Jedro

Pri preizkusu bančne garancije garanta vodi načelo strogosti in formalnosti. Nujno je, da je v bančni garanciji dokument oziroma listina, ki je določena kot pogoj za unovčitev, točno določena. Pogoj v bančni garanciji ni bil določno opredeljen in je zato tožena stranka skladno z načelom formalnosti in strogosti pravilno zavrnila zahtevek tožeče stranke na unovčenje bančne garancije.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo zneska 239.580,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 22. 04. 2010 do plačila ter - v II. točki izreka tako, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti pravdne stroške v znesku 22,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti pritožbene stroške v znesku 3.525,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 239.580,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 04. 2010 do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne njene pravdne stroške v znesku 7.578,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži povračilo sodnih stroškov.

3. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. S pritožbo so neizpodbijane naslednje ugotovitve sodišča prve stopnje: - da sta 1. 12. 2006 družba I. d.o.o. (kot prodajalec) in tožeča stranka (kot kupec) sklenili prodajno pogodbo (A27), s katero je I. d.o.o. tožeči stranki prodala določene nepremičnine ter se hkrati zavezala, da bo na teh nepremičninah zgradila objekt, ki v naravi predstavlja D.. Pogoj za plačilo kupnine je bila predložitev bančne garancije za odpravo napak v garancijskem roku; - da je I. d.o.o. dne 21. 07. 2006 z družbo G d.o.o. (kot svojim podizvajalcem) sklenila gradbeno pogodbo za izgradnjo zgoraj omenjenega objekta (B1); - da I. d.o.o. zaradi slabega finančnega stanja ni uspela pridobiti bančne garancije. Bančno garancijo je zato pri toženi stranki (kot garantu) pridobil podizvajalec I. d.o.o. (G d.o.o.), izstavljena pa je bila v korist tožeče stranke (upravičenca iz garancije); - da so bila gradbena dela opravljena pomanjkljivo, zaradi česar je tožeča stranka toženi stranki v garancijskem roku predložila zahtevek za unovčenje bančne garancije, ta pa je njen zahtevek zavrnila.

6. Spor se nanaša na bančno garancijo za odpravo napak št. G00813/08 z dne 20. 05. 2008 (v nadaljevanju bančna garancija, A4). Tožeča stranka kot domnevni upravičenec iz bančne garancije je s tožbenim zahtevkom od tožene stranke (kot garanta) zahtevala plačilo zneska, do katerega naj bi bila upravičena na temelju bančne garancije. Tožena stranka se plačilu upira z ugovorom, da niso bili izpolnjeni vsi pogoji, kot jih je določala bančna garancija.

7. Bistvena za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je razlaga bančne garancije, točneje njenega četrtega odstavka. Od te razlage je odvisno, ali je tožeča stranka izpolnila pogoje za izplačilo, ki jih je postavila tožena stranka (kot garant). Med strankama namreč obstaja spor, katera oseba je bila kot naročnik zavezana izstaviti „originalno pismo“, to pa je bil pogoj po prvi alineji četrtega odstavka bančne garancije. Tožena stranka je kot pristojno osebo za izstavitev navedene listine razume družbo I. d.o.o. Tožeča stranka je menila, da je bil pogoj iz bančne garancije izpolnjen že z njeno predložitvijo zahteve za unovčenje bančne garancije.

8. Zaradi jasnosti obrazložitve te sodbe bo prvi stavek četrtega odstavka bančne garancije citiran dobesedno. Glasi se takole: „Zahtevek za unovčitev mora biti predložen banki in mora vsebovati: - originalno pismo naročnika za unovčenje garancije v skladu z zgornjim odstavkom; - predloženo izjavo pooblaščenega izvajalca plačilnega prometa (pooblastilo za razpolaganje s sredstvi na transakcijskem računu), da so zahtevek za vnovčenje podpisale osebe, ki so pooblaščene za zastopanje in - original garancije št. G000813/08.“

9. Tretji odstavek bančne garancije, na katerega se prvi stavek četrtega odstavka sklicuje, pa določa tole: „S to garancijo se nepreklicno in brezpogojno zavezujemo, da bomo v 15 dneh po prejemu vašega prvega pisnega zahtevka in ne glede na kakršen koli ugovor naročnika garancije izplačali znesek EUR 239.580.24, če prodajalec (izvajalec) v garancijskem roku oziroma roku, ko velja ta garancija, ne bo izpolnil svojih garancijskih obveznosti po navedeni pogodbi.“

10. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, potem ko je presodilo, da za izpolnitev pogoja iz prve alineje četrtega odstavka bančne garancije zadostuje predložitev zahtevka upravičenca iz bančne garancije (tožeče stranke). Ugotovilo je, da je konkretna bančna garancija po svoji naravi brezpogojna, nepreklicna, na prvi poziv in neodvisna od kakršnega koli ugovora naročnika te garancije. Takšni naravi naj bi nasprotoval pogoj, da mora originalno pismo izstaviti družba I. d.o.o., zato po mnenju prvostopenjskega sodišča predložitev originalnega pisma družbe I. d.o.o. ni pogoj za unovčitev garancije. Tožeča stranka originalnega pisma I. d.o.o. sicer tudi ni predložila. Ne glede na to je po mnenju prvostopenjske sodbe zadostila vsem predpostavkam za izplačilo zneska iz bančne garancije.

11. Vsebino oziroma pravni pomen bančne garancije na prvi poziv opredeljuje 1087. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Za neodvisno garancijo oziroma garancijo na prvi poziv je značilno, da mora garant (banka) plačati brž, ko ga k izpolnitvi upravičenec pozove. Dopustno pa je, da garancija določi, da mora upravičenec svojemu pozivu priložiti določene listine. Pri garanciji na prvi poziv banka proti upravičencu ne more uveljavljati ugovorov, ki jih naročitelj kot dolžnik lahko uveljavlja proti njemu iz zavarovane obveznosti. Garant nima pravice presojati, ali je koristnik garancije upravičen do zahtevanega plačila.

12. Garant je upravičen opraviti formalni preizkus, ali so listine, ki so mu bile predložene, takšne, kot so določene v bančni garanciji sami. To velja seveda le, če je bila predložitev listin postavljena kot posebna predpostavka za izplačilo v sami bančni garanciji, sicer pa ne. Pri preizkusu garanta vodi načelo strogosti in formalnosti. Nujno je, da je v bančni garanciji dokument oziroma listina, ki je določena kot pogoj za unovčitev, točno določena. Bančna garancija, na katero je tožeča stranka opirala svoj zahtevek, je kot predpostavko za izplačilo garantiranega zneska določila predložitev „originalnega pisma naročnika za unovčenje garancije“. Kot pogoj je torej postavila izročitev določene listine in je torej šlo za „dokumentarno“ garancijo na prvi poziv.

13. Pritožba utemeljeno opozarja, da je mogoče pogoj iz četrtega odstavka bančne garancije razlagati drugače, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče. Pri tem je potrebno upoštevati specifičnost razmerij, ki so bila razlog za izdajo zadevne bančne garancije. Pri običajnih razmerjih, pri katerih se izdaja bančna garancija za dobro izvedbo del, so udeleženci gradbene pogodbe in z njo povezane bančne garancije le trije: naročnik bančne garancije (izvajalec del), upravičenec iz bančne garancije (naročnik del) in garant, to je banka. V tej zadevi je bil položaj drugačen , saj je bil udeležen tudi podizvajalec. Prav podizvajalec je bil naročnik bančne garancije. Upravičenec iz nje ni bil njegov naročnik del (torej izvajalec, družba I. d.o.o.), pač pa glavni naročnik, to pa je tožeča stranka v tej zadevi.

14. Kot pravilno izpostavlja pritožba, ni mogoče slediti razlogom sodišča prve stopnje, da družba I. d.o.o. ni mogla imeti relevantne vloge v postopku unovčevanja garancije. Kot glavni izvajalec del proti svojemu naročniku in upravičencu iz bančne garancije je bila gotovo zainteresirana, da se napake na delu njenega podizvajalca odpravijo oziroma da se v ta namen pridobijo ustrezna sredstva iz bančne garancije. Prav tako je njen interes mogoče utemeljiti s tem, da z domom starejših občanov upravlja njena hčerinska družba (D. d.o.o.). Predpisano sodelovanje družbe I. d.o.o., to je: izstavitev originalnega pisma, kot pogoj za unovčitev bančne garancije, je upoštevaje naravo razmerij med strankami tudi smiselno. Z izjavo naročnika del je bila namreč zagotovljena odgovornejša unovčitev bančne garancije.

15. Do drugačne razlage, kot je tista, ki jo je zavzelo prvostopenjsko sodišče, je pritožbeno sodišče pripeljala tudi logična razlaga 4. odstavka bančne garancije. Navedeni odstavek bančne garancije je namreč določil vsebino (pisnega) zahtevka, ki mora biti predložen banki, in določil, da mora vsebovati originalno pismo naročnika za unovčenje bančne garancije. Po presoji pritožbenega sodišča bi bilo v primeru, da bi bilo originalno pismo (res) isto kot zahtevek za unovčenje, nelogično, da bi bilo originalno pismo predpisano kot vsebina zahtevka oziroma njegova priloga. Povedano drugače, da bi zahteva za unovčenje nastopala kot (predpisana) priloga sama sebi.

16. Iz zapisa pogoja v bančni garanciji ni mogoče razbrati, kaj naj bi to pismo potrjevalo oziroma kakšno izjavo naj bi vsebovalo. Pogoj kot takšen torej ne omogoča presoje garanta, ali je izpolnjen pogoj, ki je opredeljen v bančni garanciji, s tem pa nasprotuje samemu namenu neodvisne bančne garancije, ki je v tem, da nudi učinkovito jamstvo za izpolnitev pogodbe, pri katerem banka plača takoj in brez ugovora, če so le predloženi v bančni garanciji navedeni točno določeni dokumenti, s točno določeno vsebino.

17. Skladno z navedenim pritožbeno sodišče zaključuje, da je mogoče pogoj po prvi alineji četrtega odstavka bančne garancije razlagati tudi drugače, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Pogoj v bančni garanciji ni bil določno opredeljen in je zato tožena stranka skladno z načelom formalnosti in strogosti pravilno zavrnila zahtevek tožeče stranke na unovčenje bančne garancije.

18. Navedeno stališče potrjuje tudi smiselna uporaba drugega odstavka 60. člena Obligacijskega zakonika. Ker je nedoločen pogoj moč opredeliti kot nemogoč pogoj, ki ga ni mogoče izpolniti, je skladno z navedeno določbo OZ posel, ki določa tak pogoj, šteti za ničnega. Torej takšnega, ki ne ustvarja pravic in obveznosti za njegove stranke. Preneseno na konkretni primer navedeno pomeni, da ob nedoločnosti pogoja za unovčitev bančne garancije slednja ne more ustvarjati obveznosti garanta za izplačilo.

19. Pravnega temelja za tožbeni zahtevek pa ni mogoče najti niti v 661. členu OZ. Kot pravilno opozarja pritožba, ta ureja prehod pravic iz odgovornosti za napake iz naročnika (t.j. iz osnovnega razmerja) na vse kasnejše pridobitelje gradbe. Ta je v primeru neodvisne bančne garancije pravno nerelevanten. Tožeča stranka je namreč svoj zahtevek utemeljila na neodvisni bančni garanciji.

20. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri razlagi pogoja, kot je bil določen v 4. odstavku bančne garancije. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (358. člen ZPP).

21. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo, je še odločilo o stroških prvo- in drugostopenjskega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni uspela, zato nosi sama svoje stroške. Toženi stranki je dolžna povrniti njene stroške postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).

22. Pritožbeno sodišče je priznalo strošek prvostopenjskega postopka v višini 22,00 EUR kot strošek prevoza z vlakom na relaciji Maribor - Ljubljana - Maribor (18. člen Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku).

23. Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve 3.525,00 EUR sodne takse za pritožbo.

24. Tožena stranka je zahtevala tudi povrnitev po 20,00 EUR stroškov kot materialnih stroškov kot stroškov za pisarniški material, poštnino in podobno). Ker jih ni podrobneje izkazala, jih pritožbeno sodišče ni priznalo in jih tožeči stranki ne bo potrebno povrniti.

25. Stroške tožene stranke je dolžna tožeča stranka povrniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ).

(1) Ta se skladno s prehodno določbo drugega odstavka 1061. člena Obligacijskega zakonika uporablja tudi po uveljavitvi slednjega.

(2) Tako tudi VSRS sodba III Ips 70/2010, z dne 11. 10. 2011. (3) Glej tudi Vesna Kranjc, Pogoji v neodvisni bančni garanciji, Podjetje in delo, št. 6-7, letnik 2012, str. 1181 in nasl. (4) Slednje med strankama ni bilo sporno, glej neprerekane navedbe v tč. 2.2 tožbe z dne 11. 05. 2010 (list. št. 2).

(5) Pisnost zahtevka določa tretji odstavek bančne garancije, na katerega se presojani četrti odstavek tudi sklicuje.