Jedro

Po določbi 1. odstavka 26. člena ZMed je objava popravka pravilo, odklonitev objave pa izjema.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki glasi: „ „Toženec T. P. mora kot odgovorni urednik Informativnega programa P. objaviti popravek in prikaz nasprotnih dejstev tožnika Z. S. z dne 15.7.2010 na prispevek z naslovom „Stopnjuje se drama na S,“, ki je bil prikazan na programu P. dne 5.7.2010, z naslednjo vsebino: „Popravljamo vsebino izjav novinarke S. L. in intervjuvanca J. Ž., ki sta jih podala v oddaji, pod prispevkom z naslovom „Stopnjuje se drama na S.“ dne 5.7.2010 na programu P., in prikazujemo nasprotna dejstva s strani združenja S.: Na S. ni nobene drame, tako, da se ta tudi ne more stopnjevati.

S. društvom in šolam ni zaračunaval nerazumljivo visokih zneskov za predvajanje avtorske glasbe.

Po naročilu združenja S. ni nihče nezakonito sledil in prisluškoval direktorju Urada RS za intelektualno lastnino.

S. ni ustvaril nikakršne sheme socialnih mrež.

Pri S. ne obstajajo cele mape o znanih ljudeh.

Znanemu politiku ni bil izročen posnetek pogovora, ki naj bi ga imel gospod Ž. z enim od s S. sodelujočih podjetij. Tak posnetek ne obstaja.

Združenje S. je vedno delovalo zakonito.

Po pooblastilu združenja S. O. p. S. Navedeno pa objaviti v najkasneje drugi oddaji na P. oziroma v roku 48 ur po prejemu pravnomočne sodbe, na način, da bo objava popravka prebrana in objavljena s sliko, ter pri tem navesti, da gre za objavo na podlagi sodbe in citirati njen izrek, da ne bo izvršbe.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 609,00 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti v roku 15 dni 620,80 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da mora toženec kot odgovorni urednik informativnega programa P. objaviti popravek in prikaz nasprotnih dejstev tožnika z dne 15.7.2010 na prispevek z naslovom „Stopnjuje se drama na S.“, ki je bil prikazan v oddaji na programu P. dne 5.7.2010, z vsebino in na način, kot izhaja iz tožbenega zahtevka. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 609,00 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

Tožeča stranka se zoper sodbo pritožuje in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Kot bistveno navaja, da gre v konkretnem primeru za popravek v ožjem smislu, razen morebiti v delu zadnjega odstavka, ki odgovarja na celoto vsebine spornega obvestila in s predstavitvijo okoliščine zakonitega ravnanja utegne prehajati v popravek v širšem smislu. Prizadeta oseba ima na izbiro, ali bo izvrševala svojo pravico do popravka v ožjem ali v širšem smislu. Če svojo pravico izvršuje ožje, sankcija za njeno ravnanje ne more biti taka, kot izhaja iz razlogov sodbe. Ni v celoti pravilno niti odločilno stališče sodišča, da tožeča stranka z navedbama, da na S. ni nobene drame, tako da se ta tudi ne more stopnjevati in da S. društvom in šolam ni zaračunaval nerazumljivo visokih zneskov za predvajanje avtorske glasbe, le zanika mnenje novinarke. V tipu novinarstva, ki ga goji komercialna televizija, torej senzacionalističnem tipu novinarstva, mnenjskih in dejstvenih trditev ni moč preprosto ločiti, saj so neločljivo povezane. Stališče sodišča, da na izraženo mnenje ni mogoče odgovoriti z njegovim zanikanjem in da to izhaja iz 26. člena ZMed, ni mogoče razložiti z nobeno izmed razlagalnih metod, ki jih pozna pravna teorija in uporablja sodna praksa, predvsem pa tako stališče ni v skladu z logičnim (in pravnim) mišljenjem. Kot izhaja iz sodne prakse je za izvrševanje pravice do popravka (v obeh smislih) bistveno, da se prizadeti osebi da možnost, da na enakovrednem mestu izrazi svoje stališče. Siliti prizadeto osebo, da pove nekaj več, ne le odpira široko možnost ugovornih razlogov nasprotne stranke in še ožje izvrševanje te pravice v praksi (saj je praktično nemogoče sestaviti vsebino popravka, ki bi sodilo v normativni okvir, kot ga razlagajo uredniki in v tem primeru sodišče prve stopnje) pač pa tudi ni v skladu s temeljno pravno logiko in naravo stvari. Popravek v širšem smislu namreč še bolj intenzivno posega v urednikovo dolžnost njegove objave oziroma pravico do svobode izražanja. Nenavadno in nezakonito se sodišče v konkretnem primeru nagne v prid oženja pravice do popravka, ko od prizadete osebe zahteva, da jo širše uporabi, čeprav samo ugotavlja, da ustrezne sodne prakse v konkretnem primeru ni in čeprav gre za ustavno pravico, ki jo je ustaljena sodna praksa že dovolj konkretizirala. Po mnenju pritožbe določba 27/I člena ZMed ni namenjena oženju pravice do popravka, pač pa dolžnostno nalaga uredniku, da brez soglasja prizadete osebe v vsebino popravka ne sme poseči. Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi tožeča stranka zahteva sodno varstvo, ker je tožena stranka odklonila objavo zahtevanega popravka objavljenega obvestila, ki se nanaša na prispevek z naslovom „Stopnjuje se drama na S.“, ki je bil prikazan na programu P. dne 5.7.2010. Pravico do popravka objavljenega obvestila ureja Zakon o medijih (ZMed – UPB-1, v nadaljevanju ZMed) v določbah 26. do 41. člena. Sodišče prve stopnje je obravnavo o tožbi za objavo popravka pravilno omejilo na obravnavanje in dokazovanje dejstev, od katerih je odvisna toženčeva dolžnost objave popravka, kot določa 1. odstavek 35. člena ZMed. Vendar je v nadaljevanju zmotno uporabilo določbo 31. člena v zvezi z določbo 26. člena ZMed. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je namreč oprlo na sledeče ugotovitve: s spornim prispevkom je bil nedvomno prizadet interes tožeče stranke, kar je osnovni pogoj za objavo popravka; del zahtevanega popravka (da na S. ni drame, tako, da se ta ne stopnjuje in da S. društvom in šolam ni zaračunaval nerazumljivo visokih zneskov za predvajanje avtorske glasbe), ki se nanaša na mnenje novinarke, izraženo v prispevku, je po vsebini le zanikanje tega mnenja; v preostalem delu zahtevani popravek predstavlja zanikanje trditev o dejstvih, vsebovanih v objavljenem obvestilu; glede zahteve za objavo, da je S. vedno deloval zakonito, pa gre za sklepno misel o delovanju tožeče stranke, ki se ponuja sama za sebe iz predhodnega zanikanja vseh očitanih nezakonitih ravnanj, v zvezi s katerimi je vložena ovadba. Ker pa mora po stališču prvostopenjskega sodišča popravek vsebovati ne le golo zanikanje navedb v obliki mnenja, ampak tudi druga dejstva in okoliščine, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem prispevku, je podan odklonilni razlog, če zahtevani popravek vsebuje izključno mnenjske navedbe. Tožeča stranka bi morala po tem stališču ne le podati takšno mnenje, ki je zgolj zanikanje mnenja novinarke, pač pa (samo glede „drame“ na S. in glede višine zaračunanih zneskov) navesti nekaj več oziroma primeren sklop dejstev ali okoliščin s tem v zvezi. Četudi po presoji prvostopenjskega sodišča v ostalem delu za popravek ni najti odklonilnih razlogov po 1. odstavku 31. člena ZMed, ker gre za čisti popravek v ožjem smislu, je tožbeni zahtevek zavrnilo glede na določbo 27. člena ZMed, saj je možno popravek objaviti le v celoti in se ne sme v njem nič spreminjati, izpuščati ali dodajati.

Pritožbeno sodišče z zgornjimi stališči sodbe, ki se nanašajo na obstoj odklonilnega razloga za objavo popravka, v bistvenem delu ne more soglašati. Najprej zato, ker šteje kot preozko razumevanje vsebine prispevka v tistem delu, ki po stališču sodišča predstavlja zgolj mnenje novinarke (mnenje je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika: 1. prikaz lastnosti, stanja česa glede na lastno védenje, poznavanje 2. kar je le glede na védenje poznavanje koga resnično, 3. kar izraža pozitiven ali negativen odnos do koga, česa). V predvajanem prispevku gre glede besedila: „Stopnjuje se drama na S.“ in „S. je društvom in šolam zaračunaval nerazumljivo visoke zneske za predvajanje avtorske glasbe“, tudi za navedbo, ki jo tožeča stranka zanika kot neresnično in zato zahteva njen popravek. Po vsebini je torej takšna, da učinek popravka lahko dosežeš zgolj z njenim zanikanjem (ni potrebno mnenja ovreči, zadostuje že zanikanje). Pritožba pravilno poudarja, da je v konkretnem delu besedila mnenjske in dejstvene trditve težko ločiti. Poleg tega je treba vsebino zahteve tožeče stranke za objavo popravka, ki se sklada z vsebino tožbenega zahtevka, presojati bolj celovito, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka najprej izrecno zanika posamezne navedbe v objavljenem prispevku, ki se nanašajo tako na mnenja kot tudi ugotovitve sodelujočih v prispevku, zahteva pa tudi objavo besedila „združenje S. je vedno delovalo zakonito“, kar vsekakor predstavlja okoliščino, s katero spodbija oz. z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Pritožba ima zato prav, da je treba ocenjevati besedilo popravka kot celoto. Kljub nekoliko nerodni formulaciji vsebine popravka je torej mogoče zaključiti, da ta ne vsebuje zgolj zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih in/ali neresničnih navedb v objavljenem besedilu, ampak tudi navajanje nasprotnih dejstev in okoliščin v smislu določbe 4. odstavka 26. člena Zmed.

Pri presoji obstoja odklonilnega razloga za objavo popravka iz 2. alineje 31. člena Zmed je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. To pa ne zgolj zato, ker je pravica do popravka ustavna pravica in je zakonodajni namen te pravice v varovanju vsebinskega položaja prizadete osebe, zaradi česar je za izvrševanje te pravice bistveno omogočiti prizadeti osebi, da na enakovrednem medijskem mestu poda svoje stališče, kot izpostavlja pritožba. Po določbi 1. odstavka 26. člena ZMed je objava popravka pravilo, odklonitev objave pa izjema. Enako izhaja iz določbe 31. člena ZMed, ki v nadaljevanju našteva razloge, na podlagi katerih lahko odgovorni urednik objavo popravka zavrne. Med temi razlogi je tudi primer, ko zahtevani popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti izpodbijal ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu. Pritožbeno sodišče že glede na zgoraj navedeno ugotavlja, da ta odklonilni razlog za objavo popravka ni podan. Enako pa bi veljalo tudi v primeru, če bi popravek v spornem delu, v katerem gre po stališču sodišča prve stopnje le za mnenje novinarke, res vseboval le zanikanje mnenja novinarke, ne pa tudi drugih dejstev ali okoliščin, ki predstavljajo po 4. odstavku 26. člena ZMed vsebino popravka v širšem smislu. Le ob odsotnosti takšne vsebine zahtevanega popravka, kot izhaja iz 2. alineje 1. odstavka 31. člena Zmed, lahko odgovorni urednik odkloni objavo popravka, sicer pa ga mora objaviti, če zahtevani popravek vsebuje samo zanikanje navedb v obvestilu ali samo prikaz drugih ali nasprotnih dejstev. Tožeča stranka drugih odklonilnih razlogov po 1. odstavku 31. člena ZMed za objavo popravka ni zatrjevala. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka tožbo vložila pravočasno, da je podana njena aktivna legitimacija in da je bil s prispevkom nedvomno prizadet njen interes, so ob nadaljnji ugotovitvi, da tudi ni drugih razlogov za odklonitev objave, izpolnjeni pogoji za objavo popravka. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in sodbo na podlagi 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (165. člen ZPP). Na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP mora glede na uspeh v pravdi tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške. Te je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in Zakonom o sodnih taksah. Pravdni stroški so odmerjeni na znesek 609,00 EUR (nagrada za postopek 253,50 EUR, nagrada za narok 234,00 EUR, materialni stroški 20,00 EUR in 20 % DDV v višini 101,50 EUR). Pritožbeni stroški so odmerjeni na znesek 620,80 EUR (nagrada za postopek 312,00 EUR, DDV 62,40 EUR, materialni stroški 6,40 EUR, sodna taksa 240,00 EUR).