Jedro

Nejasen zapis v pismu, naj se potencialni dediči zapustničinega premoženja po njeni smrti "zmenijo med seboj", tudi po razlagi v smislu določbe 84. člena ZD ne more pripeljati do ugotovitve, da citirana vsebina pisma predstavlja zadnjo lastnoročno oporoko zapustnice s stališča določenosti dedičev (83. člen ZD) in razpolaganja s premoženjem za primer smrti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pismo z naslovom "Dragi T. - draga M." z dne 1.10.1987, predloženo v zapuščinski spis opr. št. D 23/89 Okrajnega sodišča Piranu po pokojni O. S., roj..., nazadnje stanujoči ... in umrli ..., zapustničina zadnja veljavna lastnoročna oporoka, in na razveljavitev oporoke pokojnice, sestavljene pri Temeljnem sodišču v Kopru, Enoti v Piranu dne 16.9.1987, v delu, v katerem se za glavno in edino dedinjo imenuje in določa L. S. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 370. člena ZPP in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje. Tožeča stranka ni trdila, da predstavlja sporno pismo novo oporoko pokojne O. S., saj je dokazovala, da je pismo le dopolnitev oporoke, ki jo je pokojnica sestavila pri sodniku dne 16.9.1987. Svoja dedna razpolaganja je razširila na ostale dediče - brate in sestre. Zapis v spornem pismu z dne 1.10.1987 je v tem pogledu jasen, čeprav zapustnica ni navedla, da je že naredila sodno oporoko in da jo spreminja. Zadoščeno je tudi določbi 83. člena Zakona o dedovanju (ZD), ki se nanaša na določenost dedičev v oporoki. Ker je sodna oporoka vsebovala izjavo o razpolaganju s premoženjem, zapustnici v dopolnitvi oporoke v spornem pismu ni bilo treba premoženja znova označevati. Jasno je, da gre za zemljišče s parc. št. 2852/2 vl. št. .... k.o. ...

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožencem, ki pa nanjo niso odgovorili.

Reviziji ni utemeljena.

V tožbi je zahtevana ugotovitev, da je pismo z dne 1.10.1987 zapustničina zadnja veljavna lastnoročna oporoka, ob istočasnem zahtevku na razveljavitev sodne oporoke z dne 16.9.1987 v obsegu določitve dediča. Sodišči nižjih stopenj sta odločali v mejah tako postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Ugotovili sta, da razlaga vsebine spornega pisma glede na pravi (oporočni) namen zapustnice (84. člen ZD) ne pripelje do sklepanja, da je z navedbo v pismu zapustnica izrazila svojo zadnjo (oporočno) voljo in s tem razveljavila (preklicala) prej sestavljeno sodno oporoko v obsegu določitve dediča. Revizijsko sodišče taki odločitvi pritrjuje. Nejasen zapis v pismu, naj se potencialni dediči njenega premoženja po njeni smrti "zmenijo med seboj", tudi po razlagi v smislu določbe 84. člena ZD ne more pripeljati do ugotovitve, da citirana vsebina pisma predstavlja zadnjo lastnoročno oporoko zapustnice s stališča določenosti dedičev (83. člen ZD) in razpolaganja s premoženjem za primer smrti. Poslednja volja mora biti določno in razumljivo izražena tudi s stališča, da je mogoča identifikacija dedičev. Tega v spornem pismu ni, tožbena trditvena podlaga pa ne postavlja navedb v smeri zapustničinega morebitnega preklica sodne oporoke in s tem nastanka podlage za uvedbo dedovanja na podlagi zakona (10. člen in naslednji ZD).

Pravni razlagi, vsebovani v sodbah nižjih sodišč, je torej mogoče v celoti pritrditi. Revizija, ki se s takšno razlago ne strinja, v svoji trditveni podlagi zaide v nasprotje s postavljenima tožbenima zahtevkoma. Čeprav se v tožbi zahteva ugotovitev, da vsebina spornega pisma predstavlja zapustničino zadnjo lastnoročno oporoko, revizija zapis v pismu razlaga s stališča, da predstavlja le "dopolnitev oporoke, ki jo je pokojna O. podpisala pri sodniku dne 16.9.1987". Opisana razširitev tožbene trditvene podlage po eni strani kaže na nejasnost obsega revizijskega izpodbijanja, po drugi strani pa je v nasprotju z določbo 372. člena ZPP, po kateri stranke v reviziji ne morejo navajati novih dejstev (razen tistih, ki se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka).

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.