Jedro

Tožnika, ki je živel v zunajzakonski skupnosti in ki je imel s partnerko tudi skupnega otroka, ni mogoče šteti za družinskega člana pokojnega zavarovanca (očeta), ki bi ga bil slednji dolžan preživljati in bi ga tudi preživljal do svoje smrti (tožnika je bila dolžna preživljati njegova zunajzakonska partnerica). Iz tega razloga tožnik ob očetovi smrti ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do družinske pokojnine, četudi je že pred smrtjo postal popolnoma nezmožen za delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 12. 8. 2008 in v zvezi z njo odločba Območne enote Ljubljana toženke št. ... z dne 3. 3. 2008, s katerima je zavrnila zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se tožniku prizna pravice do družinske pokojnine po pokojnem očetu F.B. od 1. 2. 2002 dalje. Sklenilo je, da stroški zastopanja tožnika bremenijo proračun.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US in 107/10 - Odl. US) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter stroške postopka, vključno s pritožbenimi stroški, naloži v plačilo toženi stranki. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo, da pokojni oče tožnika ni mogel preživljati zaradi nizke pokojnine. S socialno pomočjo se ni mogel preživljati, pa tudi sicer se denarna socialna pomoč ne upošteva pri izračunu dohodkov družinskih članov, potrebnih za preživljanje. Kljub nizki pokojnini je tožnika oče preživljal, saj je vsa družina živela skromno, veliko hrane so si pridelali sami. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V pritožbi ni podrobneje navedeno, katere bistvene kršitve postopka, ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo. V postopku tudi ni bilo kršitev, na katere, na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Doslej je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik postal popolnoma nezmožen za delo dne 28. 7. 2000, ko je bil odpuščen z infekcijske klinike, kar izhaja iz izvedenskega mnenja specialista nevropsihiatra. Popolnoma nezmožen za delo je torej postal pred očetovo smrtjo dne 8. 1. 2002, do nastanka popolne nezmožnosti za delo je dopolnil 41 let starosti. Pravice za primer zavarovančeve smrti so po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo, 112/06 - Odl. US, 114/06 - ZUTPG, 17/07, 5/08, 10/08 - ZVarDod, 73/08, 8/09, 53/09, 98/09 - ZIUZGK, 7/10, 27/10 - Odl. US, 38/10 - ZUKN, 56/10, 79/10 - ZPKDPIZ, 94/10 - ZIU, 3/11, 57/11, 94/11 - Odl. US, 105/11 - Odl. US, 61/10 - ZSVarPre, 40/11 - ZSVarPre-A in 110/11 – ZDIU12) namenjene zagotavljanju socialne varnosti preživelega zakonca in ostalih družinskih članov, ki jih je pokojni zavarovanec preživljal. ZPIZ-1 v 8. členu, kjer določa pomen izrazov, družinsko pokojnino definira kot pokojninski prejemek, ki pripada družinskim članom umrlega upokojenca ali zavarovanca, ki je dopolnil določeno pokojninsko dobo, če izpolnjujejo pogoje, kot jih določa ta zakon. Podrobnejše opredelitve, kdo se šteje za družinskega člana, zakon ne določa. Po 115. ter 116. členu ZPIZ-1 so upravičenci do družinske pokojnine po smrti zavarovanca tudi otroci, pri čemer ima otrok pravico do družinske pokojnine do dopolnjenega 15. leta starosti oziroma do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti (prvi odstavek 116. člena ZPIZ-1). Po petem odstavku 116. člena ZPIZ-1 otrok, ki postane popolnoma nezmožen za delo po starosti, do katere mu je zagotovljena pravica do družinske pokojnine oziroma po končanem šolanju, pridobi pravico do družinske pokojnine, če ga je zavarovanec oziroma uživalec pravice do svoje smrti preživljal. Prvostopenjsko sodišče je zavrnitev zahtevka utemeljilo z ugotovitvijo, da je tožnik prejemal denarno socialno pomoč ter so zato njegovi povprečni mesečni dohodki v zadnjem koledarskem letu pred zavarovanim primerom presegli polovico zneska osnove za odmero dodatnih pravic in zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice po Sklepu o pogojih, kdaj se šteje, da zavarovanec preživlja družinske člane (Ur. l. RS, št. 50/00, 83/02 - Odl. US in 54/06). Prvostopenjsko sodišče tudi trdi, da tožnikov oče s pokojnino, ki je pred njegovo smrtjo znašala 85.298,42 SIT oziroma po tečaju Banke Slovenije, veljavnem 2. 1. 2002, 385,18 EUR, tožnika ni mogel preživljati, ker njegovi mesečni dohodki zato niso zadoščali. Stališče prvostopenjskega sodišča glede upoštevanja denarne socialne pomoči je sicer zmotno, ker je za presojo utemeljenosti zahteve potrebno upoštevati predpise, veljavne v času vložitve zahteve za priznanje pravice dne 6. 11. 2006. S spremembo Sklepa o pogojih, kdaj se šteje, da zavarovanec preživlja družinske člane (Ur. l. RS, št. 54/2006), ki je veljala od 26. 5. 2006 dalje, je bilo v 4. točki določeno, da se med dohodke družinskih članov, ki se upoštevajo pri izračunu minimalnih sredstev za preživljanje, ne všteva denarna socialna pomoč po Zakonu o socialnem varstvu (ZSV, Ur. l. RS, št. 3/07 - uradno prečiščeno besedilo, 5/08, 73/08, 8/09, 53/09, 7/10, 56/10, 3/11, 57/11, 61/10 - ZSVarPre, 62/10 - ZUPJS, 40/11 - ZUPJS-A in 40/11 - ZSVarPre-A).

Za presojo utemeljenosti zahteve je odločilna ugotovitev, ali je tožnika mogoče upoštevati kot družinskega člana pokojnega zavarovanca F.B. in ali je obstajala dolžnost preživljanja. Iz tretjega odstavka 115. člena ZPIZ-1 izhaja, da se pri ugotavljanju obveznosti ali dejanskega preživljanja upoštevajo le družinski člani.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. RS, št. 69/04 - uradno prečiščeno besedilo, 101/07 - Odl. US in 90/11 - Odl. US) v 2. členu določa, da je družina življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo. Po izpovedi priče – tožnikove partnerice B.L. na naroku 28. 10. 2011 sta s tožnikom že vsaj 20 let, torej pred očetovo smrtjo, živela v življenjski skupnosti. Za partnerico ni bilo zatrjevano in tudi ne izkazano, da bi bila popolnoma nezmožna za delo in zato nezmožna pridobivati dohodke. Tudi za zunajzakonsko skupnost velja, da ima partner, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen, pravico, da ga drugi partner preživlja, kolikor je to v njegovi moči. Po ZZZDR imajo starši pravice in dolžnosti, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih mladoletnih otrok (drugi odstavek 4. člena). Te pravice in dolžnosti sestavljajo roditeljsko pravico. Roditeljska pravica po 117. členu ZZZDR preneha s polnoletnostjo otroka, ko dopolni 18 let, ali če mladoletnik pred polnoletnostjo sklene zakonsko zvezo. Za tožnika roditeljska pravica ni bila podaljšana, kar sicer dopušča prvi odstavek 118. člena ZZZDR. Starši so po prvem odstavku 123. člena ZZZDR dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti tako, da jim v skladu s sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za njihov razvoj. Otroka, ki je sklenil zakonsko zvezo ali živi v zunajzakonski skupnosti, kar je tožnikov primer, so starši dolžni preživljati le, če ga ne more preživljati zakonec ali zunajzakonski partner (tretji odstavek 123. člena ZZZDR). Ni nepomembno, da je bil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-C, Ur. l. RS, št. 16/2004, ki je začel veljati 1. 5. 2004) spremenjen 123. člen zakona tako, da je bila črtana določba, da so starši v skladu s svojimi možnostmi in ob pomoči države, dolžni preživljati otroka, ki je zaradi težje telesne ali duševne prizadetosti nesposoben za samostojno življenje in nima zadostnih sredstev za preživljanje. Dodana pa je določba, da so otroka po polnoletnosti, ob pogoju, da se redno šola ali je vpisan na izredni študij, dolžni preživljati le do 26. leta starosti, v primeru, ko je otrok sklenil zakonsko zvezo ali živi v zunajzakonski skupnosti, pa so ga starši dolžni preživljati le, če ga ne more preživljati zakonec ali zunajzakonski partner.

Za tožnika, ki je živel v zunajzakonski skupnosti in sta s partnerko v letu 1998 že imela skupnega otroka, ni mogoče šteti, da je bil še družinski član pokojnega zavarovanca, glede na zunajzakonsko skupnost pa predvsem obstoji obveza, da ga preživlja zunajzakonska partnerica, kot je določeno v 50. členu v povezavi z 12. členom ZZZDR.

Ker tožnika v smislu obveznosti preživljanja ni mogoče šteti za družinskega člana, sta odločitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje pravilni in zakoniti. Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Zaradi neuspele pritožbe je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP sklenilo, da stroške v zvezi s pravnim sredstvom tožnik nosi sam.