Jedro

Pritožbeno sodišče je, s tem ko je poseglo v pravno opredelitev ter abstraktni opis korupcijskih kaznivih dejanj ter samo na seji senata ugotovilo dejstva, drugačna, od tistih, ki jih je na obravnavi ugotovilo sodišče prve stopnje, povzročilo, da je izrek nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju ter v nasprotju z razlogi sodbe.

Izrek

I. Zahtevam za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenih R. Č., M. N. in S. P. se ugodi, in sicer glede obsojenega S. P. v celoti, glede obsojenih R. Č. in M. N. pa glede dejanj, opisanih v točkah III in IV izreka in se v tem delu izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje pred spremenjeni senat. II. Razveljavi se odločba o enotni kazni, izrečeni obsojenemu R. Č., določena kazen za nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika 4 (štiri) leta in 6 (šest) mesecev zapora pa se izreče. III. Razveljavi se odločba o odvzemu premoženjske koristi obsojenemu R. Č.

IV. Razveljavi se odločba o stroških postopka.

V. V preostalem se zahtevi zagovornikov obsojenih R. Č. in M. N. za varstvo zakonitosti zavrneta.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 29407/2010 z dne 10. 1. 2013 spoznalo: - obsojenega R. Č. za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena in kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po prvem odstavku 247. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Sodišče mu je za kaznivo dejanje po drugem odstavku 244. člena KZ določilo kazen štiri leta in šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 247. člena KZ pa kazen eno leto in osem mesecev zapora. Na podlagi določbe drugega odstavka 47. člena KZ mu je izreklo enotno kazen šest let zapora. Sodišče je obsojencu prepovedalo opravljanje poslovodskega dela in članstva v vseh upravnih in nadzornih svetih gospodarskih in negospodarskih družb in skladov za obdobje pet let od pravnomočnosti izpodbijane sodbe dalje, pri čemer se čas, prestan v zaporu, ne všteva v čas trajanja varnostnega ukrepa. Sodišče je obsojencu na podlagi 95. in 96. člena KZ odvzelo premoženjsko korist v višini 86.000,00 EUR. Sodišče je odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter plačati sodno takso; - obsojenega M. N. za krivega storitve kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja po prvem in drugem odstavku 244. člena v zvezi s 27. členom KZ ter kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril po prvem odstavku 248. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen štiri leta zapora, za drugo kaznivo dejanje kazen tri mesece zapora ter mu na podlagi drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen štiri leta in en mesec zapora. Sodišče je odločilo, da se družbi P. d.o.o., odvzame protipravna premoženjska korist v višini 2,274.001,16 EUR, L. d.d. pa se s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. Sodišče je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačilo sodne takse; - obsojenega S. P. za krivega storitve kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju nedovoljenega sprejemanja daril po prvem odstavku 247. člena KZ in napeljevanja h kaznivemu dejanju nedovoljenega dajanja daril po prvem odstavku 248. člena KZ, oboje v zvezi s 26. členom KZ. Za prvo kaznivo dejanje je obsojenemu S. P. določilo kazen eno leto in osem mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje kazen eno leto in osem mesecev zapora ter mu na podlagi določbe drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen tri leta zapora. Sodišče je obsojencu na podlagi določb 95. in 96. člena KZ odvzelo premoženjsko korist v višini 245.000,00 EUR, ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso.

2. Višje sodišče v Kopru je s sodbo IV Kp 29407/2010 z dne 7. 11. 2013 pritožbe obsojenega S. P. zoper sklep Okrožnega sodišča v Kopru I K 29407/2010 z dne 8. 4. 2013 in zagovornikov obsojenega S. P. in obsojenega M. N. zoper sklep Okrožnega sodišča v Kopru I K 29407/2010 z dne 24. 5. 2013 zavrnilo kot neutemeljene. Pritožbam obsojenega M. N., zagovornika obsojenega M. N. in zagovornikov obsojenega S. P. zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 29407/2010 z dne 10. 1. 2013, v zvezi s sklepoma istega sodišča I K 29407/2010 z dne 8. 4. 2013 in 24. 5. 2013, je pritožbeno sodišče deloma ugodilo, izpodbijano sodbo pa tudi po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je v točki III izreka sodbe sodišča prve stopnje besedilo „da bi zaradi pridobitve in ohranitve posla zanemaril koristi svoje organizacije“ nadomestilo z besedilom „kot protiuslugo za sklenitev posla“, v točki IV izreka sodbe sodišča prve stopnje besedilo „pri pridobitvi oziroma ohranitvi posla“ nadomestilo z besedilom „kot protiuslugo za sklenitev posla“, ter v točki V izreka sodbe sodišča prve stopnje besedilo „da bi zaradi pridobitve in ohranitve posla zanemaril koristi svoje organizacije“ nadomestilo z besedilom „kot protiuslugo za sklenitev posla“, besedilo v isti točki „pri pridobitvi oziroma ohranitvi posla“ pa nadomestilo z besedilom „kot protiuslugo za sklenitev posla“. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo spremenilo tudi v opredelitvi kaznivih dejanj, in sicer tako, da je kaznivo dejanje, opisano v točki III izreka sodbe sodišča prve stopnje, očitano obsojenemu R. Č., pravno opredelilo kot kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril po drugem odstavku 247. člena KZ, kaznivo dejanje, opisano v točki IV izreka sodbe sodišča prve stopnje, očitano M. N., pravno opredelilo kot kaznivo dejanje nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 248. člena KZ, kaznivo dejanje, opisano v točki V/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje, očitano obsojenemu S. P., opredelilo kot kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju nedovoljenega sprejemanja daril po drugem odstavku 247. člena v zvezi s 26. členom KZ, ter kaznivo dejanje, opisano pod točko V/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje, očitano obsojenemu S. P., pravno opredelilo kot napeljevanje h kaznivemu dejanju nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 248. člena v zvezi s 26. členom KZ. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tudi v odločbah o kazenskih sankcijah. Obsojenemu R. Č. je za kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril določilo kazen eno leto in pet mesecev zapora, enotno kazen pa mu je znižalo na pet let in devet mesecev zapora. Obsojenemu M. N. je za kaznivo dejanje nedovoljenega dajanja daril kazen odpustilo, za kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic mu je določeno kazen znižalo in obsojencu izreklo kazen tri leta zapora. Obsojenemu S. P. je za napeljevanje h kaznivemu dejanju nedovoljenega sprejemanja daril določilo kazen eno leto in pet mesecev zapora, za napeljevanje h kaznivemu dejanju nedovoljenega dajanja daril pa kazen eno leto zapora. Na podlagi določbe prvega odstavka 48. člena KZ je obsojencu, upoštevajoč določeno kazen štiri leta zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Kopru I K 27115/2010 z dne 30. 9. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru I Kp 27115/2010 z dne 17. 2. 2011 in določeni kazni iz te sodbe na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen šest let zapora. Obsojencu je v izrečeno enotno kazen vštelo čas, prestan v priporu, in čas že prestanega dela kazni. Sodišče je izpodbijano sodbo spremenilo tudi v odločbi o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi P. d.o.o., tako, da je znesek 2,274.001,16 EUR nadomestilo z zneskom 2,244.001,16 EUR. V ostalem je višje sodišče pritožbe obsojenega M. N., njegovega zagovornika in zagovornikov obsojenega S. P. ter pritožbe višje državne tožilke, obsojenega S. P., zagovornikov obsojenega R. Č. in družbe P. d.o.o., v celoti kot neutemeljene zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo so vložili zahteve za varstvo zakonitosti: - zagovorniki obsojenega R. Č., kot navajajo v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni ter obsojenca oprosti obtožbe oziroma izpodbijano pravnomočno sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom; - obsojeni M. N., kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni in ga oprosti obtožbe obeh očitanih mu kaznivih dejanj oziroma izpodbijano pravnomočno sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Vrhovnemu sodišču tudi predlaga, da razveljavi izrek sodbe v odločbi o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi družbi P. d.o.o.; - zagovorniki obsojenega S. P., kot navajajo v uvodu zahteve, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 2., 7. ter 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Na zahteve za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka z vlogo, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 12. 6. 2014. V zvezi z zahtevo zagovornikov obsojenega R. Č. za varstvo zakonitosti navaja, da pri predsednici senata sodišča prve stopnje niso podane okoliščine, ki bi vzbujale upravičen dvom, da v obravnavani zadevi ni bilo odločeno nepristransko, kakor tudi ne okoliščine, ki bi kazale, da je bila sodnica zainteresirana za izid postopka, da višje sodišče z delno spremembo sodbe sodišča prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, da se je sodišče določno opredelilo, zakaj ni izvedlo s strani obsojenčeve obrambe predlaganih dokaznih predlogov ter da v zahtevi uveljavljana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP po vsebini pomeni uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V zvezi z zahtevo obsojenega M. N. navaja, da je pritožbeno sodišče argumentirano zavrnilo v pritožbi uveljavljano kršitev pravice do nepristranskega sojenja, ker je v postopku sodeloval kot sodnik porotnik A. G., da je sodišče za odvzem protipravne premoženjske koristi imelo pravno podlago v 77. členu KZ-1, da obsojenec s trditvijo, da je sodišče zmotno presodilo njegov subjektivni odnos do kaznivega dejanja, nasprotuje dokaznim zaključkom sodišča, ter da je državna tožilka na glavni obravnavi obtožbo spremenila skladno z določbo prvega odstavka 344. člena ZKP tako, da je ta še vedno temeljila na istem historičnem dogodku. V zvezi z zahtevo zagovornikov obsojenega S. P. za varstvo zakonitosti, ki uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, se sklicuje na razloge sodbe sodišča druge stopnje, ter poudarja, da izrek sodbe sodišča obsega ravnanje vseh treh obsojencev, ki so medsebojno prepletena, kar je deloma tudi razlog za mestoma nepregleden opis kaznivih dejanj, ki pa vsebuje vse elemente obsojencem očitanih kaznivih dejanj. V zahtevi zatrjevana nejasnost izreka pa pomeni zgolj navajanje pomislekov v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da je neutemeljen tudi očitek zahteve, da je bila obsojencu kršena pravica do sojenja pred nepristranskim sodiščem, ker naj bi o zadevi odločala sodnica, ki bi morala biti izločena. V zvezi s tem ugovorom poudarja, da se je sodišče do razlogov za njeno odločitev jasno in nedvoumno opredelilo z argumenti, s katerimi se je moč v celoti strinjati. Prav tako po njenem mnenju ni podana kršitev pravice do obrambe, ker obsojeni M. N. na glavni obravnavi ni želel odgovarjati na vprašanja obrambe obsojenega S. P. Obsojeni S. P. je bil v kazenskem postopku, ki se je vodil pod opr. št. I K 27115/2010, navzoč ob izpovedbi priče M. N. in je imel zadostno možnost, da je izpodbijal njegove obremenilne izjave, nanje dajal pripombe in priči zastavljal vprašanja. Poleg tega se izpodbijana sodba ne opira izključno na izpovedbo M. N., zaslišanega kot priče, temveč na številne druge izvedene dokaze. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahteve za varstvo zakonitosti kot neutemeljene zavrne.

5. Odgovor na zahteve za varstvo zakonitosti je bil poslan obsojencem (obsojenemu R. Č. ga ni bilo mogoče vročiti, saj se je pošta vrnila z oznako „ni dvignil“) ter zagovornikom obsojenih R. Č. in S. P. O odgovoru vrhovne državne tožilke so se izjavili obsojeni S. P. in njegovi zagovorniki. Obsojenec je v izjavi navedel, da je izpodbijana sodba konfuzna in nerazumljiva, da mu je bila odvzeta pravica do zaslišanja obsojenega M. N., da bi morala biti predsednica senata sodišča prve stopnje izločena, predvsem pa poudarja, da je izrek izpodbijane sodbe sam s seboj v nasprotju. Zagovorniki obsojenega S. P. v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke navajajo, da se v kazenskem pravu zahteva določnost in jasnost obtožnega akta in sodbe zaradi zagotovitve pravice do obrambe in poštenega sojenja. Te pravice so bile obsojencu zaradi nerazumljivosti obtožbe in izreka sodbe, kakor tudi razlogov, s katerimi je sodišče utemeljevalo svojo odločitev, prekršene. Obsojenčevi zagovorniki poudarjajo, da tudi v zvezi s pravico do nepristranskega sojenja v celoti vztrajajo pri vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

K zatrjevani kršitvi po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Temeljna trditev sicer obsežne zahteve zagovornikov obsojenega S. P. za varstvo zakonitosti je, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe nerazumljiv ter v nasprotju z razlogi sodbe, zakonski znaki kaznivega dejanja pa niso jasno konkretizirani. Vložniki zahteve poudarjajo, da je nerazumljivost obtožbe in izreka sodb sodišč prve in druge stopnje ter nasprotje z ugotovitvami v obrazložitvi sodbe izražena do te mere, da ni mogoče ugotoviti, kaj se očita obsojenemu S. P. Iz opisa dejanskega stanja izhaja naklepno nagovarjanje k dogovoru za sklenitev kupoprodajnih pogodb, kar pa ne more biti kaznivo. Vložniki zahteve uveljavljajo, da je mogoče izrek sodbe razumeti na več različnih načinov, saj ne iz njega ne iz razlogov sodbe ni jasno, kaj naj bi bil obsojencu očitan način izvršitve kaznivega dejanja. Kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP vidijo tudi v okoliščini, da se sodišče ob utemeljevanju nedovoljene nagrade sklicuje na določbo 271. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ki ureja konkurenčno prepoved in nima nikakršne zveze z nedovoljenostjo nagrade. Ta člen namreč določa le, da član uprave ne sme brez soglasja nadzornega sveta opravljati pridobitne dejavnosti, na področju dejavnosti družbe pa tudi ne sme sklepati poslov za svoj ali tuj račun. Vložniki zahteve menijo, da očitanih pomanjkljivosti sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče s spremembo opisa kaznivega dejanja in pravne opredelitve ni odpravilo. Ravno nasprotno: vložnika zahteve je postavilo v položaj presenečenja, saj je na seji senata spremenilo zakonski znak kaznivega dejanja in ne zgolj pravno opredelitev. Izrecno izpostavljajo, da je pritožbeno sodišče v 73. točki razlogov sodbe presodilo, da pri sklenitvi posredniških pogodb ni šlo za nedovoljen, temveč za zakonit posel, pri čemer torej obsojeni R. Č. ni zanemaril koristi svoje organizacije s posredniško pogodbo, ki je vsebovala določeno 4 % provizijo, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje.

7. Smiselno enako kršitev po vsebini uveljavljata tudi zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega R. Č. in obsojenega M. N. Zagovorniki obsojenega R. Č. v zahtevi trdijo, da je pritožbeno sodišče neutemeljeno, brez javne obravnave, samo večkrat spremenilo opis kaznivega dejanja ter s tem povezano pravno kvalifikacijo. Obsojeni M. N. pa v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da izpodbijana pravnomočna sodba ne vsebuje jasnih razlogov o vseh elementih kaznivih dejanj, zato njene pravilnosti in zakonitosti sploh ni mogoče preizkusiti, poleg tega pa izrek sodbe hudo nasprotuje njenim razlogom. Poudarja, da se mu očita pomoč pri kaznivem dejanju, ki ga je storil obsojeni R. Č., kateremu se v izreku hkrati očita, da je poskrbel za podaljšanje pogodb in obenem, da ni poskrbel za njihovo podaljšanje. Temeljno kaznivo dejanje, očitano R. Č., je zato opisano povsem nelogično, izrek kaznivega dejanja pa je nerazumljiv in nesklepčen.

8. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je mogoče inkriminirano ravnanje obsojencev razdeliti na dva, medsebojno povezana sklopa. V prvem delu izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje se obsojenemu R. Č. očita storitev nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic, M. N. pa pomoč k temu kaznivemu dejanju. Očitek obsojenemu R. Č. v zvezi s kaznivim dejanjem zlorabe položaja in pravic, ki izhaja iz izreka izpodbijane pravnomočne sodbe, je, da pri vodenju gospodarske dejavnosti z namenom, da družbi P. d.o.o. pridobi premoženjsko korist, kot predsednik uprave L. d.d. v času po poteku devetmesečne veljavnosti pogodbe o posredovanju ni poskrbel za podaljšanje veljavnosti sklenjenih pogodb med družbama L. d.d. in P. d.o.o., in sicer pogodbe z dne 20. 12. 2006 in pogodbe o posredovanju z dne 26. 1. 2007, v zvezi z nakupom „nepremičnine K.“ pa s P. d.o.o., ni sklenil dogovora o posredovanju za nakup te nepremičnine, temveč se je dogovoril, da bo P. d.o.o. s prejetim avansom L. d.d. najprej sam odkupil navedena zemljišča, nato pa jih bo za višjo ceno od njega odkupila L. d.d. S takšnim ravnanjem je dosegel, da je bil pri prodaji obeh sklopov nepremičnin („parcele v lasti 16 solastnikov oziroma O.“ in nepremičnine „K.“) P. d.o.o. upravičen do dosežene razlike med nakupno in prodajno ceno na škodo L. d.d. Obsojenemu M. N. pa se v zvezi s prodajo teh dveh sklopov nepremičnin očita, da je pomagal obsojenemu R. Č. pri izvršitvi nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja tako, da je te nepremičnine najprej kupil, nato pa jih bistveno dražje prodal L. d.d., pri tem pa je vedel, da bi L. d.d. lahko te nepremičnine kupila po isti ceni kot P. d.o.o. 9. Drugi del izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje zajema več korupcijskih kaznivih dejanj. Obsojenemu R. Č. se očita, da je kot predsednik uprave L. d.d. pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri dogovarjanju za sklenitev Pogodbe, ki je bila sklenjena dne 20. 12. 2006, in Pogodbe o posredovanju z dne 26. 1. 2007 z družbo P. d.o.o. zahteval nedovoljeno nagrado za to, da bo P. d.o.o. opravil posredniško vlogo pri pridobivanju teh nepremičnin za najvišjo zakonsko možno in pogodbeno dogovorjeno 4 % provizijo, ki se bo delila po tretjinah med P. d.o.o., S. P. in njega samega, izplačilo tako dogovorjene nagrade pa je tudi sprejel, saj mu je M. N. v juniju 2007 izplačal znesek 36.000,00 EUR, v drugi polovici leta 2007 pa znesek 50.000,00 EUR nagrade, nagrada pa je bila na podlagi 271. člena ZGD-1 nedovoljena, saj članom uprave delniške družbe brez soglasja nadzornega sveta prepoveduje sklepanje poslov za svoj ali tuj račun, bila pa je tudi v nasprotju z določilom pogodbe o zaposlitvi, ki mu je prepovedovala izkoriščanje poslovnih priložnosti v zvezi s poslovanjem družbe. Obsojeni R. Č. je s takšnim ravnanjem po pravni opredelitvi sodišča prve stopnje storil kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril po prvem odstavku 247. člena KZ.

10. Obsojenega M. N. je sodišče prve stopnje spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril po prvem odstavku 248. člena KZ, ker je R. Č. in S. P. izplačal zneske nedovoljenih in neupravičenih nagrad.

11. S. P. je sodišče prve stopnje spoznalo za krivega, da je soobsojena M. N. in R. Č. naklepoma nagovoril k sklenitvi pogodb za nakup nepremičnin, v katerih je L. d.d. kupec, posrednik pri prodaji pa P. d.o.o. po pogodbi o posredovanju z dne 26. 1. 2007 za najvišjo zakonsko možno 4 % provizijo, katero si bodo obsojeni N., Č. in on sam razdelili na tri dele. Obsojenega R. Č. je pri tem nagovoril „za sklenitev pogodbe in za tem sprejel nedovoljene nagrade zase in zanj neupravičene nagrade za vsakega od njiju v višini tretjine pogodbeno dogovorjene provizije za P. d.o.o., za kar je bila provizija tudi izplačana – obsojenemu Č. najmanj 86.000,00 EUR, obsojenemu P. pa najmanj 245.000,00 EUR“(1). Obsojenega M. N. pa je obsojeni S. P. po opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje naklepoma nagovoril, da je sklenil pogodbe o posredovanju pri pridobivanju nepremičnin za najvišjo možno zakonsko dovoljeno provizijo za P. d.o.o. ter obsojenemu Č. in njemu izročil zneska nagrade, ki je bila Č. nedovoljena na podlagi 271. člena ZGD-1, za njega pa neupravičena, saj v zvezi s prodajo nepremičnin, pri kateri je posredoval P. d.o.o., za L. d.d. ni opravil nobenega dela razen tega, da je spoznal oziroma seznanil obsojena R. Č. in M. N. 12. Tehnika opisa inkriminiranih ravnanj obsojencev v zvezi z obema korupcijskima kaznivima dejanjema ter napeljevanju k njima terja povezavo z opisom kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic, ki ga je storil obsojeni R. Č., ter pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic, za katerega je spoznan za krivega obsojeni M. N. V uvodnem delu opisa nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic se obsojenemu R. Č. očita, da ni poskrbel za podaljšanje sklenjenih posredniških pogodb oziroma, da ni sklenil dogovora o posredovanju za nakup nepremičnine „K.“. Za tem sledi konkretizacija tega kaznivega dejanja, katerega bistvo je, da je družba P. d.o.o. kupila nepremičnine izključno z denarjem (avansom) družbe L. d.d. ter jih za tem prodala njej nazaj za bistveno višjo ceno kot jih je sama kupila. Ob takem opisu kaznivega dejanja se izkaže njegov prvi del (očitek o nepodaljšanju oziroma nesklenitvi pogodb) kot nepomemben za obstoj kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic, je pa seveda pomemben v zvezi s korupcijskimi kaznivimi dejanji, ker je v teh pogodbah dogovorjena provizija, kvota, ki se bo delila po tretjinah. Povedano drugače: opis nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic v obravnavanem primeru vsebuje vse zakonske znake tega kaznivega dejanja tudi brez uvodoma očitane opustitve obsojenega R. Č.

13. Utemeljena je tako trditev vložnikov zahtev za varstvo zakonitosti, da je že v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je njen izrek glede kaznivih dejanj pod točkami III, IV, V/1 in V/2 sam s seboj v nasprotju, hkrati pa tudi nasprotuje razlogom sodbe. Iz konkretnega opisa kaznivega dejanja zlorabe položaja, očitanega obsojenemu R. Č., izhaja, da ni poskrbel za podaljšanje veljavnosti dveh sklenjenih pogodb med L. d.d. in P. d.o.o., ki sta bili med družbama sklenjeni zaradi pridobivanja nepremičnin, hkrati pa se mu v opisu kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po prvem odstavku 247. člena KZ očita, da je dejanje storil tako, da je sklenil ti dve posredniški pogodbi z družbo P. d.o.o. za najvišjo zakonsko možno in pogodbeno dogovorjeno 4 % provizijo, ki se bo razdelila po tretjinah med P. d.o.o., S. P. in njim samim. Takšen izrek sodbe je v očitnem nasprotju s samim seboj, saj obsojenemu R. Č. hkrati očita, da ni podaljšal sklenjenih posredniških pogodb, obenem pa sledi očitek, da so bile te pogodbe sklenjene za najvišjo zakonsko dopustno provizijo, ki si jo bodo razdelili na tri dele, takšna provizija pa je bila, kot je izrecno navedeno v točki V/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje, R. Č. nedovoljena, saj je bila v nasprotju z 271. členom ZGD-1 in določilom pogodbe o zaposlitvi, ki jo je imel sklenjeno z L. d.d. Nerazumljiv je torej izrek v delu, kjer se obsojenemu R. Č. očita, da ni podaljšal za L. d.d. očitno škodljivih posredniških pogodb, ki so bile sklenjene s 4 % posredniško provizijo, hkrati pa se mu očita, da sta bili ti pogodbi škodljivi za L. d.d., saj sta bili že od vsega začetka sklenjeni po najvišji še zakonsko dovoljeni proviziji ravno zaradi tega, da so si obsojeni R. Č., M. N. in S. P. plačano provizijo razdelili na tri dele. Da bi morala biti provizija, ki jo je plačala L. d.d. bistveno nižja, če ne bi služila kot osnova za delitev podkupnin, izhaja tudi iz logičnega sklepanja, da če je obsojeni M. N. pristal, da po plačilu nedovoljenih nagrad za opravljene posle dejansko dobi le tretjino dogovorjene provizije, bi te posredniške posle opravil tudi za bistveno nižjo provizijo, ki pa mu je ne bi bilo treba deliti z obsojenima R. Č. in M. N. 14. Da sta bili posredniški pogodbi z dne 20. 12. 2006 in 26. 1. 2007, za kateri se obsojenemu R. Č. pri opisu kaznivega dejanja zlorabe položaja očita, da ju ni podaljšal, sklenjeni v škodo L. d.d., izhaja tudi iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, ki je v 33. točki na 61. strani obrazložitve sodbe navedlo, da je obsojeni R. Č. v zameno za prejem dogovorjenih podkupnin oziroma zaradi pridobitve oziroma sklenitve posla L. d.d. s P. d.o.o. zanemaril koristi svoje organizacije. Enako sodišče ugotavlja tudi v 30. točki na 59. strani sodbe, kjer je navedlo, da je obsojeni S. P. naklepoma napeljal obsojenega R. Č., da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti zahteval zase nedovoljeno nagrado in nato sprejel ponudbo in njena izplačila, s tem pa je zaradi pridobitve in nadaljnje izvedbe posla zanemaril koristi svoje organizacije. V 26. točki na 54. strani razlogov sodbe je sodišče še pojasnilo, da je obsojeni R. Č. na tako visoko, sicer zakonsko še dovoljeno provizijo, ki pa je bila L. d. d. v škodo, pristal brez posebnih ugovorov in pogajanj ravno zaradi tega, ker je bila od višine pogodbene provizije odvisna kvota, iz katere so se nato izplačevala darila. Tako iz izreka (razen iz uvodnega dela izreka pri očitku kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic) kot tudi iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja torej zaključek, da je obsojeni R. Č. s tem, ko je po napeljevanju obsojenega S. P. pristal na najvišjo možno zakonsko še dovoljeno provizijo, ravnal v škodo gospodarske družbe, katere direktor je bil v tistem času oziroma je s tem zanemaril njene koristi.

15. Višje sodišče je ob reševanju pritožb obsojencev in njihovih zagovornikov na seji senata po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon iz 4. točke 372. člena ZKP, ko je kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril pravno opredelilo po prvem odstavku 247. člena KZ ter kaznivo dejanje nedovoljenega dajanja daril po prvem odstavku 248. člena KZ, ob tem pa tudi nepravilno opredelilo napeljevanje k tema kaznivima dejanjema, ki je bilo očitano obsojenemu S. P. Pritožbeno sodišče je tako v opisu kaznivih dejanj besedno zvezo „da bi zaradi pridobitve in ohranitve posla zanemaril koristi svoje organizacije“ nadomestilo z besedno zvezo „kot protiuslugo za sklenitev posla“, nato pa je v razlogih sodbe (73. točka na 41. in 42. strani sodbe) navedlo, da je treba kazniva dejanja pravno opredeliti po drugem odstavku 247. člena KZ oziroma drugem odstavku 248. člena KZ, ker iz opisa kaznivih dejanj in celotne obtožnice izhaja, da se obsojencem dejansko očita vnaprejšnje aktivno in pasivno podkupovanje. Sodišče v razlogih sodbe ugotavlja, da se v opisu kaznivih dejanj nahaja abstraktni znak iz prvega odstavka 247. oziroma 248. člena KZ, to je očitek o zanemarjanju koristi svoje organizacije, vendar ta v konkretnem delu opisa kaznivih dejanj ni v ničemer konkretiziran, nasprotno, iz opisa kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic oziroma pomoči k temu kaznivemu dejanju, očitanega obsojenemu R. Č. in obsojenemu M. N., v I. in II. točki izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je šlo pri sklenitvi Pogodbe z dne 20. 12. 2006 in Pogodbe o posredovanju s pogodbeno dogovorjeno 4 % provizijo za zakonit posel, to je posel, pri katerem ni bila zanemarjena korist L. d.d. Obsojencema se namreč očita, da bi morala posla, opisana v točki I/1 in I/2 podaljšati, torej podaljšati pogodbo o posredovanju z dogovorjeno 4 % provizijo oziroma tako pogodbo oziroma dogovor tudi skleniti. Višje sodišče ugotavlja, da s sklenitvijo posla (Pogodbe z dne 20. 12. 2006 in Pogodbe o posredovanju z dne 26. 1. 2007) potrditvah obtožnice ni bilo nič narobe, torej ni šlo za škodljiv ali nezakonit oziroma nedovoljen posel, nedovoljena nagrada pa predstavljala protiuslugo za sklenitev navedenih pogodb.

16. Kaznivo dejanje neupravičenega sprejemanja daril po 247. členu KZ pomeni posebno obliko pasivnega podkupovanja v poslovnem prometu. Po prvem odstavku 247. člena KZ to dejanje stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti terja ali sprejme nesorazmerno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist za to, da bi pri sklenitvi posla ali storitvi zanemaril koristi svoje organizacije ali ji povzročil škodo. Po drugem odstavku istega člena pa storilec dejanja iz prvega odstavka terja ali sprejme nesorazmerno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist zase ali za koga drugega, kot protiuslugo za sklenitev kakšnega posla, ali da se opravi kakšna storitev. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 247. člena KZ se imenuje vnaprejšnje pasivno podkupovanje. Zanj je bistveno, da storilec ravna v okviru svojih pooblastil, vendar škodljivo za organizacijo, saj sprejme podkupnino ravno zato, da zanemari njene koristi. Kaznivo dejanje po drugem odstavku 247. člena KZ pa je imenovano nepravo vnaprejšnje pasivno podkupovanje. Dejanje po tem odstavku (nepravo vnaprejšnje pasivno podkupovanje) se od dejanja po prvem odstavku (vnaprejšnje pravo pasivno podkupovanje) razlikuje ravno po tem, da storilec terja ali sprejme podkupnino za sicer dovoljeno, torej zakonito sklenitev posla ali opravo storitve. Storilec torej pri tem kaznivem dejanju sklene zakonit posel in pri tem ne zanemari koristi svoje gospodarske organizacije ali ji povzroči škodo.

17. S kaznivim dejanjem neupravičenega sprejemanja daril po 247. členu KZ je tesno povezano kaznivo dejanje neupravičenega dajanja daril po 248. členu KZ. Pri tem kaznivem dejanju gre za aktivno podkupovanje osebe, ki opravlja gospodarsko dejavnost. Pri kaznivem dejanju po prvem odstavku tega člena storilec podkupuje osebo, ki opravlja gospodarsko dejavnost, z namenom, da pri njej doseže kakšno nedovoljeno ravnanje pri sklenitvi posla ali storitve, ki mora biti v nasprotju s koristmi organizacije, ali pa povzroči škodo v organizaciji, kjer oseba opravlja gospodarsko dejavnost. Po drugem odstavku tega člena gre za podkupovanje v isti obliki kot pri prvem odstavku, le da je usmerjeno na dovoljen posel osebe, ki opravlja gospodarsko dejavnost. 18. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pod točko III izreka obsojenega R. Č. spoznalo za krivega storitve nedovoljenega sprejemanja daril po prvem odstavku 247. člena KZ, obsojenega M. N. pod točko IV izreka sodbe sodišča prve stopnje za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril po prvem odstavku 248. člena KZ, obsojenega S. P. pa pod točko V/1 storitve kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju nedovoljenega sprejemanja daril po prvem odstavku 247. člena KZ, pod točko V/2 pa kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju nedovoljenega dajanja daril po prvem odstavku 248. člena KZ. V takšno pravno opredelitev kaznivih dejanj je poseglo pritožbeno sodišče. Bistvo spremembe pravne opredelitve, kot je bilo že pojasnjeno, je v ugotovitvi pritožbenega sodišča, da je bila sklenitev obeh pogodb o posredovanju z družbo P. d.o.o. zakonit pravni posel, ki L. d.d. ni bil v škodo, nedovoljena nagrada, ki je bila vezana nanj, pa je predstavljala protiuslugo za sklenitev navedenih pogodb. Višje sodišče pa je spremenilo le abstraktni del opisa kaznivih dejanj (ne pa tudi konkretnega), v katerem je besedno zvezo „zanemaril koristi svoje organizacije“ (kar je abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 247. člena KZ) nadomestilo z besedno zvezo „kot protiuslugo za sklenitev posla“ (to je abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja po drugem odstavku 247. člena oziroma po drugem odstavku 248. člena KZ).

19. Pritožbeno sodišče je, s tem ko je poseglo v pravno opredelitev ter abstraktni opis korupcijskih kaznivih dejanj ter samo na seji senata ugotovilo dejstva, drugačna, od tistih, ki jih je na obravnavi ugotovilo sodišče prve stopnje (sodišče prve stopnje je presodilo, da je dogovor o delitvi provizije na tri dele causa poslov, sklenjenih v škodo L. d.d., pritožbeno sodišče pa je v nasprotju s tem presodilo, da so ti zneski protiusluga za sklenjena zakonita in za L. d.d., neškodljiva pravna posla), povzročilo, da je izrek nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju ter v nasprotju z razlogi sodbe. Iz opisa dejanja pod točko I izhaja, da bi bilo potrebno ta posredniška posla podaljšati (ker nista v škodo L. d.d.), iz konkretizacije očitkov v točkah III, IV in V pa izhaja, da sta bila posredniška posla za L. d.d. škodljiva.

20. Ob takšnem posegu v abstraktni del opisa kaznivega dejanja je torej pritožbeno sodišče prezrlo oziroma napačno ocenilo, da iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja pod točko III/1 ter V izhaja: da je obsojeni S. P. napeljal obsojena R. Č. in M. N. k sklenitvi posredniških pogodb za najvišjo zakonsko še dovoljeno provizijo, katero si bodo skladno z dogovorom delili na tri dele; da je bila nagrada dogovorjena in izplačana R. Č. nedovoljena, saj je v skladu z določbo 271. člena ZGD-1 članom uprave delniške družbe brez soglasja nadzornega sveta prepovedano sklepanje poslov za svoj ali tuj račun, obsojeni Č. pa takega soglasja ni imel, pogodba o zaposlitvi pa mu je prepovedovala izkoriščanje poslovnih priložnosti v zvezi s poslovanjem družbe zase; in da je nagrada, ki je bila izplačana obsojenemu S. P. neupravičena, saj ni opravil nobenega posla, razen tega, da je obsojena Č. in N. spoznal oziroma seznanil. Ne glede na to, da bi torej obsojeni R. Č. kot direktor L. d.d., moral izključno zasledovati njene koristi in se dogovoriti za provizijo, ki bi bila za družbo, katere direktor je bil, najugodnejša, je sklenil posla v škodo L. d.d., saj je izvajalec – P. d.o.o. zadržal zase le dobrih 33 %, medtem ko sta, kot izhaja iz izreka sodbe, nezakoniti oziroma neupravičeni vnaprej dogovorjeni delež v višini dobrih 66 % provizije zadržala obsojena Č. in P. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje ga pri sklepanju poslov niso vodili interesi zastopane pravne osebe, ampak lastni interesi po pridobitvi premoženjske koristi. Slednje pa je bilo, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče v razlogih, resnični razlog za sklenitev pravnega posla(2). Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi sodbe (33. točka na 61. strani, 30. točka na 59. strani in 26. točka na 53. in 54. strani sodbe) navedlo, da je obsojeni R. Č., napeljan s strani obsojenega S. P., sklenil posredniški pogodbi z družbo P. d.o.o. tako, da je zanemaril koristi svoje organizacije, torej L. d.d. Pojasnilo je tudi, da je bil posel sklenjen zaradi neupravičenih ugodnosti, saj je obsojeni R. Č. brez ugovorov soglašal z najvišjo zakonsko možno 4 % provizijo ravno zaradi tega, ker je bila od višine te provizije odvisna kvota, iz katere so se nato izplačevala darila. Šlo je za posel, pri katerem so se obsojenci že pred njegovo sklenitvijo dogovorili za najvišjo možno zakonsko še dovoljeno provizijo, ki si jo bodo delili na tri dele. Takšno ravnanje pa je za L. d.d. pomenilo oškodovanje, saj bi provizija lahko bila nižja, če nanjo ne bi bila vezana nedovoljena izplačila.

21. V nasprotju z očitki v izreku, ki se nanašajo na korupcijska kazniva dejanja in dejansko presojo teh dejanj s strani sodišča prve stopnje, pa je pritožbeno sodišče na seji ocenilo, da gre za zakonita posla, ki tudi nista bila sklenjena v škodo L. d.d., nedovoljena nagrada pa je bila le protiusluga za sklenitev takšnih poslov. Pri tem pa je kljub spremembi pravne opredelitve ostal nespremenjen tudi očitek obsojenemu S. P., da je obsojena R. Č. in M. N. nagovoril, da sta sklenila pogodbi o posredovanju za najvišjo zakonsko dovoljeno provizijo, katero si bodo razdelili na tri dele, kar je pri njemu zneslo 245.000,00 EUR, ta nagrada pa je bila zanj neupravičena, ker v zvezi s prodajo nepremičnin, pri kateri je posredoval P. d.o.o. za L. d.d., ni opravil nobenega dela, razen tega, da je spoznal oziroma seznanil obsojena R. Č. in M. N. Očitek napeljevanja k sklenitvi za L. d.d. škodljivega pravnega posla je namreč po spremembi pravne kvalifikacije še vedno sestavni del konkretnega opisa obsojenemu P. očitanega kaznivega dejanja. Povedano drugače: iz celotne izpodbijane pravnomočne sodbe (izreka in nasprotujočih si razlogov) po njeni spremembi s strani pritožbenega sodišča ni mogoče jasno razbrati, na katerih dejstvih temelji sprejeta pravna presoja v zvezi s korupcijskimi kaznivimi dejanji.

22. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožbeno sodišče nasprotja v izreku sodbe sodišča prve stopnje ni odpravilo, temveč je samo spremenilo pravno opredelitev obeh korupcijskih kaznivih dejanj ter abstraktni del opisa teh kaznivih dejanj ob nespremenjenem konkretnem očitku obsojencem, hkrati pa je s tem povzročilo nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, saj iz konkretnega opisa dejanja v izreku sodbe izhaja, da je pri posredniških pogodbah šlo za škodljiv posel, medtem ko je pritožbeno sodišče na seji ugotovilo, da posel ni bil v škodo L. d.d. S takšnim ravnanjem pa je sodišče druge stopnje napravilo sodbeni izrek v točkah III, IV in V, ki se nanaša na korupcijska kazniva dejanja in napeljevanje k njim, nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju (z v točki I izreka sodbe sodišča prve stopnje očitano opustitvijo obsojenemu Č.) ter v nasprotju z obrazložitvijo. Ker je torej izpodbijana pravnomočna sodba tudi po spremembi pravne kvalifikacije in abstraktnega dela obsojencem očitanih korupcijskih kaznivih dejanj s strani pritožbenega sodišča obremenjena s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, jo je Vrhovno sodišče v tem delu razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

K zatrjevani kršitvi pravice do poštenega in nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave Republike Slovenije.

23. Kršitev pravice do poštenega sojenja zagovorniki obsojenega S. P. vidijo v okoliščini, da je pri sojenju sodelovala sodnica, ki si je o zadevi že ustvarila svoje mnenje in ni odločala nepristransko. Da bi morala biti predsednica senata zaradi svoje pristranskosti izločena, zagovorniki uveljavljajo v okviru kršitve 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), po vsebini pa zatrjujejo procesno kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP kot posledica kršitve iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP. Kršitev utemeljujejo z navedbami, da je predsednica senata sodišča prve stopnje že odločala v zadevi I K 27115/2010, v kateri se je seznanila z dejanskim in pravnim vidikom obravnavane zadeve ter si o njej ustvarila mnenje, poleg tega pa je bila ob sojenju v zadevi I K 27115/2010 seznanjena, da je bila zoper S. P. vložena zahteva za uvedbo preiskave v zvezi z obravnavano zadevo, vendar pa obsojenega S. P. o tem ni seznanila in mu dala ustreznega pravnega pouka, da je v obravnavani zadevi povsem sledila izpovedbi M. N., zaslišanega kot priče v zadevi I K 27115/2010, ter na tej izpovedbi utemeljila izpodbijano sodbo, da je obsojeni S. P. zoper predsednico senata vložil kazensko ovadbo, ona pa je zoper njega vložila predlog za pregon, ter da je celo sama podala izjavo, v kateri je navedla, da obstajajo razlogi za njeno izločitev, ki jo je podala obramba obsojenega S. P. Obsojeni M. N. kršitev pravice do nepristranskega in poštenega sojenja vidi v okoliščini, da je v zadevi odločal sodnik porotnik A. G., ki je bil „visoko pozicioniran član ... stranke in nekdanji strankarski tovariš obsojenega S. P.“, ki je bil do njega izrazito sovražno opredeljen. Meni, da je bil zaradi tega sodnik porotnik A. G. obremenjen z vnaprej izoblikovanimi negativnimi stališči do njega. Zagovorniki obsojenega R. Č. uveljavljajo kršitev po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo vidijo v okoliščini, da je predsednica senata štela ravnanje obsojenega R. Č. v kazenskem postopku, ki se je vodil zoper obsojenega S. P. in v katerem je bil obsojeni R. Č. zaslišan kot priča, za nezakonito, zato bi morala biti tudi v tej zadevi izločena. Opozarjajo še, da obsojenčeva obramba v zahtevi za izločitev predsednice senata ni uveljavljala istih razlogov, kot jih je uveljavljala obramba obsojenega S. P., zato je podpredsednica Višjega sodišča v Kopru v sklepu, s katerim je zavrnila zahtevo za izločitev sodnice, in v katerem je navedla, da gre za uveljavljanje vsebinsko enakih razlogov, kot jih je uveljavljala obramba obsojenega S. P., zagrešila bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

24. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je večino ugovorov v zvezi s pravico do nepristranskega sojenja in s tem povezanimi zahtevami obsojenih S. P., R. Č. in njunih zagovornikov za izločitev predsednice senata, ter obrambe obsojenega M. N. za izločitev sodnika porotnika A. G., utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče (16. do 26. točka na 9. do 16. strani sodbe). Pritožbeno sodišče je navedlo, da se je predsednica senata v kazenski zadevi I K 27115/2010, v kateri je bil S. P. obsojen za nadaljevano kaznivo dejanje izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ-1, nadaljevano kaznivo dejanje poskusa samovoljnosti po drugem in četrtem odstavku 310. člena v zvezi s 34. členom KZ-1 ter nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po drugem in prvem odstavku 307. člena KZ-1, res seznanila z dokazi, ki so bili uporabljeni tudi v obravnavani kazenski zadevi, ter se opredelila do izpovedbe obsojenega M. N., ki je imel v zadevi I K 27115/2010 položaj oškodovanca oziroma priče, vendar pa so bili ti dokazi ocenjevani z vidika obtožbenih očitkov v prej navedeni zadevi, ki so bili drugačni kot v obravnavani zadevi, zato ta okoliščina ni takšna, da bi že sama po sebi vzbujala dvom v nepristranskost sodnice v tem postopku. Pritožbeno sodišče je utemeljeno poudarilo, da če dvom v nepristranskost ni podan niti pri sodniku, ki mora ponovno odločati o zadevi v primeru razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje, ko gre za isto zadevo, je jasno, da okoliščina, da se je predsednica senata v drugi kazenski zadevi seznanila in že ocenila določene dokaze, sama po sebi ne more vzbujati dvoma v njeno nepristranskost. 25. Zagovorniki obsojenega R. Č. v zahtevi za varstvo zakonitosti trdijo tudi, da je podpredsednica višjega sodišča v obrazložitvi sklepa z dne 4. 6. 2012, s katerim je zavrnila zahtevo za izločitev sodnice, ki jo je podal obsojeni R. Č. na predobravnavnem naroku, navedla, da gre za uveljavljanje vsebinsko istih razlogov, ki jih je uveljavljala obramba S. P. v zahtevi z dne 3. 2. 2012, kar pa ne drži, pri čemer pa v zahtevi za varstvo zakonitosti določno ne navedejo, v čem se je zahteva obsojenega R. Č. po vsebini razlikovala od zahteve obsojenega S. P. za izločitev predsednice senata. Čeprav zakon ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa te zahteve (prvi odstavek 424. člena ZKP) jasno, da ne zadošča, da vložnik zahteve navede samo vrsto kršitve, temveč mora konkretno in substancirano navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona. Zahteva z zadostno mero ne konkretizira, da je obsojeni R. Č. v zahtevi za izločitev predsednice senata uveljavljal drugačne razloge, kot je to pred njim storila že obramba obsojenega S. P., zato tako posplošenih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ni moglo presojati.

26. V zvezi z v pritožbi zagovornikov obsojenega S. P. uveljavljano okoliščino, da je predsednica senata zoper njega podala kazensko ovadbo, pritožbeno sodišče ni navedlo razlogov, temveč se je zgolj sklicevalo na sklep predsednika Okrožnega sodišča v Kopru z dne 21. 3. 2012, iz katerega pa izhajajo le razlogi v zvezi z okoliščino, da je obsojeni S. P. zoper predsednico senata kot oškodovanec kot tožilec sprožil kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po 288. členu KZ-1. Vrhovno sodišče v zvezi s to okoliščino sprejema razloge navedenega sklepa, da kazenska ovadba, vložena s strani obdolženca zoper sodnika, ki sodi v njegovi zadevi, sama po sebi ne more biti razlog za sodnikovo izločitev po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Na tak način bi namreč lahko vsak obdolženec tudi z vložitvijo očitno neutemeljene kazenske ovadbe zoper sodnika dosegel njegovo izločitev. Pritožbeno sodišče pa se samo po vsebini ni opredelilo do očitka, da je tudi predsednica senata zoper obsojenega S. P. podala predlog za pregon zaradi kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil na predobravnavnem naroku. Upoštevaje, da se uveljavljana kršitev nepristranskega sojenja povezana z vložitvijo predloga za pregon oziroma kazenske ovadbe s strani predsednice senata zoper obsojenca, tiče le obsojenega S. P., ki je z zahtevo za varstvo zakonitosti uspel in je bila v delu, ki se nanaša nanj izpodbijana pravnomočna sodba zaradi ugotovljene kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v celoti razveljavljena, Vrhovno sodišče tega očitka, kot tudi ostalih očitkov zahteve zagovornikov tega obsojenca za varstvo zakonitosti, ni presojalo.

27. Vrhovno sodišče je ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin obravnavanega primera (da je šlo za javno zelo odmevno sojenje, v katerem je bila s strani sodišča zoper tedaj obtoženega S. P. podana kazenska ovadba zaradi uradno pregonljivega kaznivega dejanja, kjer bosta, če bo do pregona prišlo, obsojeni S. P. in sodnica ... nastopala kot obdolženec in oškodovanka, da je predsednica senata v predlogu za prenos krajevne pristojnosti sama zavzela stališče, da v zadevi zaradi vložene kazenske ovadbe ne bo mogla nepristransko odločati, da je obramba obsojenega S. P. na predobravnavnem naroku podala obrazložen predlog za izločitev predsednice senata, ki je med drugim temeljil prav na njeni izjavi v predlogu za prenos krajevne pristojnosti) v delu, v katerem je sodbo razveljavilo zaradi kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjen senat. Ob tem je Vrhovno sodišče upoštevalo, da se okoliščine, ki se dotikajo vprašanja povezanega z zunanjim videzom nepristranskosti sojenja brez dvoma nanašajo le na obsojenega S. P., vendar pa je zaradi objektivne koneksitete s kaznivimi dejanji, ki so očitana obsojenima R. Č. in M. N. celotno zadevo v razveljavljenem delu vrnilo v ponovno odločanje pred spremenjen senat sodišča prve stopnje.

K zatrjevanim kršitvam pravice do obrambe.

28. Obsojeni M. N. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ker je tožilstvo dvakrat nedovoljeno spremenilo obtožnico, sodišče pa je takšno spremembo dopustilo. Kršitev utemeljuje z navedbami, da sprememba obtožbe z dne 22. 5. 2012 ni bila izvedena med glavno obravnavo oziroma dokaznim postopkom, pomeni pa vnos dodatne kriminalne količine v obtožbeni očitek, ne da bi bil predhodno izveden dokazni postopek. V zvezi s spremembo obtožbe na glavni obravnavi dne 9. 1. 2013 pa navaja, da je tožilstvo vsebino obtožnega očitka spremenilo iznenada in na njegovo presenečenje, čeprav je bilo tožilstvu dejansko stanje v zvezi s spremembo obtožnice znano ves čas, torej še pred samo vložitvijo obtožnice, zato državna tožilka za dejstvo, ki ga je pojasnila v spremenjeni obtožnici, ni izvedela med dokaznim postopkom. Meni, da je tožilstvo s takšnim ravnanjem zlorabilo procesno pravico do spremembe obtožbe, sprememba pa je sodišču ponudila v sojenje povsem drug historičen dogodek oziroma drugo kriminalno količino od prej uveljavljane.

29. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je Okrožno državno tožilstvo v Kopru z vlogo, ki jo je Okrožno sodišče v Kopru prejelo dne 23. 5. 2012, v opis kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic, očitanega obsojenemu R. Č., dodalo besedni zvezi: „na podlagi 27. in 28. člena Statuta L. d.d., v zvezi s četrtim členom Poslovnika o delu uprave ter tretjim členom pogodbe o njegovi zaposlitvi“ in „v zvezi s sklenitvijo pogodbe pod točko I/1 s P. d.o.o., pa tudi opustil dolžnost pridobitve soglasja nadzornega sveta iz 15. točke 18. člena Statuta L. d.d., saj je pogodbo, katere vrednost je presegla 5 % osnovnega kapitala družbe, ki je znašal 58,420.964,78 EUR, sklenil brez le-tega“.

30. O spremembi obtožnice govorimo takrat, kadar je med prvotnim opisom kaznivega dejanja in opisom v spremenjeni obtožnici istovetnost glede dejanja kot historičnega dogodka. Tožilec jo sme spremeniti samo v postopku preizkusa obtožnice, ki ga določajo drugi odstavek 270. člena ZKP, tretji odstavek 284. člena ZKP in drugi odstavek 276. člena ZKP, dopustni pa sta tudi sprememba in razširitev obtožbe na glavni obravnavi (prvi odstavek 344. člena ZKP). Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 250/2009 z dne 28. 1. 2010 presodilo, da tožilec lahko spremeni obtožnico na glavni obravnavi le pod pogoji, določenimi v 344. členu ZKP, in sicer, če se spremeni stanje glede na stanje ob vložitvi obtožnice, pri tem pa je treba izhajati iz ocene tožilca. Obtožnico bo spremenil glede na svojo presojo dejanskega stanja. Tožilec lahko spremeni obtožnico neodvisno od tega, ali so se v zadevi pojavili novi dokazi ali ne, zadošča njegova subjektivna ocena že izvedenih dokazov, potem ko so bili ti na glavni obravnavi znova neposredno izvedeni. Sprememba obtožnice torej ni vezana na nove dokaze, odločilno je, da gre za dokaze, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi. Državni tožilec je pri tem vezan ne le na istega obdolženca, temveč tudi na isti historični dogodek, čeprav s spremenjenimi dejstvi in okoliščinami, ki so znaki kaznivega dejanja.

31. Pritrditi je potrebno vložniku zahteve za varstvo zakonitosti, da je tožilstvo v tem primeru obtožnico spremenilo izven prej navedenih procesnih situacij, po pravnomočnosti obtožnice in še pred začetkom dokaznega postopka, saj se v času, ko je Okrožno sodišče v Kopru prejelo navedeni dopis, predobravnavni narok oziroma glavna obravnava še nista začela, ni pa mogoče pritrditi vložniku zahteve, da je bila s tem kršena njegova pravica do obrambe. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče (32. točka razlogov sodbe), je ta sprememba obtožnice nepomembna oziroma nebistvena, saj je očitek storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic vseboval vse znake tega kaznivega dejanja že pred spremembo obtožnice. Obsojeni M. N. je bil s spremembo obtožnice seznanjen in je imel možnost, da se je zoper njo v času dokaznega postopka branil. 32. Sodišče obsojenemu M. N. prav tako ni kršilo njegove pravice do obrambe oziroma ga postavilo v položaj presenečenja z dopustitvijo spremembe obtožbe na glavni obravnavi dne 9. 1. 2013. Iz zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 4000 spisa) in zapisa zvočnega posnetka te glavne obravnave (list. št. 4202 do 4215) izhaja, da je tožilstvo na tej glavni obravnavi obtožnico med drugim spremenilo v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic, očitano obsojenemu R. Č., in sicer tako, da v zvezi z nepremičnino pod točko I/2 izreka sodbe (objekt „K.“) obsojeni R. Č. ni sklenil dogovora o posredovanju pri nakupu te nepremičnine, za razliko od očitka pred spremembo obtožbe, ki je obsojenemu R. Č. očital, da tudi v zvezi s to nepremičnino ni poskrbel za podaljšanje veljavnosti sklenjenih posredniških pogodb. Vrhovno sodišče je v razlogih te sodbe že pojasnilo, da je uvodni del opisa nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic, v katerem se obsojenemu R. Č. očita, da ni podaljšal že sklenjenih posredniških pogodb oziroma po spremembi obtožbe v zvezi z objektom K. sklenil nove posredniške pogodbe, za obstoj tega kaznivega dejanja nepomemben. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče, takšna sprememba obtožnice na položaj M. N. v ničemer ne vpliva, niti ne pomeni, da je bila zaradi nje kakorkoli onemogočena njegova obramba v dokaznem postopku.

33. Obsojeni M. N. v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je bil odvzem premoženjske koristi družbi P. d.o.o. nezakonit, ker sodišče ni izpeljalo postopka v skladu z določbo 500. člena ZKP. Kršitev utemeljuje z navedbo, da je sodišče pravni osebi odvzelo premoženjsko korist, ne da bi ji bila dana možnost izjaviti se glede tega na glavni obravnavi, saj sodišče zastopnika pravne osebe ni vabilo na zaslišanje. Poleg tega pa družbe P. d.o.o., kljub njeni zahtevi ni obvestilo o seji pritožbenega sodišča. 34. Enako kršitev je v pritožbi zoper sodbo sodišče prve stopnje uveljavljala družba P. d.o.o. Pritožbeno sodišče je njen ugovor zavrnilo z obrazložitvijo, da je bil na glavni obravnavi vseskozi prisoten obsojeni M. N., ki je zakoniti zastopnik družbe P. d.o.o. ter njegov zagovornik, ki sta v postopku dejansko zastopala koristi pravne osebe.

35. Pravna oseba, ki ji je bil izrečen odvzem premoženjske koristi, je bila legitimirana vložiti pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje na podlagi izrecne določbe petega odstavka 367. člena ZKP. Takšne pravice pa pravna oseba nima v zvezi z izrednim pravnim sredstvom. V določbi prvega odstavka 421. člena ZKP je taksativno našteto, da smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti le vrhovni državni tožilec, obdolženec in njegov zagovornik, po obdolženčevi smrti pa v njegovo korist osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP.

36. Ker torej pravna oseba, ki ji je bil izrečen odvzem premoženjske koristi, nima pravice vložiti izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno sodbo, Vrhovno sodišče trditev zahteve za varstvo zakonitosti obsojenega M. N., ki po vsebini ne zasledujejo njegove koristi, temveč uveljavljajo korist pravne osebe P. d.o.o., ni presojalo.

37. Zagovorniki obsojenega R. Č. v zahtevi za varstvo zakonitosti trdijo, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič K. Š., predstavnikov Banke Koper, M. D., V. O. ter ponovno zaslišanje priče K. Č.

38. Pravica do izvedbe dokazov v obdolženčevo korist je sicer bistven element pravice do poštenega sojenja, vendar sodišče zavezuje tudi načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP). Pri odločanju o dokaznem predlogu mora zato sodišče upoštevati naslednja merila, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu tretje alineje 29. člena Ustave: 1) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3) predlagani dokaz oziroma dejstvo, ki naj se s predlaganim dokazom dokazuje, mora biti materialno pravno relevantno; 4) stranki morata pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, in 5) da je v dvomu treba šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen(3).

39. Preden sodišče odloča o dokaznem predlogu, ki ga obramba poda v dokaznem postopku, se mora prepričati, da predlog vsebuje vse sestavine, na podlagi katerih lahko sodišče sploh ugotovi, ali je obramba zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Odločanje o tem, ali je obramba pravno relevantnost in obstoj dokazov utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti, bo zato mogoče le, če bo obramba v predlogu določno zatrjevala (1) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj oziroma neobstoj naj se ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, (2) dokazno sredstvo, ki naj se uporabi v dokaznem postopku za dokazovanje tega dejstva, in (3) obrazložitev, v kateri obramba utemeljuje pravno relevantnost tega dejstva ter navaja okoliščine, iz katerih izhaja, da bo z uporabo predlaganega dokaznega sredstva v dokaznem postopku mogoče sklepati o obstoju oziroma neobstoju dejstva, ki naj se dokazuje.

40. Obdolženčeva pravica do obrambe in s tem pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave in drugi odstavek 5. člena ZKP) je torej kršena le tedaj, kadar sodišče zavrne dokazni predlog obrambe, ki je materialno pravno relevanten ter sta obstoj dokaza in njegova pravna relevantnost dovolj verjetno izkazana, razen če je sprejem takega dokaza očitno nepotreben. A contrario obdolžencu torej ne more biti kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist z zavrnitvijo dokaza, ki ni pravno relevanten.

41. Enako kršitev v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov je obramba obsojenega R. Č. uveljavljala že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je v 56. točki razlogov sodbe presodilo, da pritožniki v pritožbi niso izkazali, zakaj naj bi bila izvedba teh dokazov pravno relevantna oziroma kako bi lahko bili ti dokazi v primeru njihove izvedbe koristni za obsojenega R. Č. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenčevi zagovorniki tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti niso izkazali materialno pravne relevantnosti navedenih dokaznih predlogov. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti zgolj trdijo, da je sodišče zagrešilo drugo kršitev določb kazenskega postopka z zavrnitvijo navedenih dokaznih predlogov, ne navedejo pa, v kakšni materialno pravno relevantni zvezi s kaznivimi dejanji, ki se očitajo R. Č., naj bi bila izvedba teh dokaznih predlogov. Iz tako posplošenih in nesubstanciranih navedb zahteve po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče ugotoviti, zakaj naj bi bila zavrnitev teh dokaznih predlogov nedopustna.

Uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

42. Obsojeni M. N. z obsežnimi navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je dokazna presoja sodišča prve stopnje glede njegovega subjektivnega odnosa do dejanja zmotna, da ni hotel pomagati pri kaznivem dejanju zlorabe položaja, da je vse pogodbe sestavila pravna služba L. d.d., da je napačna predpostavka, da bi L. d.d. nepremičnino lahko kupila neposredno od prodajalcev, da pogodbe o nakupu objekta K. ni podpisal obsojeni R. Č., temveč M. B., ki je imel za to vsa pooblastila, da je napačen zaključek sodišča, da soglasje nadzornega sveta L. d.d. ni pomenilo soglasja v zvezi z zemljišči na O., da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi prekršilo materialni zakon, ker ni ugotovilo, ali je bilo kaznivo dejanje pomoči pri zlorabi položaja izvršeno pod vplivom grožnje, da je v sodbi napačno razumljena njegova izjava, da je šlo za „blažjo“ obliko izsiljevanja in ne za resno grožnjo, ter da je bilo izsiljevanje dovolj intenzivno in psihično naporno, da je doseglo svoj namen. Tudi zagovorniki obsojenega R. Č. v zahtevi za varstvo zakonitosti izražajo podobne pomisleke z navedbami, da obsojeni R. Č. sploh ni podpisal pogodbe za nakup objekta K., temveč je to pogodbo podpisal član uprave M. B., da je M. B. v zvezi s podpisom pogodbe odločitev sprejel povsem sam, da je sodišče „diskreditiralo“ pričo I. K. zgolj zato, ker ni imel kvalifikacij za fiksno opazovanje, da bi sodišče moralo upoštevati, da je M. N. izpovedal, da ni dal denarja obsojenemu R. Č. ter da v obravnavani zadevi sploh ni dokazov o storitvi očitanih kaznivih dejanj. Vložniki zahtev z vsemi temi navedbami ne uveljavljajo nobene kršitve zakona, temveč izražajo nestrinjanje z dokazno presojo sodišč prve in druge stopnje v izpodbijani pravnomočni sodbi. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

C.

43. Vrhovno sodišče je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevi zagovornikov obsojenega S. P. za varstvo zakonitosti v celoti ugodilo ter izpodbijano sodbo glede tega obsojenca razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjenim senatom. Zahtevama zagovornikov obsojenih R. Č. in M. N. pa je na podlagi prvega odstavka 426. člena v zvezi s šestim odstavkom 392. člena ZKP deloma ugodilo ter sodbo glede dejanj, opisanih v točkah III in IV izreka razveljavilo ter v tem delu zadevo vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Sodišče je razveljavilo tudi odločbo o enotni kazni, izrečeni obsojenemu R. Č., obsojencu pa je določeno kazen za nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic štiri leta in šest mesecev zapora izreklo. Razveljavilo je tudi odločbo o odvzemu premoženjske koristi obsojenemu R. Č. Ker so zagovorniki obsojenega R. Č. in obsojeni M. N. z zahtevo deloma uspeli, je sodišče razveljavilo tudi odločbo o stroških postopka. Vrhovno sodišče je odločilo, da se v preostalem zahtevi zagovornikov obsojenega R. Č. in M. N. kot neutemeljeni zavrneta.

44. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi, na kakšen način in v kolikšnem obsegu naj bi bila storjena korupcijska kazniva dejanja in za to navesti tudi jasne in konsistentne razloge, pri tem pa seveda ne bo moglo izhajati iz za obsojence manj ugodnih zaključkov, kot jih je sprejelo pritožbeno sodišče. (1) Citirano iz izreka sodbe.

(2) Po določilu prvega odstavka 86. člena OZ so pogodbe, pri katerih je skriti razlog v nasprotju z zakonom ali moralo, nične.

(3) Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 309/97, I Ips 186/98, I Ips 203/97, I Ips 211/2006, I Ips 39779/2011 ter številne druge.