Jedro

Glede na konkretne okoliščine primera je upravičen očitek prvi toženi stranki, da pregleda nabornika ni opravila tako kot bi morala in da je posledično odgovorna za nastalo škodo, saj je tragični dogodek izzvalo prav prilagajanje na vojaško življenje, ki je bilo za pokojnega težje.

Zagotovljena mora biti informiranost zdravnikov in sester o celovitem zdravstvenem stanju pacienta, tako da je temu zagotovljena celovita zdravstvena oskrba s potrebno stopnjo nadzora.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Starši ter brat in sestra pokojnega s tožbo od države in Bolnice ... zahtevajo odškodnino zaradi smrti bližnjega, ki si je v času služenja vojaškega roka, ko je bil pri drugi toženi stranki na zdravljenju, vzel življenje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zaradi opustitve pravilnega pregleda in posledično zmotnega sklepa naborne komisije, da je nabornik delno sposoben za služenje vojaškega roka podana krivdna odgovornost prve tožene stranke, zaradi opustitve v tistem času običajnega zapisovanja diagnoze na temperaturnem listu in posledično zaradi premajhne pozornosti na pacientovo duševno stanje in premajhne obveščenosti med sestrami in zdravniki pa je podana krivdna odgovornost druge tožene stranke; zato je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženima strankama solidarno (sodišče zaključi, da gre za alternativno vzročnost med seboj neodvisno delujočih povzročiteljev iste škode) naložilo plačilo odškodnine, in sicer J. in J. P., vsakemu 2.000.000 SIT, J. P. in A. V., vsakemu 1.500.000 SIT, ter pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je pritožbi prve in druge tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta toženi stranki vložili revizijo, prva tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, druga tožena stranka pa tudi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Prva tožena stranka v reviziji navaja, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je naborna komisija prve tožene stranke opravila zdravstveni pregled pok. vojaka J. P. v mejah zahtevanih standardov. Na podlagi razpoložljive dokumentacije naborna komisija ni mogla ugotoviti, da bi pokojnik izkazoval kakšne posledice zaradi v otroštvu prebolelega meningitisa. Zaradi diagnoze obesitas je bil pokojnik s strani naborne komisije ocenjen za omejeno sposobnega za služenje vojaškega roka. Naborna komisija je J. P. seznanila z njegovo pravico, da lahko zahteva preglede pri posameznem specialistu, kar pomeni, da bi pokojnik oceni naborne komisije lahko ugovarjal v rednem upravnem postopku. Lečeči zdravnik pokojnika bi tudi lahko predlagal ponovno oceno sposobnosti za vojaško službo, prav tako bi lahko tak predlog posredovali lečečemu zdravniku tožniki. Takšno spremljanje zdravstvenega stanja je bila celo zakonita dolžnost po določbi 12. čl. Pravilnika o ocenjevanju zdravstvene sposobnosti za vojaško službo in je zavezovala pokojnika, njegovega lečečega zdravnika (če se upošteva, da je bil ocenjen za omejeno sposobnega za vojaško službo) ter iz istega razloga njegove starše. Ker nobene takšne naknadne aktivnosti ni bilo, naborni komisiji ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, saj je šteti, da če oseba ne izrabi pravnih sredstev, z odločbo soglaša. Nesmiselno je trditi, da je bila odločba napačna, če nihče od omenjenih subjektov ni zahteval naknadne ponovne ocene sposobnosti pokojnika za vojaško službo. Revidentka zatrjuje, da je sodišče nepravilno uporabilo pravilo o adekvatni vzročnosti, saj ni znano, zakaj so se začele somatske težave pokojnega, ki so vplivale na razvoj njegove depresivnosti, ob tem, da je izvedenec potrdil, da če somatskih težav ne bi bilo, ne bi bilo depresivnega razpoloženja. Nihče od sodnih izvedencev pa ni pojasnil, ali je bil nastanek somatskih težav pokojnika v vzročni zvezi s pogoji njegovega bivanja prvih pet dni v vojski. Revidentka namreč meni, da če ne bi bilo somatskih težav, bi se pokojni na življenje v vojski navadil. Izpodbija višino prisojene odškodnine in kot sporno izpostavi ugotovitev, da je med bratom ter sestro in pokojnikom obstajala tesnejša emocionalna zveza oz. da je ta presegala običajne odnose med sestrami in brati.

Druga tožena stranka v reviziji uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka, ker so razlogi sodišča druge stopnje predvsem na 6. in 7. strani sodbe glede odgovornosti druge tožene stranke nejasni in sami s seboj v nasprotju, saj za takšno odgovornost ni ne pravne in ne dejanske podlage. Sodišče je namreč napačno ocenilo izpovedbo N. K., zaradi česar je naredilo napačne zaključke glede odgovornosti in vzročne zveze. Prezrta je ostala osebnostna struktura vojaka, ki je v tem primeru odločilna, česar pa sodišče pri odločanju o krivdi ni upoštevalo. Iz dokaznega postopka izhaja, da sta bila nadzor in zdravljenje popolnoma v skladu z doktrino, ne more pa drugotožena stranka odgovarjati za ravnanje, na katerega ni mogla vplivati, ker je bilo nepričakovano in ga je pripisati nesrečnemu slučaju. Neutemeljen je očitek, da bi bilo treba pokojnega privezati na posteljo; za tako trditev ni prav nobene strokovne podlage v spisu. Neutemeljen je tudi očitek, da ker na temperaturnem listu niso bile navedene vse diagnoze, ni bil opravljen ustrezen nadzor, saj so bili v času skoka pokojnega prisotni tako sestra kot zdravnik, ki pa v času tragičnega dogodka nista zapazila ničesar nenavadnega. Dr. Ž. tudi ni navedel, da se paciente zdravi na podlagi temperaturnega lista (zdravi se jih tudi na podlagi popisa bolezni). Revident še navaja, da je njegov očitek prekluzije utemeljen, saj je trditvene navedbe tožeča stranka drugi toženi predočila šele v pritožbi oziroma v nadaljnjih pripravljalnih vlogah, vsekakor po prvem naroku, kar predstavlja kršitev pravdnega postopka.

Obe toženi stranki v reviziji predlagata, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zoper prvo oziroma drugo toženo stranko v celoti zavrne, podrejeno pa, da razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje in vrne zadevo v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 43/06; v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Reviziji nista utemeljeni.

I. Glede revizije prve tožene stranke: Del neizpodbojno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) tvorijo naslednje ugotovitve sodišč prve in druge stopnje: – naborni komisiji je bilo znano, da je J. P. prebolel meningitis v mladosti in pljučnico (tako izvedenec dr. D. Ž.); – k pregledu nabornika spada tudi psihološki test, ki pa v konkretnem primeru ni bil opravljen (tako priča L.); – J. P. je bil že po teži na meji sposobnosti, upoštevaje dodatne faktorje (preboleli meningitis, pljučnica), pa bi presegel kategorijo A3 in prišel v kategorijo za vojsko nesposobnih (tako izvedenec dr. Ž.).

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, upoštevaje določbe Pravilnika o ocenjevanju zdravstvene sposobnosti za vojaško službo (Uradni list RS, št. 61/92) ter določbe Pravilnika o izvajanju nabora in napotitvi (Uradni list RS št. 17/92) in mnenje izvedenca dr. D. Ž. (ki je tudi vojaški zdravnik psihiater) ter izpovedbe priče L. (ki je bil več kot 20 let član naborne komisije pri Ministrstvu za obrambo) je pravilen materialnopravni zaključek sodišča druge in prve stopnje, da pregled nabornika ni bil opravljen pravilno, saj bi, upoštevajoč njegovo zdravstveno zgodovino, bilo potrebno pri njem opraviti tudi psihološko testiranje. Ob tem ni spregledati, da je bil J. P. že zaradi svojega takratnega stanja prekomerne hranjenosti na meji sposobnosti za služenje vojaškega roka.

Upoštevaje zgoraj povedano je zato neupravičen revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava, ki si prizadeva za drugačen zaključek glede (ne)pravilnosti opravljenega pregleda nabornika. Ob tem je dodati, da ni pomembno, ali je pokojni izkazoval kakšne posledice zaradi v otroštvu prebolelega meningitisa oziroma, da takšnih posledic niso zapazile niti zdravstvene ustanove pri rednih sistematskih pregledih. Pomembno je le, da je glede na zgoraj navedene konkretne okoliščine primera upravičen očitek prvi toženi stranki, da pregleda nabornika ni opravila tako kot bi morala in da je posledično odgovorna za nastalo škodo, saj je tragični dogodek izzvalo prav prilagajanje na vojaško življenje, ki je bilo za pokojnega težje. To pomeni, da je sodišče pravilo o adekvatni vzročnosti uporabilo pravilno, saj je nastanek težav (tako somatskih kot psihičnih) povezati s prilagajanjem na življenje v vojski, kot je to navedel tudi sodni izvedenec dr. D. Ž.. Prav tako se za neuspešno izkaže prizadevanje revidenta, da bi odgovornost za napačno evalvacijo pokojnega nabornika prevalil na starše, samega pokojnega ali lečečega zdravnika. Poleg tega, da so bila ta prizadevanja že v pritožbenem postopku pravilno označena za novote, pa je še dodati, da odločba naborne komisije ni pravilna le zato, ker se nihče od potencialnih pritožnikov (pokojni, starši, lečeči zdravnik) nanjo ni pritožil oziroma ni zahteval ponovne evalvacije sposobnosti pokojnega za služenje vojaškega roka. Takšna odločba je bila namreč pravilna le v formalnem smislu, ne pa tudi v vsebinskem, kot je sodišče pojasnilo že v prejšnjem odstavku. Poleg tega pa je neživljenjsko pričakovati, da bodo ljudje, ki trpijo za depresijo, premogli toliko samoevalvacije, da bodo svoje stanje tudi naznanili. Ljudje s takšnimi težavami se depresije najpogosteje niti ne zavedajo in je v takšnem smislu tudi ne prepoznavajo. Enako velja tudi za bližnje. Neživljenjsko je od v medicini neizobraženih ljudi pričakovati, da bodo depresivne motnje prepoznavali pri ljudeh v svoji bližini. Še toliko bolj to velja za čas, ko je bila tožba vložena, saj se takrat o depresiji ni veliko pisalo ali govorilo in je bila splošna ozaveščenost prebivalstva glede razpoloženjskih motenj majhna. Če pa depresije ljudje ne prepoznajo, ne iščejo pomoči zaradi tega pri zdravnikih.

Revidentka kot sporno izpostavlja tudi obseg prisojene odškodnine v korist brata in sestre pokojnika, saj naj bi med njimi ne bila podana tesnejša emocionalna zveza. Sodišči druge in prve stopnje sta v dokaznem postopku ugotovili, da so tožniki in pokojni živeli v družinski skupnosti, navezani en na drugega in da jih je smrt bližnjega močno prizadela. Pokojni je kot najstarejši bratu in sestri pomagal tudi pri učenju raznih veščin. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je materialnopravno pravilen zaključek sodišča, da je bila med pokojnim in njegovim bratom in sestro podana tesnejša emocionalna zveza, ki predstavlja podlago za prisojo odškodnine. Revizijsko sodišče se je, upoštevajoč obstoječo sodno prakso, prepričalo tudi v primernost višine tožnikom prisojene odškodnine.

II. Glede revizije druge tožene stranke: Revident glede obrazložitve sodišča druge stopnje v zvezi z njegovo odgovornostjo uveljavlja bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj zanjo ne bi bilo ne dejanske ne pravne podlage, pa tudi razlogi sodišča v zvezi s tem so nejasni.

Podlaga odškodninske odgovornosti v tej zadevi je krivdna in sicer se drugi toženi stranki očita, da je zaradi opustitve zdravljenja J. P. glede depresivnega stanja in kontrole njegovega stanja odgovorna (solidarno z prvotoženko) za nastanek škodnega primera.

Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili naslednje dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP): – zdravnik in višja medicinska sestra nista bila opozorjena s strani nočne sestre, da je J. snel infuzijo že ponoči, odprl okno in da ga je sestra spravila nazaj v posteljo; – medicinska sestra tudi ni obvestila predpostavljenih o teh dogajanjih; – medicinska sestra K. je izpovedala, da če vedo za depresivno stanje, ki je napisano na temperaturnem listu, večkrat obiskujejo takšnega pacienta in če je nemiren, ga tudi vežejo na posteljo, kar pa predpiše zdravnik; – v konkretnem primeru pa zdravnik o nemirnem pacientu ni bil obveščen, sestre pa niso bile seznanjene s pacientovo diagnozo depresije; – N. K. je povedala, da je pacient tik pred tragičnim dogodkom imel infuzijo, ki jo je potrgal in da ga je našla ob odprtem oknu.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je materialnopravno pravilen zaključek sodišč druge in prve stopnje, da je podana odgovornost druge tožene stranke za nastali škodni dogodek. Negovalno osebje bi moralo zdravnika obvestiti o nemirnem pacientu in njegovem nenavadnem obnašanju, le-ta pa bi se lahko in moral odzvati na način, ki bi lahko preprečil samomor. Tudi opustitev v tistem času običajnega zapisovanja diagnoze na temperaturni list, je po ugotovitvah sodišča pripomogla k temu, da so tako zdravnik dr. Ž. kot medicinske sestre bili premalo pozorni na pacientovo duševno stanje in med njimi ni prišlo do zadostne obveščenosti. Revizijsko sodišče se strinja z zaključkom sodišča druge stopnje, da je pomembno, da so tako zdravniki kot negovalno osebje seznanjeni z diagnozo, čemur prilagodijo zdravljenje in nadzor nad pacientom. Kljub ugotovitvi sodišč druge in prve stopnje, da so se v času tragičnega dogodka diagnoze zapisovale na temperaturni list, pa končnega zaključka ne more spremeniti niti trditev druge tožene stranke, da so se nekatere diagnoze nahajale v popisu bolezni in ne na temperaturnem listu. Končni cilj oziroma dolžnost ostaja enaka, to je primerna informiranost zdravnikov in sester o celovitem zdravstvenem stanju pacienta, tako da bo le temu zagotovljena celovita zdravstvena oskrba s potrebno stopnjo nadzora. Revizijsko sodišče še dodaja, da se seveda od bolnišnične ustanove ne pričakuje, da bo imela zaščitena vsa okna in oddelke, se pa pričakuje večjo pozornost pri pacientih, pri katerih so izkazane posebne okoliščine (npr. diagnoza depresija, nemirnost, nenavadno vedenje).

Glede na zgoraj zapisano je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je med protipravnim ravnanjem druge tožene stranke (neobveščenost negovalnega osebja o depresiji pri pacientu, opustitev ukrepov, ki bi lahko nevarnost povzročitve samomora zmanjšali – npr. večji nadzor) in tragičnim dogodkom podana vzročna zveza. Odgovornost druge tožene stranke je v tem, da ji samomora J. P. ni uspelo preprečiti (oziroma v zvezi s tem ni storila prav ničesar) pa bi ga ob upoštevanju nočnega dogajanja s pacientom in ob upoštevanju postavljenih diagnoz, s skrbnim ravnanjem lahko. Sodišči druge in prve stopnje pa sta ob tem pravilno uporabili tudi tretji odstavek 206. člena ZOR, saj je šlo pri nastanku škodne posledice za delovanje dveh neodvisnih povzročiteljev drug od drugega (prve in druge tožene stranke) in njunih točnih deležev pri povzročeni škodi ni mogoče ugotoviti.

Napačna je trditev v reviziji, da je sodišče druge stopnje napačno razlagalo izpovedbo priče N. K., saj iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje na strani 8 in 9 jasno izhaja, da N. K. ni bila nočna sestra, temveč sestra, ki je bila ob pacientu v času, ko je ta storil samomor. Prav tako iz zgoraj navedenega izhaja tako dejanska kot pravna podlaga odgovornosti druge tožene stranke, razlogi sodišča druge stopnje pa so jasni, razumljivi in si ne nasprotujejo. Druga tožena stranka je imela tudi možnost, da bi dokazala nasprotno kar je trdila priča M. (npr. z zaslišanjem nočne sestre), pa tega ni storila in je zato nekorektno, da sedaj sodišču pripisuje napačno razlago izpovedbe priče N. K..

Pri odločanju o odgovornosti (prve in) druge tožene stranke osebnostna struktura vojaka ni bila prezrta, prav nasprotno, (prvi in) drugi toženi stranki se ravno očita, da bi osebnostno strukturo nabornika lahko prepoznali (če bi prva tožena stranka opravila tudi psihološko testiranje) oziroma preprečili samomor (če bi bila druga tožena stranka glede na že postavljeno diagnozo depresije pozornejša na njegovo obnašanje ponoči).

Druga tožena stranka v reviziji ponovno pripisuje tragični dogodek nesrečnemu slučaju. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogovanju pritožbenega sodišča, da bi bilo o nesrečnem slučaju moč govoriti le v primeru, da ne bi prišlo do nočnega vstajanja, puljenja infuzije in odpiranja okna s strani pokojnega. Takšno pacientovo obnašanje bi moralo biti prepoznano kot opozorilo, da se s pacientom nekaj dogaja (v smeri potencialnih suicidialnih misli, teženj). Glede na konkretne okoliščine primera in glede na izpoved sestre K. (da se nemirne paciente v izjemnih primerih lahko veže tudi na postelje), je sodišče povsem pravilno zaključilo, da bi se druga tožena stranka glede na dogajanja s pacientom ponoči, morala ustrezno odzvati in se vezanje na posteljo omenja le kot možno ravnanje (glede na to, da je priča K. povedala, da so se takšnega ravnanja v bolnici tudi posluževali). Najmanj kar bi bilo pričakovati je, da bi se zdravniki glede pacientovega obnašanja posvetovali s psihiatrijo, od koder je bil pacient k njim napoten. Okoliščine, da je pacient s psihiatrije zaradi akutnega stanja pripeljan na oddelek, da je diagnosticiran z depresijo (ki bo potrebna nadaljnjega zdravljenja) so prav gotovo takšne, da od druge tožene stranke terjajo večjo skrbnost za zdravje in varnost takšnih pacientov. Takšnega zaključka sodišča ne more spremeniti niti podatek, da se pacient v času obiska zdravnikov (tik pred skokom) in sestre ni obnašal nenavadno.

Glede vprašanja prekluzije je drugi toženi stranki pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje in temu odgovoru revizijsko sodišče nima ničesar dodati.

Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani in ker enako velja tudi za po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP), je bilo treba obe reviziji na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeni zavrniti.