Jedro

Za ugotovitev obstoja priposestvovanja na zatrjevani nepremičnini mora tožnik najprej izkazati, da je sporno nepremičnino tudi dejansko posedoval.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da se ugotovi, da je tožnik lastnik tistega dela nepremičnin ID znak ... in ..., ki je v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru označen z rezerviranim ID znakom ... (I. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.559,77 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pripisalo večjo težo temu, kako je tožnik mejo pokazal na terenu v nepravdnem postopku, kot pa temu, da je naknadno ugotovil, da meje očitno ni ustrezno pokazal, ker širina parcele ni bila takšna, kot je vedno bila. Zakaj je sodišče ravnalo tako, v resnici ostaja nepojasnjeno. Sodišče dvomov o tem, da je bilo stanje spremenjeno, ne bi smelo imeti, saj je tako izpovedal tožnik, pa tudi priči M. D. in S. M. Poleg tega je tožnik že v letih in je bil ob tem zaradi vseh prisotnih pod pritiskom in zmeden, vse to pa je povzročilo, da je sicer potek meje nekako pokazal, naknadno pa je ugotovil, da to ne more držati. Glede na to, da je tožnik pravni laik, od njega ni mogoče pričakovati, da bo govoril o pravnih terminih (priposestvovanju), pri čemer pa je o uživanju meje v zatrjevanem obsegu tožnik ves čas izpovedoval, toženec pa temu ni nasprotoval. Izvajanje tožnikove posesti so potrdile vsaj tri priče M. in A. D. ter S. M. To, da samo uživanje ni bilo sporno, pa je potrdil celo A. A., župan, ki je dejal celo, da bi se prej zgodilo, da bi občina posegla v zemljišče tožnika kot obratno. Zaključek sodišča, da tožnik ni izkazal posesti nad sporno nepremičnino, je tako v nasprotju s podatki spisa ter predstavlja pritožbeni razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Poleg tega bi moralo sodišče, če trdi, da tožnik posesti ni izkazal, navesti, kje pa je bila tožnikova posest izkazana in kje ne. Tožnik je glede tega, kje se nahaja njegova parcela, izhajal iz znane širine parcele ter vidnih znamenj v naravi. Kar se tiče vidnih znamenj v naravi, je prav tako jasno, da jih v času izvedbe naroka v nepravdnem postopku ni bilo več vidnih, zaradi česar tožniku ni dopustno očitati, da se nanje ni opiral pri svojem ravnanju v okviru nepravdnega postopka. Zato je njegova poznejša ugotovitev, da pokazana meja ne ustreza pravi meji, razumljiva. Tožnik je tudi pojasnil, da mu v nepravdnem postopku niso dovolili izvesti meritve širine. Ta podatek mu je bil znan, ker so mu bili poznani nekdanji geodetski podatki, ker je bila leta 1986 narejena meritev, kar je potrdil S. M. ob zaslišanju istega dne. Sicer pa je tožnik govoril o širini, ne pa kvadraturi, kot mu sodišče zmotno pripisuje v obrazložitvi. Podatek o širini parcele pa je podatek, ki lahko neposredno pove, kje se je dejansko izvrševala posest. Tožnikove navedbe povejo, da je tožnik nepremičnine užival tam, do kjer seže zatrjevana širina. Poleg tega je tožnik tekom postopka tudi z drugo dokumentacijo izkazal, da je imelo njegovo zaupanje v podatek o širini širšo podlago, kar utrjuje njegovo dobro vero in dokazuje, da je zanašanje na katastrske podatke temeljilo na dolgoletni dejanskosti. Tožnik je vsekakor dokazal, da so bile v nepravdnem postopku njegove pravice kršene ter da tam svojega ni mogel uveljavljati. Z nobenim dokazom pa se ni potrdilo, da bi si tožnik premišljeval. Glede poteka meje je bil ves čas na istem stališču, le da v nepravdnem postopku tega ni mogel dokazati. Kljub temu, da je sodišče v ponovljenem postopku angažiralo izvedenca in je vse potekalo v smeri ugoditve zahtevku, si je sodišče nepojasnjeno premislilo, saj iz mnenja izvedenca ne izhaja nič takšnega, kar bi lahko vplivalo na vsebinsko odločitev. Poleg tega je bil tožnik pri varovanju interesov v dani zadevi onemogočen še drugače, saj ni mogel pridobiti podatkov o izvedenih parcelacijah in meritvah na spornem območju. S pridobitvijo teh podatkov bi tožnik lahko dodatno podkrepil pravilnost svojega stališča, katero zemljišče mu pripada oziroma kako potekajo meje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni podala odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je tožnik po zaključku nepravdnega postopka za ureditev meje, ki je bila zaradi nesoglasja strank o določitvi meje po močnejši pravici, določena po zadnji mirni posesti, pravočasno vložil tožbo za ureditev meje na podlagi močnejše pravice v pravdi na podlagi določila 78. člena SPZ. S tožbo zahteva, da se ugotovi njegova lastninska pravica na podlagi priposestvovanja na delu toženkinih parcel 1 in 2, označenim z rezerviranim ID znakom ...

6. Za ugotovitev obstoja priposestvovanja na zatrjevani nepremičnini mora tožnik najprej izkazati, da je sporno nepremičnino tudi dejansko posedoval, česar tožnik tudi v ponovljenem postopku ni izkazal (7. in 212. člen ZPP). Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče opravilo skrbno in natančno ter skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, je življenjsko logična in prepričljiva. Zato jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. V ponovljenem sojenju se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh dokazov tožnika, s katerimi je dokazoval izvrševanje posesti na sporni nepremičnini, in sicer do izpovedb prič M. in A. D. ter S. M., ki so kot priče v nepravdnem postopku vse potrdile tožnikovo verzijo poteka meje. Priči M. in A. D. sta izpovedovala le o tem, da je bila med tožnikovo in toženkino parcelo v naravi višinska razlika, ki pa v času mejne razprave ni bila več vidna, medtem ko se je tožnikov sin, priča S. M., skliceval na katastrske podatke o nepremičnini, ki pa za odločanje o postavljenem zahtevku niso relevantni. Iz izpovedbe tožnika (list. št. 58) izhaja, da je šele po prejemu skice v nepravdnem postopku ugotovil, da je pokazal premajhen obseg uživane posesti nepremičnine. Sodišče prve stopnje pa se je opredelilo tudi do okoliščine, da so bile razmere na tožnikovi parceli v času določanja meje spremenjene (bilo je zaraščeno), vendar to dejstvo, zaradi katerega tožnik trdi, da ni pokazal pravilne posesti svoje nepremičnine (torej tudi na nepremičnini z rezerviranim ID znakom ...), zgolj potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik na sporni nepremičnini ni užival posesti, saj bi v nasprotnem primeru, če bi tožnik sporno nepremičnino res užival, vsekakor poznal in spremljal tudi nastale spremembe na njej. Okoliščina širine parcele, kvadratura, podatki katastrskega načrta, podatki parcelacij pa, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, za ugotavljanje dejstva, ali je tožnik v naravi res izvajal posest na sporni nepremičnini, niso relevantni podatki, kar tožnik v pritožbi tako zmotno izpostavlja. Tudi ne drži, da iz izpovedbe župana A. A. izhaja, da je tožnik užival zatrjevano sporno nepremičnino. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da toženka ni oporekala obsegu uživanja nepremičnine, kot ga je zatrjeval tožnik, saj nasprotno izrecno izhaja iz 3. točke odgovora na tožbo. Prav tako ne drži, da bi moralo sodišče v postopku, če je ugotovilo, da tožnik posesti na zatrjevani nepremičnini ni izkazal, v nadaljevanju samo ugotavljati, kje pa je bila njegova posest izkazana. ZPP namreč v 7. členu uzakonja razpravno načelo (ne inkvizitornega), kar pomeni, da je sodišče pri odločanju o postavljenem zahtevku vezano na podano trditveno podlago tožeče stranke, pri čemer je na tožniku dokazno breme, da svoje trditve tudi dokaže (7. in 212. člen ZPP).

7. Pritožbeni očitek, da so bile tožniku v nepravdnem postopku kršene njegove pravice zaradi nemožnosti ureditve meje na podlagi katastrske meje, ni utemeljen, saj sodišče v nepravdnem postopku glede na vrednost spornega mejnega prostora ob izostanku soglasja udeležencev za ureditev meje na podlagi močnejše pravice, za takšno ureditev meje ni imelo pravne podlage. Mejo je pravilno uredilo na podlagi zadnje mirne posesti (četrti odstavek 77. člena SPZ), o čemer je bilo tudi pravnomočno odločeno s sklepom Okrajnega sodišča v Kranju N 24/2007 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3753/2010 z dne 16. 02. 2011. Da tožnik poteka meje v nepravdnem postopku ni mogel pokazati, pa tudi ne drži, saj ga je kljub spremenjenim razmeram (zaraščenje, neobstoj višinske razlike) pokazal, čemur je nepravdno sodišče pri določanju meje tudi v celoti sledilo.

8. Postavitev izvedenca geodetske stroke je bila potrebna zaradi zagotovitve sklepčnosti tožbenega zahtevka, ker se je nanašal na priposestvovanje dela nepremičnine, zaradi česar navedbe pritožbe v smeri, da je bil izvedenec postavljen zaradi ugoditve zahtevku, od česar je sodišče nepojasnjeno odstopilo, niso upravičene.

9. Ker se tudi pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je logična in življenjsko prepričljiva, pritožbeno grajo dejanskega stanja kot neutemeljeno zavrača. 10. Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).