Jedro

Tožnik je s starostjo 60 let in 40 leti, 3 meseci ter 17 dnevi pokojninske dobe, od tega 34 let, 5 mesecev in 10 dni pokojninske dobe brez dokupa, izpolnil pogoje iz 29. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do predčasne pokojnine, ne pa tudi pogojev iz 4. odstavka 27. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do starostne pokojnine. Dokupljene pokojninske dobe po ZPIZ-1 iz naslova šolanja in služenja vojaškega roka ni mogoče enačiti z institutom pokojninske dobe brez dokupa iz 4. in 5. odstavka 27. člena ZPIZ-2. Delna pokojnina mu je bila zato pravilno priznana od odmerjene predčasne pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 23. 6. 2014 in št. ... z dne 5. 3. 2014 ter priznanje pravice do delne pokojnine brez zmanjšanja po prvem in drugem odstavku 38. člena ZPIZ-2. Presodilo je, da sta izpodbijana upravna akta o priznani pravici in odmeri delne pokojnine, pravilna in zakonita.

2. Sodbo izpodbija tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve zahtevku, oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Meni, da zavrnilna sodba ni zakonita. Predstavlja kršitev temeljne pravice po 14. členu Ustave Republike Slovenije(1) (Ustava). Poudarja, da je čas študija in vojaškega roka dokupljen po ZPIZ-1 kot pokojninska doba brez zmanjšanja, da se je za dokup odločil pod zakonskimi pogoji in s pravicami, ki so veljale v času dokupa in se mu zato pridobljene pravice, določene z ZPIZ-1 ne smejo zmanjšati. Sklicuje se na ureditev iz 2. odstavka 198. člena, 7., 8. in 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1, saj meni, da je dokupljen čas potrebno upoštevati kot pokojninsko, oz. zavarovalno dobo z vsemi pravicami, ki jih ima zavarovanec na podlagi zavarovalne dobe. Tožena stranka bi mu zato morala pokojnino odmeriti na podlagi 4. odstavka 27. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(2) (ZPIZ-2), ker pogoja pokojninske dobe brez dokupa, kot ga določa isti člen ZPIZ-2, ni mogoče upoštevati.

Vztraja, da je z dokupom študija in vojaškega roka pridobil zavarovalno dobo, kot na podlagi delovne dobe. V obeh primerih gre za pridobljeno zavarovalno pokojninsko dobo. Sodišče prve stopnje se ne bi smelo opirati na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-246/2013 z dne 21. 4. 2016, saj naj bi se nanašala na zavarovance, ki so bili prostovoljno vključeni v zavarovanje. Torej na osebe brez zaposlitve in zaposlene za krajši delovni čas. V obravnavanem primeru razlogi, s katerimi je Ustavno sodišče RS utemeljilo svoje stališče, niso izpolnjeni, saj je vplačal celotne nezmanjšanje prispevke. Zavrnitev tožbenega zahtevka zato ne predstavlja samo kršitve temeljne ustavne pravice, temveč je sporna tudi z moralnega vidika in je v nasprotju s temeljnimi civilizacijskimi vrednotami. S plačilom prispevkov je pridobil zavarovalno dobo tako, kot bi jo pridobil v delovnem razmerju, saj se v nasprotnem primeru za dokup ne bi odločil. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku(3) (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Zavrnila sodba je utemeljena s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi materialnopravnimi ter ustavnopravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova. Na pritožbeno izvajanje o domnevni protiustavni, nemoralni in celo necivilizacijski ureditvi ter odločitvi zato poudarja predvsem naslednje.

5. Za pritožbeno rešitev zadeve je bistveno le, da je tožnik do dneva uveljavitve pravice s 1. 9. 2013 dopolnil 60 let starosti in 40 let, 3 mesece ter 17 dni pokojninske dobe, od tega 34 let, 5 mesecev in 10 dni pokojninske dobe brez dokupa. Navedenih dejstev pritožba niti ne prereka. To pa pomeni, da je bilo že v predsodnem postopku pravilno ugotovljeno, da je v obravnavanem primeru izpolnjen dejanski stan iz 29. člena ZPIZ-2. Torej pogoji za pravico do predčasne pokojnine. Pokojninska dajatev je tako pravilno odmerjena po 38. členu ZPIZ-2 vključno z zmanjšanjem za vsak manjkajoči mesec pred dopolnjenim 65. letom starosti in priznana delna pokojnina na temelju 40. člena ZPIZ-2 od odmerjene predčasne pokojnine. S prvostopenjskim upravnim aktom je torej tudi po presoji pritožbenega sodišča tožniku od 1. 9. 2013 dalje zakonito priznana delna pokojnina v višini 259,03 EUR mesečno, zato je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.

6. Pokojnina v predsodnem postopku ni mogla biti odmerjena na temelju 4. odstavka 27. člena ZPIZ-2, kot si prizadeva tožnik. Navedena določba ne ureja odmere pokojnine, temveč predpisuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, ki v konkretnem primeru niso izpolnjeni. Pravno povsem irelevantno je tudi pritožbeno sklicevanje na 5., 8., 34. in 198. člen prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(4) (ZPIZ-1), saj v predmetni zadevi ni uporabljiv. Odločilno je zgolj dejstvo, da tožnik ob uveljavitvi delne pokojnine s 1. 9. 2013 ni imel dopolnjenih 40 let pokojninske dobe brez dokupa, zato ni bilo pogojev iz 4. odstavka 27. člena ZPIZ-2 za priznanje ter odmero delne pokojnine po 40. členu v zvezi s 37. členom istega zakona.

7. Dokupljene pokojninske dobe po ZPIZ-1 iz naslova šolanja in služenja vojaškega roka, ni mogoče enačiti z institutom pokojninske dobe brez dokupa iz 4. in 5. odstavka 27. člena ZPIZ-2, ne glede na višino plačanih prispevkov. Pokojninska doba brez dokupa je definirana kot obdobje vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti, vendar brez dokupa pokojninske dobe (7. člen ZPIZ-2). Pokojninska doba brez dokupa je bistveno strožji pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine. V to dobo se ne šteje noben dokup, niti podaljšano zavarovanje, prostovoljna vključenost v zavarovanje, ne obdobja po 189. členu ZPIZ-1, kot npr. čas skrbi v prvem letu otrokove starosti, itd. 8. Glede na ustavnosodno presojo(5) institut pokojninske dobe brez dokupa ni protiustaven. Ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave. Pri ocenjevanju 4. in 5. odstavka 27. člena ZPIZ-2 je Ustavno sodišče RS sicer izpostavilo višino plačanih prispevkov iz naslova prostovoljne vključenosti v zavarovanje brezposelnih, vendar to ni bil edini kriterij. Izrecno je poudarilo, da je zakonodajalec različne položaje lahko obravnaval in uredil različno, saj je poleg višine prispevkov upošteval tudi kriterij delovne aktivnosti.

Čeprav pokojninska doba brez dokupa ne vključuje dobe, dokupljene po ZPIZ-1, ali celo ZPIZ-92, takšna ureditev nadalje ne pomeni retroaktivnega posega v pridobljene pravice in s tem kršitev 155. člena Ustave. Pokojninska, zavarovalna, dokupljena ali kako drugače poimenovana doba, je pravno relevantno dejstvo za pridobitev določenih pravic iz obveznega zavarovanja in ne pravica kot taka. Z uvedbo pokojninske dobe brez dokupa ne gre za kršitev zaupanja v pravo in s tem načela pravne države iz 2. člena Ustave, saj je obstajal stvaren in razumen razlog za spremembo pogojev upokojevanja. Zakonodajalec je glede na demografsko strukturo, neugodno razmerje med številom zavarovancev in upokojencev ter finančno vzdržnost pokojninske blagajne, lahko v javnem interesu zaostril pogoje starostnega upokojevanja.

Sicer pa je Ustavno sodišče RS pri presojanju ustavne skladnosti sistemske ureditve obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja s 50. členom Ustave o pravici do socialne varnosti, že večkrat poudarilo, da so te predmet zakonodajnega urejanja, in da ima zakonodajalec široko polje proste presoje pri normativnem urejanju. Zaradi že omenjenih stvarnih razlogov, načela vzajemnosti, solidarnosti ter medgeneracijske redistribucije to velja tudi za relevantne določbe ZPIZ-2, ki urejajo pogoje za priznanje in odmero delne pokojnine od pripadajoče predčasne pokojnine zavarovancem, ki ob izpolnitvi pogojev za predčasno upokojitev ostanejo še naprej v obveznem zavarovanju najmanj za 4 ure dnevno.

9. Glede na predhodno obrazloženo je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 33/1991. (2) Ur. l. RS, št. 96/2012. (3) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (4) Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.

(5) Odločba št. U-I-246/2013 - 44 z dne 21. 4. 2016.