Jedro

Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je načelo specialnosti institut, ki se veže na kaznivo dejanje (pravno kvalifikacijo in opis – zlasti historični dogodek), ne pa na vrsto postopka (sojenje ali izvršitev kazni), zaradi katerega je bila predaja dovoljena. V obravnavani zadevi je pomembno, da je bil obtoženi predan tudi za obravnavano kaznivo dejanje (poleg kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ). Okoliščina, da je bil predan postopku zaradi izvršitve zaporne kazni ne pomeni, da je v primeru razveljavitve pravnomočne sodbe kršeno načelo specialnosti, če je ponovno sojen za isto kaznivo dejanje, na kar kaže tudi sklepanje po nasprotnem razlogovanju, ko v primeru, da je bila oseba predana za določeno kaznivo dejanje v posamezni fazi kazenskega postopka (npr. v preiskavi), predaja velja tudi za fazo sojenja po obtožnici ter za fazo izvršitve kazni. V primeru razveljavitve sodbe zaradi vložene zahteve za varstvo zakonitosti pomeni postopek po razveljavitvi (četudi pred sodiščem prve stopnje) postopek, ki je namenjen sanaciji postopkovnih kršitev (prvi odstavek 426. člena ZKP), ta postopek pa v nobenem primeru ne more privesti do odločitve, ki bi bila v škodo obdolženca. Postopek nove razsoje je zato lahko izključno v njegovo korist (tako 11. točka prej navedene odločbe Ustavnega sodišča RS). Pritožniki torej nimajo prav, da je v obravnavani zadevi zastaranje nastopilo 20.12.2016, saj dveletni rok po razveljaviti sodbe nastopi 20.3.2017, obravnavana zadeva pa je postala pravnomočna z razglasitvijo predmetne sodbe pritožbenega sodišča z dne 23.2.2017 (prvi odstavek 129. člena ZKP).

Izrek

Pritožbe se kot neutemeljene zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi R.Č. in obtoženi S.P. sta dolžna plačati sodno takso za pritožbo, vsak v znesku 900,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega R.Č., M.M. in S.P. spoznalo za krive, da so storili: obtoženi R.Č. kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril po drugem odstavku 247. člena KZ, obtoženi M.M. kaznivo dejanje nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 248. člena KZ ter obtoženi S.P. kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivem dejanju nedovoljenega sprejemanja daril po drugem odstavku 247. člena KZ, v zvezi s členom 26. KZ in kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 248. člena KZ v zvezi s 26. členom KZ. Obtoženemu R.Č. je, na podlagi drugega odstavka 247. člena KZ, določilo kazen eno leto in pet mesecev zapora ter je na podlagi 48. člena KZ, ob upoštevanju kazni zapora, izrečene s pravnomočnim delom sodbe sodišča prve stopnje, opr. št. I K 29407/2010, z dne 10.1.2013, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. IV Kp 29407/2010, z dne 7.11.2013 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 29407/2010, z dne 20.3.2015, s katero mu je bila izrečena kazen štiri leta in šest mesecev zapora, izreklo enotno kazen pet let in devet mesecev zapora. Na podlagi 48. člena in prvega odstavka 49. člena KZ je obtoženemu R.Č. v izrečeno enotno kazen zapora vštelo odvzem prostosti in del kazni, ki jo je že prestal. V preostalem delu sodišče prve stopnje ni poseglo v že pravnomočni del sodbe opr. št. I K 29407/2010. Obtoženemu M.M. je na podlagi tretjega odstavka 248. člena KZ odpustilo kazen. Obtoženemu S.P. je za kaznivo dejanje opisano pod točko I-C/1, na podlagi drugega odstavka 247. člena KZ v zvezi s 26. členom KZ, določilo kazen enot leto in pet mesecev zapora, za kaznivo dejanje opisano pod točko I-C/2, na podlagi drugega odstavka 248. člena KZ, v zvezi s 26. členom KZ določilo kazen eno leto zapora. Na podlagi 48. člena KZ je obtožencu, ob upoštevanju kazni zapora, izrečene s sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. I K 27115/2010, z dne 30.9.2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Kp 27115/2010, z dne 17.2.2011, ki je postala pravnomočna 11.3.2011, s katero mu je bila izrečena enotna kazen štiri leta zapora, izreklo enotno kazen šest let zapora. Na podlagi 48. člena in prvega odstavka 49. člena KZ je obtoženemu S.P. v izrečeno enotno kazen vštelo čas, prestan v priporu v zadevi sodišča prve stopnje opr. št. I K 27115/2010 in prestano kazen v zadevah tega sodišča, opr. št. I K 27115/2010 in I K 29407/2010. V preostalem s predmetno sodbo ni poseglo v pravnomočno sodbo v zadevi sodišča prve stopnje opr. št. I K 27115/2010. Na podlagi 95. in 96. člena KZ je obtoženima R.Č. in S.P. odvzelo premoženjsko korist tako, da je odločilo, da je obtoženi R.Č. dolžan plačati znesek 86.000,00 EUR, obtoženi S.P. pa je dolžan plačati 245.000,00 EUR. Na podlagi prvega v zvezi s tretjim odstavkom 95. člena ZKP je odločilo, da so obtoženci dolžni nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter sodne takse in sicer: obtoženi R.Č. in obtoženi S.P. vsak 600,00 EUR, obtoženi M.M. 50,00 EUR.

2. Proti taki sodbi so vložili pritožbe obtoženi R.Č., njegov zagovornik, obtoženi S.P. in njegovi zagovorniki. Obtoženi R.Č. navaja, da sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po ZKP, uveljavlja tudi kršitev 29. člena Ustave Republike Slovenije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe oziroma sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zagovornik obtoženega R.Č. tudi navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe zaradi pomanjkanja dokazov, oziroma da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo razveljavi v celoti ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje pred spremenjeni senat. Obtoženi S.P. navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenskih sankcijah ter o odvzemu premoženjske koristi ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter ga oprosti obtožbe. Zagovorniki obtoženega S.P. tudi uveljavljajo enake pritožbene razloge kot sam obtoženec ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da postopek vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje pred spremenjeni senat. 3. Pritožbe niso utemeljene.

4. Obtoženi S.P. in njegovi zagovorniki so dne 31.1.2017 zahtevali izločitev višjih sodnikov A.A., M.T. in F.D., o čemer je odločila predsednica Višjega sodišča v Kopru, ki je zahtevi zavrnila s sklepom opr. št. Su 55/2017-3 z dne 6.2.2017. Smiselno je bil uveljavljen izločitveni razlog iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP z obrazložitvijo, da je višje sodišče v sestavi sodnikov A.A., M.T. in F.D., v predhodnem postopku poseglo v pravno opredelitev kaznivih dejanj, vendar je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ko je odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti, ocenilo, da je prišlo do neskladnosti v izreku in obrazložitvi, zato je bila zadeva glede sedaj obravnavanih kaznivih dejanj razveljavljen in vrnjena v ponovno sojenje sodišču prve stopnje pred spremenjeni senat. Predsednica senata je zahtevi za izločitev zavrnila z obrazložitvijo, da s strani Vrhovnega sodišča RS ugotovljene pomanjkljivosti v prejšnjem postopku ne predstavljajo razloga, zaradi katerega bi se lahko zahtevala izločitev sodnika v smislu 6. točke prvega odstavka 230. člena ZKP. Tudi okoliščina, da je Vrhovno sodišče RS zahtevi vložnikov za varstvo zakonitosti ugodilo ter izpodbijano sodbo v obravnavanem delu razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjenim senatom, sama po sebi ne vzbuja dvoma o nepristranskosti sodnikov.

Splošna ocena pritožbenih navedb in preizkus po uradni dolžnosti:

5. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje (tudi) v ponovljenem postopku, na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, ki je skladna z 18. in 2. odstavkom 355. člena ZKP, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, to je sklop tistih dejstev in okoliščin, ki so za obravnavana kazniva dejanja po objektivni in subjektivni strani pravno pomembna. Na tej podlagi je, ob pravilni uporabi kazenskega zakona, sprejelo pravilno odločitev, ki jo je v razlogih izpodbijane sodbe izrazilo skladno s 6., 7. in 8. odstavkom 364. člena ZKP tako, da jo je mogoče sprejeti brez pomislekov, saj pri tem ni zagrešilo napak, ki se nanašajo na pravila izkušenj in logičnega sklepanja. Osnovni odgovor pritožbenega sodišča na pritožbene navedbe pritožnikov v tej zvezi je, da sodišče prve stopnje pri dokazni oceni ni upoštevalo le tisto kar iz posameznih točk izpodbijane sodbe ter izvedenih dokazov (iztrgano iz konteksta) izpostavljajo pritožniki, ampak je presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze v medsebojni povezavi. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo v pritožbah zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in Ustave RS, ravno tako ni pokazal nepravilnosti preizkus, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP. Izpodbijana sodba je popolna.

K pritožbi obtoženega R.Č. (in na tem mestu tudi delno k pritožbam obtoženega S.P. in njegovih zagovornikov, kolikor se nanaša na očitek o kršitvi pravice do obrambe):

6. Obtoženi R.Č. navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrglo zahtevo za izločitev predsednice senata, ki jo je vložil njegov zagovornik, poleg tega trdi, da je tudi sam smiselno zahteval izločitev na prvem naroku. Ocenjuje, da je nerazumljiva obrazložitev o „zavlačevanju postopka“, saj je nedolžen in gre za ponovno sojenje, ker je Vrhovno sodišče RS v tem delu sodbo razveljavilo. Izpostavlja, da je bil iz Francije izročen zaradi prestajanja kazni ter pregon ni bil dovoljen za kaznivo dejanje storjeno pred izročitvijo, kar predmetno kaznivo dejanje po njegovi oceni je. Smiselno izpodbija oceno sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni šlo za kršitev načela specialnosti, saj trdi, da je sklicevanje na zadevo Leymann in Pustovarov zgrešeno, saj je bila v prej navedeni zadevi pri odločanju o predaji „sporna vrsta droge“.

7. Sodišče prve stopnje je razloge za zavrženje zahteve za izločitev predsednice senata (in predsednice Okrožnega sodišča v Kopru), ki jo je podal obtoženčev zagovornik obrazložilo v 6. točki izpodbijane sodbe, v kateri se tudi nahajajo razlogi za zaključek, da so bili v obravnavani zadevi v zvezi s predajo obtoženca iz R Francije podani pogoji za pregon oziroma sojenje ter ni bilo kršeno načelo specialnosti. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za razjasnjeno pravno vprašanje, zato je pravilno zavrglo zahtevo za izločitev, ki je imela za podlago trditev, da je bilo kršeno načelo specialnosti, ta kršitev pa naj bi predstavljala okoliščino, ki vzbuja dvom o nepristranskosti. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je načelo specialnosti institut, ki se veže na kaznivo dejanje (pravno kvalifikacijo in opis – zlasti historični dogodek), ne pa na vrsto postopka (sojenje ali izvršitev kazni), zaradi katerega je bila predaja dovoljena. Pravilno je tolmačilo 45. člen ZSKZDČEU-1 kot tudi drugi odstavek 27. člena okvirnega sklepa 2002/584/JHA z dne 13.7.2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami Evropske unije kot tudi sodbo sodišča Evropske unije v zadevi C-388/08 PPU z dne 1.12.2008 (Leyman in Pustovar), ki je podalo razlago 27. člena prej navedenega okvirnega sklepa. Pritožnik nima prav, da je bila v tej zadevi vprašljiva le vrsta droge. V obravnavani zadevi je pomembno, da je bil obtoženi R.Č. predan tudi za obravnavano kaznivo dejanje (poleg kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ). Okoliščina, da je bil predan v postopku zaradi izvršitve zaporne kazni ne pomeni, da je v primeru razveljavitve pravnomočne sodbe kršeno načelo specialnosti, če je ponovno sojen za isto kaznivo dejanje, na kar kaže tudi sklepanje po nasprotnem razlogovanju, ko v primeru, da je oseba predana za določeno kaznivo dejanje v posamezni fazi kazenskega postopka (npr. v preiskavi), predaja velja tudi za fazo sojenja po obtožnici ter za fazo izvršitve kazni. Pritožnik nadalje nima prav, da je tudi sam podal zahtevo za izločitev, saj iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 16.5. 2016 izhaja, da je po odločitvi predsednice senata o zavrženju predloga za izločitev, ki ga je podal njegov zagovornik in po obrazložitvi odločitve le nasprotoval odločitvi.

8. Obtoženi R.Č. nadalje navaja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni povzelo dokaznega postopka in izjav soobtoženega M.M. v ponovljenem sojenju, ampak je povzelo le izjave obtoženega M.M. iz ovadbe, pred kriminalisti PU Koper, preiskovalnim sodnikom iz razveljavljenega postopka. Obtoženec trdi, da teh izjav nikoli ni mogel preizkusiti, ker ga ni bilo zraven, na glavni obravnavi v predhodnem sojenju pa ni hotel odgovarjati na vprašanja. Po njegovi oceni je soobtoženi M.M. v ponovljenem sojenju dejansko osvetlil oziroma opisal dejansko stanje (vpliv kriminalistov, položaj obtoženega R.Č. in obnašanjem v času poslovnega sodelovanja) vendar o tem, kot trdi, v izpodbijani sodbi „skoraj da ni ničesar“.

9. Zgoraj navedene pritožbene trditve niso utemeljene. Čeprav sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni bilo dolžno povzemati dokaznega postopka in zagovorov obtožencev, iz izpodbijane sodbe izhaja, da je to storilo ter je, kar je bistveno, vsestransko preizkusilo zagovor soobtoženega M.M. v medsebojni povezavi z zagovorom obtoženega R.Č. in obtoženega S.P. ter drugimi izvedenimi dokazi, pri tem je navedlo kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov. V 10. točki izpodbijane sodbe je verodostojno povzelo zagovor obtoženega M.M., še posebej je v 18. do 21. točki izpodbijane sodbe podalo oceno zagovora tega obtoženca, ki se nanaša, kot je navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, na „novote, ki jih je v ponovljenem sojenju v predmetni zadevi navajal M.M.“ v zvezi z njegovim sodelovanjem kot tajnim policijskih delavcem oziroma vplivu kriminalistov nanj. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do zagovora obtoženega M.M., ki se nanaša, kot trdi pritožnik, na „položaj in obnašanje obtoženega R.Č. v času poslovnega sodelovanja“, to je storilo v 22., 24., 25., 27., 28. in 62. točki kot tudi v točkah kjer sodišče podaja razloge za zaključek, da je obtoženi M.M. obtoženemu R.Č. izročil posamezne denarne zneske kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe.

10. Glede trditve obtoženega R.Č., obtoženega S.P. in njegovih zagovornikov, da je bila obtožencema v postopku pred sodiščem prve stopnje kršena pravica do obrambe, ker nista mogla preizkusiti izjav soobtoženega M.M., pritožbeno sodišče ugotavlja, da kršitev pravice do obrambe in kršitev pravice do poštenega sojenja ni podana. Enake pritožbene navedbe je pritožbeno sodišče preizkušalo že v sodbi opr. št. IV Kp 29407/2010 z dne 7.11.2013, ki je bila sicer s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 29407/2010 z dne 20.3.2015 delno razveljavljena (v delu, ki se nanaša na sedaj obravnavana kazniva dejanja). Ponovni preizkus v tej smeri ni pokazal drugačnih ugotovitev in ocene. Čeprav se obtoženi M.M. v ponovljenem sojenju ni zagovarjal in ni želel, da bi se brali njegovi prejšnji zagovori, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je njegove prejšnje zagovore prebralo v skladu s prvim odstavkom 325. člena ZKP kot je obrazložilo v 10. točki izpodbijane sodbe. Šlo je za zagovor, ko je obtoženi M.M. s svojimi izjavami obremenil oba soobtoženca. Čeprav je obtoženi M.M. izjavil, da se ne bo zagovarjal, pa je v nadaljevanju postopka navajal okoliščine (novote), ki se nanašajo na njegovo sodelovanje kot tajnega policijskega delavca (ki ga je sodišče prepričljivo zavrnilo predvsem v 21. točki izpodbijane sodbe) ter je tudi v ponovljenem postopku odgovarjal na posamična vprašanja soobtožencev in njunih zagovornikov ter tudi v teku postopka dajal pripombe kot je obrazložilo sodišče prve stopnje in kot izpostavlja tudi obtoženi R.Č. in njegov zagovornik. Glede na navedeno je bilo potrebno oceniti, ali sta imela obtoženi R.Č. in obtoženi S.P. zadostne možnosti izpodbijati izjave soobtoženega M.M. in v zvezi z njimi zasliševati njegovega avtorja v trenutku, ko so bile dane ali pa pozneje. Obtoženec mora imeti v postopku (tako v ponovljenem ali v predhodnem) vsaj enkrat možnost zaslišati obremenilno pričo. V obravnavani zadevi je dejstvo, da se je obtoženi M.M. na glavni obravnavi v predhodnem postopku v svojem zagovoru skliceval na vse predhodne izjave, ki jih je dal zaslišan kot obtoženec in kot priča v zadevi opr. št. I K 27115/2010, poleg tega je podal tudi pisni zagovor. V predhodnem postopku pred razveljavitvijo je predlagal, da se te izpovedbe preberejo. Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi iz predhodnega postopka z dne 5.9.2012 (listovna št. 2668 do 2670 in prepisa posnetka na listovni št. 2685 do 2690), je bil na tem naroku predvajan posnetek njegovega zaslišanja v preiskavi kot obdolženca z dne 10.3.2010, na glavni obravnavi v predhodnem postopku dne 12.9.2012 (listovna št. 2715 in posnetek 2724 do 2726) je bila poslušana njegova izpovedba na glavni obravnavi v zadevi I K 27115/2010, ko je bil zaslišan kot priča, na glavni obravnavi dne 24.9.2012 je bila ta izpovedba tudi prebrana (gre za zaslišanje soobtoženega M.M. kot priče z dne 17.3.2010). Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 24.9.2012 v predhodnem postopku (pred razveljavitvijo) izhaja, da je na vprašanje predsednice senata odgovoril, da bo odgovarjal na vprašanja, razen na vprašanja obtoženega S.P. in njegovih zagovornikov (kar pomeni, da je bil pripravljen odgovarjati na vprašanja obtoženega R.Č. in njegovega zagovornika). Čeprav je zagovornik obtoženega R.Č. na to pripomnil, da ima za obtoženega M.M. pripravljenih „vrsto vprašanj“, teh vprašanj obtoženemu M.M., ki je bil očitno pripravljen nanje odgovoriti, ni postavil, zato ne more iti za kršitev pravice do poštenega sojenja in do kršitve pravice do obrambe, saj je bila obtoženemu R.Č. in obrambi obtoženega R.Č. tedaj (to je v predhodnem postopku) dana možnost zaslišati obtoženega M.M., vendar te pravice nista izkoristila. Res je obtoženi M.M. že v predhodnem postopku na glavni obravnavi izjavil, da ne bo odgovarjal na vprašanja S.P. in njegovega zagovornika, vendar tudi obtoženemu S.P. zaradi tega ni bila kršena pravica do zaslišanja obremenilne priče (soobdolženca), saj je iz izpovedb obtoženega M.M. (kot obdolženca in kot priče), ki so bile poslušane na glavni obravnavi v obravnavani zadevi v predhodnem postopku pred razveljavitvijo razvidno, da je obtoženi S.P. in njegova obramba imela možnost zasliševati obtoženega M.M. in sta to možnost tudi izkoristila, saj je iz zapisnikov o zaslišanju M.M. razvidno, da je bil obtoženi S.P. in njegova obramba v tej zvezi zelo aktivna. Tudi sicer je iz nadaljnjih zapisnikov o glavni obravnavi v obravnavani zadevi v postopku pred razveljavitvijo razvidno, da je bila pravica do zaslišanja obtoženega M.M. dejansko izvedena preko dajanja pripomb na glavni obravnavi ob izvajanju dokazov, tako, da je po izvedbi posameznega dokaza, dal pripombe obtoženi M.M., nanje je odgovoril obtoženi S.P. oziroma obratno, najprej je dal pripombe obtoženi S.P. in sledil je odgovoril obtoženega M.M.. S podajanjem pripomb je dejansko posredno bilo opravljeno zaslišanje obtoženega M.M. s strani obtoženega S.P.. Enako velja glede obtoženega R.Č. oziroma njegove obrambe. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 14.9.2012 (v predhodnem postopku pred razveljavitvijo) je tudi razvidno, da je po predočenju predhodnih izpovedb obtoženega M.M. in potem, ko je takratna predsednica senata po tem, ko je okrožna državna tožilka končala s postavljanjem vprašanj obtožencu, vprašala, če ima obramba še kakšna vprašanja, pa vprašanj ni bilo. Veliko pripomb je obtoženi S.P. imel na odgovore, ki jih je obtoženi M.M. dal na vprašanja predsednice senata. Do izmenjave pripomb (med obtoženim M.M. in obtoženim S.P.) je prišlo predvsem na glavni obravnavi v predhodnem postopku dne 19.12.2013, kot potrjujejo podatki iz spisa. Kot že rečeno, obtoženi R.Č. in njegova obramba obtoženemu M.M. vprašanj nista postavljala, iz pripomb, ki jih je obtoženi M.M. podal tekom glavne obravnave, ki so dejansko predstavljali njegov zagovor, pa celo izhaja, da se je iz tako imenovane obremenilne priče spremenil v razbremenilno pričo za obtoženega R.Č. (izjava obtoženega M.M. da s soobtoženim R.Č. „ni imel nič“, in podobno). Podobno je obtoženi M.M. ravnal tudi v ponovljenem postopku, ko je dejansko dopolnjeval svoj zagovor z novotami, o katerih se je sodišče prve stopnje prepričljivo opredelilo kot že zgoraj povedano, poleg tega je tudi v ponovljenem postopku „sodeloval“ na glavni obravnavi s tem, ko je dajal posamične pripombe na izvedene dokaze ter je tudi odgovarjal na posamična vprašanja soobtoženih in obrambe. Pritožbeno sodišče zato tudi v ponovljenem postopku ni prišlo do drugačnih zaključkov kot jih je navedlo že v zgoraj navedeni sodbi, zato jih je povzelo. Ponavlja, da glede na zgoraj obrazloženo in z vidika izhodišč poštenega sojenja tako kot izhaja iz odločb EKČP in sodb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (med drugim tudi v sodbi I Ips 54114/2014 z dne 24.11.2016, sodbi I Ips 35269/2010 z dne 1.9.2016 ter drugih) v obravnavni zadevi ni mogoče trditi, da postopek ni bil izveden pošteno in da obtoženemu R.Č. in obtoženemu S.P. ni bila dana možnost, da izvajata svojo pravico do obrambe oziroma, da je bilo ravnano v nasprotju z določbo d. točke tretjega odstavka 6. člena EKČP, pa tudi sicer nemogoča obveznost ne more zavezovati (pravica do molka). Nenazadnje pritožbeno sodišče ocenjuje, da izpovedba soobtoženega M.M. ni bila edini dokaz. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje poleg tega, da je temeljito analiziralo izpovedbe obtoženega M.M., presojalo verodostojnosti posamičnih izjav oziroma izpovedb tudi z izvedbo drugih dokazov, ki so izpovedbo, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo kot verodostojno, v ključnih delih potrjevali, kot je podrobno obrazloženo v izpodbijani sodbi.

11. Obtoženi R.Č. trdi, da mu je bila kršena pravica do obrambe s tem, ko sodišče prve stopnje ni ugodilo dokaznemu predlogu za zaslišanje prič M.D. in V.O., ki bi pojasnila elektronsko pošto iz spisa, odnose z M.M., M.P. z obtoženim R.Č. kot predsednikom uprave, predvsem pa dejstva, zakaj so M.M. iskali, zakaj ga niso dobili ter zakaj je bil obtoženi R.Č. tisti, ki bi najlaže vzpostavil stike z M.M. 12. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje z zavrnitvijo teh dokaznih predlogov ni kršilo pravice obtoženca do obrambe in tudi ni kršilo 29. člen Ustave Republike Slovenije ter zagrešilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Sodišče zavrne dokazne predloga, če ti niso pravno relevantni, če so očitno neprimerni, če gre za dokaze, s katerimi bi se ugotavljala splošno znana dejstva, če stranka ni izkazala zadostne stopnje verjetnosti v obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza ali če ni obrazložila svojega dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje v skladu z načelom proste presoje (prvi odstavek 18. člena ZKP) pri ugotavljanju dejanskega stanja ni vezano na nobena posamezna formalna dokazna pravila in ni z njimi omejeno. To sicer še ne pomeni, da ima pravico zavrniti vse dokazne predloge. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive razloge za zavrnitev dokaznih predlogov (13. točka izpodbijane sodbe). Te razloge pritožbeno sodišče sprejema in ocenjuje, da obtoženi R.Č. nima prav, da je v tem delu sodba „tendenciozna in da sklepanje teži v njegovo škodo“.

13. Obtoženi R.Č. trdi, da je bila bistvena kršitev določb kazenskega postopka storjena tudi zato, ker je zapisnik o glavni obravnavi z dne 21.11.2016 (očitno misleč zapis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 21.11.2016) prejel šele s sodbo dne 19.12.2016. Trdi nadalje, da v zapisniku ni navedeno, da je bila obtožnica modificirana tudi v letu 2016, ampak se v zapisniku nahaja le modifikacija iz leta 2012. 14. Šesti odstavek 314. člena ZKP določa, da se strankam omogoči predvajanje in pridobitev kopije posnetka iz informacijskega sistema sodišča takoj, ko je to tehnično izvedljivo. Posnetki glavnih obravnav se v celoti ali deloma prepišejo na utemeljeno zahtevo strank ali če sodnik sam tako odredi. V obravnavani zadevi gre za posnetek naroka glavne obravnave z dne 21.11.2016, glede katerega pritožnik ne trdi, da je zahteval prepis, niti ne pove, kako je okoliščina, da je prepis prejel ob prejemu izpodbijane sodbe, vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Res je, da je v uvodu zapisnika o nadaljevanju glavne obravnave z dne 21.11.2016 navedeno, da gre za zadevo po obtožbi modificirani z dne 22.5.2012, čeprav je bila v letu 2016 modificirana tudi 10.10.2016 in 17.10.2016, vendar je to očitna pomota, ki na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivala, tega pritožnik niti ne zatrjuje.

15. Ko obtoženi R.Č. izpodbija dejansko stanje obravnavane zadeve trdi, da so vse predpogodbe, pogodbe ter ostale dokumente pripravile in parafirale strokovne službe, da je račune izvirajoče iz pravnih poslov „O. g.“ likvidiral vodja pravne službe M.B.. Pritožbeno sodišče odgovarja, da navedeno za obravnavano zadevo ni relevantno, pritožnik niti ne pove zakaj bi to imelo relevanten vpliv za obravnavano kaznivo dejanje. Nadalje obtoženi R.Č. trdi, da očitki iz obtožnice niso dokazani, ker ni dokazano, da ga je S.P. napeljeval, da je karkoli zahteval in prejel, da je očitno, da vnaprejšnjega dogovora ni bilo. Pritožbeno sodišče odgovarja, da so to le trditve, ki nimajo podlage v izvedenih dokazih in zaključkih sodišča prve stopnje, ki so prepričljivo razčlenjeni v izpodbijani sodbi. Pritožnik nadalje trdi, da je opis dogajanja v 27. točki izpodbijane sodbe nevzdržen. Pritožbeno sodišče drugače od pritožnika ocenjuje, da je sodišče v tej točki podalo prepričljive razloge, ki temeljijo na izvedenih dokazih, med drugim tudi na podlagi izpovedbe priče M.K. in M.B.. Pritožnik trdi, da so v točkah 36 do 38, 45 in 50 opisana oziroma navedena zmotna sklepanja o družinskih financah in namenih ter odločitvah o sedanjosti in bodočnosti družine R.Č.. Pritožbeno sodišče odgovarja, da so te trditve neutemeljene in ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v teh točkah pravilno presodilo zagovor obtoženega R.Č. in izpovedbo priče K.Č. v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi ter je v 39. točki zanesljivo zaključilo, da obtoženi R.Č. na račun pri H. Banki ni polagal ženinih prihrankov, da v času R.Č. odprtega računa pri H. banki in v času pologov njegova žena takih prihrankov ni imela (38. točka izpodbijane sodbe), v 45. točki je pravilno ocenilo izpovedb K.Č. glede denarja iz naslova prodanega stanovanja. Zanesljivo je ovrglo njeno izpovedbo, da je stanovanje v A. prodala, prejela kupnino v gotovini, ki jo je položila na svoj tekoči račun. K temu kar je navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni kaj dodati.

K pritožbi zagovornika obtoženega R.Č.:

16. Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo več hudih kršitev, glede pravne kvalifikacije in opisa kaznivega dejanja, izrek sodbe je v nasprotju z listinskim dokazom v spisu, zapisnikom o glavnih obravnav in zvočnim snemanjem le teh ter zagovoru in samim razlogom izpodbijane sodbe. Ko pritožnik v nadaljevanju konkretizira te očitke, je glede opisa obravnavanega kaznivega dejanja razvidno, da izhaja iz obtožnice pred njeno modifikacijo, saj obtožnica obtožencu ne očita, da bi zahteval ali sprejel nedovoljeno nagrado kot protiuslugo zaradi pridobitve „ali ohranitve posla“ kot trdi pritožnik, nadalje ni jasno v čem je nasprotje, ko je v opisu obravnavanega kaznivega dejanja na strani 4 izpodbijane sodbe zapisano, kot navaja pritožnik „pogodba o zaposlitvi, ki mu je prepovedovala izkoriščanje poslovnih priložnosti v zvezi s poslovanjem družbe zase ...“. Pritožbene navedbe so tudi nejasne v delu kjer pritožnik navaja, da „sodišče samo ugotavlja, da je s samim poslom bilo vse v redu, da je P. d.o.o. že imel sklenjene predpogodbe s tedanjimi lastniki in ničesar ne reče, da bi bilo karkoli narobe z izplačilom provizije, torej pravni posel ocenjuje kot pravilen in zakonit“. Na take pritožbene navedbe ni mogoče odgovoriti.

17. Pritožnik v nadaljevanju povzema dele izjav oziroma navedb obtoženega M.M. (dne 16.5.2016, 23.5.2016, 16.5.2016, 6.10.2016, 27.10.2016, 12.9.2016) ter sodišču prve stopnje smiselno očita, da je sodba pomanjkljiva, ker teh izjav ne povzema in niso bila upoštevana, čeprav naj bi bila v korist obtoženemu R.Č.. Pritožbeno sodišče odgovarja, da sodišče prve stopnje ni dolžno dobesedno povzemati vsega kar stranke v postopku izjavijo, mora pa oceniti verodostojnost relevantnih izpovedb (zagovorov), kar je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje tudi storilo. Glede novot, ki jih je v ponovljenem sojenju v obravnavani zadevi navajal M.M., je to storilo v 18. do 21. točki izpodbijane sodbe.

18. Pritožnik trdi, da prav navedbe M.M. govorijo o tem, da dejansko R.Č. ni zahteval nikoli od njega karkoli in tudi ne prejel, da si je dejansko zgodbo izmislila policija (D.) in da je o tem precej vedelo tožilstvo, da so M.M. izsiljevali, ustrahovali in si izmislili zgodbo, celo SMS so pošiljali z njegovega telefona. Kot že zgoraj navedeno pritožnik nima prav, da sodišče prve stopnje ni ocenjevalo zagovora obtoženega M.M. v delu, ki se nanaša na očitke naslovljene na obtoženega R.Č., saj je v potankosti v točkah od 18 do 27 analiziralo njegov zagovor in izvedene dokaze ter je v 28. točki iz ugotovljenih dejstev sprejelo pravilen zaključek, da je obtoženi M.M. še pred sklenitvijo pogodb vedel in na to pristal, da bo za S.P. posredovanje in R.Č. sodelovanje pri tem, da bo P. d.o.o. opravljal posredniške posle za nakup nepremičnine O. g., moral plačati protiuslugo za sklenitev posla obema. In jasno je, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje v isti točki, da je bilo tudi to dogovorjeno med S.P. in R.Č. še pred sklenitvijo obeh pogodb s P. d.o.o., glede na to, da je bila prva pogodba sklenjena kar na dan seje nadzornega sveta in je bila takrat dogovorjeno provizija, za katero je R.Č. naročil pripravo pogodbe M.B.. Iz navedenega in glede na obseg posla pa je M.M. upravičeno štel, da bo osebi, ki jo je štel za zaslužni, s prejeto provizijo lahko tudi „primerno“ plačal, kot je prepričljivo zaključilo sodišče prve stopnje. Nadalje je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je obtoženi M.M. obtoženemu R.Č. tudi izročil zneska navedena v izreku sodbe ter je to v 30. do 39. točki ter v 42. do 48. točki tako prepričljivo obrazložilo, da ni kaj dodati. V 46. točki izpodbijane sodbe je tudi prepričljivo ocenilo izpovedbo priče I.K.; o tem je podalo podrobne razloge, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je le „floskularno zavrnilo njegovo izpovedbo“.

19. Kot je bilo že zgoraj navedeno je sodišče prve stopnje tudi ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazne predloge, da se zasliši V.O. in D.M., to je obrazložilo v 13. točki izpodbijane sodbe, pritožnik z izpostavljanjem le dela zapisanega v tej točki ne more izpodbiti pravilnosti odločitve, razlogi tudi nimajo narave „insinuacij“ kot trdi pritožnik. Izpostavljanje izpovedbe M.B. v tem delu, da je parafiral pogodbe o posredovanju in da je 4 % provizija zakonsko dovoljena meja, za obravnavano zadevo ni relevantno. Na pritožbeno trditev, da sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh dokaznih predlogov, pritožbeno sodišče ne more odgovoriti, ker ni konkretizirana.

K pritožbi zagovornikov obtoženega S.P.:

20. Zagovorniki obtoženega S.P. trdijo, da je kazenski pregon za kaznivi dejanji, ki se očitata obtoženemu S.P., zastaral. Navajajo, da sta kaznivi dejanji bili storjeni v času veljavnosti starega Kazenskega zakonika (KZ), novi Kazenski zakonik (KZ-1) za obtoženega ni milejši, kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožniki navajajo, da sta bili kaznivi dejanji dokončani najkasneje 20.12.2016, zato je glede na šesti odstavek 112. člena KZ, v zvezi s 4. alinejo prvega odstavka 11. člena KZ, zastaranje nastopilo 20.12.2016. 21. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljena kršitev kazenskega zakona iz 3. točke prvega odstavka 372. člena ZKP ni podana. V obravnavani zadevi gre za postopek, ko je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo opr. št. I Ips 29407/2010 z dne 20.3.2015 delno razveljavilo pravnomočno sodbo. S pravnomočnostjo sodbe preneha teči zastaranje kazenskega pregona. Če je pravnomočna sodba razveljavljena, se zakonske določbe o zastaranju v postopku nove razsoje ne uporabljajo. Gre za postopek, ki je namenjen odpravi instančno ugotovljenih kršitev, ne pa za vnovični kazenski pregon. Postopek novega sojenja mora biti končan v roku dveh let od razveljavitve prejšnje pravnomočne sodbe. Pravna podlaga za to je, glede na to, da je v obravnavani zadevi uporabljen KZ, odločba Ustavnega sodišča U-I-25/07-43 z dne 18.9.2008. KZ-1 ni milejši, saj je enako urejeno v drugem odstavku 91. člena KZ-1. Kdaj se zastaranje kazenskega pregona konča in ali teče tudi v času, ko se po zahtevi za varstvo zakonitosti pravnomočna sodba razveljavi, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odgovorilo v načelnem pravnem mnenju z dne 16.6.1999, ko je sprejelo pravno mnenje, da s pravnomočnostjo sodbe preneha teči zastaranje kazenskega pregona. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi opr. št. U-I-25/07 z dne 18.9.2008 ugotovilo, da razlaga Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v načelnem pravnem mnenju, ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena in z 22. členom Ustave RS, saj položaj, v katerega pride obdolženec po razveljavitvi pravnomočne sodbe, s katero je bil obsojen za storitev kaznivega dejanja, ni enak položaju obdolženca pred pravnomočnostjo obsodilne sodbe in tudi ni v položaju, ko je v pritožbenem postopku razveljavljena prvostopenjska sodba. Ustavno sodišče je obrazložilo, da je enakost obeh položajev zgolj navidezna. V primeru razveljavitve sodbe zaradi vložene zahteve za varstvo zakonitosti pomeni postopek po razveljavitvi (četudi pred sodiščem prve stopnje) postopek, ki je namenjen sanaciji postopkovnih kršitev (prvi odstavek 426. člena ZKP), ta postopek pa v nobenem primeru ne more privesti do odločitve, ki bi bila v škodo obdolženca. Postopek nove razsoje je zato lahko izključno v njegovo korist (tako 11. točka prej navedene odločbe Ustavnega sodišča RS). Pritožniki torej nimajo prav, da je v obravnavani zadevi zastaranje nastopilo 20.12.2016, saj dveletni rok po razveljavitvi sodbe nastopi 20. marca 2017, obravnavana zadeva pa je postala pravnomočna z razglasitvijo predmetne sodbe pritožbenega sodišča z dne 23.2.2017 (prvi odstavek 129. člena ZKP).

22. Zagovorniki obtoženega S.P. trdijo, da je sodišče prve stopnje obtoženega S.P. obsodilo za tako imenovano naknadno aktivno podkupovanje, kar ni protipravno in kaznivo. Tak zaključek pritožniki sprejmejo na podlagi očitka, da je obtoženi M.M. izplačal nedovoljene nagrade po sklenitvi pogodbe z dne 20.12.2006 in pogodbe o posredovanju z dne 26.1.2007 (sklenjene med L. d.d. in P. d.o.o.) in po izplačilu provizij iz prej navedenih pogodb. Pritožniki nadalje trdijo, da je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju, ko v točki C/1 izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je R.Č. zahteval nedovoljene nagrade in nato sprejel ponudbo nagrade, zaradi napeljevanja S.P.. Pritožniki trdijo, da če storilec kaznivo dejanje stori s terjanjem, je sprejem ponudbe povsem irelevanten. Po oceni pritožnikov je irelevantno tudi sprejemanje nagrade S.P., saj je pri napeljevanju kaznivo dejanje dokončano z napeljevanjem samim. Po trditvah pritožnikov je v izreku sodbe zapisano, da je S.P. napeljal R.Č. k temu, da je ponudbo sprejel in izplačila, napeljevanje k temu dejanju pa ni konkretnizirano in je to dejstvo povsem izpuščeno. Pritožniki trdijo, da je izrek sodbe nesklepčen, nesklepčen pa je tudi v tem, da ne konkretizira, kdaj in na kakšen način naj bi R. Č. ponudbo sprejel, kar izhaja iz abstraktnega opisanega dejanja v točki I/A izreka sodbe.

23. Enake oz. podobne pritožbene navedbe je pritožbeno sodišče presojalo že v sodbi opr. št. I K 29407/2010 z dne 24.5.2013, ki je bila sicer glede obravnavanih kaznivih dejanj razveljavljena, vendar Vrhovno sodišče ni pritrdilo očitkom, da opisano dejanje ni kaznivo dejanje kot trdijo pritožniki, ravno tako niso bila ugotovljena nasprotja na katere sedaj opozarjajo pritožniki in so bila uveljavljena tudi v predhodnem postopku.

24. Očitke naslovljene na posameznega obtoženca v izreku izpodbijane sodbe je potrebno presojati skupaj oz. v povezavi z očitki naslovljenimi na soobtoženca. Kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe se obtoženemu M.M. očita, da se je z obtoženim R.Č. že pred sklenitvijo pogodbe z dne 20.12.2006 in pogodbe o posredovanju z dne 26.1.2007 dogovoril za izplačilo nagrade R.Č. in S.P., kar pomeni, da je že tedaj obljubil, da bo nedogovorjeno nagrado dal in jo je kasneje tudi dal in izplačal zneske kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe. Izvršitveno dejanje kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po 247. členu KZ je opisano na več načinov: zahtevanje (terjanje) nedovoljene nagrade ali sprejem nedovoljene nagrade, ali obljuba oziroma ponudba nedovoljene nagrade. Terjanje pomeni enostransko ponudbo storilca, kar zadostuje za obstoj kaznivega dejanja, „sprejem ponudbe“ pa predstavlja sklenitev sporazuma (dogovora) o „nedovoljeni izmenjavi“ med storilcem kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril in storilcem kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril, „sprejem izplačila nedovoljene nagrade“ pa je faktično dejanje, ki priča o sporazumu. Res je, da storilec kaznivo dejanje stori že s terjanjem „zahtevanjem“ nagrade, vendar ne drži, da je nadaljnji očitek o sprejemu ponudbe nagrade pravno irelevanten, saj predstavlja sklenitev sporazuma s storilcem kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril. Ker sprejem obljube oziroma ponudbe predstavlja sklenitev sporazuma oziroma dogovora o „nedovoljeni izmenjavi“, sklenitev takega dogovora pa se tako obtoženemu R.Č. kot tudi obtoženemu M.M. očita, pomeni, da je v očitku o sklenjenem dogovoru vsebovan tudi očitek obtoženemu M.M., da je dovoljeno nagrado obljubil oziroma ponudil, v skladu s tem dogovorom pa je nedovoljeno nagrado tudi dal (izplačal), tako kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe. Prej navedeno torej kaže, da je v očitku o sklenjenem dogovoru v smeri dajanja in sprejemanja nedovoljene nagrade vsebovan očitek obtoženemu R.Č., da je sprejel ponudbo, ki je sledila njegovi zahtevi (zahteva pa ni nujno izrecna, ampak je lahko tudi konkludentna) ter obtoženemu M.M., da je obljubil oziroma ponudil nedovoljeno nagrado, ki jo je tudi po dogovoru izplačal, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe. Iz izreka izpodbijane sodbe nadalje glede obtoženega S.P. izhaja, da je v novembru in decembru 2006 M.M. v N., R.Č. pa v K., naklepoma nagovoril k dogovoru za sklenitev kupoprodajnih pogodb za nakup nepremičnin, v katerih je kupec L. d.d., posrednik pri prodaji pa P. d.o.o. po pogodbi o posredovanju z dne 26.1.2007 in sicer R.Č., da zahteva zase in zanj nedovoljeno nagrado za sklenitev pogodbe o odkupovanju nepremičnin preko P. d.o.o., M.M. pa, da je sklenil pogodbo o posredovanju pri pridobivanju nepremičnin ter izročil R.Č. in S.P. v izreku navedene zneske, kar je predstavljalo nedovoljeno nagrado, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe. Opis napeljevanja h kaznivem dejanju nedovoljenega sprejemanja daril in napeljevanja h kaznivemu dejanju nedovoljenega dajanja daril, kot se očita obtoženemu S.P., se torej navezuje na opis kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril, kot je glede obtoženega R.Č. opisano v izreku izpodbijane sodbe in opis kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril naperjenega zoper obtoženega M.M., kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe. To pomeni, da je potrebno opise glede posameznih obtožencev brati v celoti in na tak način je mogoče jasno prepoznati očitke, ki so nanje naslovljeni. Opisi obravnavanih kaznivih dejanj se že po naravi samih dejanj medsebojno dopolnjujejo in gibljejo v isti smeri in so sestavljeni iz opisa kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril, kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril in napeljevanja h kaznivemu dejanju nedovoljenega dajanja in sprejemanja daril. Očitek naslovljen na obtoženega S.P. torej je, da je nagovoril obtoženega R.Č., da je zahteval zase in zanj nedovoljene nagrade (in nato sprejel ponudbo in njena izplačila) za sklenitev zgoraj navedene pogodbe, M.M. pa, da je dal nedovoljeno nagrado njemu in R.Č. za sklenitev zgoraj navedene pogodbe. Pritožniki nimajo prav, da v opisu ni konkretizirano kdaj in na kakšen način je obtoženi R.Č. ponudbo sprejel. Iz opisa obravnavanih kaznivih dejanj kot celote je razvidno, da je bilo to v novembru in decembru 2006 (M.M. v N., R.Č. v K.), sprejem ponudbe se je tudi manifestiral s sklenitvijo obeh v izreku sodbe navedenih pogodb in ta izhaja tudi iz dejstva, da je dogovorjene nagrade tudi sprejel kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe. Po oceni pritožbenega sodišča natančnejša konkretizacija v izreku izpodbijane sodbe ni potrebna, sicer pa ni pričakovati, da bodo storilci tovrstnih kaznivih dejanj sprejem tovrstne ponudbe zabeležili na papir.

25. Po sami naravi stvari torej sklenitev dogovora predstavlja sprejem obljube oziroma ponudbe na eni strani in dajanja obljub oziroma ponudbe na drugi strani. Sama izplačila nagrade so sicer sledila od junija do 29.11.2007, torej po že pridobljenem (sklenjenem) poslu, vendar se očitek o izplačilu teh zneskov nanaša na očitek o predhodno sklenjenem dogovoru oziroma sporazumu o izplačilu teh nagrad, ta pa je bil, kot izhaja iz konkretnega opisa kaznivega dejanja, sklenjen pred sklenitvijo oziroma pridobitvijo posla. V obravnavanem primeru gre tako pri kaznivem dejanju nedovoljenega sprejemanja daril kot pri kaznivem dejanju nedovoljenega dajanja daril za formalno kaznivo dejanje, ki je dokončano in ustvarja pravne učinke od trenutka sklenitve izrecnega ali molčečega sporazuma (pri tem zadošča sklenitev sporazuma s konkludentnimi dejanji). Obtoženemu M.M. se torej res očita, da je izplačal zneske po že pridobljenem oziroma sklenjenem poslu, vendar se mu hkrati tudi očita, da je to storil v skladu z dogovorom, sklenjenim pred sklenitvijo posla.

26. Glede kaznivih dejanj za katera je bil obtoženi S.P. spoznan za krivega, pritožbeno sodišče dodaja, da je napeljevanje h kaznivem dejanju premišljeno in naklepno delovanje udeleženca, s katerim vzbudi pri soudeležencu interes za izvršitev kaznivega dejanja, ki nato kaznivo dejanje stori. Napeljevanje se mora nanašati na določenega soudeleženca in na določeno kaznivo dejanje. Kazenski zakonik ne pove kakšno ravnanje je šteti za napeljevanje, zato glede oblik tega delovanja ni nikakršnih omejitev in se napeljevanje lahko pojavi kot prigovarjanje, nagovarjanje (kot se očita obtoženemu S.P.), prepričevanje, prošnja in podobno. Bistveno je, da je napeljevalec pri bodočemu storilcu povzročil odločitev, da bo izvršil kaznivo dejanje.

27. Pritožniki trdijo, da je sodišče prve stopnje utemeljilo napeljevanje S.P. in R.Č. v točki 76 izpodbijane sodbe, pri tem izpostavljajo posamična (iz konteksta iztrgana) dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v prej navedeni točki ter trdijo, da ni mogoče logično argumentirano in prepričljivo zaključiti, da naj bi S.P. napeljal R.Č., da zahteva plačila in sprejema nedovoljene nagrade ter da je plačilo nagrad zahteval od M.M. 28. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje v 66. točki strnilo končne zaključke, ki jih je na podlagi podrobne analize izvedenih dokazov in posameznih zaključkov navedlo v predhodnih točkah. Pritožnik tudi nima prav, da so v izpodbijani sodbi izostali razlogi oziroma, da so ti sami s seboj v nasprotju o tem, kdaj je obtoženi S.P. nagovoril oziroma napeljal R.Č. k terjanju nagrad, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da se je to pripetilo pred sklenitvijo pogodb med L. d.d. in P. d.o.o. ter da je po sklenitvi pogodbe o posredovanju z dne 26.1.2007 bila le dokončno znana višina provizije, od katere je bila odvisna višina že prej dogovorjenih nedovoljenih nagrad.

29. Da je obtoženi S.P. napeljal oba, tako obtoženega R.Č. kot obtoženega M.M., kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v več točkah izpodbijane sodbe, med drugim se konkretni razlogi o tem ter tudi kraj, kjer se je izvršilo to napeljevanje, nahajajo v 22. in 23. točki izpodbijane sodbe ter 27. točki izpodbijane sodbe. Da je bilo plačevanje „zaslug“ S.P. med M.M. in S.P. ustaljen način, ki se je sprevrgel tudi v izsiljevanje, je sodišč prve stopnje prepričljivo obrazložilo tudi v 63. točki izpodbijane sodbe.

30. Pritožniki trdijo, da pogajanja s pravnikom L. d.d. glede sklenitve pogodbe o posredovanju med L. d.d. in P. d.o.o. izključujejo možnost, da bi bilo sodelovanje med P. d.o.o. in L. d.d. „že vnaprej predvideno“, vendar se pritožbeno sodišče s to trditvijo in oceno ne strinja, ampak pritrjuje prepričljivim zaključkom sodišča prve stopnje, ki so analitično obdelani v 22. do 27. točki izpodbijane sodbe in zaključki o tem še povzeti v 28. točki izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo „terenski sestanek“ decembra 2006 kot tudi cenitev nepremičnin, ki jih je L. d.d. naročila obtoženemu M.M., pri tem pritožniki nimajo prav, da sodba slednje ne obrazloži, saj se razlogi o tem nahajajo v 22., 23., 24. in 27. točki izpodbijane sodbe, strnjeni zaključki pa se nahajajo v 66. točki izpodbijane sodbe.

31. Ravno tako ne drži pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zaključek, da je bil obtoženi R.Č. že ob plačilu prvih 4 milijone SIT seznanjen, da bo obtoženi M.M. plačeval nedovoljeno nagrado. Ta navedba ni protispisna kot trdijo pritožniki (v nasprotju z zagovorom obtoženega M.M.), saj so v 23. točki izpodbijane sodbe navedeni prepričljivi razlogi, ki temeljijo na izvedenih dokazih. Obtoženi M.M. je namreč povedal, da je plačal prve 4 milijone SIT pred podpisom pogodbe z L. d.d., druge 4 pa po podpisu pogodbe. Kakšen pomen je imelo plačilo prej navedenih zneskov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in obrazložilo, kot že rečeno v 23., 63. in 66. točki izpodbijane sodbe, kjer je tudi podalo jasne razloge, iz katerih dejstev (dokazov) zaključuje, da je obtoženi M.M. že ob plačilu 4 milijone SIT vedel, da bo darila plačeval tudi za obljubljen posel z L. d.d. ter da je to vedel tudi R.Č., katerega je o tem seznanil S.P. in ga napeljal h kaznivemu dejanju (66. točka izpodbijane sodbe).

32. Pritožniki nadalje trdijo, da so protispisne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila v pogodbi o poslovnem sodelovanju dogovorjena provizija. Trdijo, da zaključki sodišča prve stopnje, da je bila provizija dogovorjena 20.12.2006, kot izhaja iz 27. točke izpodbijane sodbe, nimajo podlage v „materialnih ali personalnih dokazih“ in da sodišče prve stopnje tega ni obrazložilo.

33. Pritožbeno sodišče odgovarja, da drži, kar navajajo pritožniki, da v pogodbi o poslovnem sodelovanju z dne 20.12.2006 ni bila določena višina provizije, ampak je bilo določilo o tem vneseno v pogodbo o posredovanju z dne 26.11.2007, vendar to ne pomeni, da provizija ni bila dogovorjena (ustno) že prej, to je 20.12.2006. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v 27. točki izpodbijane sodbe in o tem tudi podalo prepričljive razloge, je bila 20.12.2006 že dogovorjena provizija in je bil s strani obtoženega R.Č. dan nalog, da se sestavi pogodba, ta pa je bila podpisana 26.1.2007, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Pritožniki nimajo prav, da ta zaključek nima podlage, saj ta temelji, med drugim, tako na izpovedbi M.M. kot tudi M.B., kot je navedeno v 27. točki izpodbijane sodbe. Ker je priča M.B. potrdil zakonitost višine provizije je bila pogodba o posredovanju sestavljena 26.1.2007, to pa ne pomeni, da višina provizije obtoženemu S.P. ni bila že znana prej. Obtoženega S.P. je po sklenitvi pogodbe o posredovanju le zanimalo, ali je bila predlagana višina provizije tudi dejansko vnesena v pogodbo, saj je višina provizije vplivala na višino dogovorjenih nedovoljenih nagrad, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, pritožniki nimajo prav, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, da je S.P. napeljal oba soobtoženca v časovnih in krajevnih okoliščinah navedenih v izreku izpodbijane sodbe ter da je med obtoženim M.M. in R.Č. obstajal dogovor ter da je S.P. napeljal obtoženega R.Č. k sprejemu ponudbe M.M. in izplačilo po ponudbi, saj ima izpodbijana sodba o tem obširne in prepričljive razloga, kot že zgoraj navedeno.

34. Pritožniki trdijo, da je sodišče prve stopnje v 31. točki izpodbijane sodbe vračila po posojilnih pogodbah s strani obtoženega M.M. navedlo kot dokaz, da je M.M. denar R.Č. dal v mesecu juniju 2007. Pri tem navajajo, da je obtoženi M.M. dvigoval gotovino tudi pred in po juniju 2007, da je imel pred nakazilom 90.000,00 EUR na tekočem računu zgolj 71,83 EUR, da je ta denar porabil v manj kot dveh mesecih, kar vzbuja resen dvom v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje. Trdijo še, da je M.M. visoke dvige gotovino opravljal tudi po v sodbi ugotovljenih izplačilih nagrad.

35. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje, ne samo v 31. točki izpodbijane sodbe, ampak tudi v 32. do 39. točki izpodbijane sodbe navedlo razloge o presoji zagovora obtoženega M.M., da je junija 2007 na R. obtoženemu R.Č. izročil 36.000,00 EUR ter da je obtoženi M.M. ta denar imel, kar je obrazložilo v 31. točki izpodbijane sodbe. Pritožniki nimajo prav, da je sodišče prve stopnje vračila po posojilnih pogodbah štelo kot dokaz, da je M.M. denar R.Č. v mesecu juniju 2007 dal, ampak je zaključek o tem podalo tudi na podlagi presoje drugih izvedenih dokazov, to je, na podlagi zagovora obtoženega R.Č., na podlagi analize podatkov oziroma poslovanja obtoženega R.Č. na računih pri B.K. in H. banki, na podlagi presoje izpovedbe priče K.Č. ter drugih izvedenih dokazov, kar vse je obrazloženo v zgoraj navedenih točkah izpodbijane sodbe. Okoliščine, ki jih izpostavljajo pritožniki zato ne morejo vzbuditi dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje.

36. Pritožniki nadalje nimajo prav, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je obtoženi M.M. storil kaznivo dejanje zoper taščo S.P., L.S. zato, ker naj bi bilo iz osebnega računa lažje plačevati kot iz računa pravne osebe. V nadaljevanju pritožniki predstavijo podatke o prometu na računu obtoženega M.M. pri R. banki d.d. ter zaključijo, da obtoženi M.M. ne prej ne po prejemu nakazila s strani L.B. ni imel težav s prenakazili iz družbe P. d.o.o. na svoj osebni račun. Pritožbeno sodišče odgovarja, da so v 52. točki izpodbijane sodbe obrazloženi (le) razlogi za zaključek, da je obtoženi M.M. od novembra 2007 imel na svojem tekočem računu dovolj denarja za izplačilo daril obema soobtožencema ter le v tej zvezi je potrebno razumeti nakazilo v višini 404.874,00 EUR na njegov račun pri R. banki od L.B. iz naslova prodane parcele S.P.-jeve tašče L.S.. Podatki, ki so razvidni iz prometa računov prikazanih v pritožbi, zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo izpodbiti, saj zaključki sodišča prve stopnje ne temeljijo le na dejstvih oziroma razlogih navedenih v 52. točki, ampak tudi tistih iz drugih točk izpodbijane sodbe, zato pritožbeno sodišče ne dvomi v resničnost ugotovljenih dejstvih kot tudi ne dvomi v pravilnost ugotovljenega dejstva, da je obtoženi R.Č. denar, ki mu ga je dal M.M . junija 2007 (36.000,00 EUR) položil na račun pri H. banki, saj je to dejstvo sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo in je v obrazložitvi izpodbijane sodbe v 34. do 39. točki tako prepričljivo obrazložilo, da pritožniki tega ne morejo izpodbiti.

37. Pritožniki imajo prav, da mora sodišče skladno s sedmim odstavkom 364. člena ZKP za vsako točko sodbe posebej določno in popolnoma navesti, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov ter da mora pri tem navesti zlasti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov. Pritožniki pa nimajo prav, da sodišče prve stopnje tej določbi ni sledilo, saj je iz izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene ravnalo z vso potrebno vestnostjo in skrbnostjo, dokazno oceno je pojasnilo in izrazilo logično in skladno, da jo je mogoče sprejeti brez pomislekov. Z vso gotovostjo je ugotovilo dejstva in okoliščine pomembne za presojo in zaključke, pri tem ni zagrešilo napak, ki se nanašajo na pravila izkušenj in logičnega sklepanja. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam, stališčem in zaključkom sodišča prve stopnje, saj so popolni, vsestransko pretehtani ter razumni. Pritožniki trdijo, da je izpodbijana sodba pomanjkljiva, protislovna in da ni obrazložena, vendar ko utemeljujejo te očitke, dejansko ponujajo drugačno dokazno oceno od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Ker pa izpostavljajo le posamične navedbe oziroma stavke iz posameznih točk izpodbijane sodbe, spregledajo pa celotno obrazložitev oziroma spregledajo, da sodišče prve stopnje presoje ni opravilo le na podlagi posamičnih dokazov (dejstev), ki jih izpostavljajo pritožniki, ampak tudi na podlagi ter v povezavi z drugimi dokazi (dejstvi in okoliščinami), je zato, tudi po oceni pritožbenega sodišča, ob pravilni dokazni oceni v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP, mogoče sprejeti le zaključke kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Da so bili zneski navedeni v izreku izpodbijane sodbe tudi izročeni in so predstavljali nedovoljeno nagrado, je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo in v izpodbijani sodbi za vsak znesek prepričljivo obrazložilo z natančno analizo izvedenih dokazov, ki ne dopuščajo dvoma. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženi M.M. izročil obtoženemu S.P. 15.000,00 EUR gotovino 31.8.2007 in da je ta znesek predstavljal nedovoljeno nagrado „iz poslov z L. d.d..“ ter da se ta znesek ne nanaša na prodajo nepremičnin v Ro.. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo nasprotje med zapisanim v potrdilu z dne 31.8.2007 (da se znesek nanaša na Ro.) ter zagovorom obtoženega M.M., da je ta znesek izročil izključno iz poslov z L. d.d.. Sodišče prve stopnje je ta del zagovora obtoženega M.M. utemeljeno ocenilo kot verodostojnega, saj iz njega tudi izhaja, da je za „Ro.“ obtoženemu S.P. plačal druge zneske in sicer dvakrat po 4 milijone SIT ter je izključilo, da bi ta znesek izviral iz poslovanja družbe Pi. d.o.o., kar vse je prepričljivo obrazložilo v 40. in 41. točki izpodbijane sodbe. Okoliščina, da je obtoženi M.M. zemljišče v Ro. prodal v letu 2007, kar izpostavljajo pritožniki, zaključkov sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Glede izročenega zneska 50.000,00 EUR 29.11.2007, pritožniki spregledajo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo in to obrazložilo v 50. točki izpodbijane sodbe, da je obtoženi M.M. nosil stroške ustanovitve družbe Pi. d.o.o., nadalje je pravilno ugotovilo, da sta bila v zavarovanju kredita Pi. d.o.o. v zvezi z D. dana dva depozita po 50.000,00 EUR, v 51. točki je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je obtoženi M.M. 50.000,00 EUR na račun obtoženega S.P. nakazal prav iz naslova nagrade za zasluge pri sklepanju posla z L. d.d., pri čemer je pravilno ocenilo, da je prikaz, da je šlo za depozit za zavarovanje kredita nebistvena okoliščina kot tudi, da ni bistvena okoliščina, da je bila obtoženemu S.P. v stečajnem postopku priznana terjatev. Pritožniki to dokazno oceno izpodbijajo, vendar neutemeljeno, tega ne more izpodbiti niti prepis zvočnega posnetka razgovora z dne 9.3.2010, saj ne drži trditev, da je obtoženi S.P. posodil M.M. 50.000,00 EUR, saj nakazila s strani M.M., kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v 51. točki izpodbijane sodbe, dokazujejo nasprotno.

38. Tudi glede zneska 30.000,00 EUR pritožbeno sodišče, drugače od pritožnikov, ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Vsebina listine številka 66 v Pp spisu 1/10 zaključkom sodišča prve stopnje ne nasprotuje, sicer je sodišče prve stopnje v 29. točki izpodbijane sodbe na podlagi izvedenih dokazov (plačil L. d.d. P. d.o.o.-ju) zanesljivo zaključilo, koliko je skupno znašala posredniška provizija plačana P. d.o.o. in ta je znaša 742.513,09 EUR (pretežno je bila plačana v letu 2007, določeni zneski tudi v letu 2008). Res je, da je bil pretežni znesek provizije plačan v letu 2007, vendar to ne pomeni, da obtoženi M.M. ni plačal soobtožencema posameznih zneskov nedovoljenih nagrad kot je to razvidno iz izreka izpodbijane sodbe. Prav tako je obtoženi M.M. v svojem zagovoru dajal pojasnila v zvezi s plačilom posamičnih zneskov, to je sodišče prve stopnje preizkusilo in tudi na podlagi drugih dokazov ugotovilo, da je posamične zneske izročal tako kot je navedeno v izreku izpodbijane sodbe. Posebej je glede zneska 30.000,00 EUR in 50.000,00 EUR podalo prepričljive razloge v 49. do 52. točki izpodbijane sodbe. Iz kakšnih razlogov je bila ustanovljena družba Pi. d.o.o. ter načrti v zvezi s to družbo je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v 50. in 51. točki izpodbijane sodbe. Res je obtoženi M.M. pojasnil, da je bila ta družba ustanovljena zaradi težav z nakazovanjem denarja z računa družbe P. d.o.o, vendar je tudi povedal, da se je kasneje „ponudil nakup v D., da bi halo porušili in napravili stanovanjsko hišo in spodaj poslovno ter je bila ta ideja od S.P.“, zaradi česar je tudi v nadaljevanju prišlo do najetja kredita, kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

39. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na izročen znesek 150.000,00 EUR, to je znesek, ki ga je obtoženi M.M. izročil obtoženemu S.P. avgusta 2008 na svojem domu. Da je bil ta znesek povezan s „posredniško pogodbo“, je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo. Trditev pritožnikov, da je obtoženi M.M. na glavni obravnavi 30.8.2010 navajal drugačen razlog izročitve denarja, ne drži, saj je obtoženi M.M. v svojem zagovoru pojasnil, da mu je ta denar izročil, čeprav je L. d.d. provizije že davno izplačala (v tem smislu je potrebno razumeti njegov odgovor, ki ga izpostavljajo pritožniki in ga je dal na vprašanje predsednice senata 30.8.2010). Zaradi tega se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno še posebej opredeljevati do v pritožbi izpostavljenega zagovora obtoženega M.M.. Da je obtoženi M.M. denar v znesku 150.000,00 EUR imel in ga tudi obtoženemu S.P. izročil, je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo in je to v 53. do 61. točki izpodbijane sodbe obrazložilo s trdnimi razlogi, ki jih pritožbene navedbe ne morejo omajati ter ni kaj dodati. Pritožbeno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe ni zasledilo nasprotij, niti nasprotij z izvedenimi dokazi, saj je sodišče prve stopnje prepričljivo in zanesljivo ugotovilo okoliščine v zvezi s prodajo družbe A. d.o.o., pravilno je ocenilo izpovedbo priče Mat.M. in listinske dokaze, ki jih izpostavljajo pritožniki v pritožbi kot tudi promet na računu obtoženega M.M. pri banki, pravo težo je tudi dalo izjavi, ki jo je podpisal Mat. M. in ne drži pritožbena navedba, da ta „povsem izgubi pomen, ker je lahko datirana post festum“. Da je obtoženi S.P. navedeni znesek prejel in del tega zneska tudi nakazal na račun na H. banki, je nadalje sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, ko je analiziralo promet na navedenem računu in je zanesljivo ovrglo zagovor obtoženega S.P., da polog 118.500,00 EUR predstavlja del denarja, ki ga je s prodajo nepremičnin na O.g. prejela tašča obtoženega S.P.-ja (56. točka izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je tudi na podlagi pregleda bančnih računov hčerk obtoženega S.P.-ja. zanesljivo zaključilo, da ta ne pojasnjuje drugačnega izvora s strani S.P.-ja položenih 118.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila na dan predaje avgusta 2008 z obtoženim S.P. tudi njegova žena, ki je očitno del tega denarja dobila na račun in ji ga je nakazala K.P., ki navedenega zneska pred tem na banki ni dvignila s svojega računa, prav tako ne obtoženi S.P. ali M.P. (58. točka izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je v 60. točki izpodbijane sodbe zanesljivo sprejelo končni zaključek, da nakazanih 118.000,00 EUR in 27.000,00 EUR ne predstavlja denarja, ki ga je obtoženi S.P. prejel od tašče oziroma ne gre niti za katerikoli drugi sledljiv družinski denar (60. točka izpodbijane sodbe). Da je obtoženi M.M. dal obtoženemu S.P. iz naslova nedovoljenih daril 150.000,00 EUR pa, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 61. točki izpodbijane sodbe, izhaja tudi iz pogovora, ko je bil M.M. dne 10.3.2010 ozvočen ter končno tudi iz dogovora z dne 21.11.2008, sklenjenega med M.M. in A.P., kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v 62. točki izpodbijane sodbe, kjer je tudi pravilno ocenilo in navedlo, da je obtoženi S.P. skrbel, da je M.M. izročal nedovoljeno nagrado tudi R.Č.. Pritožniki navedeno izpodbijajo in glede posamičnih zaključkov sodišča prve stopnje ponujajo nasprotne zaključke in drugačno oceno izvedenih dokazov, vendar, kot že rečeno, pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ker je ta celovita (in ne parcialna kot je ocena pritožnikov), torej taka, kot jo od sodišča zahteva drugi odstavek 355. člena ZKP.

40. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in prepričljivo ocenilo izpovedbo priče I.K. (46. točka izpodbijane sodbe), to izpovedbo je presojalo v povezavi z zagovorom obtožencev in drugimi izvedenimi dokazi. Kot je bilo že zgoraj navedeno, je sodišče prve stopnje prišlo do zanesljivega zaključka, da je obtoženi M.M. obtoženemu R.Č. junija 2007 na R. izročil 36.000,00 EUR, kar je obrazloženo v 30. do 39. točki izpodbijane sodbe ter da je v drugi polovici leta 2007 R.Č. izročil tudi 50.000,00 EUR, kar je prepričljivo obrazloženo v 42. do 48. točki izpodbijane sodbe. Pritožniki navedeno izpodbijajo, vendar z navedbami v točki j pritožbe zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo omajati. Pritožniki v točki k pritožbe izpostavljajo pogovor med M.M. in S.P. v S. 10.3.2010 (oziroma pravilno 9.3.2010), vendar le del tega pogovora, medtem ko je sodišče prve stopnje povzelo tudi del pogovora iz katerega jasno izhaja, da je ravno ta pogovor indikativen tudi za obravnavana kazniva dejanja in ne le za kaznivo dejanje izsiljevanje, za katerega je bil obtoženi S.P. že pravnomočno obsojen.

41. Pritožniki trdijo, da je bila obtoženemu S.P. kršena pravica do obrambe, ker je obtoženi M.M. obremenil soobtoženega S.P., ta pa ni želel odgovarjati na vprašanja obtoženega S.P. in njegove obrambe. Pri tem izpostavljajo odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-207/99 z dne 4.7.2002 ter prakso Evropskega sodišča za človekove pravice ter izpostavljajo, da gre za kršitev pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave Republike Slovenije. Na to pritožbeno navedbo je bilo že zgoraj odgovorjeno v točki 10 te sodbe.

K pritožbi obtoženega S.P.:

42. Obtoženi S.P. trdi, da mu je bila kršena pravica do obrambe in kršeno pošteno sojenje zaradi razdružitve postopka, ki se je že zaključil s pravnomočno obsodilno sodbo opr. št. I K 27115/2010. Trdi, da je bila razdružitev nepravilna in nezakonita, da so mu bila kršena pravna jamstva iz vidika ekonomičnosti postopka, dvojnega obremenjevanja s sodnimi postopki, predvsem pa zaradi neomogočanja učinkovite obrambe. Vsi dokazi so bili uporabljeni že v prejšnji sodbi (27115/10), poleg tega trdi, da ga v postopku razdružene zadeve IK 27115/10 predsednica senata ni poučila, da zoper njega teče še en postopek, vsi dokazi iz postopka 27115/10 pa so bili uporabljeni tudi v obravnavanem postopku.

43. Res je, da je bil obtoženi S.P. v zadevi opr. št. I K 27115/2010 pravnomočno obsojen. Kot je povzelo sodišče prve stopnje v 18. točki izpodbijane sodbe, iz pravnomočne sodbe izhaja, da je obtoženi S.P. obtoženega M.M. izsiljeval v času od začetka oktobra 2008 do 9.3.2010 za 323.000,00 EUR prav tako v zvezi s posli med P. d.o.o. in L. d.d., pri čemer je čas, zajet s kaznivim dejanjem drugačen od časa, ki se ga obravnava v predmetnem postopku, prav tako pa so izvršitveni zakonski znaki kaznivega dejanja izsiljevanja drugačni od očitkov, ki so predmet tega postopka. Res je, kar izpostavlja pritožnik, da je po 32. členu ZKP v primeru subjektivne in objektivne koneksitete izvedba enotnega postopka in izdaja ene same odločbe pravilo, vendar je mogoče oziroma je treba od tega pravila odstopiti iz razlogov tehtnosti ali smotrnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so ti razlogi v času izločitve bili podani, saj podatki iz zgoraj navedene kazenske zadeve kažejo, da je bil obtoženi S.P. v izločeni zadevi v priporu, kar je okoliščina, ki terja posebno hitro postopanje. V času izločitve je bila preiskava glede kaznivih dejanj, ki so se tedaj očitala obtoženemu S.P. v izločeni zadevi, zaključena in bi se pripor lahko podaljševal zgolj zaradi tega, ker je bila podana zahteva za razširitev preiskave. Okoliščina, da je državno tožilstvo kmalu zatem, to je po izločitvi postopka, zahtevalo razširitev preiskave zaradi obravnavanih kaznivih dejanj ter da je bil o uvedbi preiskave obtoženi S.P. obveščen kasneje, ne pomeni, da mu je bila kršena pravica do obrambe oziroma kršena pravica do poštenega sojenja. Ker so dokazi, ki jih je sodišče izvedlo v postopku v zadevi opr. št. I K 27115/10 potrjevali tudi kazniva dejanja, ki so predmet obravnavanega postopka, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v 20. točki izpodbijane sodbe, so bili v obravnavani zadevi izvedeni in ocenjeni tudi z vidika obravnavanih kaznivih dejanj, kar pa ne pomeni, da je bila obtožencu kršena pravica do obrambe.

44. Pritožnik trdi, da mu je bila že pri vročanju izpodbijane sodbe kršena določba 29. člena Ustave Republike Slovenije, ker mu je bila sodba vročena preko vročevalca, odvetniški pisarni, ki ga zagovarja pa po delovnem času. Po njegovi oceni mu je bila z vročitvijo preko vročevalca odvzeta pravica do pritožbe pravnega zastopnika. Trdi, da se sprejemu sodnih pošiljk ni nikoli izmikal ter se je redno udeleževal vseh obravnav.

45. Pritožbeno sodišče odgovarja, da sodišče prve stopnje s tem, ko je vročilo izpodbijano sodbo na način kot ga zatrjuje pritožnik, ni kršilo 29. člen Ustave Republike Slovenije. Kot je bilo že zgoraj povedano, je sodišče prve stopnje moralo paziti, da se obravnavana zadeva konča pred potekom dvoletnega roka, zato je ravnalo v skladu s 15. členom ZKP, ko si je prizadevalo, da se postopek izvede brez zavlačevanja (ki ni nujno na strani obtoženca ali obrambe). Poleg tega je dolžnost predsednika senata, da odvrne vse, kar bi zavlačevalo postopek. Ocena, da bi postopek zavleklo, če bi sodbo vročilo po pošti, ni nerazumna, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni kršilo obtoženčeve pravice do obrambe, ko je sodbo vročilo po vročevalcu, saj je pomembno, da sta obtoženec in njegova obramba sodbo prejela ter da sta imela na razpolago čas za pripravo pritožbe, katero sta tudi oba vložila.

46. Pritožnik trdi, da mu je bila kršena pravica do obrambe tudi zato, ker je bila obtožnica večkrat spremenjena, možnost pritožbe pa mu je bila odvzeta tudi s tem, ko je pritožbeno sodišče v razveljavljenem postopku poseglo v opis obravnavanih kaznivih dejanj.

47. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je sprememba obtožnice pravica državnega tožilca, če so podani pogoji iz 344. člena ZKP. Ti so bili podani. Kot potrjujejo podatki spisa, sta imela obtoženec in njegova obramba pravico izjasniti se na spremembo obtožnice. Okoliščina, da je pritožbeno sodišče v razveljavljenem postopku poseglo v opis obravnavanih kaznivih dejanj ni bila v škodo obtožencev, okrožna državna tožilka pri modifikaciji obtožnice ter sodišče prve stopnje pri ponovnem sojenju tudi nista izhajala iz manj ugodnih zaključkov, kot jih je sprejelo pritožbeno sodišče v predhodnem postopku. Zaradi navedenega ni utemeljena pritožbena trditev, da je bila obtožencu kršena pravica do obrambe.

48. Že zgoraj (točka 10) je bilo odgovorjeno na enako pritožbeno trditev, da je bila kršena pravica do obrambe zato, ker je obtoženi M.M. v predmetnem postopku izjavil, da ne bo odgovarjal na vprašanja soobtožencev in njihovih zagovornikov, zato pritožbeno sodišče pritožnika napotuje na gornje navedbe.

49. Že zgoraj je bilo tudi odgovorjeno na podobne pritožbene trditve, ki se nanašajo na zakonitost dokazov pridobljenih iz naslova sodelovanja obtoženega M.M. kot tajnega policijskega delavca. Sodišče prve stopnje je v 21. točki izpodbijane sodbe o tem podalo prepričljive razloge, da je bil postopek M.M. sodelovanja kot tajnega policijskega delavca zakonit (o čemer se je sodišče tudi že izreklo v pravnomočni zadevi I K 27115/2010), ne glede na novote, ki jih je v ponovljenem sojenju v tej zadevi navajal obtoženi M.M.. V točki 21 izpodbijane sodbe je že sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo na vse pomisleke, ki jih v zvezi s tem izpostavlja pritožnik v pritožbi.

50. Pritožnik trdi, da izpodbijana sodba ne temelji na resničnih dejstvih. Po njegovi oceni so nekatera v sodbi navedena dejstva celo izmišljena, nekatera pa so prirejena. Že zgoraj je bilo odgovorjeno, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje obravnavane zadeve. V 68. točki, ki jo izpostavlja pritožnik, je pravilno obrazložilo zaključek, da do sklenitve pogodbe med L. d.d. in P. d.o.o. ni prišlo zato, ker L. d.d. ne bi mogla dobiti drugega posrednika (P. d.o.o. namreč tedaj ni imel sklenjenih dovolj predpogodb, zaradi česar bi le te postale zavezujoče, prav tako pa P. d.o.o. denarja za plačilo are ni imel in podobno). Že zgoraj je bilo odgovorjeno, da je sodišče prve stopnje pravilno analiziralo dokaze in zagovore ter izpovedbe ter je pravilno zaključilo, da je obtoženi M.M. imel 150.000,00 EUR, ki jih je izročil obtoženemu S.P..

51. Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da ni bilo upniško dolžniškega razmerja med obtoženim M.M. in obtoženim S.P., pri tem izpostavlja izjavo obtoženega M.M., da je zanemaril lastno družbo, ki zato ni bila uspešna. Pritožnik omenja tudi dolgove iz naslova družbe V. d.o.o., dolg iz poplačila gradbenega materiala za obnovo M.M. nepremičnin, priznane neprerekane terjatve stečajnega upravitelja Pi. d.o.o. investa, kar vse priznava tudi M.M., vendar s temi trditvami ne more izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da izročeni zneski, ki jih je obtoženi S.P. dobil od obtoženega M.M. in so navedeni v izreku sodbe, niso predstavljali dolga M.M. do obtoženca, ampak so predstavljali nedovoljeno nagrado kot je pravilno razčlenilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in kot je bilo že zgoraj odgovorjeno. Izpostavljene pritožbene navedbe o vsotah denarja, ki jo je dobila od svoje matere obtoženčeva žena, denarju, ki ga je družina dobila s prodajo dveh zazidljivih zemljišč, s prodajo obnovljene kraške hiše, ki jo je podedovala obtoženčeva žena in lastna sredstva pridobljena v 30. letih skupnega življenja in dela, niso predmet obravnavane kazenske zadeve kot zmotno trdi pritožnik, zato tudi ne sodijo v izrek izpodbijane sodbe, kot trdi pritožnik. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presojalo le očitke, ali so obtoženci storili obravnavana kazniva dejanja in ali so bili zneski iz tega naslova izročeni. Okoliščina, da so bili tudi položeni na bančni račun, še ne pomeni, da so bili zakonito pridobljeni, kot zmotno izpostavlja pritožnik.

52. Že zgoraj je bilo odgovorjeno, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obtoženi M.M. 29.11.2007 nakazal obtoženemu S.P. 50.000,00 EUR in da je tudi ta znesek predstavljal nedovoljeno nagrado. Pravilno je razrešilo vprašanje v zvezi z depozitom za zavarovanje kredita, kar je prepričljivo obrazložilo v 49. do 52. točki izpodbijane sodbe. Pritožnik v tej zvezi ponavlja svoj zagovor, katerega pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Enako velja za znesek 30.000,00 EUR ter znesek 150.000,00 EUR, kar pritožnik tudi izpodbija (podobno kot njegovi zagovorniki), vendar je, kot že zgoraj navedeno, sodišče prve stopnje v 49. do 60. točki izpodbijane sodbe navedlo tako prepričljive razloge za svoje zaključke, da jih pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti.

53. Pritožnik izpostavlja izpis iz zemljiške knjige, kjer je bil zaveden dolg do B.K. v višini glavnice 332.919,84 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.6.2007 in je po izpisu izvršba za dolg ustavljena 1.2.2008, kar po njegovi oceni pomeni, da je bil dolg dokončno poplačan, čeprav iz transakcijskih računov P. d.o.o. ni zaslediti takega zneska. Pritožbeno sodišče ne more preizkusiti te pritožbene navedbe, še posebej ne v zvezi z izročitvijo zneska 150.000,00 EUR s strani obtoženega M.M., kar je iz pritožbe razbrati, da naj bi bila ta trditev s tem povezana.

54. Pritožnik analizira porabo zneska 404.000,00 EUR, kar je storilo tudi sodišče prve stopnje v 52. točki izpodbijane sodbe, nakar zaključuje, da poraba navedenega zneska ne izkazuje poplačil „daril soobtoženim“ ampak izkazuje predvsem finančno stisko zaradi neplačanih zapadlih obveznostih bankam in drugim pravnim in fizičnim osebam. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, je sodišče prve stopnje v 52. točki izpodbijane sodbe pravilno zaključilo, da je obtoženi M.M. od novembra 2007 imel dovolj denarja za izplačilo daril obema soobtožencema. Tak zaključek je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi nakazil zneskov obtoženemu S.P. ter dejstva, da je iz svojega računa po prejemu nakazila L.B. dvigoval zneske kot jih je navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Poleg tega zaključek, da so bili zneski obtoženemu S.P. izročeni, ne izhaja le iz analize prometa oziroma porabe zneska v višini 404.874,00 EUR, kot ga izpostavlja pritožnik v pritožbi, ampak ima podlago tudi v drugih dejstvih in okoliščinah, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, o čemer so razlogi podani tudi v drugih točkah izpodbijane sodbe in ne le v točki izpostavljeni v pritožbi.

55. Pritožnik povzema navedbe iz 62. točke izpodbijane sodbe, vendar se razlogi v navedeni točki nanašajo na zaključek, da je obtoženi S.P. že prejel in še pričakoval darila iz naslova prodaje nepremičnin L. d.d., torej gre za posredni dokaz (dogovor z dne 21.11.2008, sklenjen med M.M. in A.P.), da je obtoženi S.P. še pričakoval darila iz naslova prodaje nepremičnin.

56. Pritožnik tudi neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da mu je obtoženi M.M. izročil 15.000,00 EUR, kar je predstavljalo nedovoljeno nagrado in ne dolg, kot se je obtoženi S.P. zagovarjal in kar ponavlja v pritožbi. To je v 40. in 41. točki izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo in pritožnik tega ne more izpodbiti.

57. Pritožnik navaja okoliščine, ki po njegovi oceni kažejo, da niso utemeljeni očitki, da je bilo že vnaprej dogovorjeno, da se bo plačevalo nedovoljene zneske kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe. Pri tem izpostavlja, da je bil v času 2004 do 2010 poslanec državnega zbora in svetnik Občine S. ter njegova prizadevanja skrbeti in zastopati ljudi in delati v dobrobit ljudi in okrožja, ki ga je izvolilo. V nadaljevanju ponovno pojasnjuje njegovo vlogo pri pogovorih z L. d.d. in izpostavlja, da je soobtoženega R.Č. poznal toliko kot vse druge primorske direktorje. Dodaja, da ni nič nenavadnega, da jih je gostil tudi doma v kleti. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo obtoženčev zagovor in njegovo vlogo, ki jo je imel pri sklenitvi posla med L. d.d. in P. d.o.o. ter je pravilno prišlo do zaključka, da je sicer zakonito vlogo, ki jo izpostavlja tudi pritožnik na 6. strani svoje pritožbe, presegel s storitvijo kaznivih dejanj tako kot je opisalo v izreku izpodbijane sodbe. Pritožnik na 6. strani pritožbe trdi, da so mu ti očitki še vedno nerazumljivi in ponavlja svoj zagovor, da v L. d.d. ni nikoli sodeloval pri nikakršnih dogovorih in ni prisostvoval sestankom, vendar pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo kakšno vlogo je pri tem imel ter da je tudi skrbel, da je obtoženi M.M. izročal nedovoljeno nagrado obtoženemu R.Č., pri čemer je bilo plačevanje njegovih zaslug „ustaljen način, ki se je sprevrgel v izsiljevanje“ (63. točka izpodbijane sodbe).

58. Pritožnik trdi, da med njim in R.Č. ni bilo veliko komunikacije oziroma da je do te prišlo le v primeru, ko M.M. do L. d.d. ni izpolnjeval svojih obveznosti. Pritožbeno sodišče drugače od pritožnika ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo razmerja med obtoženci in je tudi komunikacijo med njimi pravilno interpretiralo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, tako da pritožnik tega ne more izpodbiti.

59. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje navedbi pritožnika, da ni dovolj, da sodba temelji na sodniškem prepričanju in šepetu intuicije, pač pa mora temeljiti na dokazih, ki utemeljujejo sprejeto odločitev na ravni gotovosti (onkraj razumnega dvoma), vendar pritožbeno sodišče ponavlja, da je preizkus izpodbijane sodbo v smeri pritožbenih navedb pokazal, da je sodišče prve stopnje pri sprejemanju dokazne ocene ravnalo v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP, da je z vso potrebno vestnostjo in skrbnostjo pojasnilo dokazno oceno in jo izrazilo logično in skladno do take mere, da jo je mogoče sprejeti brez pomislekov, pri tem pa ni zagrešilo napak, ki se nanašajo na pravila izkušenj in logičnega sklepanja ter je na tak način utemeljeno prišlo do prepričanja o obtoženčevi krivdi (drugi odstavek 3. člena ZKP).

Glede odločbe o kazenskih sankcijah in odvzemu premoženjske koristi:

60. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v odločbi o kazenski sankciji, tako v smeri pritožbenih navedb obtoženega R.Č. ter smiselno obtoženega S.P. kot tudi po uradni dolžnosti (386. člen ZKP). Na isti podlagi je po uradni dolžnosti preizkusilo tudi odločbo o premoženjski koristi. Sodišče prve stopnje je odločbo o kazenski sankciji obrazložilo v 73. točki izpodbijane sodbe (glede obtoženega R.Č.) in v 75. točki izpodbijane sodbe (glede obtoženega S.P.), odločbo o odvzemu premoženjske koristi pa v 76. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije ter je obtožencema za obravnavana kazniva dejanja določilo primerne zaporne kazni, ravno tako je tudi ravnalo pravilno, ko je na podlagi 48. člena KZ obtoženemu R.Č. upoštevalo kazen zapora, izrečeno s pravnomočnim delom sodbe opr. št. I K 29407/2010 z dne 10.1.2013, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. IV Kp 29407/2010 z dne 7.11.2013 ter v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 29407/2010 z dne 20.3.2015, ko mu je bila za nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja in pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ izrečena kazen štiri leta in šest mesecev zapora, nakar je obtožencu pravilno izreklo primerno enotno kazen pet let in devet mesecev zapora. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da v obravnavani zadevi ni posebno olajševalnih okoliščin na strani obtoženca. Obtoženi R.Č. to izpodbija in trdi, da posebno olajševalno okoliščino predstavlja dejstvo, da ima dva mladoletna otroka v starosti 12 in 14 let, ki sta nanj navezana in prizadeta zaradi sojenja. Pritožbeno sodišče odgovarja, da prej navedeno dejstvo, ki je nedvomno podano, ne predstavlja posebne olajševalne okoliščine. Posebno olajševalne okoliščine so namreč tiste, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni kot določa 2. točka 42. člena KZ. Gre torej za take olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek kazni pod minimum, ki je v kazenskem zakonu predpisan za kaznivo dejanje. Posebne olajševalne okoliščine torej niso tiste, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša, kot jih primeroma našteva drugi odstavek 41. člena KZ, ampak je potrebno pojem posebne olajševalne okoliščine vrednotiti restriktivno tako, da se nanaša le na primere, ki so vsebinsko in enakovredne tistim iz 1. točke 42. člena KZ (če zakon določa, da sme storilec mileje kaznovati) - tako tudi Kazenski zakon s komentarjem, splošni del, prof. dr. Ivan Bele, Ljubljana 2001. Sodišče prve stopnje je tudi ravnalo pravilno, da je kot obteževalno okoliščino štelo, da je bil obtoženi R. Č. že obsojen zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ. Okoliščina, da do „prvega sojenja v tej zadevi nikoli ni bil obsojen“ kot navaja obtoženi R.Č. v pritožbi, ne pomeni, da navedeno dejstvo ne predstavlja obteževalne okoliščine. Za kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril po drugem odstavku 247. člena KZ je predpisana kazen zapora od treh mesecev do petih let. Sodišče prve stopnje je obtoženemu R.Č. za obravnavano kaznivo dejanje določilo kazen eno leto in pet mesecev zapora, kar že samo zase kaže, da ne gre za tako kazen, ki ne bi bila primerna teži storjenega dejanja in obtoženčevi krivdi in da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh okoliščin, ki vplivajo na to ali naj bo kazen manjša ali večja. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni razlogov za poseg v kazensko sankcijo (določeno zaporno kazen in izrečeno enotno zaporno kazen) izrečeno obtoženemu R.Č.. Enako pritožbeno sodišče ugotavlja glede kazenskih sankcij določenih obtoženemu S.P. za kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju nedovoljenega sprejemanja daril po drugem odstavku 247. člena KZ v zvezi s členom 26 KZ ter kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 248. člena KZ v zvezi s 26. členom KZ ter glede izrečene enotne zaporne kazni. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije ter je tudi temu obtožencu določilo primerni kazni ter ravnalo pravilno, ko je na podlagi 48. člena KZ upoštevalo kazen izrečeno s sodbo opr. št. I K 27115/2010 z dne 30.9.2010, s katero mu je bila izrečena enotna kazen štiri leta zapora, nakar je pravilno izreklo primerno enotno kazen šest let zapora, v katero je pravilno vštelo čas prestan v priporu in čas že prestane kazni. Obtoženi S.P. v pritožbi trdi, da je odmerjena kazen krivična, vendar mu ni mogoče pritrditi, saj so kazni odmerjene v mejah, ki so z zakonom predpisane glede na težo storjenih dejanj in obtoženčevo krivdo, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v 75. točki izpodbijane sodbe.

61. Odločba o odvzemu premoženjske koristi je tudi pravilna in pritožbeno sodišče v tej zvezi ni ugotovilo nepravilnosti.

62. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

63. Ker obtoženi R.Č. in obtoženi S.P. s pritožbami nista uspela, sta v skladu z 98. členom, v zvezi s 95. členom ZKP, dolžna plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso, ki za vsakega znaša 900,00 EUR (tarifna številka 7122 Zakona o sodnih taksah – ZST-1).