Jedro

Zastaralni rok v odškodninskih zadevah prične teči z dnem, ko oškodovanec izve za škodo in tistega, ki je škodo povzročil. Tožeča stranka je za škodo izvedela takrat, ko je bil zahtevek za vrnitev posamezne parcele v naravi pravnomočno zavrnjen. S tistim dnem je tožeča stranka pridobila pravico zahtevati odškodnino na podlagi 10. člena ZPVAS. Zastarani ne bi bili zahtevki o katerih bi upravni organ odločil po 29. 10. 2004. Zahtevki, o katerih je bilo odločeno pred tem datumom, pa so zastarani.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se sklep z dne 21.1.2014 razveljavi.

III. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožnikom 3,226.168,00 EUR kot tudi prvi podredni zahtevek, po katerem naj tožena stranka izplača tožnikom odškodnino v skupnem znesku 3,015.413,31 EUR v obveznicah S. o. d. Prav tako je zavrnilo tudi drugi podredni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva, da ji tožena stranka plača 67.396,29 EUR in tretji podredni zahtevek s katerim zahteva plačilo 68.548,44 DEM.

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. čl. ZPP) pritožuje tožeča stranka. Navaja, da so tožniki vložili tožbo na podlagi 10. člena ZPVAS in gre za nadaljevanje postopka denacionalizacije pred sodnim organom in to v delu, kjer vračanje istega premoženja in pravic zaradi spremenjenih okoliščin ni več mogoče. Denacionalizacijski organ je že pred 20-timi leti preveril in procesiral vse procesne predpostavke. Ne drži, da tožniki niso izkazali, da so bili sami ali njihovi predniki člani Agrarne skupnosti. Tožeča stranka je predlagala, da sodišče pribavi denacionalizacijski spis UE C. opr. št. 321-03-1/96, v katerem je shranjena vsa dokumentacija. Aktivno legitimacijo tožeče stranke pa izkazujejo našteti dokazi, ki jih je vložila v spis. Med drugim tudi članske imenike ADSV z dne 17.10.2005 in z dne 31.12.2008. Sodišče je spregledalo dokaz pod A360. To so imeniki, iz katerih izhaja, da so bili vsi tožniki oziroma njihovi pravni predniki vedno člani Agrarne skupnosti. Sodišče nekritično sledi navedbam tožene stranke in zaključi, da tožeče stranke (stran 4) niso bile upravičene do uveljavljanja zahtevka, ker niso izkazale pravnega nasledstva. To je izkazano tudi v šesti pripravljalni vlogi. Tožniki sicer niso vložili kompletnih vlog iz denacionalizacijskega spisa so pa predlagali, da sodišče ta spis pribavi. Ne drži, da tožena stranka v denacionalizacijskem postopku ni imela možnost sodelovati. Upravni organ vabi na vsako obravnavo državno pravobranilstvo. Napačno je tolmačenje sodišča, da zastaralni roki tečejo po vsaki v denacionalizacijskem postopku izdani odločbi posebej (352/1 člen OZ). Vse dokler ni bilo odločeno s končno odločbo, tožniki niso mogli vedeti za obseg škode, ki jim je nastala (zahtevali so vračilo zemljišč, podrejeno pa tudi nadomestna zemljišča). Šele takrat 8.5.2007 je pričel teči petletni zastaralni rok. Takšno je tudi stališče v zadevi II Cp 3136/2012 in II Cp 1185/2012. Pritožniki predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v nov postopek.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Zavrača pritožbene navedbe tožeče stranke. Poudarja, da sodni postopek ni nadaljevanje upravnega denacionalizacijskega postopka, ki je tekel pred upravno enoto. Sodišče je dolžno povsem samostojno obravnavati zahtevek vsakega dolžnika posebej in preveriti ali je njegov zahtevek upravičen tako po temelju kot po višini. Zgolj predložene listine brez ustreznih trditvenih podlagah ne zadoščajo. Tožena stranka v denacionalizacijskem postopku ni nastopala, ker Državno pravobranilstvo RS, ki pa je bilo vabljeno na obravnave, ni njen zakoniti zastopnik. Pravilen je tudi zaključek prvega sodišča, da je zahtevek tožečih strank zastaran.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je pri Upravni enoti C. vložila zahtevek za vrnitev premoženja, ki je bilo podržavljeno Agrarni skupnosti D. O vračanju oziroma nevračanju določenih parcel v naravi je bilo izdanih več odločb in sicer delna odločba z dne 25.3.1998 (priloga 121), dopolnilna odločba k delni odločbi z dne 25.3.1998 je bila izdana 14.4.1999 (priloga A122), dne 24.11.2003 je bila izdana delna odločba (priloga A125), dne 16.3.2004 pa dopolnilna odločba (priloga 123). Dopolnilno odločbo je sodišče izdalo tudi 14.12.2006 in to za parceli 366/247 in 366/348 obe k. o. X - peskokop. Stranke Agrarna skupnost, Občina C., Občina L. in J. P. C. so dne 23.4.2007 sklenile sporazum in poravnavo za slednji dve parceli (priloga A126). Zadnja v nizu odločb pa je dopolnilna odločba z dne 8.5.2007 in se nanaša na parcele 366/347 in 366/348 obe k. o. X. 6. Kor pravilno pravi pritožba, prične zastaralni rok v odškodninskih zadevah teči z dnem, ko oškodovanec izve za škodo in tistega, ki je škodo povzročil. Tožeča stranka je za škodo izvedela takrat, ko je bil zahtevek za vrnitev posamezne parcele v naravi pravnomočno zavrnjen. S tistim dnem je tožeča stranka pridobila pravico zahtevati odškodnino na podlagi 10. člena Zakona o ponovni vzpostaviti Agrarne skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS). Zastarani ne bi bili zahtevki o katerih bi upravni organ odločil po 29.10.2004. Zahtevki, o katerih je bilo odločeno pred tem datumom pa so zastarani. Sodišče je ugotovilo, da je bil zavrnjen zahtevek za vrnitev parcele št. 325 k. o. X z odločbo z dne 14.4.1999. Zahteva za vrnitev parcel s številko 366/347, 366/348, 366/349, 366/357, 366/360 in 366/361 vse k. o. X pa so bile pravnomočno zavrnjene z odločbo z dne 25.3.1998. Pritožba tem ugotovitvam sodišča ni oporekala. Ker je tožeča stranka izvedela za to, da naštete parcele ni mogoče vrniti v naravi in da ima zato možnost uveljavljati odškodnino po 10. členu ZPVAS pred sodiščem, je najkasneje po pravnomočnosti teh odločb začel teči zastaralni rok. Ob upoštevanju splošnega zastaralnega roka petih let je zastaranje poteklo pred oktobrom 2009, torej pred vložitvijo obravnavane tožbe. Odločitev sodišča, ki je ugotovilo, da je zahtevek tožečih strank zastaran je po povedanem pravilna, pritožba pa neutemeljena.

7. Ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na odločbe II Cp 3136/2012. V tej odločbi je sodišče obrazložilo, da je imela tožeča stranka pravico terjati odškodnino takrat, ko je postala pravnomočna odločba, s katero je upravni organ ugotovil, da vrnitev dela premoženja v naravi zaradi pravnih ali stvarnih ovir ni možno (točka 10 obrazložitve). V zadevi II Cp 1185/2012 pa sodišče ni odločalo o vprašanju zastaranja.

8. Pritožba pa tudi ni utemeljena v delu, ki se nanaša na aktivno legitimacijo tožnikov. Ni slediti pritožbi, ko pravi, da je sodni postopek nadaljevanje upravnega – denacionalizacijskega postopka. Sodni postopek je povsem samostojni postopek. V tem postopku mora sodišče preverjati aktivno legitimacijo posameznih tožnikov. Tožeča stranka se je sklicevala na ugotovitve upravnega organa, kot dokaz pa je predlagala vpogled v upravni spis, ni pa predlagala, katere listine naj sodišče vpogleda. Tožeča stranka tudi ni odgovorila na konkretne trditve tožene stranke, ki je navedla oziroma naštela vse tiste tožnike, ki niso izkazali pravnega nasledstva in s tem tudi ne aktivne legitimacije.

9. Po vsem povedanem pritožba tožečih strank ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo nepravilnosti na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

K pritožbi zoper sklep z dne 21.1.2014

10. S sklepom z dne 21.1.2014 je sodišče postopek po pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 1.6.2011, vložen dne 6.7.2011, ustavilo.

11. Tožeča stranka se je zoper sklep pritožila. Uveljavlja vse pritožbe razloge iz drugega odstavka 339. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da je sodišče postopek ustavilo, ker naj ne bi bila plačana sodna taksa, kar pa ne drži. Tožeča stranka je takso plačala, kar izhaja iz priloge – dokazilo o plačilu. Izpodbijani sklep je tudi sicer napačen, saj je tožeča stranka oproščena plačevanja taks (71. člen ZDen).

12. Pritožba je utemeljena.

13. Sodišče je z izpodbijanim sklepom postopek po pritožbi ustavilo. Za takšno odločitev ni navedlo pravne podlage. Tudi ni razumljiv zaključek sodišča, da tožeča stranka ni plačala takse za napoved pritožbe in je zato sodišče štelo pritožbo za umaknjeno, v posledici pa je ustavilo postopek. ZPP o napovedi pritožbe govori v 496. členu ZPP in velja le za gospodarske spore. Za tak spor pa v obravnavani zadevi ne gre. Po povedanem je bilo izdani sklep razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP).

14. Pritožbeno sodišče je odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka s pritožbo zoper sodbo ni uspela, v pritožbi zoper sklep pa stroškov ni priglasila. Tožena stranka stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasila.