Jedro

Res je sicer, da delodajalec delavca ne sme siliti, da dela na delovnem mestu, na katerem po odločbi ZPIZ ne sme delati ali na delovnem mestu, za katero nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi, vendar pa delavec z dela ne sme neopravičeno izostati, ampak mora uporabiti možnosti, ki mu jih za varovanje njegovih pravic daje zakon. Tožnik je sicer imel na podlagi pravnomočne in dokončne odločbe ZPIZ pravico do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto, vendar pa si je tožnik samovoljno vzel pravico in je zaradi tega, ker mu tožena stranka ni omogočila opravljanja dela na ustreznem delovnem mestu, nehal prihajati na delo. Ker lahko le delodajalec delavcu odredi čakanje na ustrezno delo doma, čeprav delovnopravni predpisi obveznosti delodajalca take odredbe ne predvidevajo več, je tožena stranka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj na delo od 7. 5. 2014 do 2. 6. 2014, ko mu je bila vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni več prihajal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 6. 2014 nezakonita in da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožečo in toženo stranko z dne 22. 7. 2009, ni prenehala veljati, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko v roku 8 dni pozvati nazaj na delo, jo za čas od 3. 6. 2014 dalje do poziva nazaj na delo prijaviti v obvezna zavarovanja, ji obračunati plačo, ki bi jo tožeča stranka prejela, če bi delala, od te plače plačati davke in prispevke ter ji izplačati neto mesečno plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. v naslednjem mesecu dalje do plačila, ter ji povrniti pravdne stroške v roku 8 dni po vročitvi sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter tožeči stranki prizna pravico do povračila priglašenih pravdnih stroškov. Navaja, da je pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi pokazalo očitno nerazumevanje delovnopravne zakonodaje. Tožnik je imel na podlagi dokončne in pravnomočne odločbe ZPIZ z dne 17. 12. 2013, št. ..., pravico do premestitve na drugo delovno mesto. Tega delodajalec ni spoštoval, kljub temu da je tožnik v januarju 2014 večkrat zahteval, da mu dajo novo pogodbo o zaposlitvi. Na podlagi pisne zahteve tožnikovega pooblaščenca, je tožena stranka tožniku ponudila pisni predlog pogodbe o zaposlitvi, tožnik pa je z zahtevo za varstvo pravic zahteval nov pisni predlog pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto, saj je bilo tožniku ponujeno delovno mesto, za katero je ZPIZ ugotovil, da ni ustrezno. Navaja, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi še pred iztekom 30 dnevnega roka od dneva vročitve predloga pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto, ker pa tožnik ni prejel odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa ta rok sploh ni začel teči. Sodišče prve stopnje si zmotno predstavlja, kako je invalid varovan v primeru t.i. prerazporeditve na drugo delovno mesto. Sodišče se tudi napačno sklicuje na ZPIZ-1, saj je tožnik postal invalid po ZPIZ-2. Sodišče prve stopnje se je čudežno na ZPIZ-2 spomnilo kasneje in to v trenutku, ko razlaga, da ZPIZ-2 drugače ureja pravice iz naslova invalidnosti kot ZPIZ/92. Pritožbi ni jasno, kje se je na tem mestu izgubil ZPIZ-1, tj. zakon, ki je veljal oz. delno še velja, med obema prej navedenima zakonoma, vendar je to, da sodišče meša pravne institute in zakone, kjer so ti instituti urejeni, višek. Toženec bi moral tožnika že konec decembra, ko je postala odločba ZPIZ dokončna, napotiti na čakanje na drugo ustrezno delo, dokler mu ne bi priskrbel ustreznega delovnega mesta in nove pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec delavca ne sme siliti, da dela na delovnem mestu, kjer po odločbi ZPIZ-a ne sme delati, niti ne na delovnem mestu, za katero nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je pritožba neutemeljena. Ne drži pritožbena navedba, da je bila tožniku v podpis ponujena neustrezna pogodba o zaposlitvi, saj iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bilo ponujeno delo ustrezno in ni bilo tisto, za katerega je ZPIZ ugotovil, da za tožnika ni ustrezno. Tožena stranka je tako tožniku ponudila sklenitev pisne pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, kar je potrdila tudi specialistka medicine dela in športa, pred tem pa je tožnik že opravljal delo na ustreznem delovnem mestu, v skladu s preostalo delovno zmožnostjo, kar je bilo ugotovljeno iz medicinske dokumentacije. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bil tožnik z odločbo ZPIZ z dne 17. 12. 2013 v zvezi s sklepom o popravi pomote z dne 8. 5. 2014 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami dvigovanja bremen nad 8 kg, dolgotrajnih fleksijskih prisilnih drž ledvene hrbtenice s polnim delovnim časom od 9. 12. 2013; - da je specialistka medicine dela, prometa in športa na podlagi napotnice tožene stranke in opisa dela „mešanje zmesi - delna dodelava na mikserju“ dne 15. 5. 2014 izdala zdravniško spričevalo, v katerem je ocenila, da pod pogoji iz opisa delovnega mesta tožnik izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za delovno mesto „delna dodelava na mikserju“, predlagala pa je mikropavze v dolžini 3 minut za razbremenitev hrbtenice med delom, saj obremenitve po opisu dela ustrezajo omejitvam odločbe ZPIZ; - da je tožena stranka tožniku dne 8. 5. 2014 ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „mešanje zmesi - opravilo delna dodelava na mikserju“, tožnik pa ponujene pogodbe ni podpisal in je pri toženi stranki vložil zahtevo za varstvo pravic, iz katere izhaja, da ponujeno delovno mesto ni ustrezno in da tudi ni drugo delovno mesto, ker gre za isto delovno mesto; - da je tožnik delo pri toženi stranki opravljal do 6. 5. 2014, ko je imel zagovor v zvezi z očitano kršitvijo delovne obveznosti glede omakanja dvižnega traku z ločilnim sredstvom, od 7. 5. 2014 pa tožnik na delo ni prihajal; - da je dne 22. 5. 2014 tožena stranka tožnika pisno seznanila, da je zoper njega začela postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. in 4. alineji 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013); - da je tožnik podal pisni zagovor, v katerem je navedel, da nima sklenjene veljavne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto z omejitvami, zato ni mogel neopravičeno izostati z dela, saj na delo ni dolžan hoditi dokler ni podpisana pogodba o zaposlitvi z omejitvami; - da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. in 4. alineji 110. člena ZDR-1; - da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, saj tožnik od 7. 5. 2014 dalje na delo samovoljno ni več prihajal, njegovi izostanki z dela pa ne pomenijo več čakanja na delo doma, ker ga na čakanje na delo lahko napoti le delodajalec, če mu dela ne bi mogel zagotavljati, da je tožnik že s tem storil kršitev po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 in zato ni preverjalo še utemeljenosti druge tožniku očitane kršitve, da je izpolnjen tudi pogoj po 1. odstavku 109. člena ZDR-1, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče niti do izteka odpovednega roka in je posledično tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi iz sodbe sodišča prve stopnje in v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena skladno z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP še dodaja:

8. Pravilne so pritožbene ugotovitve, da je imel tožnik na podlagi pravnomočne in dokončne odločbe ZPIZ pravico do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto, vendar pa si je tožnik samovoljno vzel pravico in je zaradi tega, ker mu tožena stranka ni omogočila opravljanja dela na ustreznem delovnem mestu, nehal prihajati na delo. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da lahko le delodajalec delavcu odredi čakanje na ustrezno delo doma, čeprav delovnopravni predpisi obveznosti delodajalca take odredbe ne predvidevajo več. Zato so pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka tožnika po pravnomočnosti in dokončnosti odločbe ZPIZ napotiti na čakanje na drugo ustrezno delo, neutemeljene. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 in nadaljnji) v 36.d. členu in Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadaljnji) v 22. členu sta delodajalcu nalagala, da je dolžan delavcu izdati odločbo o čakanju na premestitev na ustrezno delo in mu zagotoviti izplačevanje nadomestila v tem obdobju, od uveljavitve Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) pa te obveze delodajalec nima več in je nima tudi po ZDR-1. 9. Tožena stranka je tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj na delo od 7. 5. 2014 do 2. 6. 2014, ko mu je bila vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni več prihajal. Res je sicer, da delodajalec delavca ne sme siliti, da dela na delovnem mestu, kjer po odločbi ZPIZ ne sme delati ali na delovnem mestu za katero nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi, vendar pa delavec z dela ne sme neopravičeno izostati, ampak mora uporabiti možnosti, ki mu jih za varovanje njegovih pravic daje zakon, na kar je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje.

10. Ker v primeru kršitve iz 4. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1 po 2. odstavku istega člena pogodba o zaposlitvi preneha s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, če se na delo ne vrne do vročitve izredne odpovedi, tožena stranka pa je štela, da je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala z dnem vročitve izredne odpovedi, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da gre za kršitev po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Pravilno pa je tudi ugotovilo, da je izpolnjen tudi pogoj iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1. Tožnik na delo namenoma ni prihajal, zato je tožena stranka utemeljeno izgubila zaupanje vanj in delovnega razmerja z njim ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

11. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.