Jedro

Oporoka je enostranska preklicna izjava volje zapustnika, s katero ta razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti. Poslednja volja mora biti določena in razumljiva. Zapis v pismu je nejasen, kajti dediči v pismu niso poimenovani, niso navedena sorodstvena razmerja, skratka, v pismu ni podatkov na podlagi katerih se da ugotoviti, kdo so (primerjaj 83.čl. ZD). Podatki o dedičih morajo biti v oporoki tako določni, da je mogoča njihova identifikacija.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pismo z naslovom "Dragi T.- draga M." z dne 01.10.1987, predloženo v zapuščinski spis opr.št. D 23/1989 Okrajnega sodišča v P. po pokojni O.S., nazadnje stanujoči v L. in umrli 29.12.1988, zapustničina zadnja veljavna lastnoročna oporoka; da se razveljavi oporoka O.P.S., sestavljena pri Temeljnem sodišču v K. dne 11.10.1987 v delu, v katerem se za glavno in edino dedinjo imenuje in določa L.S.L. in zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov. Tožečo stranko je sodišče obvezalo, da mora povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 276.674,00 SIT z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, določeni z zakonom, od 25.02.2004 do plačila.

Proti tej sodbi se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Tožnici ni razumljiva ocena sodišča, da pismo pokojne O.S. ocenjuje kot da ne izraža njene volje oziroma ne vsebuje vseh podatkov, ki jih mora vsebovati oporoka po 63.čl. Zakona o dedovanju - ZD oziroma po 83. in po 84.čl. ZD. V spornem pismu, ki je bilo predloženo že v času prvega zapuščinskega postopka pri Okrajnem sodišču v P. pod opr.št. D ni bilo nobenega spora med dediči, kdo je v pismu omenjen in kdo ne. Vsi zakonsko veljavni dediči so vedeli za to pismo in se z njegovo vsebino tudi poistovetili, edino za svojega brata I.S. pokojnica ni namenila nobene dediščine, sicer pa so vsi ostali sorodniki pokojnice, to je obe pravdni stranki ter brat M.S., vedeli na koga se to pismo nanaša. Vsi so tudi vedeli o kakšnem premoženju se v tem spornem pismu govori, saj je imela pokojna O.S. edino vredno premoženje hiško v L., kjer je do svoje smrti živela. Tožnica je v tem sodnem postopku želela dokazati, da je njena pokojna sestra O.S. sicer res napravila najprej sodno oporoko, vendar je že v času, ko je naredila sodno oporoko, imela v mislih razdelitev svojega premoženja med vse svoje sorodnike po enakih deležih razen za brata I., ki ga skoraj ni poznala. Očitno in nedvomno je, da je pokojnica šla na sodišče in se tam pozanimala glede sestave oporoke. Če ji je bilo takrat res rečeno, da je najenostavnejše, da svoje premoženje zapusti le enemu od svojih dedičev, potem bi moralo sodišče glede njenega pisma, ki je bilo sestavljeno in odposlano po sestavi sodne oporoke, vsaj izvesti predlagane dokaze z zaslišanjem pravdnih strank, če že ne tudi zaslišanje vseh predlaganih prič v smeri ugotavljanja dejanske volje zapustnice. V samem pismu pokojna sicer res ne navaja poimensko svojih dedičev niti ne opisuje svojega premoženja, vendar ni nobenega dvoma o tem, da je pokojna imela v mislih svoje brate in sestre in sicer obe pravdni stranki, F.S. ter I.S.. Sporno pismo predstavlja formalno pravno oporoko v smislu določil ZD, zato temu pismu ni mogoče očitati, da je pokojna O.S. z njim želela in hotela svoje premoženje razdeliti med svoje dediče, to je brate in sestre po enakih deležih. V celoti je nesprejemljiva ocena sodišča prve stopnje, da bi zapustnica že pri sestavi sodne oporoke imenovala vse svoje dediče, če bi dejansko tako želela. Resnično dejstvo je bilo, da je zapustnica pri sestavi sodne oporoke ravnala preuranjeno in je s tem spornim pismom želela svojo napako popraviti. To njeno željo in voljo tudi dokazuje sporno pismo. Po mnenju tožnice bi naslovno sodišče moralo izvesti vse predlagane dokaze ter zaslišati pravdni stranki, da bi lahko pravno formalno ugotovilo dejansko poslednjo voljo zapustnice. Glede na veljavna določila 63., 78. ter 83.čl. ZD torej ni mogoče avtomatično zaključiti, da sporno pismo ne vsebuje vseh elementov lastnoročne oporoke. Določilo 84.čl. ZD določa, da je treba določila oporoke razlagati po pravem oporočiteljevem namenu. Če nastane dvom, se je treba držati tistega, kar je ugodneje za zakonite dediče. To določilo jasno dokazuje utemeljenost zahtevka tožeče stranke. Ne glede na sodno oporoko je pokojna sestra pravdnih strank O.S. s spornim pismom nedvoumno izrazila svoj namen, da se njeno premoženje razdeli med njene dediče, ki so v tistem času bili le pravdni stranki ter brata I. in F. po enakih deležih. Svojo zadnjo odločitev glede dedovanja svojega premoženja in dedičev je tudi izrazila v spornem pismu. Iz spornega pisma jasno izhaja, da pokojna O.S. pri sestavi sodne oporoke ni imela namen svoje premoženje zapustiti le enemu dediču, temveč je bil njen dejanski namen oporoko narediti tako, da bi vsi njeni sorodniki, bratje in sestre, dedovali po njej po enakih deležih. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, je z izpodbijano sodbo kršilo določila 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP, posledično pa tudi 340. in 341.čl. ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sodišču prve stopnje neupravičeno očita, da s tem, ko ni zaslišalo predlagane priče in pravdne stranke, je kršilo določbe 14.tč. 1.odst. 339.čl. ZPP, 340. in 341.čl. ZPP. Sodišče prve stopnje ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih stranke v postopku predlagajo, ampak samo tiste, ki so pomembni za odločitev. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (213.čl. ZPP). Ob preizkusu izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, zato tudi kršitev, ki jo očita pritožba sodišču prve stopnje, ni podana.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča pismo z dne 01.10.1987, katero je zapustnica O.S. poslala bratu M.S. in njegovi ženi A. z vsebino:"Želim vse pošteno urediti, da ne bi imela občutek enemu manj enemu več. Vse imam rada. Res pa je, M., da T. je pa le T., ki me je našel tudi v samici. Na sodišču mi je rekel sodnik, da ne morem - odnosno, da lahko delim, vendar me bo to več koštalo, kot da se po moji smrti zmenite med seboj. Saj ste pošteni. Edino I. odpade, ker ga skoraj ne poznam, je pa tudi drugačen, kakor smo mi, vendar ga imam tudi rada." ni oporoka. Čeprav je pismo pokojnice lastnoročno napisano in podpisano, kar je pogoj za lastnoročno oporoko po 63.čl. ZD, to pismo ni oporoka, kajti ne vsebuje izrecno določene izjave o razpolaganju s premoženjem za primer smrti. Oporoka je namreč enostranska preklicna izjava volje zapustnika, s katero ta razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti. To pismo pa izjave o razpolaganju z zapustničinim premoženjem za primer smrti, ne vsebuje. Trditev tožeče stranke, da zapis v pismu "da je rekel sodnik, da jo bo preveč koštalo, če deli in naj se po njeni smrti zmenijo med seboj, saj so pošteni", jasno izraža zapustničino voljo, da si trije dediči razen brata I. delijo vse njeno premoženje po enakih deležih, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne drži. Poslednja volja mora biti določena in razumljiva, kar pa ta zapis ni, čeprav ga tožeča stranka v pritožbi razlaga drugače in tudi razume le sebi v prid. Zapis v pismu je nejasen, kajti dediči v pismu niso poimenovani, niso navedena sorodstvena razmerja, skratka, v pismu ni podatkov na podlagi katerih se da ugotoviti, kdo so (primerjaj 83.čl. ZD). Le tožeča stranka je tista, ki je tekom postopka in sedaj v pritožbi razložila, kdo naj bi bili dediči, kar pa ni upoštevno, saj mora to izhajati iz oporoke. Podatki o dedičih morajo biti v oporoki tako določni, da je mogoča njihova identifikacija. Iz predloženega pisma pa takšna identifikacija ni mogoča. Prav tako tudi ne držijo trditve tožeče stranke, da iz citiranega pisma jasno izhaja, da pokojnica pri sestavi sodne oporoke ni imela namen svoje premoženje zapustiti le enemu dediču, temveč je bil njen dejanski namen oporoko narediti tako, da bi vsi njeni sorodniki, bratje in sestre, dedovali po njej v enakih deležih. V pismu ni omenila z ničemer, da je že naredila sodno oporoko in da jo želi spremeniti tako, da naj bi bili oporočni dediči samo obe sestri in brat. Iz navedenih razlogov je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).