Jedro

Gola (čeprav več deset let trajajoča) uporaba nepremičnine v času sistema družbene lastnine ne utemeljuje pridobitve lastninske pravice po nobenem tranzicijskem predpisu.

Izrek

Revizija zoper sklep o dopustitvi stranske intervencije se zavrže. Revizija zoper sodbo se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške za odgovor na revizijo v znesku 1.795,00 EUR ter stranskemu intervenientu v znesku 1.815,00 EUR, oboje v 15 dneh po prejemu te sodbe, od tedaj naprej z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ta pravda predstavlja lastninski spor med pravdnima strankama glede nepremičnin parc. št. ... k.o. ... Bistvo teh nepremičnin je hiša, ki naj bi jo tožnica (še pred tem pa njena mati kot njena pravna prednica) po lastnih navedbah dobroverno uporabljala že od leta 1968. Tožnica je trdila, da je nepremičnino njena mati kupila leta 1968 od podjetja G. Ne glede na to pa naj bi lastninsko pravico pridobila s priposestvovanjem.

2. Sodišče prve stopnje je oba zahteva zavrnilo. Ugotovilo je, da trditev o nakupu sporne nepremičnine ni z ničemer izkazana. Dalje je ugotovilo, da tožničina mati ni mogla biti v dobri veri, da je lastnica sporne nepremičnine. Ker je tožničina mati umrla v letu 2004, do tedaj priposestvovalna doba ni mogla začeti teči. Ugotovitve o tem, da tožničina mati ni bila v dobri veri, da je lastnica, je sodišče prve stopnje oprlo na dejstvo, da je sporni nepremičnini uporabljala na podlagi najemne pogodbe z dne 19. 11. 1968, ki ni pridobitni naslov za pridobitev lastninske pravice. Poleg tega je bila z dopisom z dne 14. 1. 1999 obveščena, da je lastninska pravica na spornih nepremičninah vpisana kot splošno ljudsko premoženje.

3. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

4. Revizijo vlaga tožnica ter uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanju sodišču prve stopnje pred drugega sodnika.

5. Ne strinja se z razlogi nižjih sodišč, da tožnica ni bila imetnica pravice uporabe. Odločitev naj bi bila napačna, ker sodišče ni uporabilo določb Zakona o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR) in tudi ne določb Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ/91). V nadaljevanju utemeljuje svoje stališče, da je uživala stanovanjsko varstvo po navedenih predpisih.

Zoperstavlja se razlogom pritožbenega sodišča, ki so njene navedbe, da je potrebno priposestovanje izvajati „od lastništva G. in upoštevati Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij“, procesno okvalificirali kot nedovoljeno pritožbeno novoto.

Dalje trdi, da okoliščina, da je šlo za splošno ljudsko premoženje, nima prav nobenega učinka na tek priposestvovanja.

Revidentka utemeljuje svoje stališče, da sta bili sporni nepremičnini osnovna sredstva G. Ni šlo torej za splošno ljudsko premoženje.

Dalje navaja, da bi morala tožena stranka izkazati pridobitev lastninske pravice na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Oporeka lastninski pravici tožene stranke. Utemeljuje pa svoj status uporabnice spornih nepremičnin vse od leta 1968 dalje. Meni, da ji nepoznavanje zemljiškega stanja ne more iti v škodo. Znova tudi utemeljuje, da je tožnica nepremičnino pridobila od G. Nazadnje oporeka še odločitvi nižjih sodišč, ki sta dopustili stransko intervencijo P. d. o. o. 6. Revizija je bila vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu. Oba sta nanjo odgovorila. Tožena stranka je predlagala njeno zavrnitev, stranski intervenient pa primarno njeno zavrženje, podredno pa njeno zavrnitev. Meni, da gre za dva samostojna zahtevka, vrednost spornega predmeta pa je navedena le ena.

7. Revizija ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije zoper sklep

8. Pri sklepu o dopustitvi intervencije (iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) ne gre za sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan. Zato zoper njega ni mogoče vložiti revizije (prvi odstavek 384. člena ZPP). Zato je Vrhovno sodišče revizijo tožnice v tem delu kot nedovoljeno zavrglo (četrti odstavek 384. člena v povezavi s 377. členom in drugim odstavkom 374. člena, vse ZPP), ker tega v mejah svojih pravic ni storila že sodnica sodišča prve stopnje (prvi odstavek 374. člena ZPP).

O dovoljenosti revizije zoper sodbo

9. Tožnica je v tej pravdi navedla enotno vrednost spornega predmeta 60.000 EUR. V tožbi je svojo dobro vero utemeljevala prav na dejstvu, da naj bi njena mati od podjetja G. kupila sporni nepremičnini. Ker je tako, je očitno, da so se dejanska in pravna vprašanja, od katerih je bila odvisna odločitev o obeh zahtevkih prekrivala. Zato je izpolnjen pogoj iz petega odstavka 367. člena ZPP, ki omogoča seštevanje vrednosti posameznih zahtevkov. Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe tako ustreza skupno navedeni vrednosti spornega predmeta 60.000 EUR ter je revizija v skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP torej dovoljena.

O neutemeljenosti revizije

10. Revizijsko sodišče je zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano na naslednji dve pravno odločilni dejstvi. Prvič, da tožničina mati s podjetjem G. ni sklenila prodajne pogodbe. Drugič, da tožničina mati ni bila v dobri veri, da je lastnica spornih nepremičnin, saj jih je uporabljala na podlagi najemne pogodbe. Ob navedenih dejstvih je tako očitno, da ne zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine ne zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja ne moreta biti utemeljena. Razlogi nižjih sodišč so torej materialnopravno pravilni.

11. Revidentkino sklicevanje na SZ/91 ter na morebiten obstoj stanovanjske pravice je pravno irelevantno. Stanovanjska pravica se namreč ob uveljaviti SZ/91 ni transformirala v lastninsko pravico in torej tudi morebitna stanovanjska pravica pravne prednice tožnice v nobenem primeru ne bi mogla utemeljevati tožbenih zahtevkov.

12. Pravno irelevantno je prav tako revidentkino sklicevanje na morebitno lastninsko pravico družbe G. Četudi bi družba G. ob prenehanju družbene lastnine postala imetnica lastninske pravice, to ne more biti tožnici v prid. Ni namreč dokazala derivativne pravice v razmerju do družbe G. Nejasno je tudi sklicevanje na priposestovanje, ki da bi moralo biti izvedeno iz pravice G. Nejasno je zato, ker družba G. ni tožničin pravni prednik in zato pravilo iz drugega odstavka 45. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ne pride v poštev.

13. Če bi družba G. v resnici pridobila lastninsko pravico na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP), potem bi to lahko vplivalo na začetek teka priposestovalne dobe (ko bi prenehala ovira določbe 29. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - v nadaljevanju ZTLR, ki je prepovedala priposestvovanje družbene lastnine). Vendar pa je bil zahtevek zavrnjen tudi zato, ker tožničina mati ni bila dobroverna. Ta pravni zaključek nižjih sodišč je ob siceršnji dejanski podlagi sodbe pravno pravilen. Revidentka ga napada z nedovoljenim izpodbijanjem dejanskega stanja.

14. Ker revidentka govori tudi o pridobitvi lastninske pravice na podlagi določb ZLNDL, ji revizijsko sodišče odgovarja, da iz dejanske podlage sodb nižjih sodišč ne izhaja sklep, da bi imela ob uveljavitvi tega zakona njena pravna prednica pravico uporabe, na katero je prvi odstavek 2. člena tega zakona vezal pridobitev lastninske pravice. Pravice uporabe v pomenu, ki ga ureja ZLNDL, namreč ni mogoče enačiti s tem, da je nekdo dejansko uporabljal nepremičnino v družbeni lastnini. Pravica uporabe je bila namreč vselej ustanovljena bodisi z nekim konkretnim pravnim aktom oblastnega organa, ki je upravljal s stvarjo v družbeni lastnini(1), s pogodbeno dodelitvijo v uporabo za gradnjo(2), z akti po Zakonu o združenem delu ali pa na izrecni podlagi samega zakona (najbolj pogost primer je položaj iz drugega odstavka 12. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Dejanskih okoliščin, ki bi ob ustrezni materialnopravni podlagi omogočale sklep o tem, da je pravna prednica tožnice v preteklosti pridobila pravico uporabe, v obravnavani zadevi ni.

Odločitev revizijskega sodišča o glavni stvari in procesno pooblastilo zanjo

15. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

O stroških

16. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z izrekom revizijske odločbe. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnica toženi stranki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.795,00 EUR (v odgovoru na revizijo so utemeljeni s tar. št. 3300 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi), stranskemu intervenientu pa stroške odgovora na revizijo v znesku 1.815,00 EUR (v odgovoru na revizijo so utemeljeni s tar. št. 3300, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi).

Op. št. (1): Tak primer je bil obravnavan npr. v zadevi II Ips 76/2012 z dne 15. 1. 2015. Op. št. (2): Npr. na podlagi 51. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSR/84); prim. tudi II Ips 60/2014 z dne 11. 12. 2014.