Jedro

Mednarodni sporazum o vprašanjih nasledstva ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o konkretni zahtevi za priznanje pravice do pokojnine.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. 9875040 z dne 21. 4. 2005 in z dne 24. 1. 2005 ter se tožniku prizna pravica do vojaške starostne pokojnine od 1. 12. 1991 do 21. 10. 2001, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke pravilni in zakoniti. Tožniku je bila od 22. 10. 2001, ko je pridobil državljanstvo Republike Slovenije in s tem izpolnil pogoje po četrtem odstavku 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98), dalje priznana pravica do starostne pokojnine, za priznanje te pravice v spornem obdobju od 12. 1991 do 21. 10. 2001 pa ni pravne podlage. Določbe sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN – Ur. l. RS - MP, št. 20/02), na katerih tožnik utemeljuje svoj zahtevek, namreč niso neposredno uporabljive in predstavljajo le podlago za sklenitev dvostranskih sporazumov, ki bodo uredili medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V celoti vztraja pri pritožbenih navedbah, da so določbe MSVN neposredno uporabljive, saj to izhaja iz samega sporazuma ter 8. člena Ustave Republike Slovenije. Sodišču druge stopnje tudi očita, da se do teh pritožbenih navedb ni opredelilo. S tem v zvezi zatrjuje, da je izpodbijana sodba v takšni meri pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da sta sodišči s stališčem, da MSVN predstavlja le podlago za sklepanje dvostranskih sporazumov, s katerimi bodo države urejale medsebojne pravice in obveznosti, po njegovem mnenju MSVN interpretirali napačno. Meni, da MSVN dokončno ureja pravice in obveznosti držav naslednic, saj predvideva le možnost, ne pa nujnost sklepanja dodatnih sporazumov oziroma dogovorov. V primeru razlage, da bi bili dodatni dogovori vendarle nujni, pa bi glede na to, da država za uresničitev svojih obveznosti še ni sprejela ustrezne zakonodaje, potrebno morebitno pravno praznino zapolniti tako, kot za take primere narekujeta pravna teorija in sodna praksa. V kolikor bi sodišče menilo, da niti to ni mogoče, pa bi moralo prekiniti postopek in na podlagi po 156. členu Ustave Republike Slovenije sprožiti postopek za oceno ustavnosti MSVN in/ali domače zakonodaje, ki uresničevanja ustavnih pravic ne omogočajo, kot je tožnik predlagal že v postopku pred sodiščem prve stopnje ter v pritožbi.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Neutemeljene so revizijske navedbe, ki sodišču druge stopnje očitajo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je obrazložilo vse potrebne razloge, zakaj soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke pravilni in zakoniti, iz izpodbijane sodbe pa je tudi jasno razvidno, da se je s pritožbenimi navedbami tožnika seznanilo in jih v okviru preizkusa sodbe sodišča prve stopnje tudi obravnavalo. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Ali pa je sodba tudi materialno pravno pravilna pa je drugo vprašanje in je predmet presoje pravilne uporabe materialnega prava.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Pravno podlago za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine predstavljajo določbe ZPIZVZ. Slednji ureja pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so jih državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci po tem zakonu pridobili oziroma so izpolnili pogoje za njihovo pridobitev na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, in usklajevanje oziroma prevedba teh pravic. Za odločitev so bistvene ugotovitve sodišča, da tožeča stranka v spornem obdobju ni izpolnjevala pogojev za nobeno od kategorij upravičencev po ZPIZVZ, ki so določene v 2. členu. Tožeča stranka temu niti ne oporeka, pač pa svoj zahtevek za priznanje pravice do vojaške starostne pokojnine utemeljuje z določbami MSVN.

10. MSVN je glede na Obvestilo o začetku veljavnosti mednarodnih pogodb (Uradni list RS-MP 18/04) za Republiko Slovenijo in ostale države naslednice nekdanje SFRJ začel veljati 2. 6. 2004, vendar pa ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do vojaške starostne pokojnine. Revizijsko sodišče je že v sodbi VIII Ips 377/2007 z dne 20. 4. 2009 zavzelo stališče, da MSVN ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o konkretni zahtevi za priznanje pravice do pokojnine. V obrazložitvi navedene odločbe je med drugim zapisalo:

11. „MSVN je z ratifikacijo in objavo postal del notranjega pravnega reda Republike Slovenije in se glede na določbo 8. člena Ustave uporablja neposredno, vendar po to ne pomeni, da so njegove določbe tudi nujno neposredno uporabljive pri odločanju o pravicah in obveznostih posameznikov. Pojem neposredne uporabljivosti v smislu določbe 8. člena Ustave se nanaša na način prenosa določil mednarodnih pogodb v notranji pravni red in pomeni zgolj to, da za veljavnost MSVN zadošča zakon o ratifikaciji, katerega del je navedeni sporazum, ter objava, in da vsebine tega sporazuma ni potrebno preliti v predpise notranjega pravnega reda. Ali pa se lahko posamezniki pri uveljavljanju svojih pravic pred upravnimi organi in sodišči na določbe kakšne sicer ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe tudi neposredno sklicujejo, pa je odvisno od narave takšnih določb. Neposredna uporaba določb mednarodnih pogodb je namreč mogoča le v primerih, ko te ne urejajo le razmerja med državami podpisnicami mednarodne pogodbe, pač pa jasno in konkretno določajo tudi pravice in obveznosti posameznikov. Mednarodne pogodbe sicer običajno k določenemu ravnanju zavezujejo le države podpisnice oz. vsebujejo splošne določbe, kar glede obravnavane problematike pokojnin velja tudi za MSVN.

12. V MSVN so se države podpisnice dogovorile tudi glede nekaterih vprašanj, ki se nanašajo na področje pokojnin (Priloga E, ki na podlagi določbe 6. člena MSVN predstavlja sestavni del sporazuma), vendar pa pri tem ne gre za ne določbe, na katere bi se lahko posamezniki pri uveljavljanju svojih pravic pred upravnimi organi in sodišči neposredno sklicevali (t. i. „self-executing treaty provisions“). V 1. členu navedene priloge so se države podpisnice dogovorile, da vsaka od njih prevzame odgovornost za pokojnine in redno plačuje zakonsko utemeljene pokojnine, ki jih je financirala kot nekdanja republika SFRJ, ne glede na narodnost, državljanstvo, začasno ali stalno prebivališče upravičenca. V 2. členu so se dogovorile, da vsaka od njih prevzame odgovornost za pokojnine, do katerih so upravičeni njeni državljani, ki so bili državni ali vojaški uslužbenci SFRJ, ne glede na to, kje imajo začasno ali stalno prebivališče, če so bile te pokojnine financirane iz zveznega proračuna ali drugih zveznih virov SFRJ in jih redno izplačuje. V 3. členu pa, da če je potrebno, države podpisnice sklenejo dvostranske dogovore za zagotavljanje izplačila pokojnin po 1. in 2. členu te priloge osebam, ki so v drugi državi in ne v tisti, ki jim izplačuje pokojnine, za prenos potrebnih sredstev za zagotovitev izplačila teh pokojnin in za izplačilo pokojnin sorazmerno s plačilom prispevkov; če je primerno, se lahko pred sklenitvijo takih dokončnih dvostranskih dogovorov sklenejo začasni dogovori za zagotavljanje plačevanja pokojnin v skladu z 2. členom; vsi dvostranski sporazumi, sklenjeni med katerima koli državama, prevladajo nad določbami te priloge in rešijo vprašanje vzajemnih zahtevkov med pokojninskimi skladi držav v zvezi z izplačili pokojnin pred začetkom veljavnosti takih sporazumov. Kot pravilno ugotavlja že sodišče druge stopnje, citirane določbe pravic in obveznosti posameznikov ne ustvarjajo. Urejajo namreč zgolj razmerja med državami podpisnicami, kot take pa ne morejo predstavljati pravne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tožnik bi se na določbe mednarodne pogodbe lahko v konkretnem upravnem oz. sodnem postopku uspešno skliceval le v primeru, ko bi bile z njimi njegove pravice povsem jasno in izrecno določene.

13. Takšni razlagi pritrjuje tudi določba 8. člena MSVN, na katero se v reviziji izrecno sklicuje tudi tožnik. Tudi pri navedeni določbi, s katero so se države podpisnice dogovorile, da na podlagi vzajemnosti sprejmejo potrebne ukrepe v skladu s svojim notranjim pravom, da zagotovijo, da se določbe tega sporazuma priznajo in uveljavijo pred njihovimi sodišči, upravnimi sodišči in organi, in da imajo druge države naslednice ter njihovi državljani dostop do teh sodišč, upravnih sodišč in organov, da se zagotovi uresničevanje tega sporazuma, gre namreč za obveznosti, ki se nanašajo na države podpisnice, ne pa za pravice posameznikov, ki bi bile določene dovolj jasno in izrecno, da bi jih bilo v upravnem oz. sodnem postopku mogoče neposredno uporabiti. Pri tem tudi ne gre za problem pravne praznine oz. neskladja ZPIZVZ z MSVN, kot to v reviziji poskuša prikazati tožnik. Z MSVN je Republika Slovenija prevzela odgovornost za pokojnine, do katerih so upravičeni njeni državljani, ki so bili državni ali vojaški uslužbenci SFRJ, ne glede na to, kje imajo začasno ali stalno prebivališče, če so bile te pokojnine financirane iz zveznega proračuna ali drugih zveznih virov SFRJ. Medtem ko je z MSVN Republika Slovenija torej prevzela le obveznost izplačevanja že priznanih pokojnin, ki jo tudi izpolnjuje, gre pri pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev, kar je predmet tega postopka, za druga pravna vprašanja. Slednja je Republika Slovenija normativno uredila v ZPIZVZ, neodvisno od MSVN in že pred njegovo uveljavitvijo.“

14. Revizijsko sodišče glede na vse navedeno soglaša s pravno presojo sodišča druge in prve stopnje, da MSVN ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do vojaške starostne pokojnine, in tudi samo zaključuje, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke pravilni in zakoniti. V zvezi s predlogom tožnika za sprožitev postopka po 156. členu Ustave Republike Slovenije revizijsko sodišče ugotavlja, da slednji vsebinske utemeljitve zatrjevanega neskladja „MSVN in/ali domače zakonodaje“ z Ustavo Republike Slovenije ne ponudi.

15. Ker revizijski očitki niso utemeljeni in je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.