Jedro

Tožena stranka je pojasnila, da je podan razlog za omejitev gibanja iz 1. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ kot tudi iz 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ.

Sodišče ocenjuje, da škoda ni dovolj izkazana in konkretizirana ter ni podan pogoj njene težke popravljivosti, zato je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 5. 2. 2016 od 22.20 ure do dne 5. 5. 2016 do 22.20 ure. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik 5. 2. 2016 podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Na vprašanje, ali ima osebne dokumente, je odgovoril, da jih je izgubil v brodolomu na poti iz Turčije v Grčijo. Tožena stranka dvomi v verodostojnost podanih osebnih podatkov tožnika tudi iz razloga, ker je le-te v času postopka spreminjal. Najprej je navajal kot rojstni datum 5. 4. 1992, tik pred začetkom postopka podaje prošnje za mednarodno zaščito pa 21. 9. 1999. Na policiji in kasneje v azilnem domu je trdil, da je polnoleten, potem pa, da je mladoleten. Ker tožnik ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost in ker je uradno osebo zavajal s podajanjem različnih osebnih podatkov, je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Nadalje tožena stranka pojasnjuje tudi, zakaj je podan razlog za omejitev gibanja iz 2. alineje prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ) v povezavi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Tožnik se je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito pred prihodom v Republiko Slovenijo zadrževal v Republiki Hrvaški in Grčiji, kjer pa ni zaprosil za mednarodno zaščito. Iz Republike Hrvaške je nato nadaljeval pot proti Sloveniji. Skupaj z ostalo skupino je zaprosil za mednarodno zaščito šele po prijetju s strani PP Brežice. Tožnik bi lahko že sam poiskal policiste in zaprosil za zaščito, česar pa ni storil, ampak je raje nadaljeval svojo pot. Tožnik je tudi vložil prošnjo za to, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Odstranitev bi namreč nedvomno sledila v nadaljnjem postopku policistov, izvedenem v skladu z Zakonom o tujcih. Z vložitvijo prošnje pa je tožnik skušal preprečiti, da bi ga policija odstranila, saj je bil na ozemlju Republike Slovenije ilegalno in brez dokumentov. Tožnik brez utemeljenega razloga ni prosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času. Nedvomno pa je imel možnost vložiti prošnjo v državi članici Evropske unije.

2. Nadalje tožena stranka še pojasnjuje, da če bi bilo tožniku omejeno gibanje na območju azilnega doma, bi ga brez večjih težav zapustil in odšel v kako drugo državo članico Evropske unije ter toženi stranki onemogočil izvedbo že začetega postopka mednarodne zaščite. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom, kar bi toženi stranki onemogočilo meritorno odločitev o njegovi prošnji. Le z omejitvijo na prostore Centra za tujce je mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije. V nadaljevanju tožena stranka podrobno pojasnjuje, zakaj milejši ukrep ne bi bil primeren. Ukrep pridržanja na območje Azilnega doma se je izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb le-tega samovoljno zapustila. Pobegle osebe so izkoriščale odsotnost varnostnika, ki je bil na čisto drugem koncu, Azilni dom pa so zapuščale celo preko glavnega vhoda. V Azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz Azilnega doma. Nadalje se tožena stranka sklicuje tudi na skladnost izrečenega ukrepa z določbami Direktive 2013/33/EU. Navaja, da je nastanjenim osebam v Centru za tujce omogočen dostop do računalnika oziroma spleta, dostop do svojih oblačil, neomejen dostop do kadilnice in javne telefonske govorilnice, dostop do gibanja na svežem zraku, obiskovanje s strani uradnih oseb, pravnih zastopnikov in zasebnih obiskov.

3. Tožnik v tožbi navaja, da iz sodne prakse izhaja, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je tožnik prišel v Slovenijo brez dokumentov s sliko, ampak se ukrep lahko odredi le, če obstaja dvom v verodostojnost zatrjevane identitete. Potrebno je izkazati, da je ukrep omejitve gibanja nujen v smislu, da brez njega ni mogoče ugotoviti identitete. Zatrjuje, da je tožnik mladoleten, saj je to tožena stranka navedla v svojem sklepu z navedbo datuma rojstva. Tožena stranka bi morala obrazložiti, kje je tožnik svoje navedbe spreminjal, ali jih je sploh razumel, ali je bil opozorjen na posledice svojih izjav, ali je vedel, da se nahaja v policijskem postopku. Tožena stranka ima možnost, da tožnikovo starost ugotovi na strokovno pravilen način. Iz spisa ni razvidno, zakaj tožena stranka ne sledi tožnikovi izpovedbi, da je osebne dokumente izgubil v morju med Turčijo in Grčijo. Kot mladoletnemu prosilcu bi morala tožena stranka tožniku postaviti zakonitega zastopnika, ki bi ga lahko zastopal skozi celoten upravni postopek. Nadalje zatrjuje, da tožena stranka ni ugotavljala nevarnosti, da bo tožnik pobegnil. Sodišče EU je v sodbi Mahdi zavzelo stališče, da sme sodišče države članice odsotnost osebnega dokumenta upoštevati samo v povezavi z razlogom nevarnosti pobega ali izogibanja ali oviranja priprave vrnitve. Iz Direktive o vračanju izhaja, da se lahko prosilca pridrži, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. To je v konkretnem primeru možno z omejitvijo gibanja na prostore azilnega doma v Ljubljani. Tožena stranka ne more zavrniti takega ukrepa zgolj s splošnim sklicevanjem na razloge režima varovanja na območju Azilnega doma. Potrebno bi bilo upoštevati tudi konkretne okoliščine na strani tožnika glede njegove begosumnosti, česar pa tožena stranka ni storila. Tožnik je na svoji poti do Slovenije sledil splošnemu toku beguncev na njihovi poti. Nikjer ni prišel v stik s pravnimi svetovalci, predstavniki UNHCR in nikjer dobil knjižice, kjer bi se seznanil, kje vse lahko prosi za mednarodno zaščito. V Turčiji azilni sistem zaradi poplave beguncev ne deluje. Tudi za Grčijo je splošno znano, da je njen azilni postopek v razsulu. Zaradi povečanega števila prebežnikov tudi Srbija in Makedonija tožniku nista sposobna nuditi ustrezne zaščite. Tožnik je zaprosil za mednarodno zaščito takoj, vendar je prevajalec rekel, da to ne more storiti. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bo tožnik zapustil Azilni dom in odšel v kako drugo državo članico Evropske unije. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, zahteva pa tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se zadrži izvrševanje izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve o tem sklepu. Zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da bi mu z izvrševanjem ukrepa bila prizadeta nepopravljiva škoda. V Centru za tujce se slabo počuti, treba je tudi upoštevati, da je mladoleten, kršena mu je pravica do osebne svobode, kar očitno predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je pri oceni begosumnosti upoštevala navedbe tožnika, da ni nameraval zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, ampak je želel oditi v Nemčijo, ker je tam dobro življenje in je izrecno navedel, da je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito zato, ker mu ni uspelo priti v Nemčijo. Na podlagi tega je tožena stranka upravičeno sklepala, da bi v primeru omejitve gibanja na območje Azilnega doma le-tega zapustil in šel v kakšno drugo državo. Nadalje obsežno navaja, zakaj pri pridržanju na območje Azilnega doma ni onemogočen pobeg. Tožena stranka dvomi v verodostojnost podanih osebnih podatkov tožnika, ker je le-te v času postopka ves čas spreminjal. Spremenil je datum rojstva iz 5. 4. 1992 v 21. 9. 1999. Tožena stranka je obravnavala prošnjo tožnika kot polnoletno osebo in je o tem tudi napisala uradni zaznamek k prošnji, da je tožnik večkrat menjaval podatke glede starosti. Tožnika je obravnavala kot polnoletnega. Nadalje tožena stranka podrobno pojasnjuje, da pridržanje v Centru za tujce ustreza pogojem iz 10. člena Direktive 2013/33/EU. V Centru za tujce se vsi udeležujejo različnih aktivnosti, ki so organizirane s strani centra, za vsakogar je poskrbljeno za zdravstveno in socialno oskrbo, nastanjena oseba pri sebi obdrži osebne predmete, vsi prostori so osebam, ki so na oddelku, prosto dostopni, nastanjene osebe se na lastno željo lahko udeležujejo organiziranega gibanja na zunanjem igrišču, udeleževanje organiziranih aktivnosti pa je prostovoljne narave. Tožena stranka nasprotuje tudi izdaji začasne odredbe. V primeru ugoditve začasni odredbi, bi bilo potrebno tožnika izpustiti iz Centra za tujce in je tako vsebina tožbenega zahtevka enaka vsebini zahteve za izdajo začasne odredbe. Tako začasno odredbo je glede na sodno prakso vrhovnega sodišča mogoče izjemoma izdati le pod pogojem, če bi bilo možno za toženo stranko vzpostaviti prejšnje stanje. Če bi bila tožba zoper sklep o omejitvi gibanja zavrnjena, tožena stranka ne bi mogla vzpostaviti prejšnjega stanja, to je omejiti gibanje prosilcu, ker bi prosilec do takrat že pobegnil. Kolikor bi se zadržala izvršitev sklepa o omejitvi gibanja in tožnik ne bi pobegnil, potem omejitev gibanja sploh ni potrebna, saj je očitno, da tožnik ni begosumen. Izdajanje začasnih odredb v zvezi z omejitvijo gibanja je v nasprotju z namenom, zakaj se omejitev gibanja sploh uveljavlja. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo, smiselno pa tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi, ki jo je podala na glavni obravnavi, navaja, da tožnikova želja, da bi odšel v Nemčijo, ne izraža tožnikovega odnosa do pravne ureditve Republike Slovenije, omejitev gibanja bi bila utemeljena, če bi tožena stranka tožniku dokazala nevarnost pobega, težave pri izvajanju omejitve gibanja pa se ne tičejo tožnika.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče je na glavni obravnavi dne 17. 2. 2016 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka, in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je v začetku navajal drugačno letnico rojstva kot pozneje, ker mu je to svetoval prevajalec na hrvaško slovenski meji, ki mu je rekel, naj reče, da je polnoleten, kajti če bi povedal resnico, bi ga deportirali. Svoje osebne dokumente ima v domovini, razen potnega lista, ki ga je izgubil v morju. Iz Turčije v Grčijo je prišel s sirskimi državljani preko morja. Plovilo se je prevrnilo, zato so šli nazaj na turško obalo in dobili drugo plovilo. Grki so sprejeli samo sirske državljane, zato se je pretihotapil in odšel do Aten, tihotapci pa so mu pomagali, da je prišel do srbske meje, v Srbiji pa se je pridružil migrantom in prišel do Zagreba. Na hrvaško slovenski meji so ugotovili, da ni pravi Sirec. Prvotno je hrvaško slovensko mejo dosegel z vlakom, na kar so prevajalci ugotovili, da ni Sirec in so ga vrnili nazaj na Hrvaško. Potem se je zmenil s tihotapcem, da jih odpelje do Avstrije in ko so prišli do Slovenije, jim je rekel, da je to že avstrijsko ozemlje. Na vlaku, ki je bil namenjen v Ljubljano, so videli par policajev, stopili so do njih in se predali. Njegova ciljna država je bila Avstrija. Na vprašanje, zakaj je pri podaji prošnje rekel, da je Nemčija, pa je rekel, da je to zanj vseeno. V Sloveniji je prosil za azil, čeprav je bil namenjen v Avstrijo ali Nemčijo, ker mu v Sloveniji niso pustili, da nadaljuje pot naprej. V Centru za tujce se ne počuti dobro, ker biva s starejšimi ljudmi. Nima možnosti na sprehod izven zaprtega prostora. Sam približno loči države Evropske unije, tudi za Slovenijo ve, ker je igrala nogometno tekmo z Alžirijo. Ni pa vedel, da lahko prosi za azil, šele na Hrvaškem je izvedel, da lahko poda prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji. Prvič se je srečal s pravnimi svetovalci ob prihodu v Slovenijo, ko je bil v Ljubljani. Glede bivanja v Centru za tujce je še povedal, da nima prostega vstopa do garderob, pravica do interneta je omejena in sicer ob četrtkih 15 do 20 minut. Če bi bil premeščen na odprt oddelek bi počakal na razplet oziroma odločitev, bi se prosto gibal na območju Ljubljane. Pripravljen se je držati pravnega reda in zakonov Republike Slovenije. Nadalje navaja, da ni točno obljubil, da bo predložil dokumente v 15 dneh, bo pa poskusil, saj ima mamo v Alžiriji. Delodajalec, pri katerem je delal, mu je vzel osebno izkaznico. Z delodajalcem se je povezal preko facebooka. Ima tudi šolsko potrdilo o šolanju v Alžiriji. Z mamo težko naveže stike, ker ni šolana in navezuje stike preko soseda. Glede prečkanja hrvaško slovenske meje je še povedal, da je najprej šel z vlakom, drugič pa jih je tihotapec pripeljal do mejnega prehoda, kjer so mejo prečkali peš in šli na železniško postajo, ki je oddaljena približno 4 km od meje. Policiji se je predal na vlaku. Nadalje je na vprašanja tožene stranke odgovoril, da njegova ciljna država ni niti Avstrija niti Nemčija, ampak Francija. Če bi imel možnost oditi, bi šel v Francijo. Če pa bi dobil prej odločbo v Slovenijo, bi ostal v Sloveniji.

8. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 1. in 2. alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ. ZMZ v prvem odstavku določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca (1. alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ), v drugem odstavku pa določa, da se mu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz nekaterih izmed razlogov, navedenih v prvem odstavku 55. člena tega zakona, ki so v 2. alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ našteti. Iz citirane določbe prvega odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o ukrepu omejitve gibanja odloča po prostem preudarku, če je podan kateri izmed alternativno določenih razlogov iz 1., 2., 3. ali 4. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka. Tožena stranka je pojasnila, da je v tem primeru podan razlog za omejitev gibanja iz 1. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ kot tudi iz 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ.

9. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja razlogov za omejitev gibanja iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ in glede tega v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v sklepu tožene stranke.

10. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je napačno stališče tožene stranke, da že samo dejstvo, da tožnik ni predložil svojega dokumenta, zadostuje za sklep, da je podan dvom o njegovi istovetnosti, sodišče pojasnjuje, da v obravnavani zadevi tožena stranka ni izrazila dvoma v istovetnost tožnika zgolj iz razloga, ker je brez dokumentov, ampak tudi zato, ker je spreminjal svoje izjave glede istovetnosti v delu, ki se nanašajo na datum rojstva. Tudi iz upravnega spisa je razvidno, da je tožnik v začetku ves čas zatrjeval, da je datum njegovega rojstva 5. 4. 1992, kar izhaja tako iz zapisnika skupnega ogleda kraja ilegalnega prehoda državne meje, iz uradnega zaznamka o razgovoru, ki ga je opravila Policijska postaja Brežice, isti datum rojstva je naveden tudi v registracijskem listu in šele v prošnji za mednarodno zaščito in na glavni obravnavi je tožnik navedel drug datum rojstva, to je 21. 9. 1999. Iz opombe uradne osebe iz prošnje za mednarodno zaščito je razvidno, da je uradna oseba zapisala, da je tožnik večkrat menjaval podatke glede starosti. Uradna oseba je zapisala, da ga je obravnavala kot polnoletnega, ker mu ne verjame na besedo. Iz navedenih razlogov torej ni možno slediti tožbenim navedbam, da je tožena stranka dvomila v tožnikovo identiteto zgolj zato, ker ni imel dokumentov. Res je, da je v izreku sklepa naveden kot datum rojstva 21. 9. 1999, vendar je izrek sklepa oblikovan tako, kot da so to tožnikove navedbe zaradi besedne zveze “...ki trdi, da je A.A., roj. 21. 9. 1999...“ Iz navedenega razloga sodišče tudi sledi navedbam tožene stranke v odgovoru na tožbo, da ga je obravnavala kot polnoletnega, zato ji ni mogoče očitati, da tožniku ni postavila zakonitega zastopnika. Tožnik je sicer res na glavni obravnavi navedel kot datum rojstva 21. 9. 1999, vendar pa je na vprašanje, zakaj je ta datum spremenil, odgovoril, da mu je svetovalec na meji svetoval, češ da naj tam navede napačen datum. Tem navedbam sodišče ne more slediti, saj ni razloga, da bi se dvomilo v korektnost dela tolmača, katerega naloga je, da prevaja in ne da daje nasvete prosilcem, kako ravnati. Sodišče je prepričano, da tolmač ni dajal takih nasvetov, zato meni, da je tožnik policistom in pozneje v Azilnem domu povedal resničen datum rojstva, po katerem je tožnik polnoleten.

11. Prav tako ni mogoče slediti tožbenim navedbam, da bi morala tožena stranka obrazložiti, kje je tožnik spreminjal svoje izjave, saj je to konkretno navedeno na prvi strani izpodbijanega sklepa, kjer piše, da je tožnik navajal rojstni datum 5. 4. 1992 pristojnim organom PP Brežice in pristojnim organom Azilnega doma, tik pred podajo prošnje pa je povedal drug datum. Neutemeljen je tudi dvom, izražen v tožbi, ali je tožnik sploh razumel uradne osebe, saj je v uradnem zaznamku PP Brežice z dne 4. 2. 2016 navedeno, da je sodeloval tudi prevajalec. Iz upravnega spisa tudi ni razvidno, da bi obstajal kakšen dvom v psihično stanje tožnika, zato ni razloga, da bi se to dodatno preverjalo, kot je navedeno v tožbi. Iz izpodbijanega sklepa pa tudi ne sledi, da tožena stranka ne sledi tožnikovi izpovedbi, da je osebne dokumente izgubil v morju med Turčijo in Grčijo, saj na prvi strani sklepa zgolj piše, da uradna oseba dvomi v verodostojnost podanih osebnih podatkov, ni pa posebne opredelitve do tega, ali je tožnik dokumente res izgubil v brodolomu.

12. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da tožena stranka ni navedla, kaj bo pridobila z izrečenim ukrepom, saj je tožena stranka v sklepu pojasnila, da ocenjuje, da je tožnik begosumen in da je le z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce možno zagotoviti, da ne bo pobegnil. Iz tega je mogoče sklepati, da je le na ta način možno zagotoviti, da se bo ugotovila tožnikova identiteta, saj bi v nasprotnem primeru tožnik pobegnil. 13. V zvezi s tožbeno navedbo, da tožena stranka ni ugotavljala nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, sodišče ugotavlja, da je na 4. strani izpodbijanega sklepa navedeno, da v konkretnem primeru zaradi izrazite begosumnosti tožnika ni mogoče uporabiti milejšega ukrepa. Dodatno je v odgovoru na tožbo tožena stranka begosumnost tožnika pojasnila tudi s tem, da je navedel, da je bila njegova ciljna država Nemčija in da je imel tam namen vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, ker pa mu je bilo to preprečeno, jo je vložil v Sloveniji. Sodišče sicer meni, da bi morala tožena stranka to navesti že v izpodbijanem sklepu in da bi morala sklep glede tožnikove begosumnosti bolje obrazložiti, vendar pa to ni vplivalo na pravilnost odločitve niti ni to taka pomanjkljivost obrazložitve sklepa, da bi moralo sodišče sklep odpraviti iz tega razloga. Če bi namreč sodišče iz tega razloga sklep odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, to ne bi moglo spremeniti dejstva, da je dejansko tožnik za mednarodno zaščito zaprosil v Republiki Sloveniji le zato, ker mu je bilo preprečeno, da bi prišel do Nemčije, Avstrije ali Francije, saj je na glavni obravnavi vse tri države navedel kot ciljne države, pri čemer je na koncu zaslišanja celo zanikal, da bi bili ciljni državi tudi Avstrija in Nemčija. Rekel je, da če bi imel možnost oditi, bi šel v Francijo, v Sloveniji pa bi ostal, če bi prej dobil odločbo. Tožena stranka je tudi po mnenju sodišča utemeljeno sklepala, da bi tožnik lahko pobegnil, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, saj njegov cilj vsekakor ni bila Slovenija.

14. V zvezi s tožbenimi navedbami, da bi bilo v smislu odločbe ustavnega sodišča št. Up 1116/09 in Direktive 2013/33/EU treba upoštevati, ali ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa, pa sodišče ugotavlja, da je tožena stranka zelo natančno in podrobno pojasnila, zakaj omejitev gibanja na območje Azilnega doma ne pride v poštev. Res je, kot navaja tožeča stranka, da se uporaba možnosti omejitve gibanja na območje Azilnega doma ne more zavrniti zgolj s splošnim sklicevanjem na razloge režima varovanja in da je potrebno upoštevati tudi konkretne okoliščine na strani prosilca glede njegove begosumnosti, vendar pa sodišče meni, da so v tem primeru podane tudi te okoliščine, saj je bilo že pojasnjeno, da tožnik ni imel namen zaprositi za azil v Sloveniji, ampak v nekaterih od drugih držav, in je zato tožena stranka utemeljeno sklepala, da bi lahko pobegnil. 15. Glede tožbenih navedb, da tožnik ni prišel v stik s pravnimi svetovalci oziroma predstavniki UNHCR in da zato ni že prej zaprosil za mednarodno zaščito, pa sodišče meni, da za zaprosilo za azil to ni potrebno, saj je tožnik nedvomno vedel, da lahko zaprosi za azil tudi v tistih državah, skozi katere je potoval. V zvezi s tožbenimi navedbami, da v Turčiji azilni sistem ne deluje zaradi poplave beguncev, da Srbija in Makedonija nista sposobni nuditi zaščite, pa sodišče meni, da čeprav bi po mnenju sodišča lahko zaprosil za azil tudi v nekaterih od teh držav, pa vseeno po mnenju sodišča ni utemeljenega razloga, zakaj ni zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem, saj je tudi Hrvaška članica EU, prav tako kot Avstrija, Nemčija ali Francija, ki jo je tožnik nazadnje navedel kot ciljno državo.

16. V zvezi s tožbenimi navedbami, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, zakaj naj bi tožnik onemogočil odstranitev iz države ter da iz njega ne izhaja, da bo zapustil azilni dom, pa sodišče pojasnjuje, da je tožena stranka v obrazložitvi sklepa navedla, da je begosumen, iz tega pa logično sledi, da bi lahko po mnenju tožene stranke zapustil azilni dom, zaradi česar mu je bilo gibanje omejeno v Centru za tujce.

17. Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki II. izreka:

18. Predlogu za izdajo začasne odredbe se ne ugodi iz naslednjih razlogov:

19. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

20. V konkretnem primeru je sodišče ocenilo, da se z izvršitvijo akta tožniku ne bo prizadela težko popravljiva škoda. Tožnik je v zvezi s škodo navedel zgolj to, da se v Centru za tujce slabo počuti, taka navedba škode pa je premalo konkretizirana in obrazložena, da bi se lahko štelo, da mu grozi težko popravljiva škoda. V primeru zahteve za izdajo začasne odredbe je dokazno breme v celoti na tožnikovi strani. Tožnik ni pojasnil, v kakšnem pomenu besede se počuti slabo, kakšno škodo mu omejitev na prostore Centra za tujce povzroča in zakaj bi bila ta škoda težko popravljiva. Na sodišču je v zvezi s tem povedal, da biva s starejšimi ljudmi.

21. Sodišče je tudi pojasnilo, da je iz sklepa očitno, da tožena stranka tožnika ni štela za mladoletno osebo, zato tudi ni možno upoštevati navedbe, da bodo posledice za tožnika v Centru za tujce še hujše zaradi mladoletnosti. Glede navedbe, da že sama omejitev gibanja predstavlja težko popravljivo škodo, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo, ki ga brez začasne odredbe ne bi imel, pa sodišče pojasnjuje, da tem navedbam ne more slediti. Tožnik na prvi stopnji s tožbo ni uspel, saj je sodišče s to sodbo njegovo tožbo zavrnilo. Tudi če bi se tožnik zoper sodbo, s katero je njegova tožba zavrnjena, pritožil, in bi drugostopenjsko sodišče sodbo spremenilo in izpodbijani sklep odpravilo, taka hipotetična možnost zaključka postopka ne more biti utemeljen razlog za izdajo začasne odredbe, saj če bi se izhajalo iz tega stališča, bi vsak prosilec, ki bi mu bilo gibanje omejeno, lahko zgolj z zahtevo za izdajo začasne odredbe uspel že samo z navajanjem, da mu je gibanje omejeno in da se tega v primeru uspeha s tožbo na zadnji inštanci za nazaj ne da popraviti. To pa po mnenju sodišča ne zadostuje za izdajo začasne odredbe, saj bi s tako ugoditvijo zahtevi za izdajo začasne odredbe sodišče, ki je v isti sodni odločbi tožbo zoper sklep o omejitvi gibanja zavrnilo, prišlo samo s seboj v nasprotje. S tem v zvezi sodišče poudarja, da ima tožena stranka prav, ko zatrjuje, da bi se z izdajo začasne odredbe, ki bi zadržala izvršitev sklepa o omejitvi gibanja ob istočasni izdaji sodbe, s katero bi se tožba zoper sklep o omejitvi gibanja zavrnila, tožena stranka znašla v položaju, ko ne bi mogla vzpostaviti prejšnjega stanja, saj bi prosilec do takrat že pobegnil. 22. Ker sodišče ocenjuje, da škoda ni dovolj izkazana in konkretizirana ter ni podan pogoj njene težke popravljivosti, je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.