Jedro

Katastrski podatki o širini parcele, kvadraturi, parcelacijah in podobno niso relevantni za ugotavljanje dejanske posesti.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča in tožena stranka sta po razpoložljivem procesnem gradivu mejaša, sporno mejo pa je sodišče določilo v nepravdnem postopku, pri čemer mejaša soglasja za ugotavljanje močnejše pravice, ki je bilo potrebno zaradi ugotovitve, da vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratne vrednost določitev spora majhne vrednosti, nista podala. Meja je bila zato določena po zadnji mirni posesti, tožnik, ki je prepričan, da bi mu moralo pripasti še približno 322 m² zemljišča preko sodno določene meje, ki ga je skupaj s svojimi pravnimi predniki užival nad 20 let, je za to površino vložil lastninsko tožbo zaradi ugotovitve njegove močnejše pravice na tem zemljišču skladno z določbo 78. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

2. Sodišče prve stopnje je njegov zahtevek zavrnilo. Ocenilo je, da ni dokazov, da bi s svojimi pravnimi predniku sporno zemljišče užival kot svoje in nad njim izvrševal dejansko oblast; v nepravdnem postopku je namreč tožnik v naravi pokazal, do kje je užival svojo nepremičnino, njegovo izpoved so potrdile priče, nepravdno sodišče pa je ugotovitev o obsegu uživanja spornega zemljišča upoštevalo pri določitvi meje. V pravdnem postopku, v katerem tožnik zahteva ugotovitev lastninske pravice na večjem (dodatnem) zemljišču je trdil, da je užival več - ne le do tam, kamor so lahko stopili, vendar je bila okolica spremenjena in se ni bilo mogoče več znajti, zemljišče je bilo zaraščeno, na njem so ležali kupi materiala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik po prejemu skice izvedenca ugotovil, da kvadratura parcele ne ustreza in je iz tega razloga postavil drugačne trditve o obsegu uživanja zemljišča kot v nepravdnem postopku.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da dejanske ugotovitve ne utemeljujejo predlaganega pravnega zaključka, da naj bi tožnik sporno zemljišče priposestvoval. Sprejelo je dejanski zaključek, da ni dokazal niti posesti, pritrdilo mu je, da katastrski podatki o širini parcele, kvadraturi, parcelacijah in podobno niso relevantni za ugotavljanje dejanske posesti, da toženka ni oporekala tožnikovim trditvam o obsegu uživanja nepremičnine in da je zmotno njegovo stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje posest ugotavljati samo, če je tožniku ni uspelo izkazati.

4. Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje glede pravnega vprašanja, ali smejo stranke oziroma udeleženci postopkov ob tem, ko kažejo potek meje izhajati tudi iz podatkov o izmerah parcel (širini, dolžini), za katere vedo/trdijo, da so se spoštovali oziroma ali 8. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) od sodišč zahteva, da se do takšnih navedb strank vsebinsko opredelijo ali pa smejo takšne navedbe in dokaze vnaprej izključevati.

Nasprotuje razlogom pritožbenega sodišča, da so širina parcele, kvadratura, podatki katastrskega načrta in podatki parcelacij nerelevantni in da je nerelevantna tudi izpoved prič o takih podatkih. Nasprotuje mu zato, ker slovenski pravni red ne pozna dokaznih pravil in ker Zakon o nepravdnem postopku ne določa, da bi moral udeleženec potek meje pokazati na pamet, glede na znamenja v naravi, kar pomeni, da mu ne more biti onemogočeno pokazati poteka meje glede na izmero z metrom ali s pomočjo geodeta. Tudi materialni predpis, konkretno SPZ v 77. členu, lastnika pri dokazovanju poteka sporne meje v ničemer ne omejuje. Lastniki sosednjih parcel ob poznavanju širine posameznih parcel to vedno spoštujejo in širino v primeru nejasnosti uporabijo tudi kot podlago za rešitev nesoglasij. V danem primeru zato ni bilo nobene ovire, zaradi katere ne bi bilo mogoče podatka o širini parcele uporabiti kot izhodišče za ureditev meje. In če to velja za nepravdni postopek, mora veljati tudi za pravdnega. Ker sodišče ni postopalo tako, je zagrešilo procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršilo načelo proste presoje dokazov iz 8. člena istega zakona. Tožnik se zaveda, da zgolj podatki o površini ali širini in dolžini parcel sami po sebi ne morejo biti odločilnega pomena, vendar pa je v konkretnem primeru ves čas trdil, da je zemljišče užival v določeni širini. V takem primeru pa ima podatek o širini povsem drugačno vsebino, izgubi namreč svojo abstraktnost. 5. Vsebinske predpostavke za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP niso podane. Predlog je zato Vrhovno sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 367. c člena istega zakona zavrnilo.