Jedro

Določbe Sporazuma o vprašanjih nasledstva niso neposredno uporabljive, predstavljajo le podlago za sprejetje morebitnih dvostranskih ali večstranskih dogovorov, ki bodo podrobneje urejali medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic tudi glede izplačevanja pokojnin. Zato niso podlaga za priznanje pravice do vojaške starostne pokojnine (od leta 1991 do 2001).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 21. 4. 2005 in odločba Območne enote ..., iste opravilne številke z dne 24. 1. 2005 in da se mu prizna pravica do vojaške starostne pokojnine od 1. 12. 1991 do 21. 10. 2001, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da mu je toženec dolžan povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo je tožnik vložil pritožbo zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja, da se mu prizna pravica do vojaške pokojnine za obdobje od 1. 12. 1991 naprej brez časovne omejitve. Vztraja, da je interpretacija v prvostopni in drugostopni odločbi napačna. 7. člen Zakona o ratifikaciji sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN, Ur. l. RS, št. 20/2002) določa, da ta sporazum dokončno ureja pravice in obveznosti držav naslednic – ob dodatku „skupaj z vsemi kasnejšimi sporazumi, ki so potrebni za uresničevanje prilog tega sporazuma“. Toda tudi 3. člen priloge E ne določa, kateri dodatni sporazumi so potrebni. Navaja, da toženec povsem ignorira 8. člen MSVN in meni, da tako mednarodnih pogodb ni mogoče razlagati. S takšno toženčevo razlago so kršene tožnikove ustavne pravice. Če svoje ustrezne zakonodaje Slovenija še nima, mora pravno praznino zapolniti tako, kot jih narekujeta sodna praksa in teorija, ali pa naj sodišče vsaj prekine postopek in v skladu z določbo 156. člena ustave pred Ustavnim sodiščem sproži postopek za oceno ustavnosti. Povzema pritožbo, vloženo v primeru A.A. in dodatno poudarja, da bi sodišče moralo izpolniti svojo ustavno vlogo, ki je za sodišča predvidena v citirani odločbi Ustave. Sodišče prve stopnje tega ni storilo in tudi razlogov, zakaj je zavrnilo njegov predlog za sprožitev postopka pred Ustavnim sodiščem, ni navedlo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obravnavni zadevi enkrat že odločilo s sodbo, opr. št. Ps 1401/2005 z dne 5. 4. 2007, s katero je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 21. 4. 2005 in odločba Območne enote ..., iste opravilne številke z dne 24. 1. 2005 in da se mu prizna pravica do vojaške starostne pokojnine od 1. 12. 1991 do 21. 10. 2001, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z 2. točko pa je odpravilo dokončno odločbo toženca št. ... z dne 21. 4. 2005 in odločbo iste opravilne številke z dne 24. 1. 2005. Višje delovno in socialno sodišče pa je takšno odločitev s sklepom, opr. št. Psp 393/2007 z dne 30. 8. 2007 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z določenimi konkretnimi napotki.

Po preizkusu izpodbijane sodbe, izdane v ponovljenem postopku, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

Kot izhaja iz dokumentacije, je tožnik dne 14. 12. 2004 pri tožencu vložil zahtevo, v kateri uveljavlja priznanje oziroma izplačilo starostne vojaške pokojnine od 1. 12. 1991 do 22. 10. 2001 in sicer na podlagi MSVN.

Ta v 8. členu določa, da vsaka država naslednica na podlagi vzajemnosti sprejme potrebne ukrepe v skladu s svojim notranjim pravom, da zagotovi, da se določbe tega sporazuma priznajo in uveljavijo pred njenimi sodišči in organi in da imajo druge države naslednice in njihovi državljani dostop do teh sodišč, upravnih sodišč in organov, da se zagotovi uresničevanje tega sporazuma. Priloga E citiranega sporazuma, ki se nanaša na pokojnine, pa določa v treh členih dolžnost države, da prevzame odgovornost za pokojnine in redno plačuje zakonsko utemeljene pokojnine, ki jih je financirala Republika SFRJ, ne glede na narodnost, državljanstvo, začasno ali stalno prebivališče upravičenca. V 2. členu priloge E razmejuje obveznosti države glede na to, ali je upravičenec do pokojnine njen državljan ter kakšna je porazdelitev bremen v primeru, kadar gre za osebo, ki je državljan več kot ene države. Za uresničitev tega je določena obveznost države za sklenitev dvostranskih dogovorov, v kolikor je to potrebno. V nadaljevanju pa je določeno, da sklenjeni sporazumi prevladajo nad določbami te priloge in v zvezi z drugačno rešitvijo porazdelitve bremen med državama.

Po stališču pritožbenega sodišča določbe MSVN niso neposredno uporabljive in predstavljajo le podlago za sprejetje morebitnih dvostranskih ali večstranskih dogovorov, ki bodo podrobneje urejali medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic tudi glede izplačevanja pokojnin. V obrazložitvi predloga MSVN, objavljeni v poročevalcu Državnega zbora Republike Slovenije, št. 99/2001 z dne 15. 12. 2001 je navedeno, „sporazum o nasledstvu, skupaj z vsemi kasnejšimi sporazumi, ki bodo potrebni za uresničevanju prilog k temu sporazumu, bo dokončno urejal vzajemne pravice in obveznosti držav naslednic glede vprašanj nasledstva, vključenih v ta sporazum“. Pravilnost stališča glede uporabe sporazuma izhaja tudi iz obrazložitve priloge E k sporazumu, kjer je navedeno, da „vso pokojninsko problematiko držav naslednic po razpadu nekdanje SFRJ bodo naslednice uredile z nacionalnimi zakonodajami. V Republiki Sloveniji je področje pokojnin že urejeno s slovensko nacionalno zakonodajo in sporazum o vprašanjih nasledstva na tem področju ničesar ne spreminja.“ MSVN v 2. členu priloge E določa odgovornost in obveznost posamezne države, da izplačuje pokojnine le njenim državljanom. Pravice, ki jih pridobijo državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci, ki so izpolnili pogoje za pridobitev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev in usklajevanje oziroma prevedbe teh pravic v Republiki Sloveniji določa Zakon o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZVZ). Ta v 19. členu določa, da o pravicah iz tega zakona, to je o pravicah, določenih v 3. členu, odloča zavod po postopku, določenem v splošnih predpisih, v kolikor ni s ZPIZVZ drugače določeno. V Republiki Sloveniji je torej področje pokojnin že urejeno s slovensko nacionalno zakonodajo in sporazum o vprašanjih nasledstva na tem področju ničesar ne spreminja. Stališče o nemožnosti neposredne uporabe MSVN za priznanje pravice do pokojnine za nazaj, je sodišče druge stopnje tudi že zavzelo v večih odločbah (npr sodba opr. št. Psp 188/2007, Psp 400/2007, Psp 548/2007 in Psp 236/2008), pritožbeno sodišče pa je takšno stališče zavzelo tudi v tej zadevi v sklepu z dne 30. 8. 2007. Vse obrazloženo pomeni, da sodišče prve stopnje in enako toženec za priznanje pravice do pokojnine za nazaj v MSVN ni imelo podlage, zaradi česar je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta izpodbijani odločbi toženca zakoniti.

Iz navedenih razlogov in ker so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o nujnosti postopka za oceno ustavnosti MSVN po 156. členu Ustave Republike Slovenije in ker je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, zakaj ni sprožilo postopka pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.