Jedro

Glede ustavnih pravic, na katere se sklicuje toženec v pritožbi, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ima vsak starš na podlagi 54. člena Ustave pravico in hkrati dolžnost vzdrževati otroka.

Pri odločitvi o določitvi preživninske obveznosti tožencu je bil upoštevan 22. člen Ustave, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic, kar v konkretnem primeru pomeni, da je bila tožencu v pravdnem postopku s sodbo določena preživninska obveznost na podlagi zakonskih predpostavk in ob upoštevanju sodne prakse.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v I. spremeni tako, da se v prvi alineji znesek 106,63 EUR nadomesti z zneskom 99,37 EUR, v drugi alineji se znesek 102,96 EUR nadomesti z zneskom 95,96 EUR, v tretji alineji se znesek 99,92 EUR nadomesti z zneskom 92,92 EUR, v četrti alineji se znesek 79,92 EUR nadomesti z zneskom 62,92 EUR, v peti alineji se znesek 79,80 EUR nadomesti z zneskom 62,80 EUR in v šesti alineji se znesek 200,00 EUR nadomesti z zneskom 183,00 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se preživnina, ki je bila določena z dogovorom o preživnini, ki je bil sklenjen pred Centrom za socialno delo, št. 567-123/01-15 z dne 27. 3. 2002, spremeni tako, da je toženec dolžan za preživljanje tožnice, ki je rojena 8. 3. 2001, plačevati preživnino v višini 106,83 EUR mesečno od 14. 9. 2011 do 31. 3. 2012, 102,96 EUR mesečno od 1. 4. 2012 do 31. 3. 2013, 99,92 EUR mesečno od 1. 4. 2013 do 31. 6. 2013, 79,92 EUR mesečno od 1. 7. 2013 do 31. 3. 2014, 79,80 EUR mesečno od 1. 4. 2014 do 29. 2. 2016, vse na roke zakonite zastopnice tožnice v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za plačilo vsakega posameznega zneska (16. dne v mesecu za vsak mesec). Sodišče prve stopnje je pri določitvi preživninske obveznosti za navedeno obdobje upoštevalo, da je toženec plačeval preživnino v skladu z vsakokratnimi obvestili CSD o uskladitvi preživnine, s tem, da je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec od dneva vložitve tožbe dolžan plačevati preživnino v višini 220,00 EUR mesečno, od 1. 7. 2013 do izdaje sodbe pa 200,00 EUR mesečno, ker je ugotovilo, da so se materialne zmožnosti roditeljev zmanjšale. Za obdobje od 1. 3. 2016 dalje je sodišče prve stopnje tožencu določilo, da je dolžan plačati 200,00 EUR mesečne preživnine do vsakega 15. dne v mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I). Prvo sodišče je še odločilo, da se preživnina usklajuje z gibanjem življenjskih stroškov in plač po vsakokratnem obvestilu CSD (točka II), višji tožbeni zahtevek tožnice je zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo tožbeni zahtevek toženca po nasprotni tožbi (točka IV). S sklepom je odločilo, da se postopek za ureditev stikov toženca s tožnico zaradi umika tožbe v tem delu ustavi in da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (točka V in VI).

2. Toženec vlaga laično pritožbo v kateri navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da se zahtevek po tožbi zavrne, zahtevku po nasprotni tožbi pa se v celoti ugodi ter tožnici naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Podrejeno predlaga, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V nadaljevanju v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ugotavlja, da so se preživninske obveznosti spremenile, ker mora zakonita zastopnica tožnice preživljati tri otroke, ki so se rodili po določitvi preživninske obveznosti toženca. Na ta način je sodišče preživninsko breme partnerja zakonite zastopnice prevalilo na toženca. Tudi tožencu se je po določitvi preživnine rodil sin E., ki ima astmatične in alergijske napade, zato potrebuje terapijo, zato so mesečni stroški za preživljanje sina bistveno višji od tožničinih. Glede mesečnih stroškov za E. se sodišče v sodbi ni opredelilo. Tožnici so priznani stroški prehrane v višini 160,00 EUR, ki odstopajo od povprečnih stroškov, sodišče pa je že na podlagi suma na primarno laktozno intoleranco tožnici priznalo višje stroške. Toženec je za sina E. sodišču dostavil zdravniško dokumentacijo, da ima astmo, ki je smrtno nevarna, da potrebuje zdravila in hospitalizacijo ter ekološko hrano, da se prepreči smrtna ogroženost. Zdravstvene težave tožnice niso primerljive z E. Če je strošek K. prehrane 160,00 EUR, je strošek E. bio prehrane 480,00 EUR. Tožnica je malo dejavna, zato je obraba njenih oblačil in obutve nizka, zato so tudi priznani stroški v višini 50,00 EUR pretirani. E. je nadpovprečno bister, zato potrebuje več učnih potrebščin kot tožnica, strošek pa je 90,00 EUR mesečno. Zakonita zastopnica je zatrjevala, da mesečno porabi za otroka 750,00 EUR, kar pomeni, da je presežek denarja 350,00 EUR, glede na to, da je sodišče ugotovilo mesečne potrebe v višini 400,00 EUR. Tožnica nima takšnih stroškov za osebno nego in higienske pripomočke, ker si najraje ne bi umivala ne zob, ne drugih delov telesa. Potrebe po oddihu mesečno za E., toženčevo zunajzakonsko partnerko in toženca so 150,00 EUR. Toženec je poleg preživnine tožnici dajal žepnino in ji kupoval obleko in obutev, šolske potrebščine in na ta način prihranil zakoniti zastopnici 300,00 EUR mesečno. Sodišče prve stopnje ugotavlja nižji dohodek zakonite zastopnice zaradi njene bolezni. Zakonita zastopnica je na bolniški ne zaradi svoje bolezni, pač pa zaradi invalidnosti svoje hčere. Zakonita zastopnica bi lahko pridobivala dohodek v višini 1.700,00 do 1.800,00 EUR, ki ga je imela v N. Sodišče se ni opredelilo glede odpiranja P. računa. Dokazna listina je bila vložena v slovenskem in ne angleškem jeziku. Toženec ni bil pozvan, da predloži prevod te listine. V AJPES z dne 22. 2. 2016 so prihodki oziroma donacije društvu V. v letih 2013 in 2014. Zakonita zastopnica je članica odbora K. Sodišče ni naredilo poizvedb na K., na Ka. in R., kakšne koristi ima zakonita zastopnica s tem delom. Sodišče je le na podlagi izpovedbe tožnice verjelo, da ni zaposlena v družbi C. Izpisa iz facebooka sta verodostojna dokaza. Sodišče pri tožencu upošteva izplačilo od zavarovalnice v višini 506,22 EUR, ne upošteva pa otroškega dodatka, ki je bil izplačan zakoniti zastopnici v višini 1.754,07 EUR v mesecu juniju 2013. Iz bančnega izpiska izhaja, da je zakonita zastopnica maja 2012 prejela 1.505,98 EUR neto plače, ki jo sodišče ni upoštevalo. Iz odločbe Ministrstva za delo izhaja, da je zakonita zastopnica v pritožbi trdila, da je v letu 2010 privarčevana sredstva tožnice na računih na S. prenesla na račun M. M. Sodišče ugotavlja, da plača toženca z dodatki znaša vsaj 800,00 EUR mesečno, pri tem pa ne upošteva, da potni stroški niso dohodek, ker je to izplačilo vezano na potne izdatke. Toženec bi se vozil z avtobusom, če bi se lahko. Če se vozi z avtomobilom, so njegovi prevozi za 30 % višji od povračila. Sodišče priznava bivalne stroške tožnici, ne pa tudi E., ki jih plačuje toženec, ker toženčeva partnerica in sin živita v Z., skupaj s še dvema družinskima članoma. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima toženčeva preživninska dolžnost do otroka prednost pred dolžnostjo preživljati partnerja. Sodišče prve stopnje na zadnjem naroku ni opozorilo tožnika, da dokazi, da partnerka toženca ne dobi zaposlitve, ne zadoščajo.(1)

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. V odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Glede ustavnih pravic, na katere se sklicuje toženec v pritožbi, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ima vsak starš na podlagi 54. člena Ustave pravico in hkrati dolžnost vzdrževati otroka. Primarno gre za pravico roditelja, da vzdržuje otroka, ali (glede na konkreten primer) povedano drugače, da plačuje preživnino za otroka zakonitemu zastopniku, kateremu je otrok dodeljen varstvo in vzgojo, ker želi roditelj tudi na ta način soprispevati k uspešnemu osebnostnemu razvoju svojega otroka. Šele sekundarno, če roditelj te pravice ne uveljavi, postane ta pravica dolžnost, kot v konkretnem primeru, ko toženec z nasprotno tožbo zahteva ukinitev preživnine, čeprav ima materialne in pridobitne zmožnosti za preživljanje tožnice. Pri odločitvi o določitvi preživninske obveznosti tožencu je bil upoštevan 22. člen Ustave, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic, kar v konkretnem primeru pomeni, da je bila tožencu v pravdnem postopku s sodbo določena preživninska obveznost na podlagi zakonskih predpostavk in ob upoštevanju sodne prakse.

6. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi pravilno oprlo na 132. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih,(2) ki določa, da sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zvišalo preživnino, ker je ugotovilo okoliščine, na podlagi katerih so se preživninske potrebe tožnice povečale, spremenile pa so se tudi finančne zmožnosti njenih roditeljev. Zmotna je le nekoliko previsoka določitev višine mesečnih preživninskih potreb tožnice, ker nekoliko odstopa od ugotovljenih materialnih in pridobitnih sposobnosti roditeljev, kot to določa 129. člen ZZZDR in je posledično sodišče nekoliko previsoko določilo breme preživninske obveznosti toženca. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo spremenjene okoliščine roditeljev in tožnice in posamezne potrebe tožnice, tudi ob upoštevanju metodološkega napotka iz drugega odstavka 129.a člena ZZZDR, ki določa, da preživnina mora zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka.

7. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so se bistveno spremenile okoliščine, na podlagi katerih je bil 27. 3. 2002 sklenjen dogovor o preživnini. Tožnica je bila ob določitvi preživnine stara eno leto, zato so se že zaradi njenega odraščanja, ob vložitvi tožbe septembra 2011 in še toliko bolj ob izdaji sodbe leta 2015, bistveno povečale njene potrebe. Povečale so se tudi materialne zmožnosti roditeljev v primerjavi s preživnino, ki je bila dogovorjena na podlagi sporazuma, zato je utemeljena zahteva tožnice za povišanje preživninske obveznosti toženca (in posledično zakonite zastopnice), kljub spremenjenim okoliščinam, da ima zakonita zastopnica dodatno preživninsko obveznost še do treh otrok, toženec pa do enega. Na podlagi dogovora o preživnini, je bil toženec zavezan plačevati zgolj mesečno preživnino v višini 83,46 EUR mesečno, čeprav je bil zaposlen pri B., kjer je sicer prejemal zajamčeno plačo, tožnica pa je dohodke pridobivala s študentskim delom, otroka in sebe pa je preživljala s pomočjo staršev. Določena preživnina se je valorizirala, toženec pa je plačeval takšno preživnino tudi v času, ko se mu je plača zvišala.(3) Ker gre za preživnino, ki je minimalna, ker so se s starostjo povišale mesečne potrebe tožnice, ni nobenega dvoma, da so izpolnjene predpostavke za zvišanje preživnine, kljub okoliščini, da ima toženec od leta 2012 dodatno preživninsko obveznost do sina, zakonita zastopnica pa dodatno do treh otrok.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo višino plače, ki jo je zakonita zastopnica prejemala v času, ko je bila zaposlena, pravilna pa je tudi nadaljnja ugotovitev, da bi kljub rojstvu treh otrok in invalidnosti hčere, lahko pridobivala redne mesečne dohodke tudi potem, ko ji je sporazumno prenehalo delovno razmerje, vsaj v višini dohodkov toženca, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenila na 800,00 EUR mesečno. Toženec zmotno zatrjuje, da bi zakonita zastopnica, glede na številčno družino in invalidnost hčere, lahko zaslužila mesečno plačo, kot jo je imela v N.(4) Toženec je zatrjeval, da ima tožnica dodatne dohodke, ker dela za družbo C., kar je dokazoval z izpisom iz facebooka, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja utemeljeno sledilo izpovedbi zakonite zastopnice, da pri navedeni družbi ne dela. Pravilno je sklepalo, da so v spisu številne listine (dohodnine, bančni izpiski za zakonito zastopnico in druge listine o finančnih podatkih zakonite zastopnice), v katerih bi bila plačila prikazana, če bi zakonita zastopnica za to družbo opravljala kakšno plačljivo delo. Toženec v postopku tudi ni opozoril na kršitev, da sodišče prve stopnje ni naredilo poizvedb pri družbi C., zato te kršitve toženec tudi ne more v pritožbi uveljavljati na podlagi 286.b člena Zakona o pravdnem postopku.(5) Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja zakonite zastopnice ugotovilo, da je zakonita zastopnica za delo pri R. prejela le brezplačne terapije za invalidno hčer in nobene druge ugodnosti, kot to velja enako za delo pri Ka. in v društvu V. V K. je zakonita zastopnica le članica odbora. Kot je bilo že pojasnjeno, če bi zakonita zastopnica prejemala plačilo za opravljeno delo v teh ustanovah, bi to zagotovo izhajalo iz obsežne dokazne dokumentacije v spisu, v kateri so evidentirani vsi prilivi zakonite zastopnice za sporno obdobje. Listina P. ničesar ne dokazuje. Del te dokazne listine pa toženec tudi po pozivu sodišča prve stopnje ni prevedel v slovenski jezik. Toženec ne zatrjuje, da bi imela tožnica lastne prihranke za preživljanje, zato izjava zakonite zastopnice, ki je povzeta iz obrazložitve upravne odločbe, o prenosu sredstev iz bančnega računa tožnice na račun partnerja zakonite zastopnice, ni okoliščina, ki bi lahko vplivala na višino preživninske obveznosti toženca. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse dohodke tožnice, tudi dohodek iz maja 2012. Preživninska obveznost se določi glede materialne zmožnosti roditeljev, zato se otroški dodatek ne upošteva pri določitvi njune preživninske obveznosti. Otroški dodatek je namenjen otroku in ne znižanju preživninske obveznosti roditeljev.

9. Pri dohodkih toženca preseneča okoliščina, da je toženec za delo pri B. v začetni fazi tega postopka prejemal plačo od 1.050,00 EUR do 1.100,00 EUR, ki se je med postopkom stalno zniževala in v letu 2015 padla na 580,00 EUR. Tudi dohodki zakonite zastopnice so se zmanjševali, vendar je pri tem treba upoštevati, ne toliko skrb zakonite zastopnice za tri otroke, kakor okoliščino, da mora skrbeti za invalidnega otroka. Ob takšnih okoliščinah je neresnična izpovedba zakonite zastopnice, da so mesečni stroški tožnice 750,00 EUR in toženca, ki na podoben način pretirava pri stroških, ki so povezani z boleznijo njegovega sina. Toženec še zatrjuje, da skupaj s sinom in zunajzakonsko partnerko porabijo za dopust 150,00 EUR mesečno, kar je v nasprotju s trditvijo, da razpolaga le z mesečno plačo v višini 580,00 EUR, ob tem, da zatrjuje, da ima 120,00 EUR mesečnih stroškov za prevoze v Z. Sodišče prve stopnje pravilno izpostavlja, da se je plača tožencu bistveno znižala leta 2014, ob tem, da je toženec vseskozi zaposlen v družbi, ki posoja avtomobile.(6) Neverjetno visoki pa so od leta 2014 dodatki, ki jih prejema toženec za malico in prevoze, glede na precejšnje znižanje plače, in sicer v povprečju 270,00 EUR.(7) Sodišče prve stopnje zato pravilno ugotavlja, da je plača toženca vsaj 800,00 EUR, da zaradi bolezni toženca ni prišlo do skrajšanja delovnega časa, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje in dodaja, da vsaj takšne dohodke bo toženec kljub bolezni lahko pridobival tudi v prihodnje. Sodišče prve stopnje je podrobno in pravilno ugotovilo, s kakšnimi dohodki sta roditelja razpolagala v času od vložitve tožbe dalje oziroma s kakšnimi dohodki bi lahko razpolagala (npr. toženec od marca 2014 dalje in zakonita zastopnica po prenehanju delovnega razmerja), upoštevalo pa je tudi vse dodatne dohodke, pridobljene z regresom, izplačilom odškodnine in dividend. Upoštevalo pa je tudi, da roditelja tožnice nista ustvarila premoženja, ki bi odstopalo od ugotovljenih materialnih zmožnosti roditeljev.

10. Sodišče prve stopnje na podlagi 82.c člena ZZZDR pravilno ugotavlja, da ima preživljanje tožnice prednost pred preživljanjem toženčeve zunajzakonske partnerke, saj zakonec ni dolžan preživljati drugega zakonca, če bi bilo s tem ogroženo preživljanje mladoletnih otrok. Toženec vseskozi izpostavlja, da bi zakonita zastopnica morala pridobivati dohodke, pri tem pa spregleda, da enako velja tudi za njegovo partnerko, s tem, da je sodišče prve stopnje toženčevim razlogom pritrdilo in upoštevalo pri razdelitvi preživninskega bremena, da bi bil mesečni zaslužek zakonite zastopnice lahko takšen, kot je bil ugotovljen za toženca.

11. Toženec živi v D., njegova zunajzakonska partnerka ni zaposlena, zato ni najti utemeljenih razlogov, da bi moral toženec poleg bivalnih stroškov, kjer živi, dodatno plačevati tudi stroške bivanja E. in njegove partnerka v Z. Toženec tudi ne navaja utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi bili potrebni takšni dvojni stroški bivanja družine, posebej glede na materialne zmožnosti toženčeve družine.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede na finančne zmožnosti toženca in zakonite zastopnice preživninska mesečna obveznost roditeljev do tožnice do julija 2013 ne more presegati zneska 355,00 EUR, od julija 2013 dalje pa ne zneska 305,00 EUR. Pri razdelitvi preživninskega bremena je pritožbeno sodišče upoštevalo, da ima zakonita zastopnica dodatno preživninsko obveznost do treh otrok,(8) od katerih je najmlajša hči otrok s posebnimi potrebami, toženec pa ima preživninsko breme do sina. Glede na sorazmerno nizke dohodke in finančne obveznosti roditeljev, pritožbeno sodišče ni moglo v celoti upoštevati (ovrednotiti), da je breme varstva in vzgoje tožnice pretežno na zakoniti zastopnici, zato je preživninsko breme razdelilo v razmerju 60:40 %. Pritožbeno sodišče je tožencu naložilo, da plača mesečno preživnino v višini 213,00 EUR do 30. 6. 2013(9) in 183,00 EUR od 1. 7. 2013 dalje.(10) Upoštevana so bila delna plačila toženca po odločbah CSD in okoliščina, da so se materialne zmožnosti roditeljev med postopkom znižale.(11) Tožnici so bili priznani nekoliko višji mesečni stroški (kot običajno pri otrocih pri tej starosti) za prehrano v višini 130,00 EUR, zaradi suma na primarno laktozno intoleranco, kar potrjuje zdravstvena dokumentacija. Navedeni stroški pa niso bili priznani v obsegu, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (160,00 EUR), ker niso v sorazmerju z materialnimi zmožnostmi roditeljev, kar velja tudi za mesečne stroške za obleko in obutev, ki so priznani v višini 40,00 EUR za prvo obdobje in 30,00 EUR za drugo obdobje. Za šolske potrebščine so utemeljeni mesečni stroški v višini 35,00 EUR, za osebno nego in druge higienske pripomočke 20,00 EUR za prvo obdobje in 15,00 EUR za drugo obdobje, za stroške bivanja 45,00 EUR in za stroške oddiha 85,00 EUR za prvo obdobje in 50,00 EUR za drugo obdobje. Pritožbeno sodišče je nekatere mesečne stroške tožnice znižalo, ker je upoštevalo materialne zmožnosti roditeljev, drugače pa se sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje iz sodbe. Višje stroške (bi) bo morala tožnica kriti iz otroškega dodatka, s tem, da pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene razloge, s katerimi pritožba izpodbija posamezne mesečne stroške tožnice. Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da mora toženec preživljati sina, ki ima hude asmatične težave, zato so potrebni dodatni stroški za prehrano, zdravila in za terapije (jahanje, večje potrebe po knjigah), ki pa so omejeni s finančnimi zmožnostmi toženca in njegove zunajzakonske partnerke, ki je nezaposlena. Ocena stroškov preživljanja toženčevega sina, tudi glede na njegovo starost in finančne zmožnosti njegovih roditeljev, ne more (bistveno) presegati mesečnih stroškov tožnice.

13. Pritožbeni razlogi so delno utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, kakor tudi ne kršitev, na katere opozarja pritožba, do katerih se je pritožbeno sodišče že opredelilo.

14. Toženec je s pritožbo le delno uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, tudi ob upoštevanju določbe 413. člena ZPP, ki določa, da sodišče o stroških postopka, ko odloča v sporih iz razmerij med starši in otroki, odloči po prostem preudarku. Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pravdnega postopka in je zato tudi v tem delu pritožba toženca neutemeljena.

Op. št. (1): (1) Pritožbeno sodišče ni upoštevalo dopolnitve pritožbe, ker je bila vložena po poteku pritožbenega roka.

Op. št. (2): V nadaljevanju ZZZDR.

Op. št. (3): Toženec v pritožbi zatrjuje, da je tožnici „v času sprožitve tožbe poleg tega, da je plačeval preživnino, redno dajal tožnici žepnino, ji kupoval oblačila in obutev, šolske potrebščine itd. S tem je prihranil zakoniti zastopnici tudi do 300,00 EUR.“ Iz teh navedb izhaja, da se je toženec zavedal, da določena preživninska obveznost ne zadošča za kritje potreb tožnice, da je razpolagal z ustreznimi denarnimi sredstvi in da je kril navedene stroške (le) v časovnem obdobju vložitve tožbe.

Op. št. (4): Toženec zatrjuje, da iz razloga, ker mu je določena zvišana preživnina, sedaj plačuje preživnino še za tri otroke, ki jih ima zakonita zastopnica z novim partnerjem in niso njegovi. Te trditve so zmotne. Vsak roditelj prispeva k preživljanju otroka v obsegu, kot so njegove materialne zmožnosti, ki so pogosto med roditeljema različne, ker so odvisne od pridobitne sposobnosti vsakega roditelja in od preživninskih obveznosti, ki jih ima roditelj do preostalih otrok. Preživninska obveznost toženca je torej posledica ugotovitve mesečnih potreb tožnice, glede na materialne zmožnosti roditeljev, ki se porazdeli med roditelja, glede na njune materialne zmožnosti. S tem, ko mora zakonita zastopnica preživljati še tri otroke so njene materialne zmožnosti manjše od materialnih zmožnosti toženca, ki mora preživljati še enega otroka, ker so njune pridobitne sposobnosti podobne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve, ob tem, da tožnica iz teh razlogov ni upravičena do višjih mesečnih stroškov preživljanja, kot so ji priznane s sodbo in kot jih zatrjuje.

Op. št. (5): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (6): Ob tem, da toženec ni lastnik osebnega avtomobila in da navaja, da porabi 120,00 EUR za prevoze v Z., kjer živi njegova partnerka s sinom.

Op. št. (7): Aprila 2014 je toženec prejel dodatek v višini 410,76 EUR, pred marcem 2014 pa je prejemal dodatke, ki so nekoliko presegali znesek 70,00 EUR.

Op. št. (8): S tem, da nosi tudi sama večje finančno breme, ker se je odločila za številčnejšo družino.

Op. št. (9): V nadaljevanju označeno kot prvo obdobje.

Op. št. (10): V nadaljevanju označeno kot drugo obdobje.

Op. št. (11): V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje na razloge iz sodbe sodišča prve stopnje tč. 26 - 40.