Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožena stranka bi morala v izpodbijani odločbi, kjer gre za podaljšanje odvzema osebne svobode za 1 mesec, bolj določno in ponovno opredeliti, da še vedno obstaja dvom v zatrjevano identiteto tožnika in da se niso spremenile že razsojene okoliščine glede zavajanja in zlorabe postopka iz postopka, ko je šlo za trimesečni odvzem svobode tožniku. Vendar pa ta pomanjkljivost in napaka v konkretni obrazložitvi akta nista takšni, da bi lahko vplivali na zakonitost in pravilnost odločitve. Tožnik namreč v vmesnem času očitno ni pridobil kakšnega verodostojnega dokumenta o izkazovanju svoje identitete, zaradi katerega bi lahko prenehal razlog za podaljšanje osebne svobode in tudi ni v tožbi navedel, da ga v nobenem primeru iz objektivnih razlogov ne more pridobiti. Prosilec je tisti, na katerem je breme dokazovanja identitete in prosilec nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način.
Sum zavajanja in zlorabe postopka je lahko podlaga za podaljšanje odvzema osebne svobode samo v povezavi z neko drugo podlago, v konkretnem primeru je to dvom v zatrjevano identiteto tožnika, samostojna pa je lahko ta pravna podlaga za podaljšanje odvzema osebne svobode samo v primeru, če je podan utemeljen sum, da gre za zlorabo in zavajanje postopka, ker zgolj sum ne more biti zadosti z vidika 19. člena Ustave RS.
Tožba se zavrne.
Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) zaradi ugotavljanja istovetnosti in suma zavajanja in zlorabe postopka odločila, da se prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj ... 10. 1984 v Alžiriji, podaljša omejitev gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar največ za en mesec in sicer od 30. 4. 2013 od 13.15 ure do 30. 5. 2013 do 13.15 ure. V obrazložitvi akta je navedeno, da je bilo prosilcu ob sprejemu prošnje omejeno gibanje zaradi ugotavljanja identitete in suma zavajanja in zlorabe postopka na prostore Centra za tujce v Postojni. Sklep tožene stranke je potrdilo tako Upravno sodišče RS s sodbo št. I U 256/2013-15 z dne 13. 2. 2013, kot tudi Vrhovno sodišče RS s sodbo št. I Up 110/2013 z dne 27. 3. 2013. Organ se v nadaljevanju sklicuje na 4. in 2. odstavek 51. člena ZMZ. Tožniku je bilo omejeno gibanje zaradi ugotavljanja identitete in suma zavajanja in zlorabe postopka. Gre za razlog, ki sam po sebi ne more prenehati. Zato se je pristojni organ odločil, da v tem konkretnem primeru uporabi pooblastilo, ki mu ga daje ZMZ in prosilcu omejitev gibanja podaljša. Glede na to, da prosilec ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotovi njegovo istovetnost, je izpolnjen zakonski pogoj za podaljšanje omejitve gibanja. Pristojni organ v postopku mednarodne zaščite ugotavlja, da prosilec zavaja ali zlorablja postopek za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in bo v roku enega meseca izdal upravni akt, s katerim bo odločil o njegovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Sklicuje se na drugo alinejo prvega odstavka 51. člena v povezavi s peto točko 55. člena ZMZ.
V tožbi tožnik pravi, da mora tožena stranka ob podaljšanju omejitve gibanja ugotoviti, ali razlogi za omejitev še trajajo, česar pa ni storila. Nepravilna je razlaga, da je že zaradi nepredložitve osebnih dokumentov izpolnjen zakonski pogoj za (podaljšanje) omejitve gibanja. V tovrstnih zadevah namreč ni več sporno niti z vidika sodne prakse Vrhovnega sodišča, da je istovetnost z gotovostjo ugotovljena na podlagi predložitve verodostojnega uradnega dokumenta s sliko; vendar pa v azilnih postopkih ni nujno identitete prosilcev ugotavljati s stopnjo gotovosti, ampak zaradi nezmožnosti postopanja z uradnimi dokumenti iz objektivnih razlogov ali zaradi nezmožnosti izdaje uradnih dokumentov beguncem v izvorni državi zadošča nižji dokazni standard ugotavljanja identitete prosilcev. Omejitev osebne svobode pa je dopustna samo, če je predhodno ugotovljen dvom v zatrjevano identiteto prosilca, kar je večkrat potrdilo Vrhovno sodišče. Stališče tožene stranke, da je za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti dovolj pomanjkanje ustreznih dokumentov, tako ne drži. Tožena stranka pa v izpodbijanem sklepu dvoma v tožnikovo istovetnost sploh ne obrazloži. Glede omejitve gibanja zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, ki po mnenju tožene stranke sam po sebi ne more prenehati, tožnik opozarja, da je tak zaključek nepravilen in nezakonit, saj ZMZ jasno določa, da se gibanje lahko omeji največ do prenehanja razlogov in prav za noben razlog ne določa, da ne more prenehati. Že iz tega razloga je ukrep tožene stranke nezakonit, poleg tega pa tožnik opozarja, da je namen omejitve gibanja tožniku v konkretnem primeru olajšati delo toženi stranki. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu navaja, da prosilec zavaja ali zlorablja postopek mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in bo v roku enega meseca izdala upravni akt, s katerim bo odločeno o njegovi prošnji. Zagotovo ni namen določb ZMZ, ki urejajo omejitev gibanja, da se olajša delo uradnim osebam oziroma toženi stranki, ampak nuditi zaščito ljudem, ki trpijo utemeljen strah pred preganjanjem iz razlogov, ki jih določa Ženevska konvencija, in ljudem, ki bi bili ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega bivališča v primeru oseb brez državljanstva soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpijo resno škodo. Iz takšne obrazložitve je razvidno, da tožena stranka z omejitvijo gibanja tožniku ne želi omejiti gibanja v skladu z namenom zakona. Poleg tega lahko v takšnem primeru omejitev gibanja traja zgolj do izdaje upravnega akta. Poleg tega pa tožena stranka v izpodbijanem sklepu sploh ne obrazloži, zakaj je potrebna omejitev gibanja na Center za tujce in ne bi bil primeren milejši ukrep omejitve na azilni dom. Tožnik predlaga, da se ukrep omejitve gibanja tožene stranke odpravi in tožnika nemudoma izpusti.
Tožba ni utemeljena.
Sodišče je v zadevi razpisalo glavno obravnavo za dne 6. 5. 2013 zaradi zaslišanja tožnika. Na glavno obravnavo pa tožnik ni prišel, ampak sta poleg tolmača prišli samo tožnikova pooblaščenka in predstavnica tožene stranke. Pooblaščenka je na naroku povedala, da naj bi tožnik izjavil, da ne želi biti več v postopku pridobivanja mednarodne zaščite. Pooblaščenka je dodala, da ne more podati umika tožbe, ker se mora prej ustno posvetovati s tožnikom. Dne 7. 5. 2013 je sodišče prejelo pisno vlogo tožnikove pooblaščenke, v kateri ta pravi, da se tožnik dne 6. 5. 2013 ni želel udeležiti naroka za zaslišanje, ker je še z nekaterimi prosilci v Centru za tujce gladovno stavkal zaradi nemogočih razmer in je zaradi razburjenosti želel podati odstopno izjavo. Po tehtnem premisleku in pogovoru s pooblaščenko pa je ugotovil, da je v njegovem najboljšem interesu, da počaka na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Pooblaščenka predlaga, da sodišče kljub neudeležbi na naroku odloči o vloženi tožbi zoper izpodbijani sklep.
Relevantnost pravice do svobode gibanja po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice ESČP se pojavlja v kontekstu omejevanja na določeno ozemeljsko področje
(1)
, na področje določenega dela države
(2)
, na kraj (mesto) prebivanja
(3)
, na ozemlje ene države.(4) V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do osebne svobode in ne kot omejitev gibanja
(5)
in enako velja tudi za primer, ko je bil pritožnik omejen na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra.
(6)
Zato je treba glede na primerljivo prakso izvajanja tovrstnih ukrepov v Centru za tujce Postojna, v povezavi z upravno-sodno prakso Upravnega sodišča (npr. I U 1369/2012-38 z dne 18. 9. 2012) in ustavno-sodno prakso Ustavnega sodišča (npr. odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011) izpodbijani akt šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave.
Tožeča stranka ima prav, da bi morala tožena stranka v izpodbijani odločbi, kjer gre za podaljšanje odvzema osebne svobode za 1 mesec bolj določno in ponovno opredeliti, da še vedno obstaja dvom v zatrjevano identiteto tožnika in da se niso spremenile že razsojene okoliščine glede zavajanja in zlorabe postopka iz postopka, ko je šlo za trimesečni odvzem svobode tožniku.
(7)
Tožena stranka tega ni storila dovolj določno in jasno, poleg tega pa tožena stranka nima prav, ko zatrjuje, da je bilo gibanje tožniku omejeno iz takšnih razlogov, ki po naravi stvari ne prenehajo.
Vendar pa ta pomanjkljivost in napaka v konkretni obrazložitvi akta nista takšni, da bi lahko vplivali na zakonitost in pravilnost odločitve v konkretnem primeru. Tožnik namreč v vmesnem času očitno ni pridobil kakšnega verodostojnega dokument o izkazovanju tožnikove identitete, zaradi katerega bi lahko prenehal razlog za podaljšanje osebne svobode. Ker tožnik takega dokumenta ni pridobil in tudi ni v tožbi navedel, da ga v nobenem primeru iz objektivnih razlogov ne more pridobiti, čeprav iz prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da ima v Alžiriji očeta, mamo, brata in sestro ter da naj bi imel v Alžiriji osebno izkaznico in rojstni list, sodišče ugotavlja, da tožnik ni uspel dokazati, da je dejansko stanje glede razloga za omejitev osebne svobode iz prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ drugačno od tistega, ki ga je potrdilo Vrhovno sodišče v zadevi, ko je šlo za trimesečni odvzem prostosti. Vrhovno sodišče je namreč v omenjeni zadevi že razsodilo, da je tožnik na poti v Slovenijo »večkrat spreminjal svoje ime in priimek ter rojstne podatke (B.B., C.C.), prošnjo pa je vložil kot A.A. ter na obravnavi izjavil, da je njegovo resnično ime B.A. Glede tožnikove identitete se po presoji Vrhovnega sodišča upravičeno pojavlja dvom, saj je dajal različne podatke o sebi. Poleg tega je tudi večkrat spreminjal izjave o poti, po kateri je prišel v Slovenijo. Zaradi navedenih razlogov je tudi po presoji Vrhovnega sodišča podan razlog za omejitev gibanja iz prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ (ugotavljanje istovetnosti prosilca)«.
Poleg tega je Vrhovno sodišče v 9. odstavku obrazložitve navedlo, da je prosilec tisti, na katerem je breme dokazovanja identitete in da prosilec nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način. Okoliščine dvoma v zatrjevano identiteto, kar je bilo pravnomočno ugotovljeno v prvotnem postopku, tako ostajajo, ker jih tožnik ni uspel spremeniti s predložitvijo kakšnega osebnega dokumenta. Z vidika 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ izpodbijani akt ni nezakonit. Tudi drugi razlog, na katerega tožena stranka opira podaljšanje omejitve osebne svobode, to je sum zavajanja in zlorabe postopka, ni takšen, da ne bi mogel tekom izvajanja ukrepa in/ali po pravnomočnosti odločitve Vrhovnega sodišča glede trimesečnega odvzema prostosti prenehati. S tega vidika je utemeljitev tožene stranka napačna in pomanjkljiva, saj posledično ne utemeljuje, zakaj še vedno obstaja sum zavajanja in zlorabe postopka. V zvezi s tem Upravno sodišče najprej pripominja, da sum zavajanja in zlorabe postopka ne more biti samostojna pravna podlaga za omejitev ali podaljšanje odvzema osebne svobode, kajti Ustavno sodišče je v ustavno-sodni praksi ugotovilo, da „iz obrazložitve sodbe izhaja stališče Vrhovnega sodišča, da za izrečeni ukrep zadostuje zgolj sum zavajanja in zlorabe postopka
(8)
/.../ in je v nadaljevanju ustavno-sodne presoje odločilo, da „“sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011, odst. 14).
To pomeni, da je sum zavajanja in zlorabe postopka lahko podlaga za podaljšanje odvzema osebne svobode samo v povezavi z neko drugo podlago, v konkretnem primeru je to dvom v zatrjevano identiteto tožnika, samostojna pa je lahko ta pravna podlaga za podaljšanje odvzema osebne svobode samo v primeru, če je podan utemeljen sum, da gre za zlorabo in zavajanje postopka, ker zgolj sum ne more biti zadosti z vidika 19. člena Ustave. Ta zveza z drugo pravno podlago za podaljšanje odvzema osebne svobode je torej v konkretnem primeru podana, ker je podlaga za podaljšanje odvzema osebne svobode tudi dvom v zatrjevano identiteto.
Glede zavajanja in zlorabe postopka pa je Vrhovno sodišče v zadevi I Up 110/2013 razsodilo, da tožnik zavaja in zlorablja postopek v smislu 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem štelo za pomembno, da je Slovenija tožnika obravnavala že v letu 2012, a takrat tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito. Ko ga je Švica dne 30. januarja 2013 na letališču Jožeta Pučnika v Ljubljani predala slovenskim organom, je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito naslednji dan in pri tem navedel drugačno ime od tistega, pod katerim je bil predan Sloveniji. »Po določbi 35. člena ZMZ mora tujec /…/ v najkrajšem možnem času izraziti namen za vložitev prošnje. Tega pa tožnik ob svojem prvem bivanju v Sloveniji od 20. 4. 2012 do 7. 9. 2012 ni storil. Zato je sum, da je tožnik dne 31. 1. 2013 vložil prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, utemeljen« (deseti odstavek obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 110/2013).
Kar pa zadeva tožbeni ugovor glede načela sorazmernosti in testa nujnosti, pa sodišče ugotavlja, da je nujnost ukrepa presojalo že Upravno sodišče v 13. odstavku obrazložitve sodbe v zadevi I U 25672013-15 z dne 13. 2. 2013, ko je šlo za preizkus zakonitosti odvzema osebne svobode tožniku v trajanju treh mesecev in Vrhovno sodišče v zvezi s tem v pritožbenem postopku ni našlo napak, pooblaščenka tožnika pa v upravnem sporu ni predložila kakšnih novih dokazov, ki bi lahko spremenili opravljeno dokazno oceno glede nujnosti ukrepa.
Iz povedanega sledi, da čeprav je izpodbijani akt slabo obrazložen, ta napaka ni takšna, da bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve glede na vsebino tožbenih ugovorov (2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1), pri čemer je tožnik po lastni izbiri zapravil možnost, da bi bil zaslišan pred sodiščem. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, zato tudi ni pogojev za odreditev takojšnje izpustitve tožnika, kar zahteva tožnik ob koncu tožbenih navedb. Ker v konkretnem primeru ni bilo pogojev za ugoditev tožbi, sodišče tudi ni prekinilo postopka po 156. členu Ustave zaradi vložitve zahteve za presojo ustavnosti ZMZ z vidika 3. in 4. odstavka 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin glede na to, da Upravno sodišče po notranji zakonodaji nima možnosti odrediti izpustitve tožnika, če je odvzem prostosti nezakonit.