Jedro

Ker je tožena stranka reorganizacijo (ukinitev tožnikovega delovnega mesta) izvedla iz ekonomskih razlogov in ne iz diskriminatornih razlogov v zvezi s tožnikom, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „I. Razveljavi se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 30. 9. 2009 kot nezakonita.

II. Delovno razmerje tožnika pri toženi stranki obstoji od 8. 9. 2010, ko tožniku pogodba o zaposlitvi preneha veljati na podlagi določbe 118/1 člena ZDR.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožnika za čas od 14. 11. 2009 do 8. 9. 2010 prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje ter delovno razmerje vpisati v delovno evidenco.

IV. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožniku za obdobje od 14. 11. 2009 do 8. 9. 2010 izplačati plače in druge pravice, ki bi jih prejemal, če bi bil na delu ter od posameznih neto zneskov plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila.

V. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožniku plačati odškodnino v višini 14.400,00 EUR.“

2. Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 30. 9. 2009 kot nezakonito (I. točka izreka). Ugotovilo je, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki obstoji do 8. 9. 2010, ko tožniku pogodba o zaposlitvi preneha veljati na podlagi določbe 118/1 člena ZDR (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 8 dni tožnika za čas od 14. 11. 2009 do 8. 9. 2010 prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje ter delovno razmerje vpisati v delovno evidenco (III. točka izreka), tožniku v roku 8 dni za obdobje od 14. 11. 2009 do 8. 9. 2010 izplačati plače in druge pravice, ki bi jih prejemal, če bi bil na delu ter od posameznih neto zneskov plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (IV. točka izreka) in mu v roku 8 dni izplačati odškodnino v višini 14.400,00 EUR, višji zahtevek pa je zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 59,20 EUR, v primeru zamude, od zapadlosti dalje pa mu dolguje tudi zakonske zamudne obresti (VI. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje. Sodišče prve stopnje je videlo razlog za nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku v kršitvi 6. člena ZDR, ker na tožena stranka tožniku ne bi zagotavljala enake obravnave glede na njegove osebne okoliščine v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, torej v diskriminaciji tožnika pri sprejemanju reorganizacije in podajanju odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Diskriminatorno ravnanje v odnosu do tožnika naj bi nakazovalo ravnanje tožene stranke, ki je sklep o reorganizaciji sprejela za tem, ko je tožnik podal predlog v zvezi z dobaviteljem B., prav tako pa tudi v nadaljnjih ravnanjih, kot so odklop telefona in elektronske pošte ter v dejstvu, da je tožnik lahko s članom uprave in predsednikom uprave lahko govoril šele 17. in 18. 9. 2009. To stališče sodišča prve stopnje je zmotno, pri čemer je bilo očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje, ukrepi tožene stranke pa so bili napačno interpretirani. Povsem napačno je bil tako interpretiran sklep o reorganizaciji. Ta je bil res sprejet dne 14. 9. 2009, kar je po tem, ko je tožnik podal predlog v zvezi z dobaviteljem B., vendar pa je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje uspela dokazati, da so sprejetje tega sklepa narekovale okoliščine, ki so se dogajale pred tožnikovim predlogom in so zgolj poslovne – ekonomske narave. Tožena stranka je dokazala, da je povpraševanje v letu 2009 v primerjavi s predhodnim letom padlo na 70 % prodaje, zaradi česar so se odločili znižati stroške. Pri tem so ugotovili, da je strošek dela velik, zato so zmanjšali delovno silo za 10 % na delovnih mestih direktorjev. Tako so nekatera delovna mesta za toženo stranko postala nepotrebna, ostala pa so prevzeli drugi delavci na drugih delovnih mestih, ki so bila sorodna ukinjenim delovnim mestom. Delovno mesto tožeče stranke je bilo prav tako ukinjeno, saj se je delo na tem delovnem mestu ves čas zmanjševalo, ostanek dela pa je bil porazdeljen delavcem na drugih delovnih mestih. Tožena stranka je namreč združila nabavo in prodajo, na področju logistike sedaj ni več managementa, temveč se opravlja bolj operativne naloge. To sta izpovedala tako bivši predsednik uprave M.S., kot tudi priča T.J.. Ta je izpovedal, da je bila reorganizacije izpeljana zaradi razlogov poslovne narave. Zato ker je upadala prodaja, je rasla izguba in je bil tožnikov odhod le eden izmed ukrepov reorganizacije tožene stranke. Izvajanje procesa reorganizacije se je začelo že davno pred tem, ko je tožnik sploh podal predlog v zvezi z dobaviteljem B.. Naključno sovpadanje sprejetja sklepa o reorganizaciji ne more pripeljati do zaključka, da je tožena stranka do tožnika ravnala diskriminatorno. Bivši predsednik uprave S. je pojasnil, da sta bila odklop telefona tožniku in tudi odreditev koriščenja dopusta le posledica zmanjšanja stroškov, ne pa morebitnih zamer, ki naj bi jih gojil proti tožniku. Prav tako to, da tožnik s članom in predsednikom uprave ni mogel govoriti takoj, ni ukrep diskriminatorne narave, ampak posledica zasedenosti obeh, kar je na njuno funkcijo ne samo pričakovano, ampak tudi v poslovnem svetu običajno. Tako je sodišče prve stopnje s tem, ko je zmotno ugotovilo dejansko stanje, tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj je očitno, da niso bile podane okoliščine osebne narave, ki bi narekovale izpodbijano odločitev. Tožena stranka, na kateri je dokazno breme glede kršenja načela enakosti oziroma prepovedi diskriminacije, je uspela dokazati, da o kakršnem koli diskriminatornem ravnanju ni govora. To pa izhaja tudi iz tega, da je bila tožniku služba ponujena v gospodarski družbi V., kar nakazuje na namero tožene stranke, da ustrezno poskrbi za tožnika.

Po stališču pritožbe pa je sodba nezakonita tudi v delu, ki se nanaša na prisojeno odškodnino zaradi razveze pogodbe o zaposlitvi, ker ta nima razlogov o odločilnih dejstvih. Obrazložitev je le pavšalna in iz nje ni mogoče ugotoviti, zakaj je sodišče tožniku prisodilo odškodnino v višini petih plač. Tožena stranka tudi meni, da je odškodnina previsoka, sodišče prve stopnje pa tudi ni upoštevalo dejstva, da tožnik pri toženi stranki ni bil zaposlen daljše obdobje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. S pritožbenimi razlogi se ne strinja. Navaja, da je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve v dokaznem postopku prepričljivo strnilo v ugotovitev, da je šlo v tem primeru za ravnanja tožene stranke, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije in je podana odpoved nezakonita. Prav tako je tudi pravilno ugotovilo, da je bila podana odpoved v nasprotju s 3. odstavkom 88. člena ZDR, saj tožniku pisna ponudba o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi ni bila dana. Zaradi tega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje že enkrat odločilo in sicer je s sodbo opr. št. Pd 336/2009 z dne 6. 5. 2010 tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo. Ugotovilo je, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, saj akt o organiziranosti družbe, ki naj bi veljal od 1. 10. 2009 dalje in je ukinil delovno mesto direktorja logistike, ni bil objavljen in zato ni veljal, tako da utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bilo. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo s sklepom opr. št. Pdp 1077/2010 z dne 14. 1. 2011, saj za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bistven sprejem akta o sistemizaciji oziroma organiziranosti delodajalca, ampak dejansko prenehanje potrebe po delavčevem delu po pogodbi o zaposlitvi. Ker sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, ali je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga, saj je štelo, da je za razveljavitev odpovedi pogodbe obstajal formalni razlog, je pritožbeno sodišče zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, da ugotovi, ali je zaradi reorganizacije pri toženi stranki dejansko prenehala potreba po delu direktorja logistike in s tem opravljanje dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, opredeli pa naj se tudi do ustne ponudbe tožene stranke tožniku za drugo delovno mesto.

Sodišče prve stopnje je v novem sojenju dokazni postopek dopolnilo in ugotovilo, da je sprejetju sklepa uprave tožene stranke o reorganizaciji dejansko botrovalo dogajanje med predsednikom uprave in tožnikom v zvezi z dobaviteljem B. in ne sklep nadzornega sveta z dne 19. 5. 2009, saj so od sprejetja tega sklepa minili že slabi štirje meseci. Na to kaže tudi ravnanje tožene stranke, ko je tožniku odklopila telefon in elektronsko pošto, kar za postopke redne odpovedi ni običajen postopek. Tožnik pa je bil tudi edini, ki mu je bila v posledici reorganizacije redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Na podlagi tega je zaključilo, da je tožena stranka postavila tožnika v primerjavi z ostalimi delavci v manj ugoden položaj in ga posredno diskriminirala, kar opravičuje domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, zato je razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Na podlagi tožnikovega predloga po 1. odstavku 118. člena ZDR, je ugotovilo trajanje delovnega razmerja pri toženi stranki do 8. 9. 2010, ker se je tožnik z 9. 9. 2010 zaposlil kot samostojni podjetnik, dosodilo pa mu je tudi odškodnino v višini 14.400,00 EUR, kar je pet tožnikovih bruto plač, višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi skladno s 347. členom ZPP izvedlo pritožbeno obravnavo, na kateri je ponovilo vse dokaze, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni pa pravilno ugotovilo dejanskega stanja in posledično temu napačno uporabilo materialno pravo.

Pritožba je sicer vložena tudi iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka po 339. členu ZPP, vendar se tožena stranka ni opredelila, katero bistveno kršitev očita sodišču prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče, kot je že navedeno, preverilo le tiste kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Pritožba pa utemeljeno opozarja na to, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in je posledično napačno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik izpodbija redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 30. 9. 2009. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo pravno podlago za odločanje v tem sporu. Po 1. alinei 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) je kot poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljeno prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Kot določa 2. odstavek istega člena, lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz 1. odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Po 3. odstavku mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec mora podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga (6. odstavek 88. člena ZDR). Dokazno breme pa je na delodajalcu (1. odstavek 82. člena ZDR).

Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 1. 2009 kot direktor logistike. Nadzorni svet tožene stranke je na seji dne 19. 5. 2009 ob obravnavanju stanja v družbi sprejel sklep, da se ob upoštevanju kadrovske reorganizacije v vseh sektorjih in v družbi kot celoti opredelijo presežni delavci in za realizacijo tega sklepa zadolžil upravo družbe. Ta je dne 14. 9. 2009 sprejela sklep o reorganizaciji, s katerim je ukinila osem direktorskih delovnih mest in eno delovno mesto pomočnika direktorja. Med temi je bilo tudi delovno mesto tožnika. Istočasno pa je ustanovila sedem novih delovnih mest in sicer šest vodij področij in eno prodajalec serviser. S tem je seznanila oba sindikata, ki mnenja v roku osmih dni nista podala, svet delavcev pa je s predlaganimi spremembami soglašal. Spremenjena organizacija se je pričela uporabljati od 1. 10. 2009 dalje. O nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožnika obvestila 25. 9. 2009, pred tem pa mu je dne 15. 9. 2009 odredila koriščenje letnega dopusta od 16. 9. 2009 do 25. 9. 2009. Tožniku je redno iz poslovnih razlogov odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 30. 9. 2009, saj je zaradi ukinitve delovnega mesta direktor logistike prenehala potreba po njegovem delu po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Tožnikovo delo je bilo prerazporejeno med tri ostale delavce z različnih področij. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je do reorganizacije pri toženi stranki prišlo zaradi zmanjšanja povpraševanja, ki je v prvi četrtini leta 2009 padlo na 70 % prodaje v primerjavi z letom 2008. Tako je tožena stranka združila nabavo in prodajo v eni točki, zaradi česar so bila preostala opravila delovnega mesta direktor logistike, ki ga je zasedal tožnik, prenesena na nižje nivoje. S tem se je znižal strošek dela. Nekaj dela, ki ga je prej opravljal tožnik, je odpadlo, ostala dela pa je tožena stranka razdelila med druge delavce in to pod pogojem, da delajo za isto plačo ali manj. Tožena stranka je preverila možnost zaposlitve tožnika na drugih delih, vendar ustreznega delovnega mesta za tožnika ni bilo, prav tako pa tudi ni bilo potrebe po prekvalifikaciji ali dokvalifikaciji. Iz tega razloga je postalo delo tožnika nepotrebno.

Napačen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka reorganizacijo izpeljala šikanozno in diskriminatorno, z namenom, da se tožniku, zaradi konfliktov s predsednikom uprave glede nadaljnjega sodelovanja z zunanjimi partnerji, odpove pogodbe o zaposlitvi. Štelo je, da je tožena stranka s tem, ko je z reorganizacijo ukinila dejansko nezasedena delovna mesta in tudi delovno mesto tožnika, ki mu je kot edinemu odpovedala pogodbo o zaposlitvi, tožnika postavila v manj ugoden položaj kot ostale in ga tako posredno diskriminirala, s tem pa je kršila prepoved diskriminacije iz 6. odstavka 6. člena ZDR, zaradi česar je razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi in posledično v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku.

Pritožbeno sodišče je po pritožbeni obravnavi ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je bila prisiljena izpeljati reorganizacijo, ker se je zmanjšalo povpraševanje po njenih storitvah, zaradi česar je nadzorni svet tožene stranke že 19. 5. 2009 sprejel sklep, na podlagi katerega je tožena stranka začela z reorganizacijo in jo zaključila s 1. 10. 2009. Tako je bila reorganizacija tožene stranke dejansko ekonomske oziroma poslovne narave, saj se je tožena stranka zanjo odločila že s sklepom nadzornega sveta, nadaljevala jo je s sprejetjem sklepa uprave o reorganizaciji z dne 14. 8. 2009 in zaključila dne 1. 10. 2009, ko je tožena stranka začela poslovati po novi organizaciji. Zato dejstvo, da je uprava sprejela sklep o reorganizaciji, ni posledica predloga tožnika v zvezi z dobaviteljem B. da bi sam prevzel tega dobavitelja in s katerim je dne 7. 9. 2009 seznanil predsednika uprave. Predsednik uprave M.S. je izpovedal, da je tožniku odredil dopust isti dan kot je sprejel sklep o reorganizaciji (t.j. 14. 9. 2009) iz razloga zmanjšanja stroškov in sicer stroškov tožnikovega prihoda na delo, stroškov prehrane na delu in telefonskih stroškov, zaradi česar so tožniku tudi odklopili telefon. Kot izhaja iz izpovedi člana uprave T.J., je bil odklop telefona in elektronske pošte posledica neracionalnega ravnanja tožene stranke. Tožnik je izpovedal, da ga je 17. 9. 2009 na razgovor poklical član uprave T.J., ki mu je dejal, da je komercialno razrešen vseh nalog in odgovornosti, da pa se naj o vsem ostalem pogovori s predsednikom uprave M.S., ki ga pa ta dan ni sprejel, ampak ga je sprejel naslednji dan, ko mu je na njegovo prošnjo podpisal obrazec za ponovni vklop telefona. Iz tako ugotovljene kronologije dogodkov nikakor ne izhaja, da je bil namen odklopa telefona in elektronske pošte diskriminiranje tožnika, ampak gre, kot je to izpovedal T.J., dejansko za neracionalno ravnanje tožene stranke. Če bi predsednik uprave do tožnika imel kakšno zamero, potem mu ne bi, po stališču pritožbenega sodišča, na njegovo prošnjo podpisal obrazca za ponovni priklop telefona. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da član uprave T.J. in predsednik uprave M.S. ne bi želela s tožnikov govoriti pred 17. oziroma 18. 9. 2009, kot je to predstavilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi razlogov, na podlagi katerih je ugotovilo, da je tožena stranka diskiminirala tožnika. Prav tako je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je tožena stranka ukinila že nezasedena delovna mesta in da je bilo edino zasedeno delovno mesto, ki je bilo ukinjeno, delovno mesto tožnika, kaže na to, da je šlo za diskriminacijo tožnika. Kot je sicer pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je organizacija dela stvar delodajalca in tožena stranka se je glede na svoje poslovne rezultate odločila tudi za ukinitev delovnega mesta tožnika, ki je bilo tudi ukinjeno. Ker je poslovni razlog za reorganizacijo dejansko obstajal in ker je bil preostanek dela tožnikovega delovnega mesta prerazporejen med druge delavce, je dejansko prenehala potreba po delu tožnika po pogodbi o zaposlitvi, ki jo je imel s toženo stranko sklenjeno za to delovno mesto. Kot je bilo že ugotovljeno, tožena stranka ustreznega delovnega mesta ni imela. S tem, ko je preverila možnost zaposlitve tožnika, je spoštovala tudi določbo 3. odstavka 88. člena ZDR. Ni pa dolžan delodajalec, ki delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, iskati ustreznega delovnega mesta delavcu pri drugem delodajalcu, saj 3. odstavek 88. člena ZDR tega ne določa. Tako zgolj iz razloga, da je le njemu prenehalo delo po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, ni mogoče govoriti o diskriminaciji tožnika.

Glede na že obrazložene ugotovitve, je tožena stranka tožniku zakonito iz utemeljenega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je prenehala potreba po opravljanju dela iz pogodbe o zaposlitvi za delo direktorja logistike in pri tem ni kršila prepovedi diskriminacije po 6. odstavku 6. člena ZDR. Iz tega razloga tožbeni zahtevek tožnika ni utemeljen.

Ker je pritožbeno sodišče po opravljeni pritožbeni obravnavi ugotovilo, da je pritožba tožene stranke utemeljena, je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo, kar izhaja iz izreka te sodbe (1. odstavek 351. člena ZPP).

Izrek o stroških postopka na prvi in pritožbeni stopnji temelji na 5. odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), po katerem v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka in na 154. členu ZPP, po katerem tožeča stranka, ki v postopku ni uspela, sama krije svoje stroške postopka, za pritožbene stroške ob uporabi 165. člena ZPP.