Jedro

Tudi sodba sodišča druge stopnje je s presojo, da aktivna legitimacija tožnikov ni podana, ker niso predlagali katere listine naj sodišče vpogleda v upravnem spisu, obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, saj spregleda pojasnilo tožnikov, da v spis vlagajo vzorčen primer, kar pomeni, da je njihov dokazni predlog šteti kot dovolj konkretnega glede tega, kaj naj sodišče v upravnem spisu vpogleda.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tako primarni zahtevek tožeče stranke, po katerem naj toženka plača tožnikom 3.226.168,00 EUR, kot tudi prvi podredni tožbeni zahtevek, po katerem naj toženka izplača tožnikom odškodnino v skupnem znesku 3.015.413,31 EUR v obveznicah Slovenske odškodninske družbe. Prav tako je zavrnilo tudi drugi podredni zahtevek, s katerim tožniki zahtevajo, naj jim toženka plača 67.396,29 EUR, in tretji podredni zahtevek, s katerim zahtevajo plačilo 68.548,44 DEM.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zoper sodbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugodilo pa je pritožbi tožnikov zoper sklep z dne 21. 4. 2014 in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo.

3. Tožniki so zoper pravnomočno sodbo vložili revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. Navajajo, da je sodišče glede vprašanja aktivne legitimacije povsem nekritično sledilo toženi stranki in da so jo tožniki že izkazali v postopku pred upravnim organom, sodni postopek pa je le nadaljevanje tega. Tožniki so v spis kot vzorčen primer tega, kaj naj sodišče vpogleda v denacionalizacijskem spisu, vložili mapo z listinami za prvega tožnika A.A., ter ves čas trdili, da se v spisu nahajajo mape s prav takšnimi listinami za vse ostale tožnike. Nadalje podrobneje navajajo, kaj vse so kot dokaz predložili in kar bi moralo zadostovati za izkazano aktivno legitimacijo za vse navedene tožnike. Sodišče je tudi spregledalo dokaz v spisu (A306), ki vsebuje pomembne podatke o članstvu v agrarni skupnosti na dan 17. 10. 2005 in 31. 12. 2008. Upravne enote vodijo register agrarnih skupnosti, ažuriran toliko, kolikor posamezne agrarne skupnosti poročajo. Iz potrdil UE je razvidno, da je Agrarna skupnost B. poročala med drugim tudi 18. 10. 2005 ter 3. 3. 2009. Če sodišče ne bi spregledalo navedenih imenikov, potem do zavrnitve tožbenih zahtevkov ne bi prišlo, saj iz njih izhaja, da so bili vsi tožniki oziroma njihovi pravni predniki vedno člani agrarne skupnosti. Oporekajo tudi navedbi toženke, da v konkretnem denacionalizacijskem postopku ni imela možnosti sodelovati, saj sta bila na obravnavo vabljena Državno pravobranilstvo in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki – prav tako kot toženka – zastopata interese države. Glede zastaranja navajajo, da bi pravilna uporaba materialnega prava narekovala začetek teka zastaralnega roka od vsake končne – in ne delne – odločbe. Šele takrat so namreč tožniki lahko zvedeli za obseg škode, ki jim je nastala, kar pa je bilo odvisno izključno od števila zemljišč, ki niso mogla biti vrnjena v naravi. Šele ko je bila izdana končna odločba in je ta postala pravnomočna, so tožniki lahko ugotovili kakšen je obseg zemljišč, ki jim niso bila vrnjena in tudi obseg škode. Menijo, da je takšno odločbo predstavljala odločba številka 321/D-145/93 z dne 8. 5. 2007. Predlagajo, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Tožniki so pri Upravni enoti Cerknica vložili zahtevo za vrnitev premoženja, ki je bilo podržavljeno Agrarni skupnosti B. O vračanju oziroma nevračanju določenih parcel v naravi je bilo izdanih več odločb, in sicer delna odločba z dne 25. 3. 1998 (Priloga A121), dopolnilna odločba k delni odločbi z dne 25. 3. 1998 je bila izdana 14. 4. 1999 (Priloga A122), dne 24. 11. 2003 je bila izdana delna odločba (Priloga A125), dne 16. 3. 2004 pa dopolnilna odločba (Priloga A123). Dopolnilno odločbo je sodišče izdalo 14. 12. 2006 in to za parceli 366/247 in 366/348, obe k. o. ... Stranke Agrarne skupnosti, Občina C., Občina D. in Javno podjetje E. so dne 23. 4. 2007 sklenili sporazum in poravnavo za slednji dve parceli (Priloga A126). Zadnja v nizu odločb pa je dopolnilna odločba z dne 8. 5. 2007 in se nanaša na parceli 366/347 in 366/348, obe k. o. ...

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo med drugim iz razloga, ker je pred upravnim organom vloge za vrnitev premoženja v nekaterih primerih vložila agrarna skupnost in ne vsi člani agrarne skupnosti, kar naj ne bi bilo v skladu z 8. členom Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (v nadaljevanju ZPVAS; 31. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).Takšno materialnopravno naziranje je zmotno.

8. ZPVAS je denacionalizacijski in tranzicijski predpis.(1) Postopek vračanja premoženjskih pravic po III. poglavju ZPVAS zato pomeni posebej urejen postopek denacionalizacije premoženja, odvzetega agrarnim skupnostim po predpisih, navedenih v prvem odstavku 1. člena ZPVAS. Po ZPVAS se o vrnitvi odvzetega premoženja v naravi odloča v upravnem postopku (četrti odstavek 9. člena), če zaradi pravne ali stvarne nemožnosti takšna vrnitev ni možna, pa lahko upravičenci zahtevajo „odškodnino po splošnih predpisih“ (10. člen). Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da s tem zakon napotuje na uporabo denacionalizacijskih predpisov o določitvi odškodnine kot oblike denacionalizacije.(2)

9. Sodišče v pravdnem postopku zaradi načela prirejenosti postopkov (13. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP) ne sme presojati vprašanja, ali je bilo v upravnem postopku vprašanje aktivne legitimacije rešeno pravilno. Navedeno vprašanje tudi ne predstavlja predhodnega vprašanja v tem postopku. Materialna predpostavka za vložitev odškodninskega zahtevka v pravdnem postopku je izpolnjenost pogoja iz 10. člena ZPVAS(3). Navedeno pomeni, da je za odločanje o postavljenih zahtevkih relevantno vprašanje, ali tožniki zaradi pravne ali stvarne nemožnosti za vrnitev niso mogli uveljaviti istovrstnih pravic. Da je tako, jasno izhaja iz priloženih odločb upravnega organa. Tožniki zato v tem pravdnem postopku smejo zahtevati odškodnino in sodišče sme (in mora) presojati zgolj izkazanost aktivne stvarne legitimacije, ki se tiče tega pravdnega postopka.

10. Jezikovna razlaga določbe 10. člena ZVAPS vodi k sklepanju, da stvarna legitimacija pripada članom agrarnih skupnosti in to, upoštevajoč pravila denacionalizacije, tistim članom, ki bi bili sicer (če ne bi bilo stvarnih ali pravnih ovir) upravičeni do vrnitve premoženja v naravi, ter v obsegu, ki so ga imeli ob podržavljenju.

11. Ponovna vzpostavitev agrarne skupnosti za člane nekdanje agrarne skupnosti in njihove dediče ni dolžnost, in je udeležba na tej skupnosti prostovoljna. Ti (prostovoljni) člani pa so po ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti lahko udeleženi v postopku vrnitve premoženja nekdanje ("stare") agrarne skupnosti. Ostali, ki bi lahko bili člani, vendar pa to niso postali, nimajo zahtevka za povrnitev premoženjskih pravic, in ne morejo sodelovati v postopku za njihovo povrnitev (prvi odstavek 8. člena in prvi odstavek 9. člena ZPVAS).(4) To pomeni, da na aktivni strani ne gre za nujno materialno sosporništvo nekdanjih članov agrarne skupnosti.

12. Nadalje je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, ker kljub konkretnemu predlogu tožnikov, da naj sodišče vpogleda v upravni spis po vzoru za prvega tožnika, v 23. točki obrazložitve sodbe zgolj zaključi, da v tem odstavku navedeni tožniki niso ustrezno izkazali pravnega nasledstva, pri čemer se sodišče do dokaznega predloga tožnikov ne opredeli.

13. Tudi sodba sodišča druge stopnje je s presojo, da aktivna legitimacija tožnikov ni podana, ker niso predlagali katere listine naj sodišče vpogleda v upravnem spisu, obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, saj spregleda pojasnilo tožnikov, da v spis vlagajo vzorčen primer – mapo z listinami za prvotožečega A.A. – kar pomeni, da je njihov dokazni predlog šteti kot dovolj konkreten glede tega kaj naj sodišče v upravnem spisu vpogleda. Razen tega je sodišče druge stopnje kršilo pravilo o dokaznem bremenu s tem, ko je tožnikom očitalo, da niso odgovorili na konkretne trditve toženke v zvezi z neizkazanim pravnim nasledstvom posameznih tožnikov, ne da bi predhodno bil izveden njihov primarni dokazni predlog in v zvezi z dokazili o aktivni legitimaciji vpogledan upravni spis.

14. Ker je bila torej pred sodiščema druge in prve stopnje storjena bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP odločilo kot izhaja iz prve točke izreka. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati dokazni predlog tožnikov, da se v zvezi z vprašanjem aktivne legitimacije vpogleda v upravni spis po vzoru za prvotožečega, ter upoštevati tudi druge dokaze tožnikov v spisu, s katerimi izkazujejo svojo stvarno legitimacijo za vložitev konkretnega odškodninskega zahtevka.

15. Stališče sodišč o zastaranju odškodninskih zahtevkov pa pomeni nesorazmerno omejitev pravice tožnikov do povračila škode, varovane v 10. členu ZPVAS. Pretoga razlaga sodišč glede pričetka teka zastaralnega roka oziroma neupoštevanje instituta zadržanja zastaranja kaže na to, da sodišči druge in prve stopnje svoje presoje nista prilagodili posebnim okoliščinam, v katerih so se znašli člani agrarne skupnosti, ki so 14. 2. 1997 zahtevali vrnitev premoženja najprej v upravnem postopku in ki se je zaradi stvarne ali pravne nemožnosti vrnitve premoženja zaključil, nato pa uveljavljali svoje pravice v konkretnem pravdnem postopku za določitev pravične odškodnine na podlagi 10. člena ZPVAS. Ker je v upravnem postopku upravni organ v času 20-letnega odločanja izdajal delne odločbe, s katerimi je zavračal zahtevke za posamezne parcele, sta sodišči glede na datum vložitev tožbe 29. 10. 2009 zavzeli stališče, da so zastarani vsi zahtevki, o katerih je upravni organ odločil pred 29. 10. 2004(5).

16. Ustavno sodišče je v odločbah Up-124/14, U-I-45/14 z dne 28. 5. 2015 pojasnilo, da institut zastaranja zasleduje več legitimnih ciljev: v prvi vrsti je namenjen zagotovitvi pravne varnosti in določitvi roka za sodno uveljavljanje zahtevkov, ki služi kot varstvo dolžniku pred uveljavljanjem zastaranih terjatev. Poleg tega zastaralni roki preprečujejo, da bi se sodišče izrekalo o dogodkih, ki so se zgodili v preveč oddaljeni preteklosti in glede katerih zaradi poteka časa ni več zadostnih in zanesljivih dokazov. Vendar pa je naloga sodišča, da v vsakem posameznem primeru ugotovi, ali je uporaba pravil o zastaranju, upoštevajoč naravo zastaralnega roka, združljiva s konvencijskimi zahtevami.(6) Pretoga uporaba zastaralnih rokov, pri kateri sodišče ne upošteva okoliščin posameznega primera, namreč lahko pomeni nedopusten poseg v pravico do dostopa do sodišča, če stranki nesorazmerno otežuje oziroma preprečuje, da bi uporabila razpoložljivo pravno sredstvo. Uporaba zastaralnih in prekluzivnih rokov tako ne sme biti taka, da onemogoča učinkovito varstvo pravic.

17. V konkretnem primeru odločitev sodišč glede zastaranja zahtevkov, o katerih je upravni organ odločil z delnimi odločbami pred 29. 10. 2004, tožnikom jemlje pravico do učinkovitega pravnega varstva. Njihova enotna zahteva za vrnitev premoženja, ki jim je bilo odvzeto po predpisih iz 1. člena ZPVAS, je bila zaradi delnih odločb upravnega organa tekom 20 let odločanja v upravnem postopku razdrobljena in presoja, da bi morali tožniki sproti vlagati odškodninske zahtevke (od vsake delne odločbe upravnega organa dalje) po prepričanju Vrhovnega sodišča predstavlja prekomeren poseg v njihovo pravico do vrnitve premoženja, kot jo določa ZPVAS. Stališče sodišč o zastaranju odškodninskih zahtevkov tožnikov se izkaže kot sporno že z vidika splošne zahteve, da mora sodišče pravila o zastaralnih rokih uporabiti glede na okoliščine posameznega primera tako, da ne omeji pretirano ali celo prepreči uveljavljanja zahtevkov, ki jih ima stranka na razpolago. Sodišči pri svoji razlagi nista upoštevali posebnega položaja članov agrarne skupnosti, ki predstavlja skupnost fizičnih in pravnih oseb in ki ima tudi s predpisi(7) urejeno poslovanje in način upravljanja s premoženjem članov tako, da so pravna razmerja znotraj takšne skupnosti jasna. Terjatev, ki pripade agrarni skupnosti, tako pripade njenim članom, vsakemu v ustreznem deležu. To pomeni, da je bil šele od zadnje odločbe v upravnem postopku, s katero je bilo odločeno še o zadnji parceli, ki so jo člani agrarne skupnosti zahtevali nazaj v naravi, jasen obseg njihovega odškodninskega zahtevka. Sodišči tako nista upoštevali dejstva, da gre pri uveljavljanju odškodnin po 10. členu ZPVAS za skupno uresničevanje interesov članov oziroma način upravljanja premoženja članov, enako kot v drugih zadevah skupnega pomena za vse člane agrarne skupnosti.

18. Stališče sodišč druge in prve stopnje o zastaranju odškodninskih zahtevkov za škodo, nastalo zaradi odvzema premoženja agrarnim skupnostim po predpisih iz 1. člena ZPVAS, je nesprejemljivo z vidika ustavne zahteve, da mora sodišče pravila o zastaralnih rokih uporabiti glede na okoliščine posameznega primera tako, da stranki ni nesorazmerno oteženo ali celo preprečeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago. Jamstvo učinkovitih možnosti doseči povračilo škode od toženke v konkretnem primeru zahteva tako razlago OZ, po kateri zastaranje ne bi začelo teči pred pravnomočnostjo zadnje upravne odločbe, s katero je upravni organ dokončno odločil o zahtevi tožnikov iz 9. člena ZPVAS.

19. Ker sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo, bo moralo sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju o zadevi upoštevati tudi pravilno materialnopravno izhodišče glede zastaranja v tej zadevi.

20. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Tako Ustavno sodišče v odločbi U-I-324/94. (2) Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 206/2009. (3) Če člani agrarnih skupnosti, ki zaradi pravne ali stvarne nemožnosti za vrnitev premoženja ne morejo uveljaviti istovrstnih pravic, kakršne so imeli pred odvzemom teh pravic in zato menijo, da so oškodovani, lahko uveljavljajo odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih.

(4) Glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Up 1121/2005. (5) Zahtevek za vrnitev parcele št. 325 k. o. ... (odločba z dne 14. 4. 1999), zahteva za vrnitev parcel št. 366/347, 366/348, 366/349, 366/357, 366/360 in 3666/361 vse k. o. ... (odločba z dne 25. 3. 1998).

(6) Prim. sodbe ESČP v zadevah Stubbings in drugi proti Združenemu kraljestvu z dne 22. 10. 1996, Stagno proti Belgiji z dne 7. 7. 2009 ter Howald Moor in drugi proti Švici z dne 11. 3. 2014. (7) Zdaj so to določbe Zakona o agrarni skupnosti, subsidiaren vir pa so lahko določbe Obligacijskega zakonika o družbeni pogodbi.