Jedro

Tožnik (policist) je spornega dne, izven svojega delovnega časa, v gostinskem lokalu s točilnega pulta vzel denarnico, last oškodovanca. Tožnikova kršitev ima vse znake kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 204. člena KZ-1, zato je obstajal utemeljen razlog po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita razveljavita sklep Ministrstva A., št.: ... z dne 21. 8. 2012 in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št.: ... z dne 12. 9. 2012; da se ugotovi, da je tožnik v delovnem razmerju za nedoločen čas pri toženi stranki oz. da mu delovno razmerje ni prenehalo dne 12. 9. 2012, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ga zaposliti na delovnem mestu „policist - NDM“ oz. na drugem ustreznem delovnem mestu, ki ustreza njegovi stopnji strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim, ga za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a in mu za ta čas obračunati in izplačati pripadajočo plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratne mesečne plače dalje do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov ustreznim institucijam, vse v roku 15 dni pod izvršbo, in mu povrniti vse njegove pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (točka I izreka sodbe). Odločilo je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka sodbe).

Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi ter spremeni izpodbijani del sodbe tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje. Navaja, da iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi tožnik s tatvino storil kršitev delovnih obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja, kar je kršitev, ki je v skladu z določbo 1. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po tožnikovem mnenju ta razlog ni podan, saj ni dokazano, da bi tožnik storil očitano mu dejanje, še manj pa, da bi imela ta kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožnik je denarnico B.B. v alkoholiziranem stanju vzel po pomoti in jo B.B. tudi vrnil z vsem denarjem in dokumenti. B.B. je policistom dal izjavo, da mu je bilo iz denarnice odtujeno 110,00 EUR, to izjavo pa je, zaslišan kot priča na glavni obravnavi dne 3. 9. 2013, spremenil, saj naj bi mu bilo odtujenih med 50,00 in 60,00 EUR. Da tožnik ni vzel niti enega samega evra, nedvoumno izhaja iz pisnih izjav prič C.C. in D.D.. Glede na navedeno ni dokazano, da je tožnik storil dejanje, zaradi katerega mu je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tožnik dejanja ni storil naklepno, kot je napačno zaključilo sodišče prve stopnje, zato ni mogel na noben način kršiti pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Poleg tega pa je bilo dejanje storjeno izven delovnega časa in tudi zato ne more predstavljati kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, z očitanim mu dejanjem pa tudi ne bi mogel škodovati toženi stranki v smislu določbe 35. člena ZDR, kaj šele da bi kršil določbo 32. člena ZDR. Sploh pa je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi predvidena le za primere najhujših kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ko delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati, tu pa za tak primer ne gre. Poleg tega pritožba poudarja, da tožena stranka tožniku ni omogočila primernega časa za pripravo zagovora skladno s 83. členom ZDR, saj zagovora dne 21. 8. 2012 ni preložila, kljub temu da je tožnik vabilo prejel šele 19. 8. 2012. Ker mu tožena stranka ni omogočila tri dnevnega roka za pripravo zagovora, je izredna odpoved nezakonita že iz tega razloga. Prvostopno sodišče trdi, da je tožnik s svojim aktivnim ravnanjem preprečil pravočasno vročitev vabila na zagovor, vendar to ne drži, saj je bil tožnik na dopustu. V zvezi z navedbami tožene stranke, da bi tožnik lahko podal pisni zagovor, pa tožnik poudarja, da je to njegova pravica, ne pa tudi dolžnost. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pritožba pa kljub temu, da ta pritožbeni razlog uveljavlja, ne navede določno, katere kršitve sodišču prve stopnje očita. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku obstajal utemeljen razlog po 1. alineji 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), saj ima tožnikova kršitev vse zakonske znake kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji). Prav tako je tožnik kršil tudi 35. člena ZDR in s tem storil tudi kršitev po 2. alineji 1. odstavka istega člena. Tožnik je namreč dne 22. 7. 2012 okoli 00.05 ure v gostinskem lokalu E. v kraju F. s točilnega pulta vzel denarnico last B.B. vredno okoli 300,00 EUR. Ugotovilo je tudi, da je izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, saj je bilo s tem njegovim dejanjem porušeno zaupanje delodajalca vanj. Tožnik je policist, njegovo ravnanje pa je v nasprotju s temeljnimi cilji in interesi, ki jih Policija zasleduje, zato nadaljevanje delovnega razmerja ni možno niti do izteka odpovednega roka. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da mu tožena stranka ni omogočila z zakonom določenega tri dnevnega roka za pripravo zagovora po 83. členu ZDR, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka storila vse, kar je bilo od nje razumno pričakovati, da bi tožniku pravočasno vročila vabilo in mu s tem omogočila, da se na zagovor pripravi, vendar se je tožnik vročitvi izogibal vse do 19. 8. 2012. Zaradi tega je sodišče prve stopnje štelo, da gre za enega od primerov iz 2. odstavka 83. člena ZDR, ko od delodajalca ni mogoče pričakovati, da bo delavcu omogočil razumen rok za pripravo na zagovor. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti.

Pritožbeno sodišče se s pravnimi in dejanskimi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, strinja, zato v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja: Neutemeljen je pritožbeni očitek, da ni dokazano, da je tožnik storil očitano mu kršitev. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje na podlagi ogleda video posnetka v prilogah pod C2, je moč z gotovostjo zaključiti, da je tožnik tista oseba, ki si je prisvojila oškodovančevo denarnico. Iz posnetka namreč izhaja, da je tožnik med razgovorom z neko osebo na zgornjem koncu točilnega pulta opazil, da se na spodnjem delu tega pulta nahajata denarnica in steklenica z vodo. Pristopil je, z rokama na pultu objel tako steklenico kot tudi denarnico in se nekaj časa pogovarjal s točajko, ki je bila na drugi strani točilnega pulta. Ko je točajka odšla iz njegove bližine, je tožnik denarnico odprl in pogledal vanjo, nato pa jo je spravil v žep. Glede na takšno njegovo ravnanje nikakor ni mogoče slediti pritožbi, da je denarnico vzel po pomoti. Ker je tožniku očitano, da si je prisvojil tujo denarnico in ne, da si je iz nje prisvojil denar, izpoved oškodovanca B.B. o zneska, ki naj bi mu bil odtujen, za to kršitev ni pomembna, enako pa tudi ne pisni izjavi C.C. in D.D..

Dejstvo, da je tožnik dejanje storil izven delovnega časa, ne pomeni, da s tem ni kršil 35. člena ZDR. Ta delavcu prepoveduje vsa ravnanja, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Kot je argumentirano obrazložilo sodišče prve stopnje v točki 10. izpodbijane sodbe, bi moral tožnik kot policist, glede na naravo dela, ki ga Policija opravlja, varovati njen ugled tudi v zasebnem življenju. Z očitanim ravnanjem pa ji je povzročil moralno škodo.

Kršitev, ki jo je storil tožnik, je vsekakor hujša kršitev, zaradi katere tudi po stališču pritožbenega sodišča nadaljevanje delovnega razmerja tudi do izteka odpovednega roka ni možno, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 14. izpodbijane sodbe, zato je podan tudi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku po 1. odstavku 110. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče se prav tako v celoti strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tudi postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izvedla zakonito. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik iz telefonskega razgovora z G.G. dne 11. 8. 2012 izvedel, da mu želijo vročiti vabilo na zagovor. Najprej je dejal, da se z morja vrača 15. 8. 2012, potem pa, da ga bo o vrnitvi obvestil. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnik z morja vrnil 15. 8. 2012, nato se na telefonske klice ni odzival, tako da mu je bilo pisanje vročeno šele 19. 8. 2012. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožena stranka storila vse, kar je možno od nje razumno pričakovati, da bi tožniku pravočasno vročila vabilo na zagovor, vendar se je tožnik vročitvi izmikal, zato je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da gre v tem primeru po določbi 2. odstavka 83. člena ZDR za izjemo, ko od delodajalca ni mogoče pričakovati, da bi delavcu zagotovil razumen rok za pripravo na zagovor. Tako so tudi pritožbene navedbe, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita tudi zato, ker mu tožena stranka ni omogočila tridnevnega roka za pripravo na zagovor, neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožnik ni priglasil.