Jedro

Pravna prednica J.H. ni bila dobroverna lastniška posestnica spornih nepremičnin, saj je nepremičnino uporabljala na podlagi najemne pogodbe, ki ni pridobitni naslov za pridobitev lastninske pravice, in da bi priposestvovalna doba za pridobitev lastninske pravice v obravnavanem primeru lahko pričela teči šele od uveljavitve ZLNDL dalje (od julija 1997).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje pritožbene stroške, tožena stranka in stranski intervenient pa trpita sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod I izreka stroškovno zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica J.P. lastnica nepremičnine parc. št. 224 stavbišče in na tej parceli stoječe stanovanjske hiše z naslovom I.n. 13, K. ter parc. 225 stavbišče in na tej parceli stoječega gospodarskega poslopja, in da je tožena stranka dolžna izstaviti tožnici zemljiškoknjižno sposobno listino, na podlagi katere se bo pri nepremičnin parc. št. 224.S in 225.S k.o. A. vknjižila lastninska pravica na njeno ime v roku 15 dni, ker bo sicer tako listino nadomestila ta pravnomočna sodba. Pod II izreka pa je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.269,20 EUR in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Pod III izreka pa je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov stranskemu intervenientu v višini 2.380,20 EUR in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo in se v odločilnih dejstvih ne more preizkusiti. Tožnica je uveljavljala, da je pridobila lastninsko pravico na parcelah 224 in 225 k.o. A. na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) in na podlagi priposestvovanja, ki je temeljilo na pravnem poslu. Objekt na parceli 224 - stavbišče, gospodarsko poslopje, stanovanjska stavba je zgradilo GP G. M. in glede na to okoliščino nikakor lastninska pravica ni mogla preiti na Občino K. Sama okoliščina vpisane lastninske pravice pri vložku št. 532 k.o. A. s pripisanimi številnimi parcelami in vpisanim lastništvom „splošno ljudsko premoženje“ nima nobenega učinka na tek priposestvovanja, kot ga utemeljuje sodišče v obrazložitvi sodbe. Parcele, ki so bile pripisane k tej vložni številki so se neštetokrat delile, odpisale ali kako drugače lastninile. Med njimi je kar dvajset parcel v zasebnem lastništvu, ki je nastalo na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. GP G. M. je zgradilo objekt na parceli 224 k.o. A. leta 1968 in pridobilo pravico uporabe tudi za zemljišče pod objektom. Očitno pa pravice uporabe ni vpisalo in uredilo zemljiškoknjižnega stanja z dejansko lastnino, saj sta bili parceli pripisani v vložku 532 še vse do ukinitve z.k. vložkov. GP G.M. je v skladu s sklepom 5. redne seje „Upravnega odbora GP G.M.“ sklenil s pokojno materjo tožnice J.P., najemno pogodbo, s katero je s podpisom le te 19. 11. 1968 takoj oddal v najem zidano upravno gradbiščno stavbo v K., sestoječo se iz treh sob, kopalnice, WC in ostalih stranskih prostorov. Tožničina mati je stanovala v hiši vse do svoje smrti, tožnica pa od leta 1968 do danes, torej GP G.M. tega ni potreboval, ko je stanovanje prodal. Tožničina mati je pogosto zatrjevala, da je objekt od GP G.M. kupila. Dne 11. 11. 1992 je bil sprejet Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki je začel veljati 15 dni po objavi v Uradnem listu. Četudi GP G.M. zgradbe ne bi prodal, bi le ta bila sestavni del njegovih osnovnih sredstev, ki jih je lastninil. Lastninsko preoblikovanje podjetja po tem zakonu pomeni spremembo podjetja z družbenim kapitalom v podjetje z znanimi lastniki na celotnem trajnem kapitalu.

3. Iz podatkov Pokrajinskega arhiva Maribor izhaja, da se je podjetje preoblikovalo, glede na 12-mesečni rok za preoblikovanje je tako hiša in zemljišče pod njo najkasneje 26. 11. 1993 postalo last GP G.M., torej znanega lastnika in ne Občine K. V dopisu 14. 1. 1999 tajnik Občine K. pokojni materi tožnice J.H. pojasnjuje, da bo to lahko uredil le odvetnik, in da Občina K. ni lastnik nepremičnine. Sodišče povsem zanemari dejstvo lastništva zatrjevanega pravnega prednika - GP G.M., priposestvovanje je potrebno izvajati od lastništva tega podjetja. Materialnopravno zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da za tožnico teče priposestvovalna doba od smrti njene matere leta 2004, saj se priposestvovalna doba računa upoštevaje hasnovanje pravnega prednika, tožnica pa je živela z materjo v skupnem gospodinjstvu od svojega rojstva, to je od leta 1968 dalje. Sodišče prezre, da bi vpise pri vložku 532 s težavo razumel izkušen pravnik in da se GP G.M. ni vpisal, čeprav je GP G.M. ustrezno pravno službo, da je iz vpisov in odpisov od vložka 532 razvidno, da je večina lastnikov pridobila lastninsko pravico na svojih stavbah šele na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Le ta je urejal lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini, ki niso predmet lastninjenja po drugih zakonih. Nepremičnine postanejo lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnino pravico uporabe, vpis se opravi na predlog. Tožena stranka je vedela, da nima pravice uporabe navedenih nepremičnin, v zemljiško knjigo je predlagala vpis lastninske pravice, kar je ta izvedla avtomatično brez izkazane pravice uporabe in pridobitve lastninske pravice. V kupni pogodbi št. 478-2/2011, ki naj bi jo sklenile tožena stranka, stranski intervenient in tožnica, je pravica uporabe tožnici izrecno priznana. Njeno dobro vero imeti stanovanjsko hišo in parcelo ter gospodarsko poslopje v posesti, nedvomno izkazuje dolgoletno bivanje v hiši, za katero ni bilo potrebno plačati najemnine. Zoper tožnico, prej pa njena starša, bi vsekakor bila vložena izpraznitvena tožba, tožnica je po Zakonu o stanovanjskih razmerjih pridobila status uporabnika. Tožnica je pridobila nepremičnino od GP G.M., ker pa zemljiškoknjižno stanje ni bilo urejeno, je pridobila pravico na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Podjetje GP G.M. pri popisu osnovnih sredstev prav gotovo ne bi prezrelo ene hiše več kot trideset let. Ker tožnica ne razpolaga z ustrezno pogodbo, je vsekakor zatrjevano priposestvovanje pričelo teči od zaključka lastninskega preoblikovanja podjetja in je tako teklo več kot deset let. Tožničini materi prav gotovo ni mogoče očitati nedobrovernosti. Tožnica kot prava neuka stranka ni vedela, da bi lahko podala predlog na podlagi citiranega zakona, tega ji tudi ni pojasnila Občina K. v dopisu 14. 1. 1999, saj je tudi sama potrebovala še nadaljnjih deset let, da je 3. 6. 2010 vložila neutemeljen predlog za vpis lastninske pravice v svojo korist. Tožena stranka je tako tožnici onemogočila ureditev zemljiškoknjižnega stanja. Tožeča stranka je na obravnavi 24. 1. 2013 nasprotovala stranski intervenciji B. L. d.o.o., saj njen interes v tej pravdni zadevi ni pravno varovan. Ta družba ima le dejanski interes za pridružitev toženi stranki, da bi nepremičnino pridobila na stranke na škodo tožnice, ki bi v pravdi propadla. Za tožnico je ta intervencija tudi dodatni pritisk ob dejanskem pritisku, ki se zoper njo izvaja z zapiranjem ceste, rušenjem zelenice, nasutjem zemlje do hiše, povečujejo pa se tudi pravdni stroški. Tožnica je predložila fotografije stanovanjske hiše, iz katerih je dobro vidno, v kakšnih pogojih mora tožnica živeti, ko je toženka prodala zemljišče firmi praktično okrog objektov, pri tem pa niti najmanj ni upoštevala interesa ljudi, ki v njih živijo. Tožeča stranka predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču v novo sojenje, podrejeno pa spremembo sodbe tako, da se naj njenemu zahtevku stroškovno ugodi.

4. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe. Zahtevek, oblikovan v vlogi tožeče stranke z dne 13. 6. 2011, je sam s seboj v nasprotju, nejasen in neizvršljiv, zato bi ga bilo potrebno zavrniti že iz tega razloga. Tožeča stranka tudi ni utemeljila nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pritožbeni ugovori so v celoti neutemeljeni. Razlogi sodišča prve stopnje glede uveljavljane pridobitve lastninske pravice na spornih nepremičninah na podlagi Zakona lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ter priposestvovanja so pravilni in zadostni. Sporne nepremičnine so bile vse do lastninjenja nesporno družbena lastnina, tožnica in njena pravna prednica nista bili na nobeni podlagi imetnici pravice uporabe teh nepremičnin v družbeni lastnini. Pravna prednica tožnice je bila v najemnem razmerju na podlagi najemne pogodbe z lastnikom oziroma imetnikom pravice uporabe teh nepremičnin, tožnica pa kot družinski član najemnica najemnice uporabnica teh nepremičnin. Najemno razmerje je izključevalo pridobitev lastninske pravice. Po mnenju toženke bi pravna prednica lahko pridobila lastninsko pravico edino na podlagi lastninjenja stanovanj v družbeni lastnini po Stanovanjskem zakonu (v nadaljevanju SZ), če bi ta zahtevek pravočasno vložila. Najemno razmerje pa je tudi izključevalo priposestvovanje lastninske pravice na najeti nepremičnini, Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) priposestvovanja na družbeni lastnini ni dopuščal, Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) pridobitve lastninske pravice na podlagi le dobrovernega priposestvovanja ne dopušča, po prenehanju družbene lastnine pa tožeča stranka ni izpolnila dvajsetletno priposestvovalno dobo po ZTLR. Toženka pa je tožnici tudi ponudila korektno ureditev spornega razmerja (najem primernega stanovanja z izplačilom primerne odškodnine), s katero bi bile v celoti poplačane bodoče najemnine, a je tožnica to ponudbo odklonila.

5. Stranski intervenient je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe. Njegov pravni interes je podan, saj v zadevi P 190/2012 Okrožnega sodišča na P. uveljavlja izpraznitev in izročitev prizidka k stavbi in ostalega zemljišča na parceli 333/2 k.o. A., tožeča stranka pa je v tem postopku vložila nasprotno tožbo na ugotovitev, da je lastnica prizidka k hiši na parceli 333/2 k.o. A. in pripadajočega zemljišča k temu prizidku. Postopek pod P 190/2012 pa je bil prekinjen do pravnomočnega zaključka te pravne zadeve in je od odločitve v tej pravdni zadevi odvisno reševanje predhodnega vprašanja glede lastninske pravice in funkcionalnega zemljišča na parceli 333/2 in 333/3 k.o. A., ki sta obe v lasti stranskega intervenienta. Tožnica zahteva pridobitev lastninske pravice le zase na osnovi svojih pravnih prednikov, ustrezni lastninski zahtevek, še bolj pa na zahtevek na izstavitev z.k. listine pa bi morali uveljaviti vsi dediči po pokojnih starših ali vsaj po pokojni materi. Tožnica ne zatrjuje, da bi bila lastnica stavbe, navaja le, da sta starša zgradila prizidek po letu 1968, ki pa se nahaja na zemljišču stranskega intervenienta in predstavlja nelegalno gradnjo. Pravni naslov za bivanje tožnice v hiši je najemna pogodba, najemno razmerje pa je trajalo tudi po izteku najemne pogodbe s predniki tožeče stranke. Niti tožnica, niti njeni pravni predniki zaradi najemne pogodbe in dejstva, da je bilo zemljišče, na katerem so živeli in gradili prizidek , družbena lastnina, niso mogli biti dobroverni in tožnica o tem tudi ni navedla nobenega dejstva. Tožničina mati se je zaradi ureditve z.k. stanja obrnila na toženo stranko, ker je vedela, da ni lastnica nepremičnin. Kvečjemu bi pridobila stanovanjsko pravico po takratnih predpisih, ki bi ji po SZ omogočala odkup stanovanja, bodisi sklenitev ustrezne najemne pogodbe, takšnega zahtevka pa ni podala. Če bi nepremičnine v skladu z zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij bile vključene v osnovna sredstva, bi se na tak način lahko lastninile. Ker pa temu ni bilo tako, je očitno, da sta zgoraj navedeni nepremičnini kot splošno ljudsko premoženje oziroma družbena lastnina v upravljanju zemljiškega sklada, najprej pa Občine P., nato pa v skladu z Zakonom o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, lastnina tožene stranke. Stranski intervenient predlaga tudi prednostno reševanje te pritožbe, saj je od tega odvisno, ali bo stranski intervenient lahko začel z gradnjo na zemljišču 333/3 k.o. A. in omogočil 150 delovnih mest in bo lahko postopal po odločbi inšpektorja, ki je naložil stranskemu intervenientu rušitev nelegalne gradnje.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Procesna kršitev, ki jo uveljavlja tožeča stranka, ko navaja, „da je izrek v nasprotju z odločitvijo in se v odločilnih dejstvih ne da preizkusiti“, ni podana, saj ima sodba o odločilnih dejstvih zadostne razloge, ki si niso v nasprotju in tudi ne v nasprotju z izrekom. V okviru uradnega preizkusa (člen 350/II Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ni našlo drugih uradno upoštevnih procesnih kršitev. Sodišče prve stopnje je tudi dovolj popolno in pravilno ugotovilo vso relevantno dejansko stanje (pri čemer tožeča stranka tega pritožbenega razloga niti ne konkretizira), pravilno je uporabilo materialno pravo in utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče v celoti povzema razloge izpodbijane sodbe (točke 5 do 11) in še navaja:

8. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica na spornih nepremičninah ni pridobila lastninske pravice niti s priposestvovanjem niti na pravno poslovni podlagi. Med strankama v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da sta sporni nepremičnini (parceli 224.S in 225.S, obe k.o. A.) bili družbena lastnina, in da sta bili olastninjeni v skladu z Zakonom o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, in ko se je kot lastnik vknjižila tožena stranka. Tožeča stranka tudi v pritožbi, tako kot pred tem že v postopku na prvi stopnji, navaja, da je pridobila lastninsko pravico na navedenih nepremičninah na podlagi tega zakona in na podlagi priposestvovanja, ki je temeljilo na pravnem poslu. Tožeča stranka očita sodišču prve stopnje, da je materialnopravno zmotno zaključilo, da za tožnico teče priposestvovalna doba od smrti njene matere leta 2004, da je pri priposestvovalni dobi upoštevati hasnovanje pravnega prednika, tožnica pa je živela z materjo v skupnem gospodinjstvu od leta 1968. Sodišče prve stopnje je ocenjevalo posest tožnice na spornih nepremičninah tudi glede na zatrjevanje, da je tudi sama priposestvovala lastninsko pravico na spornih nepremičninah, skupaj z materjo živela v skupnem gospodinjstvu v sporni nepremičnini v prepričanju, da je hišo mati kupila, in da ji od leta 2004 do 2010 nihče ni oporekal lastninske pravice (točka 8) in to glede na določbo drugega odstavka 45. člena SPZ, ki dopušča vštevanje v priposestvovalno dobo posestnega prednika, ko so imeli posestni predniki dobrovernega lastniškega posestnika stvar v posesti in glede na določbo četrtega odstavka 45. člena SPZ, po katerem se v primeru nedobrovernosti dobra vera posestnega naslednika presoja samostojno. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje (točka 9), ki je tožničino posest na spornih nepremičninah (v sporni nepremičnini je sicer živela že od leta 1968) ocenilo kot nedobroverno, in sicer da tožnica v svojem izvrševanju posesti ni bila v dobri veri in opravičljivi zmoti, da so nepremičnine njene. Nadalje je v razlogih povsem pravilno zaključilo (točka 7), da tožničina pravna prednica J.H. ni bila dobroverna lastniška posestnica spornih nepremičnin, saj je nepremičnino uporabljala na podlagi najemne pogodbe, ki ni pridobitni naslov za pridobitev lastninske pravice, in da bi priposestvovalna doba za pridobitev lastninske pravice v obravnavanem primeru lahko pričela teči šele od uveljavitve ZLNDL dalje (od julija 1997). Pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo v priposestvovalno dobo šteti že od lastništva podjetja GP G.M., ki se je lastninilo po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, in da je bila zgradba, če je ne bi prodal, sestavni del njegovih osnovnih sredstev, ki jih je lastninil, in da iz podatkov Pokrajinskega arhiva Maribor izhaja, da se je to podjetje lastninsko preoblikovalo, in da je najpozneje 26. 11. 1993 postala hiša in zemljišče pred hišo last GP G.M. in je zato potrebno priposestvovanje izvajati od lastništva GP G.M. in zato upoštevati Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, predstavlja neupoštevno pritožbeno novoto (člen 337 ZPP). Sicer pa tudi v tem primeru ne bi šlo za izvrševanje dobroverne lastniške posesti. Tožničina pravna prednica je namreč nepremičnine uporabljala na podlagi najemne pogodbe z dne 19. 11. 1968, ki ni pridobitni naslov za pridobitev lastninske pravice.

9. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče tožeče stranke, da je pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini na podlagi ZLNDL o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, saj ob uveljavitvi tega zakona ni bila imetnica pravice uporabe, temveč je posest izvrševala kot družinski član najemnice nepremičnin. Utemeljeno je sodišče prve stopnje tudi dovolilo stransko intervencijo, ki jo je priglasil B.L. d.o.o. na strani tožene stranke in s katero je uveljavljal pravni interes za pridružitev toženi stranki z navedbo, da je odločanje o lastninski pravici na parceli 224.S k.o. A., ki jo med drugim tožeča stranka uveljavlja v tem sporu, predhodno vprašanje za odločanje v zadevi P 190/2012, ki poteka na podlagi tožbe stranskega intervenienta zoper tožečo stranko (za izpraznitev in izročitev prizidka k stavbi in ostalega zemljišča na parceli 333/2 k.o. A.), in ki ga je sodišče prve stopnje prekinilo do pravnomočnega zaključka te pravdne zadeve. Neobstoj lastninske pravice tožeče stranke na parceli 224.S k.o. A. pomeni, da tožeča stranka ne more uveljavljati lastninske pravice na osnovi funkcionalnega zemljišča na parceli 333/2 k.o. A., ki jo je že napovedala v odgovoru na tožbo. Glede na navedeno je tako sodišče prve stopnje utemeljeno dovolilo navedeno stransko intervencijo na glavni obravnavi 24. 1. 2013. Pritožbena navedba, da predstavlja stranska intervencija psihični pritisk na tožnico, oziroma da gre le za dejanski interes stranskega intervenienta, pa je neutemeljena.

10. Glede na obrazloženo je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in členom 155 ZPP. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, trpi sama svoje pritožbene stroške. Tožena stranka in stranski intervenient pa trpita sama stroške odgovorov na pritožbo, ki za rešitev pritožbe nista bila potrebna, saj predstavljata predvsem nasprotovanje pritožbenim navedbam in soglašanjem s stališči sodišča prve stopnje.