Jedro

Določbe ZPIZ-1 se neposredno ne navezujejo na dolžnost preživljanja med starši in otroci oziroma zakonci (zunajzakonskimi partnerji) po ZZZDR, temveč so širše in opredelijo upravičence ter pogoje za pridobitev pravice. Med temi pogoji je pomembno tudi za dejstvo preživljanja s strani zavarovanca oziroma uživalca pravice do njegove smrti. Kdaj se šteje, da je zavarovanec preživljal tiste družinske člane, ki so možni upravičenci, pa posebej določata Sklep/2000 oz. Sklep/2006, ki prav tako ne izhajata iz ZZZDR, temveč te pogoje posebej opredelita.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za odpravo odločb tožene stranke z dne 3. 3. 2008 in 12. 8. 2008 ter priznanju pravice do družinske pokojnine po pokojnem očetu od 1. 2. 2002 dalje. Med drugim je na podlagi mnenja sodnega izvedenca psihiatra ugotovilo, da je pri tožniku podana popolna nezmožnost za delo že od 28. 7. 2000, to je pred smrtjo njegovega očeta, dne 8. 1. 2002. Na istem naslovu kot oče je tožnik sicer živel s partnerko v zunajzakonski skupnosti, v kateri se mu je leta 1998 rodila hči, leta 2003 pa še sin. Ves čas je prejemal denarno socialno pomoč. Pokojni oče mu sicer ni dajal denarja za preživljanje, zagotavljal pa mu je hrano, pa tudi stroškov stanovanja mu ni bilo treba plačevati. Tožnik torej ni bil družinski član v družini matere in očeta. Dolžnost preživljanja je obstajala med njim in zunajzakonsko partnerico in ni bila več dolžnost očeta, kljub temu, da je živel na istem naslovu. Že iz tega razloga po presoji sodišča ni upravičen do družinske pokojnine. Do te tudi ni upravičen ob predpostavki, da bi se tožnika obravnavalo kot družinskega člana z očetom. Pogoje za upravičenost do družinske pokojnine je treba izpolnjevati ob smrti zavarovanca, zaradi česar je treba upoštevati tudi Sklep o pogojih, kdaj se šteje, da zavarovanec preživlja družinske člane (v nadaljevanju Sklep/2000, Ur. l. RS, št. 50/2000) in ne Sklepa o dopolnitvi sklepa o pogojih, kdaj se šteje, da je zavarovanec preživljal družinske člane (v nadaljevanju Sklep/2006, Ur. l. RS, št. 54/2006), ki med dohodke družinskih članov ne šteje več denarne socialne pomoči po Zakonu o socialnem varstvu, kot je to določalo še besedilo prvotnega sklepa iz leta 2000. Ob tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil znesek denarne socialne pomoči, ki jo je tožnik prejemal v letu 2001, višji od polovice osnove za odmero dodatnih pravic iz 1. točke Sklepa/2000, kar pomeni, da tožnik tudi na tej podlagi ni upravičen do družinske pokojnine. Sodišče je dodatno ugotovilo, da je znašala pokojnina tožnikovega očeta, preračunana v evre na dan njegove smrti, 385,18 EUR, da sta se z njo preživljala tako oče in mati, in da oče ob tako nizki starostni pokojnini tudi sicer ni mogel preživljati še tožnika.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da je stališče sodišča prve stopnje glede upoštevanja denarne socialne pomoči sicer napačno, ker je za presojo utemeljenosti zahteve treba upoštevati predpise, veljavne v času vložitve zahteve za priznanje pravice, to je na dan 6. 11. 2006. V tistem času se denarna socialna pomoč ni več štela med dohodke družinskih članov. Odločilna za presojo pa je, ali je tožnika mogoče šteti za družinskega člana pokojnega zavarovanca – očeta in ali je med njima obstajala dolžnost preživljanja. Iz tretjega odstavka 115. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) namreč izhaja, da se pri ugotavljanju obveznosti dejanskega preživljanja upoštevajo le družinski člani. Upoštevajoč navedeno izhodišče je sodišče razlagalo določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in ugotovilo, da sta tožnik in njegova partnerica živela v življenjski skupnosti že vsaj 20 let, da roditeljska pravica za tožnika ni bila podaljšana, in da otroka, ki je sklenil zakonsko zvezo ali živi v zunajzakonski skupnosti, starši niso dolžni preživljati, razen če ga ne more preživljati zakonec ali zunajzakonski partner. Za tožnika, ki je že leta 1998 imel s partnerko skupnega otroka, ni mogoče šteti, da je bil družinski član pokojnega zavarovanca, glede na zunajzakonsko skupnost pa predvsem obstaja obveza, da ga preživlja zunajzakonska partnerica, kot je določeno v 50. členu, v povezavi z 12. členom ZZZDR. Prav iz tega razloga je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Med drugim navaja, da ZZZDR v 50. členu določa, da ima zakonec (enako zunajzakonski partner), ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen, pravico, da ga preživlja drugi zakonec, kolikor je to v njegovi moči. Iz ugotovljenih dejstev v postopku izhaja, da tožnikova zunajzakonska partnerica ni mogla preživljati sebe, kaj šele tožnika. V takem primeru preide ta dolžnost najprej na otrokove starše. S tem v zvezi sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi neuporabe 50. člena ZZZDR pa je sodišče druge stopnje napačno uporabilo materialno pravo. V zvezi s tem, da sodišče tožnika ni štelo za družinskega člana, se je sklicevalo na tretji odstavek 123. člena ZZZDR, vendar je utemeljitev sodišča, da tožnik ni družinski član, materialnopravno zmotna, kar je zlasti posledica neutemeljenega širjenja relevantnih določb ZPIZ-1 z določbami ZZZDR. Pomembna za presojo so zgolj pravila po tretjem odstavku 115. člena in petem odstavku 116. člena ZPIZ-1. Tudi če bi bilo pravilno stališče pritožbenega sodišča, da tožnik v konkretnem primeru ne more biti družinski član, je izpodbijani sodbi mogoče očitati kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj sodišče za svojo ugotovitev, da je glede na zunajzakonsko skupnost obstajala obveza, da tožnika preživlja zunajzakonska partnerica, ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Izpolnjeni so vsi pogoji za priznanje pravice do družinske pokojnine iz petega odstavka 116. člena ZPIZ-1, saj je bil tožnik ob smrti zavarovanca za delo popolnoma nezmožen, oče pa ga je tudi dejansko preživljal in s tem izpolnjeval svojo zakonsko dolžnost. 4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Revident očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar v zvezi s tem ne konkretizira, katerih razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi s presojo, da je tožnika dolžna preživljati zunajzakonska partnerica, sodišče druge stopnje ni navedlo. Tudi sicer gre v tem delu predvsem za materialno pravno presojo, na kar opozarja že sam revident in kar je razvidno tudi iz nadaljnje obrazložitve.

7. Revizijsko sodišče se načeloma strinja z revizijskimi navedbami, da je v zvezi s pravico do družinske pokojnine treba prvenstveno izhajati iz določb ZPIZ-1 kot specialnega zakona in ne določb ZZZDR o dolžnosti preživljanja med starši in otroci (123. do 133. člen ZZZDR) oziroma pravic in dolžnosti zakoncev ali zunajzakonskih partnerjev (49. do 50.a člen ZZZPB). ZPIZ-1 kot specialni zakon pri pravici do družinske pokojnine namreč ne izhaja in se ne sklicuje neposredno na pravice in dolžnosti preživljanja družinskih članov (ki jih na matičnem področju ureja ZZZDR), temveč v 8. členu pri opredelitvi pojmov določa družinsko pokojnino kot prejemek, ki pripada družinskim članom umrlega upokojenca ali zavarovanca, ki je dopolnil določeno pokojninsko dobo, če izpolnjuje pogoje, ki jih določa ta zakon, upravičence za pridobitev pravice do družinske pokojnine pa določa v 115. členu. Osebe, ki so lahko upravičenci so: otroci, pastorki, vnuki in drugi otroci brez staršev, ki jih je zavarovanec preživljal, starši in posvojitelji, ki jih je zavarovanec preživljal ter bratje in sestre, ki jih je zavarovanec preživljal do svoje smrti in nimajo lastnih sredstev za preživljanje (prvi odstavek 115. člena ZPIZ-1). Našteti upravičenci torej niso le osebe po ZZZDR, temveč tudi brate in sestre. Na drugi strani družinska pokojnina ni predvidena za zakonske (zunajzakonske) partnerje, saj le tem (ob določenih pogojih) pripada pravica do vdovske pokojnine.

8. Tudi ostali pogoji za pridobitev pravice so določeni. Tako je kot pogoj v prvem dostavku 115. člena ZPIZ-1 določeno tudi dejstvo preživljanja s strani zavarovanca, razen pri otrocih (zakonskih ali nezakonskih ter posvojencih). ZPIZ-1 nato v določbi 116. člena ZPIZ-1 ločeno obravnava otroke do dopolnjenega 15 leta starosti oziroma do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26 leta starosti (prvi odstavek, kasneje je določena pravica do družinske pokojnine tudi za otroke – ki so zavarovani kot vajenci in otroke po 15 letu, ki so prijavljeni pri zavodu za zaposlovanje – drugi in tretji odstavek 116. člena), otroke, ki postanejo popolnoma nezmožni za delo do starosti, do katere so jim zagotovljene pravice do družinske pokojnine oziroma do konca šolanja (četrti odstavek 116. člena) in otroke, ki postanejo popolnoma nezmožni za delo po starosti, do katere jim je zagotovljena pravica do družinske pokojnine oziroma po končanem šolanju. Prav pri teh je določeno tudi, da pridobijo pravico do družinske pokojnine le, če jih je zavarovanec oziroma uživalec pravice do svoje smrti preživljal (peti odstavek 116. člena ZPIZ-1). V zvezi s popolno nezmožnostjo za delo oziroma pridobivanje, ki je pogoj za pridobitev pravice do družinske oziroma vdovske pokojnine, velja pri otrocih nezmožnost za samostojno življenje in delo, pri drugih osebah pa prva kategorija invalidnosti (121. člen ZPIZ-1).

9. Te določbe se torej neposredno ne navezujejo na dolžnost preživljanja med starši in otroci oziroma zakonci (zunajzakonskimi partnerji) po ZZZDR, temveč so širše in opredelijo upravičence ter pogoje za pridobitev pravice. Med temi pogoji je pomembno tudi za dejstvo preživljanja s strani zavarovanca oziroma uživalca pravice do njegove smrti (1). Kdaj se šteje, da je zavarovanec preživljal tiste družinske člane, ki so možni upravičenci, pa posebej določata (2) Sklep/2000 oz. Sklep/2006, ki prav tako ne izhajata iz ZZZDR, temveč te pogoje posebej opredelita.

10. Pri tem je treba upoštevati sklep, ki je veljal na dan smrti tožnikovega očeta (8. 1. 2002) in ne Sklepa/2006, ki je veljal v času zahteve tožnika za priznanje družinske pokojnine, to je 6. 11. 2006. Pomembno je namreč, ali je tožnik izpolnjeval pogoje ob smrti zavarovanca iz 109. člena ZPIZ-1 in ne morda šele enkrat kasneje. Pomembna je torej ureditev, ki je veljala takrat in v zvezi s to ureditvijo izpolnjevanje pogoja preživljanje družinskega člana s strani umrlega očeta (uživalca pokojnine). Sklep/2000 v I. točki določa, da se šteje, da je zavarovanec ali upokojenec do svoje smrti preživljal družinske člane iz prvega odstavka 115. člena in petega odstavka 116. člena ZPIZ-1, če ni zavarovan po zakonu, če je imel oziroma še ima z njim skupno prebivališče in njegovi povprečni mesečni dohodki v zadnjem koledarskem letu pred zavarovalnim primerom niso presegli polovice zneska osnove za odmere dodatnih pravic. Znesek osnove za odmero dodatnih pravic iz I. točke sklepa se upošteva v višini, veljavni ob nastanku zavarovalnega primera (II. točka), pri tem pa se med dohodke družinskih članov ne štejeta nadomestilo za invalidnost in dodatek za pomoč in postrežbo, ki se izplačuje po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (IV. točka). To obenem pomeni, da med dohodki družinskih članov takrat ni bila izključena denarna socialna pomoč. To se zgodilo šele s Sklepom/2006, ki je začel veljati z 19. majem 2006. 11. Ob takšni podlagi, iz katere je delno pravilno izhajalo tudi sodišče prve stopnje, in dejstvu, da tožnika ni preživljala zunajzakonska partnerica, je treba ugotoviti (3), da so tožnikovi prejemki iz naslova denarne socialne pomoči v letu 2001 (v zadnjem koledarskem letu pred zavarovanim primerom) znašali več kot polovico zneska osnove za odmero dodatnih pravic – v višini veljavni ob nastanku zavarovalnega primera. Tožniku na tej podlagi ne pripada družinska pokojnina.

12. Navedena presoja je zato kljub drugačni uporabi materialnega prava kot sodišče druge stopnje zahtevala zavrnitev revizije.

Op. št. (1): Iz dejanskih ugotovitev tudi ne izhaja, da je tožnika preživljala zunajzakonska partnerica.

Op. št. (2): ZPIZ-1 v tretjem odstavku 115. člena v zvezi s tem napotuje določitev teh pogojev s strani zavoda.

Op. št. (3): Na podlagi podatkov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje in izhajajo tudi iz takrat veljavnih sklepov o najnižji pokojninski osnovi in osnovi za odmero dodatnih pravic.