Jedro

Okoliščine, ki so bile razlog za omejitev gibanja, so še vedno podane. Tožnik še vedno ni uspel izkazati svoje istovetnosti (prva alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ), prav tako pa je še vedno podan sum zavajanja in zlorabe postopka (druga alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ), saj okoliščine, ki so bile podlaga za zaključek o podanem sumu, niso spremenjene, tožnik pa tudi ni navedel nasprotnih dokazov niti zatrjeval nasprotnega oziroma ni navedel ničesar, s čemer bi ovrgel sum zavajanja ali zlorabe postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-260/2012/22 (1312-12) z dne 23. 4. 2013, s katerim je bila tožniku na podlagi četrtega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zaradi ugotavljanja istovetnosti in suma zavajanja in zlorabe postopka, podaljšana omejitev gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar največ za en mesec, in sicer od 30. 4. 2013 od 13:15 ure do 30. 5. 2013 do 13:15 ure.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje najprej pojasnjuje, da je v zadevi razpisalo narok zaradi tožnikovega zaslišanja, vendar tožnik na narok ni prišel. Pomanjkljivost odločbe tožene stranke, v kateri niso bili dovolj natančno pojasnjeni razlogi za podaljšanje omejitve gibanja, je prvostopenjsko sodišče odpravilo z obrazložitvijo v izpodbijani zadevi, v kateri poudarja, da tožnik še vedno ni uspel pridobiti verodostojnega dokumenta o izkazovanju svoje istovetnosti in so še vedno podane okoliščine, ki kažejo na izpolnjevanje pogoja za omejitev gibanja, to je sum zavajanja in zlorabe postopka. Glede načela sorazmernosti in testa nujnosti pa se sklicuje na svojo sodbo z dne 13. 2. 2013, s katero je odločilo o pravilnosti in zakonitosti izrečenega ukrepa omejitve gibanja v trajanju treh mesecev, ki jo potrdilo tudi Vrhovno sodišče. Izpodbijani akt je sicer slabo obrazložen, vendar ta napaka ni takšna, da bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, tožnik pa se je po lastni izbiri odrekel možnosti, da bi bil zaslišan pred sodiščem.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da izpodbijani sklep odpravi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da tožena stranka ni v zadostni meri obrazložila vseh dejanskih in pravnih okoliščin o načinu in mejah uporabe prostega preudarka oziroma jih sploh ni obrazložila, prav tako ne okoliščin, ki bi (še vedno) utemeljevale ukrep omejitve gibanja oziroma svobode tožnika. Ni naloga sodišča prve stopnje, da samo ugotavlja obstoj okoliščin, ki (še vedno) utemeljujejo ukrep podaljšanja omejitve gibanja, ampak je to naloga tožene stranke oziroma pristojnega organa, ki tak ukrep izda. Tožena stranka pa okoliščin, ki utemeljujejo ukrep podaljšanja omejitve gibanja, v izpodbijanem sklepu ni določno in ponovno opredelila, zato je tak sklep nezakonit. 4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi tretje alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se prosilcu (za mednarodno zaščito) lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno, zaradi utemeljenih razlogov ogrožanja življenja drugih ali premoženja. Po drugem odstavku 51. člena ZMZ se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva. Po tretjem odstavku 51. člena ZMZ omejitev gibanja odredi ministrstvo s sklepom, traja pa lahko do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece. Če so razlogi za omejitev gibanja po tem času še vedno podani, se omejitev lahko podaljša še za en mesec. V skladu s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1 pa sodišče v primerih, če je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, preveri tudi, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

7. Iz podatkov v predloženih upravnih spisih izhaja, da je tožnik v začetku leta 2007 s potnim listom iz Alžirije odpotoval v Turčijo in bival približno mesec dni v Istanbulu. Nato je odpotoval v Atene, kjer je živel približno pol leta, potem pa je skrit v tovornjaku z ladjo pripotoval v Italijo v Benetke. Iz Benetk je odšel v Neapelj, kjer je živel približno dva meseca, potem pa se je z ladjo vrnil v Grčijo. V Grčiji je bil do konca leta 2011, ko je hotel odpotovati v Avstrijo, a ga je ilegalni sprovajalec pripeljal v Slovenijo, kjer ga je prijela policija. V Centru za tujce je bival približno pet mesecev, potem pa preko Italije odšel v Švico, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, vendar je bil po Dublinski uredbi vrnjen v Slovenijo, kjer je na letališču izrazil namero, da želi zaprositi za mednarodno zaščito. Glede njegove istovetnosti pa je bilo ugotovljeno, da se je ob prijetju policije predstavljal z imenom D. H., rojen ... 1983. V Švici se je predstavil z imenom H. H., rojen ... 1984. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito pa se je predstavil kot D. D., rojen ... 1984, ter pojasnil, da se je odločil, da bo govoril resnico in tokrat povedal svoje prave podatke. Zavezal pa se je tudi, da bo naknadno dostavil svoje osebne dokumente.

8. Iz izpodbijane sodbe in odločbe, kar potrjujejo podatki v priloženih spisih, izhaja, da tožnik še vedno ni izkazal svoje istovetnosti. Tožnik ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost in tega tudi ne zatrjuje, niti v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Res je mogoče ugotavljati istovetnost osebe tudi na druge načine, ne le z uradnimi dokumenti s sliko, vendar pa tega tožnik z navajanjem različnih imen in datumov rojstev ni storil. Dvom v njegovo istovetnost je tudi po presoji Vrhovnega sodišča upravičen glede na to, da se je predstavljal z različnimi imeni in priimki ter spreminjal svoj rojstni datum, kar vse je ugotovilo Vrhovno sodišče že v sodbi I Up 110/2013 z dne 27. 3. 2013, s katero je zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje I U 256/2013 z dne 13. 2. 2013 v zvezi s sklepom o začetni omejitvi gibanja.

9. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je še vedno podan tudi drugi razlog za omejitev gibanja, to je sum zavajanja in zlorabe postopka v smislu druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Kot je že ugotovilo Vrhovno sodišče v svoji sodbi I Up 110/2013 z dne 27. 3. 2013 je sum, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito samo za to, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, utemeljen. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je tožnik bil v Sloveniji obravnavan že leta 2012, vendar takrat ni zaprosil za mednarodno zaščito. To je storil šele, ko ga je Švica, po tem, ko je bil tam prijet pri ilegalnem prehodu državne meje, predala Sloveniji.

10. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku razpisalo narok za tožnikovo zaslišanje, vendar se tožnik naroka ni udeležil. Sodišče mu je dalo možnost, da bi pojasnil okoliščine, zaradi katerih meni, da pogoji za omejitev gibanja niso več podani, a je ni izkoristil. 11. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Okoliščine, ki so bile razlog za omejitev gibanja, so še vedno podane. Tožnik še vedno ni uspel izkazati svoje istovetnosti (prva alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ), prav tako pa je še vedno podan sum zavajanja in zlorabe postopka (druga alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ), saj okoliščine, ki so bile podlaga za zaključek o podanem sumu, niso spremenjene, tožnik pa tudi ni navedel nasprotnih dokazov niti zatrjeval nasprotnega oziroma ni navedel ničesar, s čemer bi ovrgel sum zavajanja ali zlorabe postopka.

12. Pravilno je bilo uporabljeno materialno pravo, saj je tožena stranka za izrečeni ukrep podaljšanja omejitve gibanja navedla pravilno materialno podlago (prva alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ in druga alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ) ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju.

13. Pritožbeni ugovori glede kršitve pravil postopka niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi res ugotovilo, da je izpodbijani sklep pomanjkljivo obrazložen, vendar je to pomanjkljivost odpravilo tako, da je samo podrobneje obrazložilo obstoj razlogov za odločitev, za kar ima podlago v 63. členu ZUS-1, ob tem pa je poudarilo, da ta pomanjkljivost in napaka v obrazložitvi ni takšna, da bi vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve v obravnavanem primeru, s čemer se strinja tudi Vrhovno sodišče. 14. Ker niso podani pritožbeni razlogi, zaradi katerih je dopustno vložiti tožbo, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.