Jedro

Popravek, ki je kombinacija zanikanja mnenjske navedbe in trditev o dejstvih, na katerih to mnenje temelji, in zanikanja pavšalne mnenjske navedbe, ki ni podkrepljena s podatki o dejstvih, ter kratke trditve o zakonitem delovanju tožnika, ustreza standardu popravka v širšem smislu iz četrtega odstavka 26. člena ZMed, saj bistveno dopolnjuje jedro sporočila iz prispevka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 476 EUR revizijskih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za objavo popravka na prispevek z naslovom „Stopnjuje se drama na C.“, ki je bil prikazan v oddaji „...“ na programu ... 5. 7. 2010 z vsebino: „Popravljamo vsebino izjav novinarke A. A. in intervjuvanca B. B., ki sta jih podala v oddaji „....“ pod prispevkom z naslovom „Stopnjuje se drama na C.“ dne 5. 7. 2010 na programu ..., in prikazujemo nasprotna dejstva s strani združenja C.: Na C.-u ni nobene drame, tako da se ta tudi ne more stopnjevati.

S. društvom in šolam ni zaračunaval nerazumljivo visokih zneskov za predvajanje avtorske glasbe.

Po naročilu združenja C. ni nihče nezakonito sledil in prisluškoval direktorju Urada RS za intelektualno lastnino.

C. ni ustvaril nikakršne sheme socialnih mrež.

Pri C.-u ne obstajajo cele mape o znanih ljudeh.

Znanemu politiku ni bil izročen posnetek pogovora, ki naj bi ga imel gospod B. z enim od s C.-om sodelujočih podjetij. Tak posnetek ne obstaja.

Združenje C. je vedno delovalo zakonito.

Po pooblastilu združenja C. Odvetniška pisarna ..., Odvetnik ...“.

Štelo je, da je podan odklonilni razlog iz druge alineje prvega odstavka 31. člena Zakona o medijih (ZMed). Popravek v delu „Na C.-u ni drame, tako da se ta ne stopnjuje“ in „C. društvom in šolam ni zaračunaval nerazumljivo visokih zneskov za predvajanje avtorske glasbe“ je po svoji naravi zanikanje mnenja, ki ga je izrazila novinarka v prispevku. V obliki popravka je sicer dovoljeno odgovoriti tudi na mnenjske navedbe, vendar po prepričanju sodišča prve stopnje ne z golim zanikanjem mnenja, ampak z dejstvenimi navedbami.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Kot odločilno je štelo, 1) da je učinek popravka v zvezi s spornim besedilom, v katerem se mnenjske in dejstvene navedbe prepletajo, mogoče doseči le z zanikanjem; 2) tožbeni zahtevek je treba gledati bolj celovito in upoštevati, da tožnik poleg zanikanja navedb zahteva tudi objavo besedila „Združenje C. je vedno delovalo zakonito“, kar vsekakor pomeni okoliščino, s katero se izpodbija oziroma s katero se z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjujejo navedbe v objavljenem besedilu.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženec vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Po njegovem prepričanju izraženih mnenj „Stopnjuje se drama na C.-u“ in „C. je društvom in šolam zaračunaval nerazumljivo visoke zneske za predvajanje avtorske glasbe“ ni mogoče ovreči zgolj z zanikanjem, temveč z navedbo dejstev in okoliščin, ki s svojo vsebino izpodbijajo ali dopolnjujejo mnenje obvestila – pa še to le bistveno. Postavlja se vprašanje, ali je z izraženim mnenjem „Drama na C.-u se nadaljuje“ sploh lahko bilo poseženo v pravice in interes tožnika, saj je izraz „drama“ splošno ustaljen v pogovornem jeziku, s katerim opozoriš na neko pomembno dogajanje. Sporni prispevek je celovito obravnaval aktualno temo v javnem interesu, tožnik pa je celovitost razdelil na posamezne dele, pri čemer je vsaki navedbi posebej dal pomen, ki ga celovit prispevek ne vsebuje. Pravica do popravka ni pravica dostopa do medijev – načelo, da je objava popravka pravilo, ne pomeni, da je mogoče zunaj okvira popravka doseči objavo določene vsebine. Novinarka je pred pripravo prispevka kontaktirala tožnika in mu dala možnost sodelovati v prispevku, kar pa je ta zavrnil. Sodna praksa in teorija sta že postavili ločnico med pravico do popravka in pravico dostopa do medija. Popravek v delu „Znanemu politiku ni bil izrečen posnetek pogovora, ki naj bi ga imel gospod B. z enim od s C.-om sodelujočih podjetij. Tak posnetek ne obstaja“, se ne nanaša na tožnika, zato v tem delu ni podana njegova stvarna legitimacija. Med pravdnima strankama so potekale štiri pravde za objavo popravka, v katerih so si bili tožbeni zahtevki zelo podobni. Sodišče prve stopnje je zahtevek v vseh štirih primerih zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je v treh primerih že odločilo, da je tožnikova pritožba neutemeljena in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe nasprotne stranke

4. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga, naj jo Vrhovno sodišče zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ugovor pomanjkanja tožnikove stvarne legitimacije za objavo popravka v delu, ki se nanaša na navedbe v zvezi z izročitvijo posnetka pogovora, ki naj bi ga imel B. B. z enim od s C.-om sodelujočih podjetij, znanemu politiku, ni utemeljen. Dejanska ugotovitev, na katero je bilo pri odločanju vezano revizijsko sodišče, da se osebe v prispevku, ki so ta posnetek izročile, imenuje C.-ovce, utemeljuje sklep, da je bil s prispevkom zaradi očitkov o njenem nezakonitem ravnanju prizadet interes tožeče stranke. Šlo namreč ni za poročanje o dejanjih posameznikov kot fizičnih oseb, ampak za njihovo ravnanje v funkciji predstavnikov tožeče stranke.

7. Ker je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno na nižjih dveh stopnjah sojenja, je treba zavrniti očitek iz 4. točke revizije, da je imel tožnik možnost predstaviti svojo plat zgodbe, ki pa je ni izkoristil. Z navedbami v tem delu toženec skuša relativizirati ugotovitve, ki jih je kot dejansko podlago odločanja sprejelo sodišče prve stopnje. Drži sicer, da se je novinarka pred pripravo prispevka s pisnim vprašanjem obrnila na tožnika, vendar pa se je prošnja za pojasnilo nanašala zgolj na nezakonit posnetek sestanka z B. B., ki naj bi ga C.-ovci odnesli na Vlado. Tožniku zato ni bila dana možnost, da bi v prispevku z bistveno širšo vsebino (nezakonito sedenje, ustvarjanje socialnih mrež, zaračunavanje nerazumljivo visokih zneskov za predvajanje avtorske glasbe...) odgovoril na objavljeno informacijo.

8. Revizijsko sporen je del popravka „Na C. ni drame, tako da se ta ne stopnjuje“ in „C. društvom in šolam ni zaračunaval nerazumljivo visokih zneskov za predvajanje avtorske glasbe“. Vsebina popravka je opredeljena v četrtem odstavku 26. člena ZMed s popravkom v ožjem smislu, to je zanikanjem oziroma popravljanjem zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, in z navajanjem oziroma prikazom drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu (popravek v širšem smislu).

9. Zaradi posebnega pomena, ki ga ima glede na določbo četrtega odstavka 26. člena ZMed razlikovanje med mnenjem in trditvijo o dejstvih, se je moralo revizijsko sodišče najprej opredeliti do vprašanja, ali se sporni izjavi nanašata na dejstva ali gre za mnenje. Izhodišče je, da se izjava nanaša na dejstva, če so ta primerna za ugotavljanje (dokazovanje) njihove skladnosti z zaznavno realnostjo.(1) Za celovito opredelitev pa je treba preveriti tudi, ali gre za mnenje, ki temelji na dejstvih, ali pa ta niso navedena. Ne gre torej za popolno razdvojitev mnenj od dejstev, temveč za to, ali mnenje obsega izjave o objektivno danih in preverljivih dejstvih.(2) V spornem prispevku se mnenjske in dejstvene trditve prepletajo - oceni, da „se stopnjuje drama na C.-u, ki je društvom in šolam zaračunaval nerazumljivo visoke zneske za predvajanje avtorske glasbe“ (vrednostni sklep), sledijo dejstvene navedbe o sledenju in prisluškovanju direktorju Urada za intelektualno lastnino B. B., ustvarjanju sheme socialnih mrež, o obstoju map o znanih ljudeh in izročitvi nezakonitega posnetka pogovora.

10. Značilnost ureditve popravka po ZMed je v tem, da pravica do popravka ni omejena samo na obvestila, ki bi vsebovala le dejstvene in s tem preverljive navedbe, ampak so dovoljene tudi mnenjske navedbe. Bistvo spora je v pravnem vprašanju, ali je tožnik s tožbenim predlogom, v katerem se prepletajo dejstvene in mnenjske vsebine, zadostil merilom glede dopustnosti vsebine popravka v širšem smislu iz četrtega odstavka 26. člena ZMed oziroma ali je podan odklonilni razlog iz druge alineje prvega odstavka 31. člena Zmed.

11. Pri presoji utemeljenosti pravice do popravka je treba izhajati iz obrambne funkcije te ustavne pravice, ki vsakomur zagotavlja možnost, da po načelu auditur et altera pars zagovarja svojo resnico. Strinjati se je sicer mogoče z načelnim izhodiščem, da mora popravek praviloma vsebovati ne le golo zanikanje navedb v obliki mnenja, ampak tudi druge okoliščine in/ali dejstva, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem prispevku, vendar pa bi apriorno stališče, da se pred mnenjsko navedbo nikoli in ne glede na konkretne okoliščine ni mogoče braniti z njenim zanikanjem, pomenilo izničenje te pravice. Zanj ni mogoče najti opore niti v pravni teoriji.(3)

12. Pri tehtanju, ali dati prednost pravici do popravka ali pravici do svobodnega izražanja, ni mogoče mimo okoliščin konkretnega primera, na katere je delno opozorilo že sodišče druge stopnje. Trditev „o stopnjevanju drame“ iz uvoda prispevka je podkrepljena z nadaljnjo dejstveno vsebino, ki uvodno vrednostno sodbo osvetljuje. Takšna razčlenitev pokaže, da tožnik z zahtevkom za objavo popravka ni le zanikal mnenja novinarke v prispevku, ampak je ovrgel tudi dejstvene trditve, na katerih vrednostna sodba o stopnjevanju drame sloni. Kar zadeva trditev o zaračunavanju nerazumljivo visokih zneskov društvom in šolam za predvajanje avtorske glasbe, pa ni mogoče zanemariti, da gre za posplošen in neargumentiran očitek na račun tožnika v okviru senzacionalističnega načina poročanja, ki ne temelji na nobenih preverljivih podatkih. V takšnem kontekstu se izjava, ki implicira žaljive trditve, kaj več od posplošenega zanikanja ne zasluži niti kaj več od tožnika ni mogoče pričakovati. Za presojo obeh trditev je pomembno še, da je tožnik svoj popravek zaključil s (preverljivo, torej dejstveno, ne samo subjektivno navedbo), da je „deloval zakonito“. Tak popravek, ki je kombinacija zanikanja mnenjske navedbe („Stopnjuje se drama na C.-u.“) in trditev o dejstvih, na katerih to mnenje temelji, in zanikanja pavšalne mnenjske navedbe, ki ni podkrepljena s podatki o dejstvih („C. je društvom in šolam zaračunaval nerazumljivo visoke zneske za predvajanje avtorske glasbe.“), ter kratke trditve o zakonitem delovanju tožnika, ustreza standardu popravka v širšem smislu iz četrtega odstavka 26. člena ZMed, saj bistveno dopolnjuje jedro sporočila iz prispevka.

13. Stroškovni izrek temelji na določbi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku. Toženec mora tožniku povrniti stroške za odgovor na revizijo, ki obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, povečano za DDV, in materialne stroške, skupaj 476 EUR.

Op. št. (1): Jadek Pensa v Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 1015. Op. št. (2): Šelih, Svoboda izražanja in Kazenskopravno varstvo časti in ugleda, Zbornik znanstvenih razprav, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 1995, stran 264. Op. št. (3): Glej npr. Testen v Šturm, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, stran 442.