Jedro

Sodišči sta ugotovili nižjo kupnino od zatrjevane, zato sta pravilno zavrnili denarni del podrednega tožbenega zahtevka. Pravilno je tudi njuno stališče o zastaranju te terjatve.

Tožnik je z glavnim zahtevkom terjal razveljavitev pogodbe in je šele s spremembo tožbe šest let kasneje podrejeno uveljavljal njeno izpolnitev. Vložitev tožbe zato ni pomenila takega dejanja pred sodiščem, ki bi v smislu 388. člena ZOR pretrgalo tek zastaranja, saj je bil glavni tožbeni zahtevek usmerjen v razveljavitev pogodbene obveznosti, ne pa v zavarovanje ali izterjavo terjatve iz te pogodbe.

Presojo o dovoljenosti revizije je onemogočil tožnik sam, saj ni ravnal v skladu z drugim odstavkom 180. člena v zvezi s 184. členom ZPP: ob spremembi tožbe ni ocenil vrednosti spremenjenega in z eventualno kumulacijo uveljavljanega nedenarnega tožbenega zahtevka. Izostanek ocene vrednosti spornega predmeta ima v takem primeru za posledico nedovoljenost revizije.

Izrek

Revizija proti odločitvi o nedenarnem delu podrejenega tožbenega zahtevka se zavrže. Revizija proti odločitvi o denarnem delu podrejenega tožbenega zahtevka se zavrne.

Tožnik mora tožencema plačati 200,44 EUR stroškov revizijskega odgovora v petnajstih dneh od prejema te odločbe, od šestnajstega dne dalje tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev pogodbe, ki so jo pravdne stranke sklenile 16. 1. 1996 o prodaji dveh parcel v k.o. ... prvemu in drugemu tožencu, ob istočasni vrnitvi že prejete kupnine 11.000.000 SIT (sedaj 45.902,19 EUR), in za izstavitev listine, sposobne za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na tožnikovo ime. Zavrnilo je tudi naknadno uveljavljani podrejeni tožbeni zahtevek za izpolnitev te pogodbe tako, da toženci tožniku izročijo v last v območju zazidalnega kompleksa v K. ali v neposredni bližini tega kompleksa 300 m2 komunalno z elektriko, vodo, telefonom in kanalizacijo opremljenega stavbnega zemljišča s 60 m2 zazidljive površine za postavitev servisa za pranje in oskrbovanje avtomobilov, sicer bo za to poskrbel sam na stroške in nevarnost tožencev. Zavrnilo je še podrejeni denarni zahtevek za plačilo 2.000.000 SIT (sedaj 8.345,85 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 1996 dalje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločitev obeh sodišč glede glavnega tožbenega zahtevka temelji na presoji, da niso izpolnjeni pogoji za razdrtje pogodbe zaradi njene zatrjevane neizpolnitve po samem zakonu ali na zahtevo stranke, saj v 6. členu pogodbe dogovorjena obveznost tožencev ni bila bistvena za samo prodajo obeh parcel, zaradi vprašljive možnosti izpolnitve te obveznosti v zvezi s tožnikovim avtomobilskim servisom pa sta pogodbeni stranki dogovorili tudi alternativno drugo obveznost. Po ugotovljeni nemožnosti izpolnitve prve obveznosti se je v skladu s 407. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika) obveznost omejila na drug alternativno določen predmet, ki pa ga je tožnik brez utemeljitve zavrnil in tako sam prišel v upniško zamudo. Zavrnitev podrejenega tožbenega zahtevka za izpolnitev pogodbe z nedenarnim in denarnim zahtevkom pa temelji med drugim tudi na presoji o zastaranju obeh obveznosti.

2. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovemu podrejenemu tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da se sodba glede podrejenega tožbenega zahtevka razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje. Tožnik zatrjuje, da mu pripada dogovorjeno nadomestno zemljišče po 6. členu prodajne pogodbe, zato pri izpolnitvi te obveznosti vztraja. Če pa tega zemljišča ni, naj toženca konkretno označita, kje mu nudita prostore v pritličju že zgrajene poslovno stanovanjske stavbe. Pogodbe so med strankami zakon, zato pomeni izpodbijana sodba kršitev materialnega prava in je krivična. Tožnik graja tudi stališče o prepoznem subsidiarnem zahtevku.

3. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Vročitev tožencem je bila najprej nepravilna, saj med prevzemnikom pisarne njihove odvetnice in toženci ni bilo sklenjeno pooblastilno razmerje. Zato je bila v drugo opravljena vročitev neposredno prvemu in drugemu tožencu. Za tretjo toženo stranko pa se je ugotovilo, da v času vročanja revizije ni več obstajala, ker je bila 13. 10. 2008 izbrisana iz sodnega registra na podlagi sklepa svoje skupščine s 7. 7. 2008, da družba preneha po skrajšanem postopku brez likvidacije. Iz zgodovinskega izpiska v spisu še izhaja, da sta bila edina družbenika prvi in drugi toženec, ki sta tudi po sklepu iste skupščine prevzela vse aktivno in pasivno premoženje, tudi z morebitnimi obveznostmi družbe. Zato v tej zadevi zadostuje vročitev revizije prvemu in drugemu tožencu. Oba v odgovoru na revizijo zatrjujeta več razlogov za zavrženje revizije, ukvarjata pa se tudi z njeno vsebinsko neutemeljenostjo ter priglašata stroške revizijskega odgovora.

4. Revizija proti odločitvi o nedenarnem delu podrejenega tožbenega zahtevka ni dovoljena, proti odločitvi o denarnem delu podrejenega tožbenega zahtevka pa ni utemeljena.

5. Iz revizijsko opredeljenega obsega izpodbijanja drugostopenjske sodbe ter tudi vsebine same revizije jasno izhaja, da tožnik izpodbija le še odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku, saj vztraja pri izpolnitvi pogodbe. Glavni tožbeni zahtevek je tožnik uveljavljal s tožbo, ki jo je vložil 13. 11. 1998, podrejeni tožbeni zahtevek pa s spremembo tožbe v vlogi, ki jo je predložil na naroku 20. 10. 2004 (deseta stran zapisnika na list. št. 92 spisa). Podrejeni tožbeni zahtevek obsega nedenarni zahtevek za izročitev nadomestnega zemljišča po 6. členu pogodbe in denarni zahtevek za plačilo zatrjevane razlike kupnine za prodani parceli še 2.000.000 SIT oziroma 8.245,85 EUR, kar naj bi bilo dogovorjeno kasneje in naj bi izhajalo iz zadolžnice s 25. 1. 1996. Trditvena podlaga obeh zahtevkov je torej različna, zato je treba po drugem odstavku 41. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 39. členom ZPP pravico do revizije presojati ločeno po vsakem zahtevku. V tem premoženjskem sporu bi bila revizija glede odločitve o nedenarni terjatvi dovoljena, če bi vrednost revizijsko izpodbijanega dela presegala 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT), vendar pa je presojo o dovoljenosti revizije onemogočil tožnik sam, saj ni ravnal v skladu z drugim odstavkom 180. člena v zvezi s 184. členom ZPP: ob spremembi tožbe ni ocenil vrednosti spremenjenega in z eventualno kumulacijo uveljavljanega nedenarnega tožbenega zahtevka. Izostanek ocene vrednosti spornega predmeta ima v takem primeru za posledico nedovoljenost revizije (primerjaj pravno mnenje Občne seje VS RS s 16. 12. 1993).

6. Zmotno je stališče obeh tožencev v odgovoru, da je treba revizijo zavreči tudi iz drugih razlogov. Zahtevek za plačilo zatrjevano dogovorjene višje kupnine presega revizijski prag iz drugega odstavka 376. člena ZPP. Ker je bila v tej zadevi tožba vložena pred uveljavitvijo sedanjega ZPP, torej pred 14. 7. 1999, uporaba določb 86. člena ZPP o omejitvi postulacijske sposobnosti strank v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne pride v poštev (primerjaj prvi odstavek 499. člena ZPP). Zato je revizijo lahko vložil pooblaščenec, ki je bil takrat že odvetnik v pokoju. Revizijo je vložil tudi pravočasno, saj je drugostopenjsko sodbo prejel 1. 6. 2006, revizijo pa je oddal priporočeno na pošto v ponedeljek 3. 7. 2006 (primerjaj prvi odstavek 367. člena, drugi in četrti odstavek 111. člena ter drugi odstavek 112. člena ZPP).

7. Vendar revizija v dovoljenem delu ni utemeljena. Razlog za zavrnitev denarnega zneska je bila dejanska ugotovitev, da je bila dogovorjena kupnina le v znesku 11.000.000 SIT in ne v zatrjevanem znesku 13.000.000 SIT, in še, da je tudi sicer ta zatrjevana pogodbena obveznost zastarana. Ugotovitev o višini dogovorjene kupnine je dejanske narave, ki je z revizijo zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni več mogoče izpodbijati. Nanjo je revizijsko sodišče vezano in zato že ta ugotovitev zadostuje za zavrnitev revizije. Kljub temu revizijsko sodišče pritrjuje tudi stališču obeh sodišč, da je obligacijska terjatev za plačilo kupnine iz pogodbe s 16. 1. 1996, ki naj bi po tožnikovih trditvah zapadla 30. 6. 1996, zastarala, saj je tožnik njeno plačilo uveljavljal šele s spremembo tožbe na naroku 20. 10. 2004, kar je po izteku petletnega zastaralnega roka iz 371. člena ZOR. Zmotno je revizijsko stališče o pomenu vložitve glavnega tožbenega zahtevka za zastaranje podrejeno uveljavljane terjatve, da je torej zastaranje pretrgala vložitev tožbe, saj je tožnik z glavnim zahtevkom terjal razveljavitev pogodbe in je šele s spremembo tožbe šest let kasneje podrejeno uveljavljal njeno izpolnitev. Vložitev tožbe zato ni pomenila takega dejanja pred sodiščem, ki bi v smislu 388. člena ZOR pretrgalo tek zastaranja, saj je bil glavni tožbeni zahtevek usmerjen v razveljavitev pogodbene obveznosti, ne pa v zavarovanje ali izterjavo terjatve iz te pogodbe. Ali z drugimi besedami: podrejeni zahtevek ni del glavnega zahtevka oziroma „se ga ne tiče“, kot zmotno zatrjuje tožnik.

8. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izrekih pod točko I in II te odločbe. O stroških revizijskega odgovora obeh tožencev je odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter določb Odvetniške in Taksne tarife, začetek teka zakonskih zamudnih obresti od odmerjenih stroškov pa je določilo v skladu z načelnim pravnim mnenjem Občne seje VS RS s 13. 12. 2006.