Jedro

Ker je pri tožniku invalidnost nastala pred uveljavitvijo ZPIZ-1, je treba njegov zahtevek za priznanje pravic na podlagi invalidnosti presojati po ZPIZ. Po tem zakonu je kot invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu izpolnjeval pogoje za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, saj je dopolnil 27 let in 12 dni pokojninske dobe, kot brezposelna oseba pa se je tudi prijavil na zavodu za zaposlovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravita odločba Območne enote ... tožene stranke št. ... z dne 16. 11. 2007 ter dokončna odločba št. ... z dne 22. 1. 2008. Nadalje je zavrnilo zahtevek, da se tožniku za čas od 1. 10. 2001 do 30. 4. 2007 prizna nadomestilo za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu, da mu je tožena stranka v 15 dneh nadomestilo za omenjeno obdobje dolžna obračunati in izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečnega zneska nadomestila od vsakega zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec, do plačila. S sklepom je tožbo v delu, kjer je tožnik zahteval, da mu tožena stranka vroči odločbo iz leta 2001 oz. da odloči o tožnikovi pravici do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na podlagi tožnikove zahteve iz leta 2001 v 30 dneh, zavrglo. Sklenilo je, da tožnik sam nosi stroške postopka.

Zoper sodbo in sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/08) pritožil tožnik in predlagal, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu zahtevku ter mu prizna pravico do nadomestila. Navaja, da tožena stranka ni pojasnila, zakaj je v odločbi z dne 27. 9. 2001 napisano, da je bilo že odločeno o pravici do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev in tudi ni trdila, da navedenih zapis pomeni napako. Izrek omenjene odločbe je v celoti pravnomočen, zato je dokazano, da je tožnik zahteval priznanje pravice do nadomestila. Stališče sodišča, da tožnik ni dokazal, da je vložil zahtevek za nadomestilo, je v nasprotju z listinami v spisu. Poudarja, da ni sporno, da tožena stranka v takšnih postopkih odloča le na zahtevo stranke. Očitno je bilo o nadomestilu pozitivno odločeno. Ker mu je to pravico tožena stranka priznala od leta 2007, bi mu jo morala tudi od leta 2001 do 2007, ker se zakonski pogoji za pridobitev in dejanske okoliščine v vmesnem času niso spremenile. Če bi bil tožnikov zahtevek neutemeljen, tožena stranka ne bi imela razloga za izračunavanje usklajevanja nadomestila od 1. 10. 2001 dalje. Neutemeljeno je stališče sodišča, da bi se tožnik zaradi nove odločbe o pravicah iz invalidskega zavarovanja moral ponovno prijaviti pri zavodu za zaposlovanje, kjer je bil prijavljen že od leta 1999 ter nato leta 2001 vložil zahtevo za nadomestilo. Sporno nadomestilo bi tožena stranka morala tožniku obračunati in izplačevati v celotnem obdobju 6 let, zato je že primarni zahtevek utemeljen. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, ki jih zatrjuje pritožba, niti kršitev, na katere na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Glede na datum nastanka invalidnosti je po 446. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) zahtevek potrebno presojati po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98), ki se je za odločanje o pravicah iz invalidskega zavarovanja uporabljal do 31. 12. 2002. Ob predpisa, ZPIZ/92 v 23. členu in ZPIZ-1 v 29. členu enako določata, da so osebe, ki so bile obvezno zavarovane, zavarovane za invalidnost, kot posledico bolezni ali poškodbe izven dela, še po prenehanju delovnega razmerja, če ob nastanku invalidnosti izpolnjujejo pogoje pokojninske dobe za pridobitev pravic ali so uživalci starostne ali invalidske pokojnine (t.i. pasivno zavarovanje). Iz podatkov v upravnem spisu izhaja, da je tožnik do nastanka invalidnosti dne 19. 11. 1998, in tudi do spremembe v invalidnosti 1. 10. 2001, dopolnil 27 let in 12 dni pokojninske dobe, kar pomeni, da je izpolnjeval pogoje za pridobitev pravic, določene v 1. alineji 95. člena in 2. odstavku 96. člena ZPIZ/92. Po 123. členu ZPIZ/92 je imel pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oz. na zaposlitev na drugem ustreznem delu delovni invalid III. kategorije invalidnosti, ki mu je bila priznana pravica do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu, če mu to delo ni zagotovljeno in ob dodatnem pogoju, da se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznanju pravice do zaposlitve na drugem ustreznem delu prijavi zavodu za zaposlovanje. Tožnik je ta pogoj izpolnil, saj je bil po potrdilu Zavoda RS za zaposlovanje z dne 28. 8. 2007, priloženega v upravnem spisu, od 21. 4. 1999, torej tudi ob izdaji odločbe dne 27. 9. 2001, ki je postala dokončna s potekom pritožbenega roka dne 20. 10. 2001, vpisan v evidenco brezposelnih oseb. Zoper odločbo z dne 27. 9.2001 se tožnik ni pritožil, čeprav je v izreku nepravilna ugotovitev, da je bilo o tožnikovi pravici in višini nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu že odločeno. Iz listin v upravnem spisu ne izhaja, da je tožena stranka o tej pravici odločila pred izdajo odločbe št. 2 2 2011853 z dne 11. 10. 2007, tožnik pa tudi ni predložil dokaza, da je zahtevo vložil pred 8. 10. 2007, kot izhaja iz zapisnika, sestavljenega pri enoti tožene stranke v Kopru.

O pravicah iz obveznega zavarovanja tožena stranka po 12. in 249. členu ZPIZ-1 odloča o Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Enako določbo je vseboval ZPIZ/92 v 1. odstavku 7. in 1. odstavku 253. člena. Upravni postopek se po 1. odstavku 125. člena ZUP začne po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke, pri čemer pristojni organ lahko začne postopek po uradni dolžnosti le, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če ugotovi ali zve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začetki upravni postopek (1. odstavek 126. člena ZUP).

Ni dokazov, da je tožnik pred omenjenim dnem vložil zahtevo za priznanje pravice do nadomestila plače. Nesporno ob vložitvi dne 8. 10. 2007 ni bil v delovnem razmerju ali zavarovan na drugačni podlagi, zato je tožena stranka na podlagi 4. alineje 187. člena ZPIZ/92 zakonito odločila, da tožniku nadomestilo za čas čakanja na ustrezno zaposlitev pripada od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za 6 mesecev nazaj, to je od 1. 5. 2007 dalje.

Ker tožnik ni dokazal, da je zahtevo za priznanje nadomestila vložil že prej, je tožena stranka zahtevo za priznanje nadomestila za čas od 1. 10. 2001 do 30. 4. 2007 z izpodbijano dokončno odločbo utemeljeno zavrnila in enako je sodišče zakonito zavrnilo zahtevek za odpravo odločbe. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno s sklepom zavrglo tožbo, kjer je tožnik zahteval vročitev odločbe iz leta 2001, s katero naj bi odločila o domnevni zahtevi iz istega leta, za katero ni nikakršnih dokazov, da je bila vložena ter sklep popolno obrazložilo.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo. Ker tožnik s pritožbo ni uspel na podlagi 154. člena ZPP stroške pritožbe nosi sam.