Jedro

Ker je tožena stranka z malomarno opravljenim zdravniškim pregledom na naborni komisiji prispevala k temu, da je bil pokojni sprejet na služenje vojaškega roka, čeprav bi moral biti oproščen, in ker je drugotožena stranka z opustitvijo dolžnega nadzora pacienta tudi pripomogla k nastali škodi, je prišlo do alternativne vzročnosti, ki ima za posledico solidarno odgovornost toženih strank za nastalo škodo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se v izpodbijanem delu (obsodilni del sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženima strankama solidarno naložilo plačilo odškodnine in sicer J. P. 2.000.000,00, Jo. P. 2.000.000,00, Ja. P. 1.500.000,00 in A. V. 1.500.000,00 SIT ter pravdne stroške.

Proti tej sodbi vlagata pritožbo toženi stranki.

R. S. izpodbija sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče ugotavlja, da je bil pokojni vojak pred nastopom vojaške službe zdrav, nato pa sklepa, da je prav tožena stranka nabor opravila nestrokovno. Oprlo se je na izvedenca dr. D. Ž. in na njegovo izpovedbo pred sodiščem. Pred naborom je bil fant zdrav, močan in velik in je nameraval prevzeti kmetijo. Vojaška komisija ga je ocenila za delno sposobnega za vojaško službo. Sodišče pa sklepa, da bi morala naborna komisija odločiti, da je nesposoben za vojaško službo, kar pomeni, da je takšno stališče bilo fakultativno, ne pa obligatorno. Če je pokojnik redno opravljal delo na kmetiji, ni videti razlogov, da bi bil nesposoben za vojaško službo. V vojaški službi se lahko opravljajo tudi lažja dela kot na kmetiji. Lahko dela v saniteti, pri vezistih in podobno. Ker je v mladosti prebolel meningitis in pljučnico, ga je naborna komisija ocenila za delno sposobnega. Če se nabornik ne bi strinjal, bi odločbo moral izpodbijati v rednem upravnem postopku. Izjava izvedenca, da so po osamosvojitvi izvajali nabor splošni zdravniki brez dodatnih kvalifikacij, pred tem pa vojaški zdravnki, je brezpredmetna. To ni zmanjševalo strokovnosti omenjeni komisiji. Pravice pokojnika so bile varovane, saj bi lahko ob naborni komisiji zahteval, da ga napotijo k ustreznim specialistom. V postopku nabora ni bila kršena pravica vojaka. Od nabora do vpoklica je minilo nekaj časa in lahko bi zaheval ponovno oceno naborne komisije. Lahko bi tudi zaprosil za kvalificiranega pravnega zastopnika. 6 dni po nastopu vojaške službe je bil že pregledan v vojaški ambulanti in v tem času ni opravil zahtevnejšega vojaškega kondiciranja. Izvedenec namreč trdi, da je bil za vojaško službo s svojimi 110 kg pretežek. To pa ni v vzročni zvezi z njegovimi težavami, saj ni bil izpostavljen kondiciranju. Njegove želodčne težave so bile zaradi drugih razlogov. Nato je bil napoten na nujno pomoč k drugotoženi stranki in s tem je prvotožena kompetence izgubila. Prvotožena stranka odgovarja samo za odločitev naborne komisije, ne pa za druge posledice. Ni znano, zakaj je pokojnik reagiral na usoden način. Na to ni znal podati pojasnil niti izvedenec. Izoblikoval je hipotetične zaključke, ki niso v vzročni zvezi z okoliščinami, ki so bile podane, ko je pokojnik služil vojaški rok. Tožeča stranka bi tako lahko bila upravičena samo do povračila premoženjske škode. Drugotožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Iz obrazložitve ne izhaja, kaj zahtevajo tožniki, drugotožena stranka pa naj bi odgovarjala zaradi neodgovornega zdravljenja. Sklepi sodišča niso pravilni in ne izhajajo iz listin, ki so v spisu. Oba izvedneca sta povedala, da je bilo zdravljenje in nadzor v obeh ustanovah tožene stranke ustrezno. Sodišče ne pojasni, zakaj pride do sklepa, da zdravljenje ni bilo pravilno. Pokojni je dobil ustrezno medikamentozno terapijo pri psihiatru in ta ni bila predpisana za naprej. Če bi to bilo potrebno, bi morala psihiatrinja to napisati v napotnici. Delovna diagnoza je bila sum na akutno vnetje slepiča, kar so zaposleni pri drugotoženi stranki upoštevali. Napačno sklepa sodišče, da se bolnike zdravi le na podlagi temperaturnega lista. Temperaturni list je bil zaradi osebnih podatkov shranjen skupaj zdrugo dokumentacijo v posebnem prostoru in omari, kjer se zapišejo dogodki in terapija za nadaljnje zdravljenje. Sprejemni zdravnik dr.H. in nadzornik dr. Ž. sta bila seznanjena s celotno dokumentacijo in diagnozo. Nemogoče pa je, da bi se spomnili 11 let po dogodku vseh podrobnosti. Sodišče je njuni izpovedbi interpretiralo drugače.Sodišče ni obrazložilo vzročne zveze, ki je element za nastanek odškodninske obveznosti. Ni jasno, katero ravnanje je tisto, ki se očita drugotoženi stranki in kar bi privedlo do tega, da je pokojni skočil skozi okno. Diagnoza smrti je samomor. Samomor je po izpovedbi izvedenca nenadno, nepredvidljivo ravnanje. Pri premestitvi na internistični oddelek ni bilo zapisano, da je možnost samomorilskega vedenja. Oseba s suicidno težnjo najde priložnost za izvršitev samomora, in to se dogaja tudi v psihiatričnih bolnišnicah. Iznapotnice ne izhaja, da bi imel suicidne težnje. Dr. G. se je osebno pogovarjala z dežurnim zdravnikom in ga seznanila z zdravstvenim stanjem pokojnika. V izjavi sicer pravi, da ni bil seznanjen z depresivnim stanjem, temveč le z reakcijo depresiva, kar sta dve diagnozi. Bistveno pa je, da ni opazil nič posebnega pri viziti, saj je bil kontakt s pacientom normalen. Sestre pa so ga nadzorovale vsaki dve uri v skladu s stroko. Kaj se je dogajalo ponoči, pa sodišče ni točno ugotovilo. Iz uradnega zaznamka o navedbah 75-letnega sobolnika ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je že takrat skušal narediti samomor, saj iz tega zapisa to ne izhaja. Napačno sodišče sklepa, da zdravniki o dogodku niso bili obveščeni in da je to napaka drugotožene stranke. Priče so povedale, da so sestre dolžne povedati nadrejenemu, če se kaj takega zgodi. Drugotoženi stranki se je očitalo, da je sestra tik pred usodnim skokom dala pokojnemu injekcijo in naj bi to povzročilo njegovo ravnanje. Postopek je bil voden v to smer in bilo je ugotovljeno, da injekcije ni bilo ter da skok ni bil v vzročni zvezi s tem očitkom. Vse ostale navedbe pa so bile prepozne in zato je nastopila prekluzija v pomenu bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tožeča stranka je šele v pritožbi začela navajati očitke, katerim naj bi sledilo sodišče druge stopnje in nato še sodišče prve stopnje. Zdravljenje je bilo sicer pravilno,saj izvedenec navaja, da antidepresivi delujejo po dveh ali treh tednih. Sodba nima razlogov glede odgovornosti drugotožene stranke in je ni mogoče preizkusiti. Sodišče ne more vedeti, kaj pomeni dogodeko tem, da si je ponoči pokojni spulil infuzijo in šel proti oknu.Sodišče zaključuje, da sta priči dr. Ž. in K. izjavili, da se pacienta zdravi na podlagi diagnoze na temperaturnem listu. Tega nista povedali, saj sta se dogodka le medlo spominjali. Pacienta sta presojala dva zdravnika, in sicer dr. H. in dr. Ž.. Nobeden ni ugotovil znakov zmedenosti in ni poklical psihiatra. Tudi nekaj ur pred usodnim dogodkom sta pregledala pokojnika, vendar nista opazila znakov zmedenosti. Na temperaturni list se diagnoza depresivnega stanja ne piše zaradi varstva osebnih podatkov. V času dogodka sobili temperaturni listi še obešeni na posteljah, diagnozo je lahkovidel vsak in jo prebral. Zdravniki pa imajo vso potrebno dokumentacijo na oddelku. Odmerjena odškodnina je previsoka, zlasti za brata in sestro pokojnega.

Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlaga zavrnitev obeh pritožb. Pritožbi nista utemeljeni.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku) v pravdi ni bilo. Drugotožena stranka uveljavlja ta pritožbeni razlogin ga obrazloži tako, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker iz listin, ki so v spisu, izhajajajo drugačne ugotovitve. Pri tem pa drugotožena stranka to trditev obrazloži tako, da sta oba izvedenca povedala, da je bilo tako zdravljenje kot nadzor ustrezen. Vendar prezre, da sta izvedenca povedala tudi druge stvari, ki jih je sodišče v dokazni oceni ocenilo in ne le to, da je nadzor na dve uri sicer pravilen.Tako gre v bistvu za nezadovoljstvo tožene stranke z dokazno oceno,kar pa je pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče nadalje trdi, da sodba nima vseh razlogov o pravno odločilnih dejstvih, to je o elementih, ki so potrebni za odškodninsko odgovornost. Nato pa obrazloži, da piše o vzročni zvezi zelo na splošno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pogoji za nastanek odškodninske obveznosti med drugim tudi odškodninska odgovornost in vzročna zveza, in da o obeh elementih sodba razloge ima. Nadalje drugotožena stranka trdi, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih zato, ker ne pojasni, katero ravnanje drugotožene stranke je tisto, ki je privedlo J., da je skočil skozi okno. Pri tem spregleda, da je sodišče obrazložilo, da očita drugotoženi stranki določene opustitve, saj če teh ne bi bilo, bi po ugotovitvah sodišča drugotožena stranka dejanje bolniku lahko preprečila. Več o tem pa je stvar preizkusa dokazne ocene sodišča prve stopnje, kar pabo razloženo pri tem pritožbenem razlogu.Drugotožena stranka očita sodišču, da je spregledalo prekluzijo vpravicah tožeče stranke, da navaja nova dejstva in dokaze. Očita pritožbenemu sodišču, da je sledilo pritožbi tožeče stranke in s tem dopustilo razširitev tožbene podlage. Na to navedbo pritožbeno sodišče opozarja drugotoženo stranko, da je bila tožba vložena 2.3.1995, ko je še veljal Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977. Zakon o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. list RS št. 26/99, ki je pričel veljati 14.7.1999), pa je v prehodnih določbah med drugim določil, da če je bil pred uveljavitvijo zakona že opravljen prvi narok za glavno obravnavo, smejo stranke navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze ter se izjaviti o novotah in ponujanih dokazih nasprotne stranke najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo po uveljavitvi tega zakona (3. odstavek 499. členaZPP). V konkretnem primeru je res tožeča stranka glede protipravnega ravnanja drugotožene stranke najprej navajala, da naj bi bil J.P. napačno zdravljen. Nato je še pred spremembo ZPP (vloga z dokaznim predlogom na list. št. 57, z dne 10.11.1998) po opravljenemzaslišanju med drugim tudi prič - medicinskih sester, tožeča strankapredlagala, naj sodišče postavi izvedencu tudi vprašanje, kakšentretma, oskrbo in terapijo morajo imeti bolniki, ki imajo diagnozo,kot jo je imel J. P., nato naj bi izvedenec tudi pojasnil, zakaj jebil premeščen na gastroenterološko kliniko, kako je bil oskrbljen inkakšno terapijo je prejemal. Nato je bilo tudi predlagano, najizvedenec tudi pojasni, ali je bilo zdravljenje in nega (obolenje trebuha, depresivno stanje, visok krvni tlak) skladno z medicinsko doktrino in kako je bilo J. P. pojasnjeno njegovo zdravstveno stanje, upoštevajoč pojasnilno dolžnost zdravnikov. S pojasnilno dolžnostjo zdravnikov do pacienta se sodišče prve stopnje sicer ni ukvarjalo; a ker je zahtevku ugodeno še po prvi tožbeni podlagi t.j. napak pri nadzoru pacienta, se pritožbeno sodišče v to ni spuščalo. Nato je tožeča stranka po prejemu izvedeniškega mnenja na prvem naroku pouveljavitvi novega ZPP (list. št. 97) predlagala, da se postavi šeizvedenec psihiatrične stroke, ki naj bi med drugim tudi razjasnil, ali je bilo nadaljnje ravnanje pravilno in kakšen tretma bi moral dobiti bolnik na drugih oddelkih bolnišnice. Zato je tudi tožeča stranka predlagala zaslišanje priče R. M., ki je ležal z J. P. v isti sobi in bi lahko povedal o tem, kako je bil pacient nadzorovan. Iz tega se vidi, da je tožeča stranka ne le trdila, ampak tudi predlagala dokaze o tem, naj sodišče obravnava tudi trditveno podlago tako pravilnega zdravljenja, kot tudi nadzora pacientov na drugi kliniki, ko je pacient s takšno diagnozo, kot jo je imel J. P., premeščen iz psihiatrije na drugi oddelek. Zato so trditve drugotožene stranke o sojenju mimo trditvene podlage, nekorektne in smiselno očitana relativna bistvena kršitev določb ZPP ni bila podana. Prvotožena stranka pa pritožbenega razloga absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP ne navaja.

O pritožbi prvotožene stranke: Sodišče prve stopnje je glede ravnanja prvotožene stranke ugotovilo, da ni bil pravilno opravljen pregled nabornika oziroma v zvezi s tem se naborna komisija ni držala pravilnika o izvajanju nabora innapotitvi (Ur. list RS št. 17/92) in pravilnika za oceno zdravstvene sposobnosti vojaških obveznikov v vojaško službo (Ur. l. RS št.61/92). Sodni izvedenec dr. D. Ž. (ki je bil tudi vojaški zdravnik psihiater!) je namreč pojasnil, kako bi moral strokovno potekati pregled takšnega nabornika, kot je bil J. P.. Tudi priča L., ki jebil več kot 20 let član naborne komisije pri Ministrstvu za obrambo, je povedal, da k pregledu spada tudi oprava psihološkega testa nabornika. Izvedenec dr. Ž. je tudi ugotovil, da je bilo komisiji znano, da je J. P. prebolel meningitis v mladosti in pljučnico, in prvo bi še posebej zahtevalo opravo psihološkega testa in nato odvisno od rezultata tudi pregled pri psihiatru. Pri tem si drugotožena stranka v pritožbi zmotno razlaga, da bi to moral zahtevati nabornik. Drugotožena stranka je ta, ki opravlja delo s skrbnostjo stroke in odredi potrebne preglede. Nikjer ni zapisano, da bi nabornik moral vedeti, katere preglede mora opraviti, in če tožena stranka opusti preglede, naj bi nabornik zahteval dodatne preglede. Tako smiselno zatrjevani materialnopravni ugovor sokrivde ni podan.Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja in zaslišanja priče L. ter vpogleda v medicinsko dokumentacijo tudi ugotovilo, da bi tudi brez opravljenega psihološkega testa J. P. zaradi prebolelega meningitisa v mladosti, diagnoze debelosti in visokegakrvnega pritiska, lahko presegel kategorijo A3 oziroma bi bil zavojsko nesposoben v celoti. Izvedenec je ugotovil, da že po teži bi bil na meji nesposobnosti, upoštevaje pa še dodatne faktorje, pa bi presegel kategorijo A3 in prišel v kategorijo za vojsko nesposobnih. Če bi pa opravili še psihološke teste, kar bi moral opraviti vsak nabornik, še zlasti pa, če je bil zdravljen proti meningitisu, pa bi bil v tem primeru lahko napoten še k psihiatru. Sodišče prve stopnjeje tudi ugotovilo, da je po šestih dneh služenja vojaškega roka J.prišel v takšno stanje, da so ga poslali na psihiatrijo. To pomeni,da je v tem času prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja,ki je bilo najprej diagnosticirano za razpoloženjsko motnjo (na nujni medicinski pomoči), nato pa v psihiatrični bolnici diagnosticirano kot depresivno stanje. Drugotožena stranka ob takšnem dejanskem stanju, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, meni, da je bila odločitev naborne komisije pravilna, in če bi J. menil, da ni pravilna, bi moral zahtevati napotitev na ustrezne preglede k specialistom oziroma se pritožiti v zakonitem roku, o čemer je bil poučen v pravnem pouku o pravnem sredstvu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem delu za novote, ki so v pritožbenem postopku nedopustne, saj tožena stranka nepojasni, zakaj teh novot v zvezi z pravnim poukom in pritoževanje mnabornika ni mogla podati prej (337. člen ZPP). Materialnopravno zmotno pa je stališče drugotožene stranke, da drugotožena stranka ne odgovarja za nestrokovno delo oziroma pomanjkljivo opravljen pregled naborne komisije in da mora nabornik vedeti, kaj vse mora pregledati zdravnik, ki opravi pregled. V opustitvi pravilnega pregleda in vposledično zmotnem sklepu naborne komisije, da je nabornik delno sposoben za služenje vojaškega roka, je podana protipravnost, ki se očita delavcem drugotožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi tudi ob pomanjkljivo opravljenem pregledu naborna komisija morala ugotoviti, da je nabornik za vojsko nasposoben. Ker pa še ni bil psihološko testiran, se tožena stranka ne more sklicevati na to, da je bil v psihičnem pomenu nabornik sposoben za opravljanje vojaške službe. Če J. P. ne bi nastopil služenja vojaškega roka, ne bi prišlo do akutnih psihičnih težav, zaradi česar je bil napoten na psihiatrijo in nato naprej na klinični center, kjer so opustili ustrezni nadzor nad takšnim pacientom. V protipravnem ravnanju oziroma nestrokovno opravljenem pregledu naborne komisije je podana protipravnost in zato krivdna odgovornost prvo tožene stranke. V pritožbi prvotožena stranka smiselno trdi, daje bilo opravljenje vojaškega roka takšno, da je upoštevalo tudi posebnost vojaka, ki je bil po ugotovitvah naborne komisije le delno sposoben za služenje vojaškega roka. V zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca psihiatra dr. Ž. pojasnilo, da je bilo očitno prilagajanje na vojaško življenje za J. težje in je prišlo do izbruha takšnih težav, da so ga odpeljali na nujno medicinsko pomoč. Izvdenec dr. Ž. je ugotovil, da se J. P. sicer pred naborom oziroma služenjem vojaškega roka ni zdravil, da samomora ne bi naredil, če nebi šel v vojsko, lahko pa bi samomor naredil zaradi kakšne hude stiske, ki bi se lahko zgodila v življenju pozneje (smrt bližnjega, razveza, izguba staršev, kar pa ni bilo v kritičnem obdobju). Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem prvotožene stranke in nastalo posledico. Res pa je, da je k nastali posledici pripomoglo tudi ravnanje drugotožene stranke, saj v tem primeru lahko govorimo o alternativni vzročnosti medseboj neodvisno delujočih povzročiteljev iste škode (3. odstavek 206. člena ZOR, enako 3. odstavek 186. členaObligacijskega zakonika, uporaba ZOR na podlagi 1060. člena OZ, prim. tudi Polajnar - Pavčnik A., Vzročnost kot pravnorelevantni pojem, ZZR, LIII letnik, str. 179 in nasl.).

O pritožbi drugotožene stranke: Drugotožena stranka očita sodbi sodišča prve stopnje, da ni pojasnila, v čem je odgovornost drugotožene stranke. Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, da je bil med drugim J. P. na oddelku odrejen nadzor na dve uri, vendar ker je bil podan sum akutnega vnetja slepiča. J. je prejel infuzijo ter balargin. Pri tem pa drugotožena stranka prezre, da je medicinska sestra N. K. izpovedala (list. št. 49), da je ob nastopu službe potem, ko je dala pacientom toplomer in odšla, slišala vpitje in se vrnila ter videla J. na tleh in glavno okno odprto (pred tem je bilo okno zaprto). Njeno izpovedboje sodišče preverilo tudi s prečitanjem uradnega zaznamka policistov, ki so povzeli izpovedbo priče M., ki je bil takrat pacient skupaj z J. v isti sobi.Pritožba sicer meni, da se sodišče preveč opre na izpovedbo priče M., sopacienta, vendar je bilo njegovo zaslišanje nemogoče, ker je ta pacient umrl in ni mogel pričati. Pač pa je priča N. K. povedala, da je pacient imel pred tem infuzijo, da je infuzijo potrgal in da ga je našla ob odprtem oknu. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je bilo negovalno osebje seznanjeno z diagnozo "depresija" J. P.. Pritožba trdi, da so bili vsi seznanjeni. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je nadzorni zdravnik (priča dr. Ž.) izpovedal, da ni bil opozorjen na to, da je J. P. ponoči že vstajal, potrgal infuzijo in odpiral okno. Priča tudi ni vedela povedati, ali so imele medicinske sestre navodilo, da J. P. pogosteje opazujejo. Pritožba nadalje trdi, da depresivna stanja pacientov nikoli niso bila napisana na temperaturnih listih. Vendarje medicinska sestra, priča K., izpovedala, da je bilo običajnona pisano depresivno stanje na temperaturnem listu in da so v teh primerih bili večkrat pri pacientu. Povedala je, da bi to moralo pisati poleg diagnoze na temperaturnem listu. Povedala je tudi, da so depresivne bolnike gledali še bolj pogosto in da so jih tudi privezali na posteljo, če so bili nemirni in je to predpisal zdravnik. Izvedenec dr. J. pa je pojasnil, da je bil J. P. pravilno premeščen na oddelek drugotožene stranke, vendar da se bolniki z depresivnim stanjem opazujejo na uro do dve uri. J. P. je na oddelek sprejel zdravnik dr. H., ki je v popisni list bolezni zapisal, da gre pri pacientu za sum na akutno vnetje slepiča in depresivno stanje. Ni dvoma, da na temperaturnem listu diagnoza depresija ni bila zapisana. Drugotožena stranka v pritožbi opozarja, da se pacienta res ne zdravi samo na podlagi diagnoze, ki je podana na temperaturnem listu. Vendar je sodišče prve stopnje izpovedbe prič ocenjevalo skozi zatrjevanadejstva, da nadzor J. P. ni potekal pravilno zato, ker osebje, zlasti medicinske sestre, niso bile seznanjene z njegovo diagnozo. Tudi zdravnik in višja medicinska sestra nista bila opozorjena s strani nočne sestre, da je J. snel infuzijo, odprl okno in da ga je sestra spravila nazaj v posteljo. Medicinska sestra tudi ni obvestila predpostavljenih o teh dogajanjih in zato je sodišče pravilno zaključilo, da je drugotožena stranka zato opustila nadaljnje ravnanje, ki bi bilo glede na takšen potek pravilno. Pritožba očita, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kakšno bi moralo biti to zdravljenje oziroma nadzor. Pri tem spregleda, da je sodišče prve stopnje povzelo izpovedbe priče medicinske sestre K., ki je povedala, da če vedo za depresivno stanje, ki je napisano na temperaturnem listu, večkrat obiskujejo takšnega pacienta in če je nemiren, ga tudi vežejo na posteljo, kar pa predpiše zdravnik. V konkretnem primeru pazdravnik o "nemirnem bolniku, ki si je iztrgal infuzijske igle, odprl veliko okno in bil vrnjen nazaj v posteljo", ni bil opozorjen. Medicinske sestre niso vedele, da je depresiven. Vse skupaj pa je imelo za posledico, da so opustili ravnanje, kot je običajno v teh primerih, to je bolj pogost nadzor oziroma vezavo pacienta na posteljo. Zato je tudi sklep sodišča prve stopnje o tem, da je podana vzročna zveza med opustitvijo drugotožene stranke (neoznačitve depresivnega stanja na temperaturni list, neobveščenost negovalnega osebja o depresiji) in posledično aktivno preprečevanje nevarnosti samomora (večji nadzor in vezanost na posteljo) imelo za posledico, da drugi toženi stranki ni uspelo preprečiti samomora J. P., pa bi ob pravilnem ravnanju lahko. Res pa je, da je šlo za delovanje dveh neodvisnih povzročiteljev drug od drugega in ni mogoče ugotoviti točnih deležev pri povzročeni škodi, vendar na podlagi 3. odstavka206. člena ZOR takšna povzročitelja odgovarjata solidarno. Dejanje vsakega izmed njih je v vzročni zvezi z nastalo posledico, vendar deležev na nastali posledici ni mogoče določiti.

Pritožbi je še treba odgovoriti na navedbe, da drugotožena stranka nimogla vedeti, da bo J. P. storil samomor (navedbe v zvezi s poročili dr. S. G., navedbe v zvezi z nadzorom na vsaki dve uri). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da če J. P. ne bi že pred izvršitvijo samomora trgal infuzijskih vezi in odpiral glavnega okna (ob tem pa je imel diagnozo depresije) bi lahko vzdržala teza drugotožene stranke, da je šlo za tako nepričakovan dogodek, ki ga drugotožena stranka ni mogla preprečiti. Tako pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi ob izvajanju skrbnega obveščanja negovalnega osebja, ki bi nato moralo obvestiti zdravnika o nemirnem pacientu in nenavadnem obnašanju, lahko tako reagiralo, da bi preprečilo samomor. Treba pa je pritegniti pritožbi, da tožeči stranki ni uspelo dokazati prvotne teze, da naj bi prišlo do reakcije pacienta na napačno injekcijo oziroma učinek zdravila. Pritožba ima tudi prav v delu, ko trdi, daje sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil J. P. pravilno zdravljen glede medikamentoznega zdravljenja (trditev v zvezi z antidepresivi). Vendar se drugotoženi stranki očitajo drugačne napake. Sodišče je na podlagi ugotovitev o tem, kako poteka nadzor depresivnih pacientov, ki kažejo nemir in trgajo igle ter odpirajo glavno okno, zadosti ugotovilo, kaj je ravnala drugotožena stranka narobe. Tudi opustitev v tistem času običajnega načina zapisovanja diagnoze na temperaturnem listu, je po ugotovitvah sodišča prve stopnje pripomogla k temu, da so tako zdravnik dr. Ž. kot medicinske sestre bile premalo pozorne na pacientovo duševno stanje in obveščenost med njimi ni bila pravilna. Pri tem ni pomembno, da sedaj temperaturni list oziroma diagnoza ni pri pacientu. V kritičnem času so te diagnoze na temperaturnih listih bile. Gre pa za to, da morajo biti tako zdravniki kot negovalno osebje seznanjeni z diagnozo in morajo prilagoditi zdravljenje ter nadzor tem diagnozam. Odločilno pa je, da je J. P. že kazal znake zmedenosti in da zdravnik in dnevna medicinska sestra o tem niso bili obveščeni. Toženi stranki pa ni uspelo dokazati, da če bi bili vsiobveščeni in naredili vse potrebno, do samomora ne bi prišlo.

O višini odškodnine: Višino prisojene odškodnine izpodbija zlasti drugotožena stranka. Meni, da je odškodnina previsoka, zlasti za sestro in brata pokojnega J. P.. Pri tem meni, da je sodišče zmotno uporabilo določbo 210. člena ZOR. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da problematiko denarne odškodnine zaradi smrti bližnjega ureja določba 200. člena ZOR, krog oseb, ki imajo aktivno legitimacijo za tovrstno odškodnino pa 201. člen ZOR. Tožniki so starši pokojnega in brat in sestra. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so vsi družinski člani živeli tedaj skupaj na kmetiji, da so se dobro razumeli. J. je bil najstarejši sin, nameraval je prevzeti kmetijo. Sodišče je na podlagi zaslišanja tožnikov ugotovilo, da so živeli v družinski skupnosti, navezani drug na drugega in da jih je smrt bližnjega močno prizadela.Starša sta še izpovedala, da jima je J. tudi pomagal pri delu na kmetiji, brat in sestra pa, da jima je pomagal pri učenju raznih veščin kot najstarejši otrok in da ga tudi zato pogrešajo. Sodišče je staršema prisodilo 2.000.000,00 SIT odškodnine za vsakega, bratu in sestri pa 1.500.000,00 SIT, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je opravilo primerjavo prisojenih odškodnin zaradi smrti bližnjega (primeri objavljeni v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001, stran 692 in naslednji) in ugotovilo, da je prisojena odškodnina v konkretnem primeru med najnižjimi, saj so v podobnih primerih odškodnine celo višje. V konkretnem primeru lahko upoštevamo tudi čas čakanja na odškodnino (tožba vložena 1.3.1995). Sodišče je dovolj obrazložilo duševne bolečine bližnjih zaradi smrti, toženi stranki pa ni uspelo dokazati, da navedbe tožnikov ne bi držale. Toženi stranki ne izpodbijata odškodnine iz naslova materialne škode, zato v tem delu ni treba pritožbama posebej odgovarjati.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri temni zagrešilo nobene kršitve določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbi zavrniti kot neutemeljeni in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.Toženi stranki s pritožbama nista uspeli, tožeča stranka pa z navedbami v odgovoru ni posebej pripomogla k rešitvi pritožbe. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).