Jedro

Višina denarnega povračila se sicer lahko primerja z odpravnino, ki bi delavcu pripadala po zakonu. Ta primerjava pa je lahko le okvirna, saj se kriterij za odpravnino ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga iz 108. člena ZDR-1 razlikuje od kriterijev iz 118. člena ZDR-1, ki jih je potrebno upoštevati pri odmeri denarnega povračila po tej določbi. Podobna sta le kriterija, ki upoštevata trajanje delavčeve zaposlitve, ostalih kriterijev pa zakon pri odmeri odpravnine sploh ne določa, vsebuje pa jih pri odmeri višine denarnega povračila. Zato so napačne pritožbene navedbe, da je tožnica, ki je bila pri toženi stranki zaposlena 14 let, lahko upravičena do denarnega povračila le v višini ene plače. Ni nepomembno, da so okoliščine na strani tožene stranke privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Te so dejansko predstavljale zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, saj je bil odpovedni razlog navidezen in je po ugotovitvi sodišča prve stopnje prikrival osebni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, kar utemeljuje višje denarno povračilo. Okoliščina, da je pred tem tekel "postopek" izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni bistvena za odmero denarnega povračila. Ob upoštevanju pravic, ki jih je tožnica uveljavila za čas do prenehanja delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da tožnici, stari 39 let, pripada denarno povračilo v višini šest mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnica do plačila za nadurno delo ni upravičena zato, ker ji nadurno delo ni bilo odrejeno in ker ni imela pisne odobritve. Pritožbeno sodišče je v primerljivi zadevi (Pdp 996/2015) pojasnilo, da mora delodajalec v primeru, ko delavec z njegovim vedenjem opravlja nadure, bodisi te ure delavcu tudi priznati kot opravljene nadure ali pa mu, če šteje, da njegova prisotnost na delu ni potrebna, opravljanje dela preko polnega delovnega časa prepovedati. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bile nadure opravljene z vednostjo tožene stranke (pri čemer ni ukrenila ničesar, da bi tožnici opravljanje teh nadur preprečila, če bi štela, da tožnici niso bile odrejene), kar pomeni, da je tožena stranka tožnici nadurno delo dopuščala, je sodišče utemeljeno ugodilo tudi zahtevku za plačilo nadurnega dela.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni (v I. točki izreka) tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti sporazuma z dne 27. 2. 2019. II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ničen sporazum z dne 27. 2. 2019 (I. točka izreka), da je nezakonita redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožnici vročena 27. 2. 2019 (II. točka izreka), da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 1. 3. 2019, temveč je trajalo do vključno 25. 8. 2019 (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici za čas od vključno 1. 3. 2019 do vključno 25. 8. 2019 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, neprekinjeno delovno dobo, jo prijaviti v zavarovanje, ji obračunati nadomestila plače v mesečnem bruto znesku 1.272,56 EUR in ji izplačati ustrezne neto zneske z zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse zmanjšano za denarno nadomestilo med brezposelnostjo, ki ga je tožnica prejela v času od 1. 4. 2019 do 30. 6. 2019 v bruto znesku 892,50 EUR oziroma neto 673,95 EUR, v času od 1. 7. 2019 do 31. 7. 2019 v bruto znesku 754,37 EUR oziroma neto 583,09 EUR in v času od 1. 8. 2019 do vključno 25. 8. 2019 v bruto znesku 603,78 EUR oziroma neto 472,75 EUR (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici obračunati denarno povračilo namesto reintegracije v bruto znesku 7.635,36 EUR in ji izplačati ustrezni neto znesek z zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2019 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo (V. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici obračunati nadomestilo za neizrabljeni letni dopust v bruto znesku 474,01 EUR in ji izplačati ustrezni neto znesek z zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2019 dalje do plačila (VI. točka izreka) in da ji je dolžna iz naslova nadurnega dela obračunati bruto znesek 427,92 EUR in ji izplačati neto znesek z zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2019 dalje do plačila, višji obrestni zahtevek pa je zavrnilo (VII. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožnici plačati sorazmerni del regresa za leto 2019 v znesku 437,50 EUR z zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2019 do plačila, v presežku pa je zahtevek iz tega naslova zavrnilo (VIII. točka izreka). Zavrglo je del tožbe z zahtevkom za plačilo akontacije dohodnine in obveznih prispevkov od navedenih prejemkov iz delovnega razmerja (IX. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v neto znesku 4.453,96 EUR z zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2019 dalje in povračila zaradi skrajšanja odpovednega roka v bruto znesku 930,29 EUR oziroma ustreznem neto znesku z zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2019 dalje do plačila (X. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna na transakcijski račun sodišča plačati 1.878,21 EUR z zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (XI. točka izreka) in da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.296,34 EUR z zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (XII. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče glede nezakonitosti odpovedi spregledalo, da je bilo v januarju in februarju 2019 manj nočitev kot v teh mesecih preteklega leta. Ni se opredelilo do navedb o zmanjšanem številu opravljenih ur zaposlenih, bolniških odsotnostih drugih zaposlenih na delovnem mestu referent trženja in do tega, da sta jo največja poslovna partnerja (društvo A. in turistična agencija B.) obvestila o zmanjšanem obsegu poslovanja, kar je pomenilo dodaten izpad dohodka. Ker se sodišče v zvezi s tem ni opredelilo do relevantnih navedb tožene stranke, je storilo bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo bolj kot podatke iz letnega poročila za leto 2018 upoštevati statistične podatke, ki vsebujejo primerjavo tožene stranke z drugimi zdravilišči. Pri navajanju podatkov iz letnega poročila za leto 2018 je zanemarilo višino stroškov oziroma stroškovno plat podjema in je dokaz presojalo brez izvedenca. Ekonomski razlog predstavlja tudi to, da je tožena stranka v letu 2019 zaznala potrebo po zniževanju mase plač oziroma stroškovnega bremena. Ne drži, da tožena stranka ni dokazala reorganizacije in racionalizacije poslovanja, saj pisna sprememba akta o sistemizaciji ni pogoj za zakonitost odpovedi iz poslovnega razloga. Dokazala je, da je zaradi reorganizacije dela postalo delo tožnice nepotrebno. Glede navideznosti odpovednega razloga je sodišče sledilo izpovedbama C.C. in D.D. Priči nista več zaposleni pri toženi stranki, zato sta neverodostojni. Tožena stranka je po odpovedi delo tožnice prerazporedila med ostale delavce. Nasprotuje stališču, da je odpoved pogodbe navidezna zaradi dodatnega angažiranja študentk v višku sezone. V nasprotju z izvedenimi dokazi je sodišče zaključilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega poslovnega razloga. Meni, da je sodišče odmerilo denarno povračilo v previsokem znesku. Tožnica, ki je stara 39 let, bi lahko dobila primerno zaposlitev na področju trženja takoj po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki in ne šele v avgustu 2019 – po prejemanju denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Po kriteriju višine odpravnine v primeru odpovedi iz poslovnega razloga in ob upoštevanju ostalih kriterijev bi bila tožnica upravičena do denarnega povračila v višini najmanj ene mesečne plače. Prisojeno denarno povračilo je previsoko tudi zato, ker sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka pred redno odpovedjo pričela s postopkom izredne odpovedi. Ker sodišče teh okoliščin ni upoštevalo niti ni obrazložilo odločitve v tem delu, je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je tudi stališče sodišča, da je sporazum z dne 27. 2. 2019 ničen zaradi odpadle pravne podlage. Sporazum med delavcem in delodajalcem lahko predstavlja podlago za prenehanje delovnega razmerja poleg redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker sporazum odraža dejansko voljo strank za ureditev medsebojnih razmerij, bi ga moralo sodišče upoštevati. Odločitev sodišča o ničnosti sporazuma posega v pravico do pogodbene avtonomije in onemogoča izvensodno ureditev spora. Volja strank za ureditev medsebojnih razmerij je dopustna podlaga za sklenitev sporazuma. Nepravilna je odločitev o zahtevku za plačilo denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust, saj je imela tožnica ves čas možnost izrabiti dopust, kakor sta stranki ugotovili v sporazumu z dne 27. 2. 2019. Poleg tega tožnica ni pisno zahtevala izrabe letnega dopusta v trajanju 9 dni. Le če bi pisno zahtevala izrabo dopusta, pa ji tožena stranka tega ne bi omogočila, bi bila upravičena do nadomestila. Sodišče je tožnici neutemeljeno prisodilo tudi plačilo za nadurno delo. Ker tožena stranka ni odredila in ni pisno odobrila nadurnega dela, tožnica ni upravičena do plačila nadur.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen glede ničnosti sporazuma z dne 27. 2. 2019. Razen v tem delu, ki je predmet spremenjene odločitve, se pritožbeno sodišče strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

5. Tožena stranka je tožnici 27. 2. 2019 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V odpovedi je navedla, da je poslovodstvo po ponovni analizi tekočega poslovanja, pregledu napovedi o gibanju gospodarstva, napovedi na področju dejavnosti tožene stranke ter ob upoštevanju trenutnega stanja in trenda povpraševanja po storitvah tožene stranke ugotovilo, da na delovnem mestu referent trženja delavca ne potrebuje več. Poslovodstvo v skladu s planom poslovanja družbe nadaljuje z racionalizacijo in reorganizacijo poslovanja. V posledici optimizacije delovnih procesov, ki ima za posledico zmanjševanje potrebnega števila sistemiziranih delovnih mest, prenos opravil med posameznimi delovnimi mesti ter spreminjanje oziroma prilagajanje delovnih mest potrebam spremenjenega poslovnega procesa, poslovodstvo zaključuje, da delavca, zaposlenega na delovnem mestu „referent trženja“, ne potrebuje več.

6. Gre za vsebinsko prazne in nekonkretizirane dejanske okoliščine odpovedi. Ni obrazloženo, kakšni naj bi bili rezultati analize tekočega poslovanja, napovedi gibanja gospodarstva ali napovedi na področju dejavnosti. Ni jasno, kaj pomeni racionalizacija in reorganizacija poslovanja, kaj optimizacija delovnih procesov, ki da ima za posledico zmanjševanje števila sistemiziranih delovnih mest. Prav tako ni pojasnjen prenos opravil med delovnimi mesti, za kakšno spreminjanje delovnih mest naj bi šlo - sploh v zvezi s tožničinim delovnim mestom referent trženja. Četudi že neobrazloženost odpovedi kaže na njeno nezakonitost, je sodišče prve stopnje raziskovalo s strani tožene stranke zatrjevano dejansko podlago odpovedi.

7. Ni utemeljen očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, prav tako se je sodišče prve stopnje opredelilo do relevantnih ugovorov tožene stranke. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja navedeni postopkovni kršitvi, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb o tem, da je bilo v januarju in februarju 2019 manj nočitev, kar pa ne drži. Sodišče je ugotovilo, da je zakoniti zastopnik tožene stranke sicer izpovedal, da je bilo v januarju 2019 manj nočitev kot v istem mesecu preteklega leta, vendar je hkrati pojasnilo, da je študentka E.E. pričela opravljati delo v aprilu 2019 zaradi povečanega povpraševanja oziroma v višji sezoni, kar dokazuje običajna sezonska nihanja v panogi, ne pa prenehanje potrebe po delu. Trajne (ne)potrebnosti določenega dela ni dopustno utemeljevati le s krajšim časovnim izsekom oziroma sezonskim nihanjem. Ne drži niti očitek neopredelitve do navedb o tem, da dva poslovna partnerja zmanjšujeta obseg poslovanja, da ni potrebe po delu tožnice kljub bolniški odsotnostih drugih zaposlenih na istem delovnem mestu, da se je zmanjšalo števila ur zaposlenih v obdobju od januarja do junija 2019. Kot nakazano, je pri presoji zakonitosti odpovedi dopustno upoštevati le tiste razloge oziroma konkretne in dejanske okoliščine, ki jih v odpovedi navede delodajalec.

8. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je po prvi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Odpovedni razlog mora biti resen in utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

9. Neutemeljene so navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati statistične podatke o primerjavi tožene stranke z drugimi zdravilišči. Ti podatki ne morejo biti relevantni za presojo, ali je prenehala potreba tožnice po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da naj bi sodišče dokazne zaključke o navideznosti poslovnega razloga oprlo le na splošne podatke letnega poročila za leto 2018, saj se je oprlo tudi na izpovedi prič in druge listine, kakor izhaja iz 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče zanemarilo stroškovno plat podjema s tem, ko je upoštevalo le povečane prihodke prodaje.

10. Tožena stranka je odpoved utemeljevala s povpraševanjem po njenih storitvah, ne pa s povečanimi odhodki. Sodišče pa je ugotovilo, da je tožena stranka pred odpovedjo bolje poslovala kot v preteklih letih (z višjimi prihodki) in da je negativni poslovni izid (povečani odhodki) zgolj rezultat enkratnih dogodkov, tj. prevrednotenja opredmetenih osnovnih sredstev zaradi oslabitve in posledičnega preračuna novih amortizacijskih stopenj zaradi spremenjenih dob koristnosti opredmetenih osnovnih sredstev ter dodatne odprave dolgoročnih pasivnih časovnih razmejitev iz naslova prejetih državnih podpor za izgradnjo apartmajskega naselja in wellness centra, kot izhaja iz zaključka letnega poročila za leto 2018. Za ugotovitev relevantnih dejstev v zvezi s tem tudi ni potrebno posebno strokovno znanje, zato je neutemeljen ugovor pritožbe, da je sodišče listino presojalo brez sodnega izvedenca.

11. Pritožba resda pravilno navaja, da formalna sprememba sistemizacije ni pogoj za reorganizacijo oziroma zakonitost odpovedi, vendar pa reorganizacija vseeno ne sme biti le navidezna. Tožena stranka dela tožnice ni razporedila med preostale delavce, temveč je zaposlovala nove delavce. Sodišče je ugotovilo, da se v začetku leta 2019 ni zmanjšala potreba po delu tožnice niti takšnega izpada tožena stranka ni mogla nadomestiti brez dodatnih stroškov, saj je za potrebe izvajanja nalog tožnice sklenila novi pogodbi o zaposlitvi in dodatno angažirala dve študentki. Ne drži očitek, da je sodišče pri tem zaključku upoštevalo le izpovedi prič C.C. in D.D., ki nista več zaposlena pri toženi stranki. Zgolj zato, ker priči nista več zaposleni pri toženi stranki, jima ni mogoče odreči verodostojnosti. Dokazno oceno je oprlo tudi na izpovedi priče F.F. ter listine, tj. pogodbe o zaposlitvi za delavki G.G. in H.H., s katero je tožena stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za isto delo kot tožnica, pred tem pa je bila zaposlena za določen čas.

12. Sodišče prve stopnje dokaznih zaključkov ni sprejelo v nasprotju z izvedenimi dokazi. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno o navideznosti odpovednega razloga, ki temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju. Takšen razlog ne predstavlja resnega in utemeljenega odpovednega razloga v skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1. Tožena stranka tako ni dokazala obstoja resnega in utemeljenega odpovednega razloga, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita.

13. Po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 določi sodišče višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Ne drži pritožbena navedba, da izpodbijana odločitev o višini denarnega povračila nima obrazložitve. V zvezi s tem torej ni podana uveljavljena kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi lahko tožnica primerno zaposlitev našla takoj po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki in ne šele avgusta 2019. Sodišče je upoštevalo, da je bila tožnica motivirana za delo, kar je prispevalo k njeni zaposlitvi v avgustu 2019, prejeta nadomestila med brezposelnostjo pa je upoštevalo v okviru odločitve o reparaciji.

15. Višina denarnega povračila se sicer lahko primerja z odpravnino, ki bi delavcu pripadala po zakonu. Ta primerjava pa je lahko le okvirna, saj se kriterij za odpravnino ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga iz 108. člena ZDR-1 razlikuje od kriterijev iz 118. člena ZDR-1, ki jih je potrebno upoštevati pri odmeri denarnega povračila po tej določbi. Podobna sta le kriterija, ki upoštevata trajanje delavčeve zaposlitve, ostalih kriterijev pa zakon pri odmeri odpravnine sploh ne določa, vsebuje pa jih pri odmeri višine denarnega povračila. Zato so napačne pritožbene navedbe, da je tožnica, ki je bila pri toženi stranki zaposlena 14 let, lahko upravičena do denarnega povračila le v višini ene plače. 16. Ni nepomembno, da so okoliščine na strani tožene stranke privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Te so dejansko predstavljale zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, saj je bil odpovedni razlog navidezen in je po ugotovitvi sodišča prve stopnje prikrival osebni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, kar utemeljuje višje denarno povračilo. Okoliščina, da je pred tem tekel "postopek" izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni bistvena za odmero denarnega povračila. Ob upoštevanju pravic, ki jih je tožnica uveljavila za čas do prenehanja delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da tožnici, stari 39 let, pripada denarno povračilo v višini šest mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo.

17. Sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost sporazuma z dne 27. 2. 2019. Presodilo je, da je zaradi ugotovljene nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po četrtem odstavku 39. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) odpadla podlaga (causa) sporazuma. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče navedeno določbo OZ, po kateri je pogodba nična, če ni podlage ali je nedopustna, uporabilo napačno. Domneva se, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena (tretji odstavek 39. člena OZ). Ne držijo sicer pritožbene navedbe, da je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki prenehalo na podlagi sporazuma z dne 27. 2. 2019. Stranki sta s sklenitvijo sporazuma zgolj uredili medsebojna razmerja v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kar je skladno z določbo 3. člena OZ, po kateri udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja. Takšen sporazum med delavcem in delodajalcem ima dopustno podlago in ne nasprotuje prisilnim predpisom (razen v delu določbe 2. člena sporazuma, v katerem se tožnica odpoveduje pravici do sodnega varstva zoper izdano odpoved, kar pa je sodišče tudi pravilno upoštevalo, saj je odpoved vzelo v presojo). OZ ne predvideva sankcije ničnosti celotnega sporazuma, če podlaga pravnega posla morebiti pozneje odpade. Iz navedenih razlogov je presoja sodišča, da je sporazum z dne 27. 2. 2019 ničen zaradi pozneje odpadle podlage, zmotna.

18. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje odločitvi glede izplačila denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust v trajanju 9 dni, češ da tožnica ni pisno zahtevala izrabe letnega dopusta. Takšno stališče pritožbe je v nasprotju s presojo Sodišča Evropske unije v zadevi Max-Planck C-684/16 (nanjo se je npr. sklicevalo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 42/2019), v kateri je med drugim poudarilo, da je delavca treba obravnavati kot šibkejšo stranko v delovnem razmerju in nujno preprečiti, da bi imel delodajalec možnost, da mu njegove pravice omeji in da se je treba izogibati položaju, v katerem bi breme zagotavljanja dejanske uveljavitve pravice do plačanega dopusta v celoti nosil delavec, delodajalcu pa bi se s tem ponudila možnost, da se razbremeni svojih obveznosti pod pretvezo, da mu delavec ni predložil prošnje za plačani dopust in da mora delodajalec zagotoviti, da ima delavec takšno pravico možnost uveljaviti. Izrecno je poudarilo, da dokazno breme nosi delodajalec in da mora ta dokazati, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo, da bi delavec dejansko imel možnost izrabiti plačani letni dopust, do katerega je bil upravičen. Delavec to pravico lahko izgubi, če delodajalec v zvezi s tem predloži dokaz, iz katerega izhaja, da delavec po tem, ko je dejansko imel možnost uveljaviti pravico do plačanega letnega dopusta, tega ni storil namerno in ob popolnem poznavanju posledic tega neuveljavljanja. To, da je v sporazumu z dne 27. 2. 2019 zapisano dejstvo, da je imela tožnica ves čas možnost koriščenja letnega dopusta, ni odločilno oziroma ne zadostuje za zavrnitev zahtevka iz naslova denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Sodišče prve stopnje je verjelo izpovedi tožnice, da letnega dopusta ni mogla izrabiti iz objektivnih razlogov. Tožena stranka ni zatrjevala (tega ne zatrjuje niti v pritožbi), da je tožnico poučila o njenih pravicah glede izrabe dopusta in konkretno poskrbela, da je imela dejansko možnosti izrabiti plačani letni dopust, jo kakorkoli (pravočasno) vzpodbudila, da naj to stori in jo poučila tudi o posledicah, do katerih bo prišlo (izgube pravice), če tega ne bo storila. Zato je sodišče tožnici utemeljeno prisodilo denarno nadomestilo za neizrabljeni letni dopust. 19. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnica do plačila za nadurno delo ni upravičena zato, ker ji nadurno delo ni bilo odrejeno in ker ni imela pisne odobritve. Pritožbeno sodišče je v primerljivi zadevi (Pdp 996/2015) pojasnilo, da mora delodajalec v primeru, ko delavec z njegovim vedenjem opravlja nadure, bodisi te ure delavcu tudi priznati kot opravljene nadure ali pa mu, če šteje, da njegova prisotnost na delu ni potrebna, opravljanje dela preko polnega delovnega časa prepovedati. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bile nadure opravljene z vednostjo tožene stranke (pri čemer ni ukrenila ničesar, da bi tožnici opravljanje teh nadur preprečila, če bi štela, da tožnici niso bile odrejene), kar pomeni, da je tožena stranka tožnici nadurno delo dopuščala, je sodišče utemeljeno ugodilo tudi zahtevku za plačilo nadurnega dela.

20. Pritožbeno sodišče je na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti sporazuma z dne 27. 2. 2019. Ker sicer niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Tožena stranka je s pritožbo uspela le glede odločitve o ničnosti sporazuma, torej le v sorazmerno majhnem delu. Zato sama krije svoje stroške pritožbe (tretji odstavek 154. člena ZPP, 165. člen ZPP, peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).