Jedro

Ker tožnik ob vložitvi zahteve ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, saj ni dopolnil 40 let pokojninske dobe brez dokupa, mu je bila priznana pravica do predčasne pokojnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženca z dne 5. 3. 2014 in 23. 6. 2014 ter priznanje delne pokojnine brez zmanjšanja po prvem in drugem odstavku 38. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami). Presodilo je, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po četrtem oziroma petem odstavku 27. člena ZPIZ-2. V pokojninsko dobo brez dokupa pravilno ni bila upoštevana zavarovalna doba, ki jo je tožnik dokupil na podlagi zakona, veljavnega v času dokupa.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo. Strinjalo se je, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno.

3. Tožnik je vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve ustavnih človekovih pravic. V času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) je dokupil dobo za čas študija in vojaškega roka. S plačilom prispevka je ta doba štela za zavarovalno dobo, enako kot delovna doba. Z dokupom se je prostovoljno vključil v obvezno zavarovanje za ta čas. Zato bi mu moral toženec odmeriti pokojnino ob starosti 60 let glede na dopolnjeno pokojninsko dobo in ne le z upoštevanjem pokojninske dobe brez dokupa. Gre namreč za pridobljeno pravico in ni mogoče spreminjati zavarovalne dobe v dokupljeno dobo z novejšim predpisom. Dobe ni dokupil po ZPIZ-2, temveč po ZPIZ-1. Treba je upoštevati ureditev te dobe v času dokupa in mu priznati vse pravice, ki iz tega izvirajo. ZPIZ-2 je te pravice zmanjšal, vendar naj bi to veljalo le za dokup v času njegove veljave. Z drugačno obravnavo dokupljene dobe je bil pri odločanju o pravici do pokojnine storjen poseg v pričakovane pravice, kar ustavno ni dopustno. Sodišči sta odločitev oprli tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS1, ki se glede pogojev za upokojitev nanaša na zavarovance, ki so bili prostovoljno zavarovani. Gre za neprimerljivi zadevi, saj je šlo v tem primeru za brezposelne osebe, v njegovem primeru pa za čas služenja vojaškega roka in čas študija, kar je glede aktivnosti primerljivo z delovnim razmerjem.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

6. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

7. Tožnik je 9. 8. 2013 vložil zahtevo za priznanje pravice do pokojnine. Toženec je 5. 3. 2014 izdal odločbo, s katero je tožniku priznal pravico do delne pokojnine v znesku 259,03 EUR na mesec od 1. 9. 2013 dalje. Upošteval je, da je tožnik do dneva uveljavitve pravice do pokojnine dopolnil 60 let starosti in 40 let, 3 mesece in 17 dni pokojninske dobe, od tega 34 let, 5 mesecev in 10 dni pokojninske dobe brez dokupa. S tem izpolnjuje pogoje za predčasno pokojnino. Pokojnina je bila odmerjena v višini 57,25% od najugodnejše pokojninske osnove, zmanjšana za 50 % zaradi skrajšanja polnega delovnega časa in za 12,6% zaradi manjkajoče starosti ter povečana za 5% do dopolnitve starosti 65 let. 8. Revizija se zavzema zato, da je treba pri odločanju o pravici do delne pokojnine upoštevati zavarovalno dobo, ki jo je tožnik dokupil na podlagi zakona, veljavnega v času dokupa, kot pokojninsko dobo brez dokupa po ZPIZ-2. 9. Pravna podlaga za odločitev je glede na datum vložitve zahtevka podana v določbah ZPIZ-2. Ta v prvem odstavku 27. člena določa pogoja za pridobitev pravice do starostne pokojnine, to je starost 65 let in 15 let zavarovalne dobe. V drugem odstavku tega člena je določeno prehodno obdobje, v katerem se minimalna starost postopno dviguje do starosti 65 let. Pokojnina se odmeri v odstotku, odvisnem od dolžine pokojninske dobe. Zavarovanec se lahko upokoji tudi pri nižji starosti brez odbitkov, če izpolnjuje pogoje, določene v četrtem odstavku 27. člena ZPIZ-2. Ta določa, da pridobi pravico do starostne pokojnine zavarovanec, ki je dopolnil 60 let starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa. V petem odstavku tega člena je določen postopen dvig starosti in zahtevane pokojninske dobe brez dokupa za pridobitev te pravice. Pravica do predčasne pokojnine je urejena v 29. členu ZPIZ-2. To lahko uveljavi zavarovanec pri starosti 60 let in 40 let pokojninske dobe. Pri odmeri se upošteva vsa pokojninska doba, se pa za vsak manjkajoči mesec starosti do dopolnitve 65 let, pokojnina trajno zmanjša za 0,3 % na mesec. Ker tožnik ob vložitvi zahteve ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, saj ni dopolnil 40 let pokojninske dobe brez dokupa, mu je bila priznana pravica do predčasne pokojnine.

10. Že ZPIZ-1 je za pridobitev pravice do pokojnine pred dopolnitvijo polne starosti določal znižanje pokojnine. Tako se je lahko upokojil brez znižanja pokojnine zavarovanec, ki je pred dopolnitvijo polne starosti imel 40 let delovne dobe. Ta doba pa ni vključevala dokupljene dobe, ki je bila upoštevana kot zavarovalna doba za izpolnitev pogojev in odmero pokojnine.

11. Z vsako reformo pokojninskega in invalidskega zavarovanja zakonodajalec zaostruje pogoje za priznanje pravic, ker je zaradi spremenjenih demografskih gibanj in finančnih okvirov vprašljiva vzdržnost sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Dolžnost države, da ustvari možnosti in pogoje za uresničevanje in skrbi za delovanje sistema, izhaja iz 50. člena Ustave RS. Kakšne ukrepe bo država za to izbrala, Ustava ne določa, prav tako ne določa vsebine pravice do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine. Določa pa, da se te pravice uresničujejo pod pogoji, določenimi z zakonom.

12. Z zakoni, s katerimi je in je bilo urejeno pokojninsko in invalidsko zavarovanje od leta 1992 dalje, so se pogoji za upokojitev zaostrovali, višina pokojnine pa zmanjševala. Tako se je postopoma dvigovala upokojitvena starost, daljšalo obdobje, ki se upošteva za določitev osnove za izračun pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, nižal odstotek za dopolnjeno leto zavarovalne dobe, ukinjene so bile nekatere pravice, itd. Z vstopom v obvezno zavarovanje si ni mogoče zagotoviti nespremenjenih pravic po pogojih, veljavnih ob vstopu v zavarovanje za obdobje 35 oziroma 40 let. Daljši kot je čas od vstopa v zavarovanje, večja je verjetnost, da se bodo pogoji spreminjali, če za to obstaja stvarni razlog, utemeljen v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Iz navedenih razlogov ni utemeljen tožnikov očitek o nedopustnem posegu v pričakovane pravice.

13. Neutemeljen je tudi očitek, da gre za poseg v pridobljene pravice. Pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja se uveljavljajo po predpisih, veljavnih v času nastanka zavarovalnega primera. Tožnik pravice do pokojnine v času veljavnosti ZPIZ-1 ni pridobil, niti ni izpolnjeval pogojev zanjo. Zato je bil pri odločitvi pravilno upoštevan zakon, ki je veljal v času vložitve zahtevka, to je ZPIZ-2. Pokojninska, zavarovalna ali dokupljena doba pa ni pravica iz zavarovanja, je pogoj za priznanje in odmero pravice. V prehodnih določbah ZPIZ-2 je varovan položaj zavarovancev, ki so pogoje izpolnili po prej veljavnih predpisih, pa pravic niso uveljavili. Zanje velja, da bodo pravice pridobili po pogojih, določenih z zakonom, ki je veljal v času izpolnitve pogojev. Tožnikov primer pa ni takšen.

14. Revizija očita sodiščema nižjih stopenj, da sta odločitev nepravilno oprli na odločbo Ustavnega sodišča RS2, ker se ta odločba nanaša na zavarovance, ki so bili prostovoljno zavarovani. Ob tem spregleda, da so s sklenitvijo tega zavarovanja vstopili v obvezno zavarovanje, za kar pa ne gre v primeru dokupa posameznih obdobij. Ustavno sodišče glede pogoja pokojninske dobe brez dokupa v povezavi s pravico do starostne pokojnine ni ugotovilo neustavnosti. Ocenilo je, da zakonodajalec s tem, ko je ugodnost določil le za zavarovance, ki so bili v obvezno zavarovanje vključeni kot zaposleni, samozaposleni, kmetje oziroma na drugih podlagah na podlagi opravljanja dela, ne krši načela enakosti iz 14. člena Ustave. Tega ni ugotovilo tudi kasneje, ko je presojalo skladnost četrtega odstavka 27. člena, prvega in drugega odstavka 38. člena ter prvega in drugega odstavka 391. člena ZPIZ-23 v povezavi z dokupljeno dobo po 216. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. št. 12/92 s spremembami) in po drugem odstavku 198. člena ZPIZ-1. Prav tako je odločilo, da navedene določbe niso v neskladju z Ustavo RS. Poudarilo je, da gre za razlikovanje med zavarovanci, ki so bili v obvezno zavarovanje vključeni obvezno in tistimi, ki so pokojninsko dobo dokupili. Kot že v prejšnji odločbi je izpostavilo, da je razlikovanje utemeljeno na podlagi kriterija 40 letnega aktivnega dela, ki omogoča upokojitev tudi pred dopolnitvijo zahtevane starosti za upokojitev brez odbitkov.

15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Glej odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-246/13-44 z dne 21. 4. 2016. 2 Glej opombo 1. 3 Glej odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-100/15 z dne 14. 9. 2017.