Jedro

Pri obravnavani bančni garanciji gre za brezpogojno garancijo, kar jasno izhaja iz njenega tretjega odstavka. Če bi morala tožeča stranka zahtevi za unovčenje garancije predložiti originalno pismo kot naročnika garancije, bi ta lahko predložitev pisma pogojevala z ugovori iz temeljnega pravnega posla (pogodbe, sklenjene med njo in pravno prednico tožeče stranke). Zahtevek za unovčenje bančne garancije se tako ne bi razlikoval od zahtevka, ki ga ima tožeča stranka iz temeljnega pravnega posla. To pa ni namen brezpogojne bančne garancije.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje, v izreku o stroških pritožbenega postopka pa se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te odločbe plačati 2.593,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v višini 7.181,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 239.580,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi prvostopenjsko sodbo.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: - Družba I., d. o. o. in pravna prednica tožeče stranke sta sklenili pogodbo, na podlagi katere je I., d. o. o. pravni prednici tožeče stranke prodala nepremičnine ter se hkrati z isto pogodbo zavezala, da bo na teh nepremičninah zgradila objekt. - Pogoj za plačilo zadnjega obroka kupnine je bila predložitev bančne garancije za odpravo napak pri gradnji s strani družbe I., d. o. o. - I., d. o. o. je 21. 7. 2006 z družbo G., d. o. o. kot svojim podizvajalcem sklenila gradbeno pogodbo za izgradnjo objekta na nepremičnini, ki jo je kupila pravna prednica tožeče stranke.

- I., d. o. o. zaradi slabega finančnega stanja ni uspela pridobiti bančne garancije, zato jo je pri toženi stranki pridobil podizvajalec G., d. o. o. Bančna garancija je bila izstavljena v korist tožeče stranke.

- Gradbena dela, ki se jih je zavezala po pogodbi s tožečo stranko opraviti I., d. o. o., so bila opravljena pomanjkljivo.

- Tožeča stranka je pri toženi stranki v garancijskem roku vložila zahtevek za unovčenje garancije. Tožena stranka je izplačilo zavrnila.

- V četrtem odstavku bančne garancije je določeno, da mora zahtevek za unovčitev bančne garancije med drugim vsebovati originalno pismo naročnika za unovčenje garancije v skladu s tretjim odstavkom bančne garancije. V slednjem pa je določeno, da se z garancijo banka nepreklicno in brezpogojno zavezuje, da bo v 15 dneh po prejemu prvega pisnega zahtevka upravičenca iz garancije in ne glede na kakršenkoli ugovor naročnika garancije izplačala znesek 239.580,24 EUR, če prodajalec (izvajalec) v garancijskem roku oziroma roku, ko velja garancija, ne bo izpolnil svojih garancijskih obveznosti po navedeni pogodbi.

7. Tožeča stranka je kot upravičenec iz bančne garancije od tožene stranke kot garanta zahtevala plačilo zneska iz garancije. Tožena stranka je plačilu ugovarjala, ker naj tožeča stranka ne bi predložila listin, ki so bile potrebne za unovčenje. Trdila je, da naj bi originalno pismo naročnika v smislu četrtega odstavka bančne garancije predstavljalo pismo družbe I., d. o. o., tega pa tožeča stranka ni predložila.

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je treba originalno pismo naročnika razumeti kot pismo naročnika iz gradbene pogodbe. To je tožena stranka. Sodišče druge stopnje pa je pojasnilo, da je mogoče sporno določbo razlagati tudi drugače, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče. Predložitev originalnega pisma naročnika je zaradi nejasnosti pojma naročnika opredelilo kot nemogoč pogoj, bančno garancijo pa zaradi tega na podlagi drugega odstavka 60. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za nično.

9. Revidentka sodišču druge stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ker naj bi napačno uporabilo 60. člen OZ in ker ni uporabilo razlagalnih pravil iz 82. in 83. člena OZ. Očitek je utemeljen. Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen sopogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ (drugi odstavek 82. člena OZ). Določilo četrtega odstavka bančne garancije je med strankama sporno. Tožeča stranka se zavzema za stališče, da je kot naročnika, ki mora izstaviti originalno pismo, treba razumeti njo, saj je ona naročnica iz temeljnega pravnega posla (prodajne in gradbene pogodbe). Tožena stranka pa meni, da je naročnica družba I., d. o. o., saj je ona tista, ki je bila na podlagi pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, zavezana izročiti garancijo.

10. Stališče sodišča druge stopnje, da je za odločitev v tem sporu bistvena ravno razlaga četrtega odstavka bančne garancije, je pravilno. Ni pa pravilen zaključek pritožbenega sodišča, da gre pri predložitvi originalnega pisma naročnika za unovčenje garancije za nedoločen oziroma nemogoč pogoj ter da je bančna garancija posledično nična (na podlagi drugega odstavka 60. člena OZ).

11. V bančni garanciji je v prvem odstavku zapisano, da je „naročnik garancije“ družba I., d. o. o. V četrtem odstavku, ki je med strankama sporen in ki določa dolžnost predložitve originalnega pisma, pa je zapisano, da mora zahtevek za unovčitev vsebovati „originalno pismo naročnika za unovčenje garancije“. Navedena določba bančne garancije je jasna. Že iz njene jezikovne razlage je mogoče razbrati, da ne gre za „naročnika garancije“, saj določba govori o originalnem pismu naročnika za unovčenje garancije in ne o originalnem pismu naročnika garancije za unovčenje garancije.

12. Do enakega zaključka pripelje tudi namenska razlaga te določbe. Pri obravnavani bančni garanciji gre za brezpogojno garancijo, kar jasno izhaja iz njenega tretjega odstavka. Če bi določbo četrtega odstavka bančne garancije razlagali na način, za katerega se zavzema tožena stranka, bančna garancija ne bi bila brezpogojna. Če bi morala tožeča stranka zahtevi za unovčenje garancije predložiti originalno pismo družbe I., d. o. o. kot naročnika garancije, bi ta lahko predložitev pisma pogojevala z ugovori iz temeljnega pravnega posla (pogodbe, sklenjene med njo in pravno prednico tožeče stranke). Zahtevek za unovčenje bančne garancije se tako ne bi razlikoval od zahtevka, ki ga ima tožeča stranka iz temeljnega pravnega posla. To pa ni namen brezpogojne bančne garancije.

13. Pritožbeno sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je uporabilo drugi odstavek 60. člena OZ in bančno garancijo opredelilo za nično, ter s tem, ko ni pravilno uporabilo razlagalnih pravil OZ. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava je tako utemeljen. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Sprememba drugostopenjske sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških pritožbenega postopka. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali z njeno vložitvijo. Tožeči stranki je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 2.161,60 EUR, z 20 % DDV v višini 432,32 EUR, skupaj torej 2.593,92 EUR. Sodne takse za odgovor na pritožbo Vrhovno sodišče tožeči stranki ni priznalo, saj ji je ni bilo treba plačati. Zakonske zamudne obresti ji je priznalo od izteka paricijskega roka. Obveznost povrnitve stroškov postopka namreč nastane z odločbo sodišča, s katero je o njih odločeno, dolžnik pa pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Noben zakon ne določa, v kakšnem roku mora zavezanec povrniti stroške postopka. Ta rok določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

15. Tožeča stranka je z revizijo uspela. Tožena stranka ji je zato dolžna povrniti 2.702,00 EUR stroškov za sestavo revizije, z 22 % DDV v višini 594,44 EUR ter sodno takso za revizijo v višini 3.885,00 EUR skupaj torej 7.181,44 EUR.

16. Odločitev o vseh stroških postopka temelji na določbah prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP, prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP ter določbah Zakona o odvetniški tarifi.