Jedro

Izpolnitev zaveze, ki je primarno bila dogovorjena za izročitev nadomestnega zemljišča ni bila možna, zato so stranke v pogodbi predvidele možnost, da se servis zgradi v sklopu ostalih objektov v kompleksu. Stranki sta se dogovorili za alternativno obveznost.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi kupoprodajna pogodba, ki sta jo sklenili prva in drugotožena stranka s tožnikom dne 16.1.1996, št. 7/1, glede parc.št. 1975/1, vpisane v vl.št. 1698 k.o. S. ob istočasnem vračilu že prejete kupnine 11.000.000,00 SIT in je tožena stranka dolžna izstaviti listino za vpis lastninske pravice na tej parceli na ime tožnika, sicer bo tako listino nadomestila ta sodba ter tožniku povrniti nastale pravdne stroške. Zavrnilo pa je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da so tožene stranke dolžne izročiti tožniku v last v območju zazidalnega kompleksa ob D. ali v neposredni bližini zazidalnega kompleksa 300 m2 komunalno z elektriko, vodo, telefonom in kanalizacijo opremljenega stavbnega zemljišča s 60 m2 zazidljive površine za postavitev servisa za pranje in oskrbovanje avtomobilov, sicer bo za to poskrbel tožnik sam na stroške in nevarnost toženih strank ter tožniku izplačati 2.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1996 dalje do plačila. Tožečo stranko je sodišče obvezalo, da mora toženim strankam povrniti pravdne stroške v višini 713.655,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.2004 dalje do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožil tožnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo oba tožnikova zahtevka. Prvega za razveljavitev pogodbe in drugega na izpolnitev pogodbe in plačila preostale še dolžne kupnine. Tožnik se ne strinja, da je obstajala nemožnost izpolnitve pogodbe že v času njene sklenitve. Ta možnost kot alternativna še vedno obstaja in je to obveznost sprejel novi lastnik firme G., O. M.. Tožnik se tudi ne strinja, da je bila prva pogodba z dne 15.12.1995 med pravdnimi strankami razveljavljena. Pogodba še vedno velja, druga pogodba je bila narejena z vicioznim ravnanjem P. F. in z izgovorom, da jo bo zapisal z boljšim strojem. Iz nje je izpadlo določilo o celotnem plačilu kupnine, ki je bil pogoj za vknjižbo. Namesto izplačila dodatno dogovorjene kupnine so tožene stranke izdale pobotnico za 2.000.000,00 SIT. Ta naj bi bila plačana do 30.6.1996, kar pa do sedaj ni bilo storjeno. S pobotnico je bil tožnik zaveden, kajti v njej je bilo napisano, da znaša vrednost 2.000.000,00 SIT za posek topol, čeprav je obveznost poseka topolovih dreves prevzel nase in na svoje stroške tožnik, pa so ti stroški znašali le 100.000,00 SIT. Toliko je tudi znašala lesna masa topol, ki jo je tožnik prodal podjetju L. K. za palete. Tako prikazovanje pomeni prevaro. Da je znašala kupnina 13.037.500,00 SIT nedvomno izhaja iz davčne prijave in tudi iz lastnoročnega zapisa F. P. v prvi pogodbi z dne 15.12.1995, kar je tožena stranka v svojih vlogah tudi priznala. Sodišče tudi napačno razlaga, da je 6. čl. pogodbe z dne 6.11.1995 pomeni pogoj za prenos lastninske pravice na že narejeni dokumentaciji in plačanih prispevkih tožnikove stare mehanične delavnice. V sodbi se govori, da je bilo tožniku ponuden prostor za avtopralnico v poslovno-stanovanjski stavbi in tudi druga zemljišča, ki jih odklanja, vsled česar je prenehala obveznost toženih strank za nadomestno zemljišče. Iz poročila sodnega izvedenca I.Š. je razvidno, da je bila ocenjena tožnikova delavnica in 300 m2 zemljišča, kar pripada tožniku, ker je cela parcela gradbena. Tožnik prosi, da se pri reševanju te pritožbe upoštevajo že vsa doslej navedena dejstva in okoliščine, ki jih posebej ne bo ponavljal. Površina parcele 1975/1 k.o. S. izhaja iz zemljiške knjige. Prva prodajna pogodba z dne 5.12.1995 ni bila nikoli razveljavljena. Na njej je F. P. lastnoročno napisal, kako bo kupnina plačana, kar se ujema tudi z zadolžnico z dne 25.1.1996. Nadalje navaja, da tožnik nikoli ni prevzel obveznosti urejanja zemljišča parc.št. 1975/2 k.o. S, saj ta parcela predstavlja pot, ki je nazadnje nemoteno koristila samo tožniku oz. H. in R. Š.. Pri vseh poslovnih odločitvah je tožnik računal na poštenje in je tako zaupal F. P., da bo izpolnjen pogoj iz 6. čl. Prodajne pogodbe in plačilo celotne dogovorjene kupnine v znesku 13.000.000,00 SIT. Vsega tega ni storil, zato pomeni določilo iz 6. tč. prodajne pogodbe bistveni pogoj za veljavnost prodajne pogodbe, ki ga tožena stranka ni izpolnila, pač pa je z nepremičnino razpolagala in jo najprej prodala podjetju G., kjer gradi poslovno-stanovanjski center. Zemljišče je res pozidano, vendar neizpolnjene obveznosti še naprej obstajajo in kljub razveljavitvi pogodbe bo imel tožnik pravico nadomestnega zemljišča do neplačane kupnine in plačila porušene tožnikove mehanične delavnice in neplačanega zemljišča v površini 300 m2. Tožena stranka se sklicuje, da je njena zasluga, da je zemljišče zazidljivo, prezre pa, da je bilo toženi stranki od samega začetka ponudeno, da od pogodbe odstopi. Te možnosti ni sprejela in je celo s tožbo zagrozila na izpolnitev pogodbe, ker je tožnik od samega začetka odklonil podpis davčne napovedi za prodano zemljišče. Dolgovana kupnina v znesku 2.000.000,00 SIT nadomestno komunalno opremljeno zemljišče v površini 300 m2 so predmet vložene tožbe na razveljavitev oz. naknadno zahtevano izpolnitev 6. čl. prodajne pogodbe in kot take ne morejo zastarati dokler je v teku pravdni postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba je samostojno pravno sredstvo, zato mora pritožnik v pritožbi navesti vse pravno relevantne razloge in okoliščine, s katerimi sodbo izpodbija, ne more se sklicevati na vloge, ki jih je navedel tekom postopka. Pritožbeno sodišče mora upoštevati le navedbe v pritožbi, nikakor pa ne upošteva vlog, na katere se v pritožbi stranka sklicuje. Pritožbeno sodišče je vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, če pritožnik s pritožbenimi navedbami ne uspe tega dejanskega stanja omajati. V predmetni zadevi pa pritožbeno sodišče zaključuje, da pritožnik dejanskega stanja zgolj s trditvami, da se s sodbenimi razlogi ne strinja, ni uspel izpodbiti. Tudi dokazna ocena, ki jo je naredilo sodišče prve stopnje skladno z določbo 8. čl. ZPP je pravilna in prepričljiva, zato se z njo v celoti pritožbeno sodišče strinja, enako tudi z materialnopravno presojo spora. Pritožbeno sodišče ne bo še enkrat ponavljalo vse sodbene razloge, ampak je le kot odgovor pritožbenih trditvam potrebno poudariti, da pogodba z dne 5.12.1995, ki jo je tožnik sklenil s tretjetoženo stranko ni veljavna. Ta pogodba je bila namreč razveljavljena s soglasjem vseh pogodbenih strank in sicer s pogodbo z dne 6.12.1995, katera pa je bila v celoti realizirana. Pritožnik v pritožbi ponavlja enako kot je zatrjeval pred sodiščem prve stopnje, da so ga toženci prevarali in spremenili tekst prvotne pogodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sicer razlika v 6. tč. pogodbe in da so spremenjene stranke pogodbe, vendar je izrecno povedalo in s tem se tudi pritožbeno sodišče strinja, da je tožnik drugo pogodbo podpisal pred notarjem. Imel je strokovno pomoč, zato ni nobenega razloga, da ne bi mogel razumeti pomena pogodbe, ki jo podpisal. Ob jasni analizi zapisov obeh pogodb pa je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da nikakor toženci niso spreminjali teksta pogodbe s prevaro, ampak da je bil spremenjen tekst v soglasju s pogodbenimi strankami. Ponovno zatrjevanje v pritožbi, da so toženci tožnika prevarali je torej brez podlage. Sporna za tožnika pa je še vedno kupnina in to da tožniku toženci niso zagotovili nadomestnega zemljišča. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila dogovorjena kupnina za sporno zemljišče v znesku 11.000.000,00 SIT in da je bila ta kupnina plačana v roku, določenem s pogodbo. Res je sicer, kot tožnik zatrjuje, da mu je bila izdana za 2.000.000,00 SIT zadolžnica, vendar kot je sodišče prve stopnje ugotovilo, ta zadolžnica ni bila izdana za plačilo razlike kupnine, ampak zato, da tožnik očisti parcelo. Zadolžnica je bila namreč napisana 25.1.1996, pogodba med strankama pa je bila sklenjena 16.12.1995. Tožnik je kupnino 11.000.000,00 SIT prejel 16.1.1996 in izdal je potrdilo o prejemu kupnine, katero je bilo pogoj za vpis lastninske pravice na ime kupca (2. čl. pogodbe z dne 16.12.1995). Vpis v zemljiško knjigo je bil predlagan 19.1.1996. Če bi bila zadolžnica izdana za plačilo kupnine v znesku 2.000.000,00 SIT, bi bila izdana isti dan, ko je bila sklenjena pogodba oz. takrat, ko je bila kupnina iz pogodbe plačana oziroma tožnik ne bi izdal potrdila o prejemu kupnine, ki je bilo pogoj za vpis v zemljiško knjigo. Zadolžnica res obstaja, vendar zato, da bo tožnik parcelo očistil, ni pa bila izdana zaradi plačila kupnine. Tudi s primerjavo cen z m2 prodanega zemljišča, ki jo je izdelal izvedenec Š., je sodišče prve stopnje prišlo do potrditve, da je bila kupnina za prodano zemljišče dogovorjena v znesku 11.053.000,00 SIT in ne 13.000.000,00 SIT kot to zatrjuje tožnik. Kar pa se tiče izročitve nadomestnega zemljišča za servisno delavnico je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da to ni bil postavljen kot pogoj za veljavnost pogodbe o prenosu lastninske pravice na zemljišču in tudi v tem primeru ni mogoče govoriti o prevari, na katero se tožnik sklicuje. Pogodba je bila v celoti izpolnjena sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da je bila dogovorjena kupnina v znesku 11.000.000,00 SIT v celoti plačana v roku določenim s pogodbo. Izpolnitev zaveze, ki je primarno bila dogovorjena za izročitev nadomestnega zemljišča pa ni bila možna, zato so stranke v pogodbi predvidele možnost, da se servis zgradi v sklopu ostalih objektov v kompleksu po izdelani idejni zasnovi. Stranki sta se dogovorili za alternativno obveznost (obveznost ima dva predmeta, vendar mora dolžnik dati le enega, da bi bil prost obveznosti - 403. čl. ZOR, ki se v tem primeru uporablja na podlagi 1060. čl. OZ). Obveznost se je omejila na ostali predmet, ker je postal predmet obveznosti nemogoč zaradi dogodka, zaradi katerega ne odgovarja nobena od strank (407. čl. ZOR). Toženca sta večkrat pozvala tožnika in mu ponujala nadomestno avtopralnico v okviru kletne garažne etaže, vendar zanj nobena od nadomestnih lokacij, bile so tri, ni ustrezala. Nobenega utemeljenega razloga tožnik zato ni izkazal in sodišče prve stopnje se je upravičeno sklicevalo na določbo 325. čl. ZOR, ko pride upnik v zamudo, kadar brez utemeljenega razloga noče sprejeti izpolnitve. V predmetni zadevi se je s ponudbo tožencev za avtopralnico v okviru objekta zgodilo prav to in torej od trenutka upnikove zamude ni več mogoče govoriti o neizpolnitvi pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno z2. odst. 150. čl. ZZK-1 zaključilo, da je zahtevek za razveljavitev pogodbe zato neutemeljen. Tožnik pa je tudi odškodnino zaradi nemožnosti realizacije dogovora o nadomestni nepremičnini zavrnil. Nenazadnje pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je na spornem zemljišču zrasel nov objekt, zato vrnitev zemljišča ne bi v nobenem primeru prišla v poštev.

Tudi odločitev glede podrejenega zahtevka je pravilna, kajti sodišče je ugotovilo, da je zahtevek, kolikor se nanaša na zemljišče za prosto stoječi objekt nemogoč, saj gradnja takega objekta po urbanistični dokumentaciji ni dovoljena. Poleg tega pa gre tudi za obligacijski zahtevek na izpolnitev pogodbe, ki je zastaral. Splošni zastaralni rok je pet let, tožnik je izpolnitev zahteval šele po poteku devetih let po sklenitvi pogodbe, zato je sodišče tudi zahtevek za izročitev nadomestnega zemljišča zavrnilo. Zastaran pa je tudi zahtevek za plačilo 2.000.000,00 SIT. Iz zadolžnice z dne 25.1.1996 izhaja, da je bil rok plačila 30.6.1996. Tožnik je s to tožbo zahteval plačilo po poteku petletnega zastaralnega roka, kar ni sporno. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).