Jedro

Tožnica se je s 3. členom Sporazuma lahko veljavno odpovedala terjatvam, ki so do takrat že zapadle. Takšni sta prav gotovo terjatvi iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust (VI. točka prvostopenjske sodbe) in plačila nadurnega dela (VII. točka izreka prvostopenjske sodbe).

Za terjatev, ki je ob sklenitvi Sporazuma že zapadla in bi tožnica zato z njo lahko razpolagala, ni mogoče šteti denarnih terjatev iz naslova obstoja delovnega razmerja za čas po 1. 3. 2019, to je za čas po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja. Te terjatve so vezane na izpodbijanje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je stališče sodišča, da se tožnica ob prenehanju delovnega razmerja in sklenitvi Sporazuma ni mogla veljavno odpovedati pravici do pravnega varstva zoper redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu I. točke izreka, ki se nanaša na VI. in prvi odstavek VII. točke izreka prvostopenjske sodbe delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati nadomestilo za neizrabljen letni dopust v znesku 474,01 EUR bruto in izplačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2019 dalje do plačila; Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova nadurnega dela obračunati 427,92 EUR bruto in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2019 dalje do plačila; - oboje v roku 8 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe.“

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost sporazuma, ki sta ga stranki sklenili 27. 2. 2019; v nadaljevanju Sporazum (I. točka izreka). Ugotovilo je nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila tožnici vročena 27. 2. 2019 (II. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s 1. 3. 2019, temveč je trajalo z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi do vključno 25. 8. 2019 (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici za čas od vključno 1. 3. 2019 do 25. 8. 2019 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, neprekinjeno delovno dobo, jo prijavi v zavarovanje, ji obračuna nadomestila plač v mesečnem bruto znesku 1.272,56 EUR ter izplača neto zneske nadomestil, zmanjšane za denarno nadomestilo med brezposelnostjo (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna denarno povračilo namesto reintegracije v znesku 7.635,36 EUR bruto in ji izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2019 (V. točka izreka), ji obračuna nadomestilo za neizrabljeni letni dopust v znesku 474,01 EUR bruto in izplača ustrezen neto znesek (VI. točka izreka), ji iz naslova nadurnega dela obračuna 427,92 EUR bruto ter izplača neto znesek z zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2019, višji zahtevek za zamudne obrestmi pred 14. 3. 2019 pa je zavrnilo (VII. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da tožnici plača sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2019 v znesku 437,50 EUR ter zavrnilo, kar je tožnica zahtevala več od dosojenega (VIII. točka izreka). Zavrglo je tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo akontacije dohodnine in obveznih prispevkov za socialno varstvo od bruto zneskov nadomestil plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, plačilo bruto zneska denarnega povračila namesto reintegracije, bruto zneska nadomestila za neizrabljen letni dopust in bruto zneska plačila za nadurno delo (IX. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo odpravnine v znesku 4.453,26 EUR neto in plačilo povračila zaradi skrajšanja odpovednega roka v višini 930,29 EUR bruto (X. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da na transakciji račun sodišča prve stopnje plača stroške postopka v zvezi z nedenarnimi zahtevki (XI. točka izreka) in ji povrne stroške postopka v zvezi z denarnimi zahtevki (XII. točka izreka). Odločitev o ničnosti Sporazuma temelji na presoji, da se tožnica v 2. členu Sporazuma ni mogla veljavno odpovedati pravici do uveljavljanja sodnega varstva zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zaradi česar je ta del Sporazuma ničen. Presodilo je, da je zaradi v tem sporu ugotovljene nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, utemeljen tudi tožničin zahtevek za ugotovitev ničnosti preostalega dela Sporazuma, saj zanj ni bilo več pravne podlage. Zaradi ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je utemeljen tožničin reintegracijski in reparacijski zahtevek za čas do dneva sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, tožnica pa je upravičena tudi do denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijani ugodilni del prvostopenjske sodbe delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev ničnosti Sporazuma. V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del prvostopenjske sodbe. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev ničnosti Sporazuma temelji na presoji, da Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) ne predvideva sankcije ničnosti celotnega Sporazuma, če podlaga pravnega posla pozneje odpade. Stranki sta s Sporazumom zgolj uredili medsebojna razmerja v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Takšen sporazum ima dopustno podlago in ne nasprotuje prisilnim predpisom, razen v delu, s katerim se tožnica odpoveduje pravici do sodnega varstva zoper izdano odpoved. V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj je soglašalo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča. 3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 181/2020 z dne 13. 10. 2020 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali sodišče kljub ugotovljeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri odločitvi o zahtevkih delavca iz pogodbenega razmerja vezano na Sporazum o ureditvi pogodbenih razmerij, sklenjen ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče druge stopnje kljub temu, da je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev ničnosti Sporazuma, ni poseglo v odločitev o dajatvenem delu zahtevka v IV., V., VI., VII. in VIII. točki izreka. Ob ugotovitvi, da Sporazum ni ničen (razen v delu, ki se nanaša na odpoved pravici do sodnega varstva zoper podano odpoved), bi se sodišče druge stopnje moralo po vsebini opredeliti do njegove vsebine, vendar tega ni storilo. Ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi sama po sebi še ne dopušča avtomatičnega sklepanja o utemeljenosti zahtevka za plačilo obveznosti iz delovnega razmerja, saj je treba ugotoviti, ali je glede na veljavne dogovore med strankama tožnica sploh upravičena do tega sploh upravičen. Glede na vsebino Sporazuma je dajatveni zahtevek tožnice (obračun in nadomestilo nadomestila plač, denarno nadomestilo namesto reintegracije, nadomestilo za neizrabljen letni dopust, obračun in izplačilo iz naslova nadurnega dela, sorazmerni del regresa) neutemeljen in bi ga moralo sodišče zavrniti. Tožnica se je s Sporazumom, ki ga pritožbeno sodišče ocenjuje za veljavnega, dogovorila, da so z njegovim podpisom urejena vsa pravna razmerja iz naslova delovnega razmerja in je tožnica upravičena le še do izplačila plače za čas do podpisa Sporazuma. Tožnica se je izrecno pisno odpovedala vsem eventualnim preostalim zahtevkom zoper toženo stranko. Tožena stranka pa je s Sporazumom pristala na prenehanje svoje odškodninske terjatve do tožnice. V kolikor sodišče pravnemu poslu priznava veljavnost, se mora ta odločitev odraziti tudi v okviru odločanja o dajatvenem zahtevku. Omejitev avtonomije pogodbenih strank, ki jo v zvezi z delovnim razmerjem določa 9. člen ZDR-1, ne more segati tako daleč, da bi bilo sporazumno urejanje medsebojnih razmerij popolnoma onemogočeno. Če se delodajalec in delavec lahko sporazumno dogovorita o tako pomembnem vprašanju, kot je prenehanje pogodbe o zaposlitvi, se lahko dogovorita tudi o drugih pravicah, ki izvirajo iz delovnega razmerja. Sodišče druge stopnje je s svojo odločitvijo povzročilo nevzdržno situacijo, v kateri je tožnica kljub Sporazumu uspela z zahtevkom, kot da Sporazuma ne bi bilo, medtem ko je tožena stranka na podlagi Sporazuma izgubila podlago za zahtevke, ki bi jih sicer imela do tožnice. Sodišče druge stopnje je odločalo v nasprotju s temeljnimi načeli pogodbenega prava, vsebovanimi v 3., 5., 9. in 1053. členu OZ. Izrek izpodbijane sodbe je nerazumljiv ter nasprotuje samemu sebi, saj je nasprotje med ugotovitvijo, da Sporazum ni ničen ter odločitvijo, da je tožena stranka kljub temu tožnici dolžna plačati vtoževane terjatve iz delovnega razmerja. Sodišči se nista opredelili do vsebine Sporazuma. Sodišče prve stopnje zato, ker je zmotno štelo, da je z odločitvijo o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi odpadla pravna podlaga za Sporazum, višje sodišče pa je povsem spregledalo vpliv oz. posledice, ki jih ima zavrnitev zahtevka za ugotovitev ničnosti Sporazuma na preostale zahtevke tožnice.

5. Revizija je bila vročena tožnici, ki pa nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. S prvim odstavkom 3. člena Sporazuma, ki je bil tožnici predložen skupaj z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, sta se stranki dogovorili, da so s sklenitvijo tega Sporazuma med njima urejena vsa pravna razmerja iz naslova delovnega razmerja in je delavec (tožnica) upravičen le do plačila plače oz. nadomestila plače za čas do prenehanja delovnega razmerja, medtem ko se vsem preostalim eventualnim zahtevkom zoper delodajalca izrecno odpoveduje. V drugem odstavku 3. člena Sporazuma pa je bilo določeno, da se delodajalec s sklenitvijo tega Sporazuma odpoveduje vsem eventualnim zahtevkom do delavca iz naslova delovnega razmerja, katerih temelj je nastal do sklenitve tega Sporazuma.

9. Odločitev sodišča druge stopnje, da zavrne zahtevek za ugotovitev ničnosti Sporazuma, nima za posledico avtomatske neutemeljenosti denarnih zahtevkov tožnice, o katerih je bilo odločeno v IV. do VIII. točki izreka sodišča prve stopnje. Tožena stranka še v reviziji pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, da ima Sporazum dopustno podlago in ne nasprotuje prisilnim podpisom, razen v delu 2. člena Sporazuma, v katerem se je tožnica odpovedala pravici do sodnega varstva zoper dano odpoved, kar pomeni, da tudi tožena stranka šteje, da Sporazum v tem delu nasprotuje prisilnim predpisom in nima dopustne pravne podlage.

10. Tožena stranka z revizijo ne izpodbija odločitve sodišča o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tudi ne odločitve o obstoju delovnega razmerja, saj izrecno predlaga, da se sodba sodišča druge stopnje spremeni le v odločitvi o zavrnitvi pritožbe zoper IV., V., VI., VII. in VIII. točko izreka prvostopenjske sodbe. Predmet revizijske presoje tako ne more biti odločitev sodišča o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in obstoju delovnega razmerja do datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, o čemer je bilo odločeno v II. in III. točki izreka prvostopenjske sodbe. Posledično tudi ni mogoče presojati pravilnosti stališča, da se delavec ne more odpovedi pravici do sodnega varstva zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi, češ da gre za pravico, določeno z zakonom. Nenazadnje tožena stranka že pri oblikovanju vprašanja, glede katerega je predlagala dopustitev revizije, izhaja iz tega, da je nezakonitost odpovedi že ugotovljena. Tožena stranka namreč sprašuje, revizijsko sodišče pa je s sklepom o dopustitvi revizije takšnemu predlogu sledilo, ali je sodišče kljub ugotovljeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri odločitvi o zahtevkih delavca iz pogodbenega razmerja vezano na veljaven Sporazum o ureditvi pogodbenih razmerij. Ugoditev reparacijskemu zahtevku za čas po nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi in ugoditev zahtevku za denarno povračilo na podlagi 118. člena ZDR-1 je posledica z revizijo neizpodbijane odločitve o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi.

11. Izpodbijana sodba temelji na izhodišču, da se delavec glede na odločbo Ustavnega sodišča Up 63/03 z dne 27. 1. 2005 ne more veljavno odpovedati zakonskim pravicam iz delovnega razmerja. Vendar je novejša sodna praksa takšno ozko razlago dopustnosti tovrstnih dogovorov že presegla. V sklepu VIII Ips 191/2018 je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je takšno stališče sicer načeloma pravilno, če gre za vnaprejšnjo odpoved. Pojasnilo je, da se delavec ne more vnaprej odpovedati pravici, ki mu gre po zakonu. S pravico, ki jo je že pridobil, oz. s terjatvijo, ki je že zapadla, pa lahko prosto razpolaga in se ji tudi „odpove“ tako, da je pač ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delodajalcem v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena ZPP, o njej poravna ali sporazume.

12. Navedeno pomeni, da se je tožnica s 3. členom Sporazuma lahko veljavno odpovedala terjatvam, ki so do takrat že zapadle. Takšni sta prav gotovo terjatvi iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust (VI. točka prvostopenjske sodbe) in plačila nadurnega dela (VII. točka izreka prvostopenjske sodbe). Ob sklenitvi Sporazuma, ki se ujema z vročitvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je tožnica vedela, da ni v celoti porabila pripadajočega letnega dopusta in da tudi ni prejela plačila za opravljeno nadurno delo. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče zato moralo zavrniti zahtevek za obračun nadomestila za neizrabljen letni dopust v znesku 474,01 EUR in za obračun nadurnega dela v znesku 427,92 EUR bruto ter za izplačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13. Za terjatev, ki je ob sklenitvi Sporazuma že zapadla in bi tožnica zato z njo lahko razpolagala, ni mogoče šteti denarnih terjatev iz naslova obstoja delovnega razmerja za čas po 1. 3. 2019, to je za čas po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja. Te terjatve so vezane na izpodbijanje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je stališče sodišča, da se tožnica ob prenehanju delovnega razmerja in sklenitvi Sporazuma ni mogla veljavno odpovedati pravici do pravnega varstva zoper redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pri tem ni bistveno, da je sodišče druge stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti Sporazuma. Če se delavec ne more veljavno vnaprej odpovedati pravici do uveljavljanja sodnega varstva zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi, se posledično tudi ne more vnaprej odpovedati reparacijskemu zahtevku, ki je vezan na izpodbijanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

14. Tudi sicer bi prišlo do notranjega nasprotja v izreku, če bi ta hkrati vseboval odločitev, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 1. 3. 2019, ampak je trajalo do vključno 25. 8. 2019 (ta del sodbe je pravnomočen) in odločitev, da se zavrne tožničin zahtevek za plačilo nadomestila plače za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ter da se zavrne zahtevek za plačilo denarnega povračila (za kar se tožena stranka zavzema v reviziji).

15. Odgovor na dopuščeno vprašanje se tako glasi, da je sodišče kljub ugotovljeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi vezano na vsebino Sporazuma (konkretno na odpoved zahtevkom iz naslova delovnega razmerja), saj Sporazum ni bil odpravljen ali razveljavljen, vendar le glede pravic oz. terjatev, ki so ob sklenitvi Sporazuma že zapadle.

16. Ob sklenitvi Sporazuma še niso zapadle terjatve iz naslova reparacijskega in reintegracijskega dela tožbenega zahtevka (za čas od 1. 3. 2019 do 25. 8. 2019) kakor tudi ne terjatev iz naslova denarnega povračila na podlagi 118. člena ZDR-1. Ob sklenitvi Sporazuma prav tako še ni zapadla terjatev iz naslova razlike med že izplačanim regresom za letni dopust in pripadajočim regresom glede na dodatno dosojeno delovno razmerje za čas po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja.

17. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji delno ugodilo ter sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da tožnici plača nadomestilo za neizrabljeni letni dopust in nadurno delo spremenilo tako, da je zavrnilo tudi ta del tožbenega zahtevka (v delu I. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s VI. točko in prvim odstavkom VII. točke sodbe sodišča prve stopnje).

18. V preostalem je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

19. Tožena stranka je z revizijo uspela le glede neznatnega dela izpodbijane sodbe. Tudi sicer se izpodbijani del sodbe v pretežnem delu nanaša na terjatve, ki so sestavni del spora o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Za takšne spore 41. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na njegov izvid. Vrhovo sodišče je zato na podlagi 41. člena ZDSS-1 odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

20. Odločitev je bila sprejeta soglasno.