodbijani odločbi, da je bila zahteva za denacionalizacijo podržavljenega kapitalskega deleža razširjena z zahtevkom za denacionalizacijo navedenih delnic šele v letu 2005, kar je po izteku materialnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen, zaradi česar je pravica do denacionalizacije tega premoženja ugasnila; s takim stališčem, na katerem izpodbijana drugostopenjska odločba temelji, se tožnica ne strinja.

7. Po prvem odstavku 8. člena ZDen štejejo med premoženje, ki je lahko predmet denacionalizacije, tudi kapitalski deleži osebnih ali kapitalskih družb. Po 13. členu ZDen so upravičenci do vrnitve premoženja osebnih ali kapitalskih družb delničarji oziroma družbeniki. Z navedenim premoženjem je treba razumeti alikvotni del (glede na vrednost kapitalskega deleža v razmerju do celotnega kapitala) neto aktive družbe. Vrednost podržavljenega podjetja se namreč ugotovi po metodi neto aktive, pri čemer je neto aktiva razlika med vrednostjo sredstev podjetja (celotna aktiva) ter vrednostjo obveznosti podjetja (prvi in drugi odstavek 8. člena Navodila v zvezi z določbami prvega, petega in šestega odstavka 44. člena ZDen). To pa pomeni, da po presoji sodišča tožnica utemeljeno ugovarja stališču drugostopenjskega organa, da bi zahteva za denacionalizacijo kapitalskega deleža na K., podržavljenega N.N., morala obsegati tudi zahtevek za denacionalizacijo navedenih delnic O. ter ima prav, ko zatrjuje, da kot vlagateljica ni bila dolžna specificirati premoženja K. ob zaplembi. Zahteva za denacionalizacijo kapitalskega deleža na družbi je namreč po navedenem morala obsegati zahtevek za vračilo (sorazmernega dela) premoženja (neto aktive) družbe, ki je ustrezal podržavljenemu kapitalskemu deležu, in ne zahtevka za vračilo posamičnih stvari ali premoženjskih pravic, katerih lastnica oziroma imetnica je družba bila. Obseg in vrednost premoženja družbe in njene obveznosti pa se ugotavljajo v denacionalizacijskem postopku (v ugotovitvenem postopku), zato se sodišče s tožnico strinja, da je kot vlagateljica mogla tudi po preteku roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen zatrjevati in dokazovati, katere premoženjske pravice so pripadale družbi (v obravnavanem primeru je zatrjevala in dokazovala pravico iz kapitalske naložbe, ki naj bi pripadala K.). Drugostopenjski organ svoje presoje tudi ne bi mogel opirati na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 186/2011 z dne 2. 2. 2012, saj gre po dejanskem in pravnem stanju za neprimerljivi zadevi, kajti prej navedena sodba se nanaša na vprašanje pravočasnosti in popolnosti vloge – zahteve za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin, v obravnavani zadevi pa gre za denacionalizacijo podržavljenega kapitalskega deleža. 8. Vendar pa po presoji sodišča premoženje K. v času, ko je bil N.N. zaplenjen kapitalski delež na K. (pri čemer se na podlagi 11. člena ZDen šteje, da je bil podržavljen njegovima pravnima naslednikoma I.I. in H.H.), to je v letu 1945, navedene kapitalske naložbe (5613 delnic O.) ni več obsegalo. Sodišče namreč sodi, da je bil zmoten zaključek prvostopenjskega organa, da je bilo premoženje O. podržavljeno šele z dnem pravnomočnosti odločbe Okrožne zaplembene komisije za Ljubljansko okrožje v Ljubljani z dne 5. 4. 1946, s katero je bila zavrnjena pritožba O. zoper odločbo Okrajne zaplembene komisije na Jesenicah z dne 14. 11. 1945, ter da drugostopenjski organ neutemeljeno ni sledil pritožbenim navedbam A., s katerimi je ta zaključku prvostopenjskega organa in argumentom zanj ugovarjala. Iz omenjene zaplembene odločbe z dne 14. 11. 1945 (ki se nahaja tudi v spisni dokumentaciji) namreč izhaja, da je izdana na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ z dne 21. 11. 1944 o prehodu sovražnikovega imetja v državno last (v nadaljevanju Odlok AVNOJ) in da je z njo ugotovljeno (med drugim) da je vse imetje O. kjerkoli na območju D.F.J. prešlo v državno last. Odlok AVNOJ (Službeni list DFJ, št. 2 z dne 6. 2. 1945) pa v 1. členu določa, da tam opredeljeno premoženje preide v državno last z dnem uveljavitve tega odloka, v 12. členu pa, da odlok stopi v veljavo z dne 21. 11. 1944. To pa pomeni, da tako iz Odloka AVNOJ kot tudi iz zaplembene odločbe z dne 14. 11. 1945 izhaja, da je vse premoženje O. bilo podržavljeno na podlagi samega navedenega odloka z dnem uveljavitve odloka, to pa je 21. 11. 1944. Zato je za ugotovitev časa podržavljenja O. pravno nepomembno, kdaj je postala pravnomočna zaplembena odločba (s katero je bilo zgolj ugotovljeno, katero premoženje je na podlagi Odloka AVNOJ prešlo v državno last). Kapitalski delež na K. prejšnjega lastnika N.N. pa je bil podržavljen z odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani Zp 396/45 (Ksp 1220/45) z dne 3. 12. 1945, iz katere izhaja, da se zoper N.N., ki je bil l. 1942 ustreljen kot vojni zločinec in narodni sovražnik, izreče zaplemba vsega premičnega in nepremičnega premoženja v smislu 28. člena zakona o zaplembah (28. člen Zakona o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije, Uradni list DFJ, št. 40/45 z dne 12. 6. 1945, je bil namreč podlaga za zaplembo celotnega premoženja tistih (vojnih zločincev), ki so bili med vojno ustreljeni, ubiti, ki so umrli ali zbežali itd.), to je z odločbo s konstitutivnim učinkom. Z odločbo istega sodišča z dne 4. 6. 1946 pa je bilo zaplenjeno premoženje preneseno v last države. Kar pomeni, da je napačen sklep prvostopenjskega organa - kakor je že v postopku pred tem organom in v pritožbi zatrjevala A. - da je v času izreka zaplembe kapitalskega deleža N.N. na K., družba K. v svojem premoženju še izkazovala 5613 delnic O., in da je njihova vrednost lahko bila upoštevana pri ugotavljanju neto aktive družbe K. Glede na to je zaključek drugostopenjskega organa, da imetništvo K. 5613 delnic O. v obravnavani zadevi ne more biti podlaga za odškodovanje v denacionalizaciji (na način, da se upošteva pri ugotavljanju neto aktive K.), pravilen ter mu sodišče pritrjuje, le da je zanj ta organ navedel nepravilen razlog (kot je sodišče presodilo v 7. točki obrazložitve).

9. Iz določb ZDen, ki urejajo vračanje podjetij in kapitala, izhaja pravilo, da se v primeru denacionalizacije podjetij in kapitala prejšnji lastnik odškoduje v vrednosti premoženja podržavljenega podjetja oziroma lastninskemu deležu ustreznega deleža premoženja podržavljenega podjetja (36., 37., 43. člen). Ugotovljena vrednost podržavljenega podjetja (po metodi neto aktive - 8. člen Navodila) oziroma podržavljenega kapitalskega deleža tako predstavlja vrednostni okvir (zgornjo vrednost) za odškodovanje podržavljenega podjetja oziroma kapitalskega deleža. Glede na 43. člen ZDen, ki podlage za drugačno razlago ne daje, mora enako veljati v primeru, ko se v skladu z 38. členom tega zakona premoženje (kapital) osebnih in kapitalskih družb na zahtevo upravičenca vrne z vrnitvijo v last in posest oziroma z vzpostavitvijo lastninske pravice na nepremičnini pravne osebe, ki je naslednica sredstev oziroma premoženja podržavljenega podjetja. Kar pomeni, da je podržavljeno podjetje oziroma podržavljeni kapitalski delež v denacionalizaciji odškodovan v skladu z ZDen, če vrednost vrnjenih nepremičnin (vrednotenih v skladu z določbami ZDen) doseže ugotovljeno vrednost podržavljenega podjetja oziroma kapitalskega deleža. Ob takih, z ZDen skladnih izhodiščih je drugostopenjski organ z izpodbijano odločbo pravilno priznal odškodovanje upravičencema do denacionalizacije v vrednosti preostanka (alikvotnega dela) neto aktive družbe K. oziroma v vrednosti kolikor odškodovanje (do izdaje izpodbijane odločbe) še ni doseglo ugotovljene vrednosti neto aktive družbe, upoštevajoč pri tem, da je bil podržavljen 94,25 % lastniški delež. Ob teh izhodiščih pa je drugostopenjski organ tudi pravilno zavrnil zahtevka tožnice kot vlagateljice zahteve za denacionalizacijo, da se upravičencema prizna (še) odškodnina nad vrednostjo alikvotnega del neto aktive družbe ter odškodnina zaradi zmanjšane vrednosti vrnjenih stavb X. in Y. Sodišče se namreč z drugostopenjskim organom tudi strinja, da v primeru vračanja podjetja oziroma kapitala na način iz 38. člena ZDen, to je z vrnitvijo v last in posest nepremičnine oziroma z vzpostavitvijo lastninske pravice na njej, ni mogoče uporabiti določb 26. člena ZDen, ki urejajo vračanje nepremičnin, katerih vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, ter da je vrednostni okvir za odškodovanje podržavljenega podjetja oziroma kapitalskega deleža določen, kot je sodišče že navedlo, z ugotovljeno vrednostjo neto aktive podržavljenega podjetja oziroma njenega alikvotnega dela glede na velikost podržavljenega kapitalskega deleža (tako stališče zastopa tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 1597/2005 z dne 18. 10. 2007).

10. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da odločitev drugostopenjskega organa o denacionalizaciji podržavljenega kapitalskega deleža (v vrednosti preostanka neto aktive družbe K., upoštevajoč 94,25 % lastniški delež prejšnjega lastnika) v obliki vračila v last in posest nepremičnin (stavb X. in Y.) oziroma z vzpostavitvijo lastninske pravice na teh nepremičninah, temelji (skoraj) v celoti na dejstvih, ugotovljenih v prvostopenjskem postopku (z izjemo v pritožbenem postopku drugače ugotovljene vrednosti vile na ...), čeprav na drugačnem sklepu glede dejanskega stanja (ta organ pri ugotavljanju neto aktive družbe K. ne upošteva vrednosti 5613 delnic O.). Drugostopenjski organ je tako pri ugotavljanju vrednosti neto aktive K. v času podržavljenja (ugotovil jo je v višini 2.287.214,83 DIN oziroma 268.829,35 USD - oziroma v času izdaje odločbe 213.933,91 EUR oziroma 418.418,36 DEM) izhajal iz v prvostopenjskem postopku ugotovljene njene vrednosti 18.566.220,22 DIN, ki jo je zmanjšal za (tudi že v prvostopenjskem postopku ugotovljeno vrednost 5613 delnic O.) 16.260.299,70 DIN in za 46.175,62 DEM (na podlagi popravka vrednosti vile na Bledu, ki ga je v pritožbenem postopku izdelal cenilec R.R., in o katerem je drugostopenjski organ dal strankam možnost izjave, pri čemer pa iz spisne dokumentacije upravnih spisov ne izhaja, da bi tožnica popravljeni cenitvi in novo ugotovljeni vrednosti za vilo na … kakorkoli nasprotovala) ter nato določil delež 94,25 % na neto aktivi K., ki gre upravičencema, v višini 253.371,66 USD oziroma 201.632,70 EUR oziroma 394.359,30 DEM. Po presoji sodišča pravilno je nato v tem vrednostnem okviru (v skladu z zahtevano obliko denacionalizacije) odločil o vračilu solastniških deležev na nepremičninah parc. št. 2178 in 2179, obe k.o. … (v naravi stavbi X. in Y.), za zavezanko določil J. (ki vrnitvi že v prvostopenjskem postopku ni nasprotovala), upoštevajoč pred tem že vrnjeno premoženje, in pri tem v celoti izhajal iz v prvostopenjskem postopku ugotovljenih vrednosti posameznih delov stavb in iz za posamezne dele stavb tam določenih idealnih lastniških deležev na nepremičninah parc. št. 2178 in 2179, obe k.o. ... Tožnica že v pritožbi ni ugovarjala, da bi bila relevantna dejstva v prvostopenjskem postopku nepravilno ugotovljena (v pritožbi je nasprotovala zgolj priznanju odškodnine za poslovni prostor v lasti družbe M. d.d., ker je menila, da je možno vračilo v naravi, in zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, po kateri bi bila družbi M. d.d. prepovedana prodaja teh poslovnih prostorov), niti ne ugovarja v tožbi, da bi bilo dejansko stanje, na katerem temelji odločitev o vračilu solastniških deležev na nepremičninah, v čemerkoli nepravilno ugotovljeno, razen kolikor za odločitev o (odpravi prvostopenjske odločbe in) vračilu premoženja v točkah 3 in 4 izreka izpodbijane odločbe navaja, da je napačna v posledici neupoštevanja vrednosti 5613 delnic O. pri ugotavljanju neto aktive družbe K. v času zaplembe, v čemer pa ji sodišče, kot že navedeno, ne more pritrditi. Ker po prvem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb, se ob odsotnosti takih navedb v tožbi ni spuščalo v preizkušanje očitno v ostalem nespornega dejanskega stanja (kot že navedeno, se kot sporno izpostavlja le vprašanje upoštevanja 5613 delnic O. pri izračunu neto aktive K.), na katerem temeljita točki 3 in 4 izreka izpodbijane odločbe, ter ob tem ko tega tudi ni terjal preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava.

11. Z izpodbijano odločbo je drugostopenjski organ po presoji sodišča pravilno zavrnil tudi predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, s katero se pravni osebi M. d.d. prepove prodaja 12/100-tin nepremičnine parc. št. 173/4 k.o. ... Taka odločitev ima namreč podlago v pravnem mnenju tega sodišča v sodbi I U 558/2009 z dne 16. 2. 2010 (po katerem vračilo nepremičnine v naravi ni mogoče, ker glede nepremičnine ni bilo doseženo zavarovanje upravičenja do denacionalizacije v postopku lastninskega preoblikovanja družbe M. d.d., kot to zahteva 41. člen ZDen, kajti o predlogu, vloženem na podlagi 10. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, je bilo namreč odločeno negativno, s pravnomočno odločbo Ministrstva za gospodarske dejavnosti z dne 26. 1. 2004, zaradi česar podlaga za zavarovanje vrnitve nepremičnine z odreditvijo lastniku prepovedi prodaje očitno ni verjetno izkazana).

12. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 3. alinee drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je spoznalo, da je izpodbijana odločba v točkah 3 in 4 izreka ter v drugih točkah, kolikor so z njima povezane, po zakonu utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot so v njej navedeni - pravilne razloge je sodišče v sodbi navedlo; v preostalem sodišče odločitev opira na prvi odstavek 63. člena ZUS-1. Sodišče še dodaja, da je v zadevi moglo odločiti po proučitvi spisne dokumentacije upravnih spisov v zadevi ter na podlagi v upravnem postopku izvedenih dokazov, ne da bi bilo dokaze treba ponavljati ali dopolnjevati.

13. Odločitev o stroških postopka pa temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.