Jedro

Tožnik zahteva priznanje nadomestila za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu za čas od 1. 10. 2001 do 30. 4. 2007, pri čemer zatrjuje, da je zahtevo za uveljavljanje te pravice vložil že v letu 2001. Ker te svoje trditve ni dokazal, sta izpodbijani odločbi tožene stranke pravilni in zakoniti.

Izrek

Revizija, ki jo je vložila tožeča stranka sama, se zavrže. Revizija, ki je vložena po pooblaščencu, se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval odpravo odločb tožene stranke št. I-2.011.853 z dne 22. 1. 2008 in št. 22-2011853 z dne 16. 11. 2007 ter da se mu za čas od 1. 10. 2001 do 30. 4. 2007 prizna nadomestilo za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu, kar mora tožena stranka v 15 dneh obračunati in izplačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V delu, v katerem je tožnik zahteval, da mu mora tožena stranka vročiti odločbo iz leta 2001 oziroma da je tožena stranka dolžna v odločiti o tožnikovi pravici do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu na podlagi njegove zahteve iz leta 2001, v 30 dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, pa je zavrglo tožbo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil dve reviziji, eno sam in drugo po svojemu pooblaščencu. Po pooblaščencu vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, konkretno pravil o trditvenem in dokaznem bremenu. Izpodbijana sodba je nezakonita, ker sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da je tožena stranka o tožnikovi pravici do obravnavanega nadomestila že odločila. Tožena stranka ni niti poskušala pojasniti, zakaj je v odločbi z dne 27. 9. 2001 napisano, da je bilo o pravici do obravnavanega nadomestila že odločeno, niti ni zatrjevala, da je prišlo do napake. Navedena pravnomočna odločba je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar je zajeto v izreku, zato je šteti za dokazano, da je tožnik ustrezno vlogo vložil že v letu 2001, o njegovi vlogi pa je bilo tudi že pozitivno odločeno. Če tožena stranka te odločbe nima v svojem spisu, to ne pomeni nujno, da ni bila izdana, morda je izgubljena ali založena, sodišče pa mora skladno z določbami Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) oceniti, kaj pomeni dejstvo, da tožena stranka dokazne listine, na katero se sklicuje tožnik, ne more (ali noče) predložiti. Ker je tožena stranka tožniku od leta 2007 dalje tožniku priznala nadomestilo, je logično, da bi mu ga morala priznati tudi za vtoževano obdobje, saj se ne zakonski pogoji za pridobitev nadomestila ne dejanske okoliščine v vmesnem času niso spremenile. Ob tem tudi ni bistvena ugotovitev sodišča, da se tožnik zoper ugotovitev, da je bilo o vtoževanem nadomestilu že odločeno, ni pritožil, saj je čakal le na vročitev odločbe.

4. Revizija, ki jo je vložil tožnik sam, ni dovoljena.

5. Po določbah tretjega in četrtega odstavka 86. člena ZPP lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima sama opravljen pravniški državni izpit. Ker tožnik ne zatrjuje in ne dokazuje, da ima opravljen tak izpit, njegova revizija ni dovoljena, zaradi česar jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

6. Revizija, ki je vložena po pooblaščencu, ni utemeljena.

7. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Ker tožnik revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne uveljavlja, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

8. Tožnik je zahteval priznanje nadomestila za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu. Tožena stranka mu je navedeno nadomestilo priznala za čas od 1. 5. 2007 dalje, z obrazložitvijo, da se mu na podlagi četrte alineje 187. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992 (v nadaljevanju ZPIZ) to nadomestilo izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja, to je od 8. 10. 2007, in še za šest mesecev nazaj. Tožnik v tem postopku zahteva priznanje tega nadomestila tudi za čas od 1. 10. 2001 do 30. 4. 2007, pri čemer zatrjuje, da je zahtevo za uveljavljanje te pravice vložil že v letu 2001. Kot ugotavljata sodišči druge in prve stopnje, tožnik te svoje trditve ni dokazal, zato revizijsko sodišče soglaša z njuno presojo, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke pravilni in zakoniti.

9. Iz sodbe sodišče druge stopnje sicer izhaja ugotovitev, da je tožnik v spornem obdobju izpolnjeval pogoje za priznanje pravice do nadomestila za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu, kot so določeni v 123. členu ZPIZ (z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 27. 9. 2001 mu je bila od 1. 10. 2001 dalje priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu; od 21. 4. 1999, torej tudi ob dokončnosti te odločbe, pa je bil tudi vpisan v evidenco brezposelnih oseb pri zavodu za zaposlovanje), vendar pa mu glede na določbo četrte alineje 187. člena ZPIZ tega nadomestila ni mogoče izplačati za več kot šest mesecev za nazaj, šteto od datuma vložitve zahteve za uveljavitev pravice. Ob dejanskem zaključku sodišča druge in prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da je zahtevo za priznanje te pravice vložil pred 8. 10. 2007, reviziji ni mogoče ugoditi. Revident se z navedenim zaključkom sicer ne strinja, vendar ga v revizijskem postopku, ker gre za dejansko podlago odločitve, ne more več izpodbiti. Na podlagi določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP je revizijsko sodišče pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in kot pravilnega sprejelo sodišče druge stopnje.

10. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.