Jedro

Iz obrazložitve je razvidno, da se je sodišče do tožbenih ugovorov opredelilo, saj je presodilo, da je tožena stranka dovolj obrazložila, da brez tega ukrepa identitete ni mogoče ugotoviti oziroma da bo brez tega ukrepa toženi stranki onemogočeno meritorno odločiti o njegovi prošnji, saj bi v primeru pobega postopek morala ustaviti. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo tudi, zakaj pritrjuje stališču tožene stranke, da bi tožnik pobegnil, če mu gibanje ne bi bilo omejeno ter se strinjalo z razlogi, zakaj ukrep omejitve gibanja na območje azilnega doma ni učinkovit.

Izrek

I. Zadevi, ki se pred Vrhovnim sodiščem vodita pod I Up 56/2016 in I Up 61/2016 se združita v skupno obravnavanje in odločanje tako, da postane vodilna zadeva I Up 56/2016. II. Pritožba zoper sodbo I U 226/2016-14 z dne 17. 2. 2016 (1. točka izreka sodbe in sklepa) se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Pritožba zoper sklep I U 226/2016-14 z dne 17. 2. 2016 (2. točka izreka sodbe in sklepa) se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je zaslišalo tožnika, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo njegovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-344/2016/4 (1313-08) z dne 9. 2. 2016, s katerim je bilo odločeno, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna, do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od 5. 2. 2016 od 22.20 ure do 5. 5. 2015 do 22.20 ure (1. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) ter zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, naj se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta ter ukine ukrep omejitve gibanja in tožnika izpusti iz Centra za tujce v Postojni (2. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa).

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdilo ugotovitvam tožene stranke glede razlogov za omejitev gibanja iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Prav tako se je strinjalo z razlogi tožene stranke, zakaj ukrep pridržanja na območje azilnega doma ni učinkovit. Zahtevo za izdajo začasne odredbe pa je zavrnilo, ker zatrjevana škoda ni bila dovolj konkretizirana in obrazložena, pritrdilo pa je tudi stališču tožene stranke, da bi se z izdajo take začasne odredbe, ki bi zadržala izvršitev sklepa o omejitvi gibanja ob istočasni izdaji sodbe, s katero bi se tožba zoper sklep o omejitvi gibanja zavrnila, tožena stranka znašla v položaju, ko ne bi mogla več vzpostaviti prejšnjega stanja, saj bi prosilec do takrat že pobegnil. 3. Zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe je tožnik vložil pritožbo, v kateri navaja, da iz sodne prakse izhaja stališče, da pomeni bivanje v Centru za tujce poseg v osebno svobodo in ne ukrepa omejitve gibanja. Na podlagi določb ZUS-1 bi moralo sodišče pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe upoštevati tudi načelo sorazmernosti in prizadetosti javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Ugovarja samemu ukrepu omejitve gibanja ter načinu izvrševanja tega ukrepa v Centru za tujce. Ne strinja se, da je begosumen zgolj zato, ker je bila njegova ciljna država Nemčija oziroma kasneje Francija in meni, da mora biti begosumnost konkretno izkazana. Sklicuje se na stališča v zadevi I Up 218/2015. Poudarja, da prizadetosti tožene stranke ne bo, ker se postopek izročitve, če bo do njega prišlo, še sploh ni začel. Sodišče prve stopnje pa ni upoštevalo načela sorazmernosti. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi in sklep sodišča prve stopnje, ki se nanaša na začasno odredbo, razveljavi.

4. Tožnik je vložil tudi pritožbo zoper sodbo, v kateri je najprej v celoti dobesedno povzel vse pritožbene navedbe iz pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Na koncu je dodal pritožbene navedbe zoper sodbo ter navedel, da sodišče v izpodbijani sodbi ni odgovorilo na njegove navedbe, da se izda ukrep omejitve gibanja samo, če je to potrebno, če so podane okoliščine, ki kažejo, da je poseg nujen v smislu, da brez njega identitete ni mogoče ugotoviti, ter ni obrazložilo, kaj bo ukrep omejitve gibanja prispeval pri ugotavljanju tožnikove istovetnosti oziroma, da brez tega ukrepa tožnikove istovetnosti ne bo mogoče ugotoviti. Sodišču očita neupoštevanje izpovedi na obravnavi, da bi želel priti do interneta, pa mu v Centru za tujce odgovorijo, da je gneča, in da morajo tudi drugi priti na vrsto, tako, da zaradi omejenega dostopa do interneta še ni mogel priskrbeti dokumentov. Poleg tega pa sodišče prve stopnje ni obrazložilo testa sorazmernosti oziroma iz izpodbijane sodbe niti ni razvidno, ali se je z načelom sorazmernosti sploh ukvarjalo. Prilaga sodbo I U 80/2016 ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in sklep tožene stranke odpravi.

5. Tožena stranka na pritožbi ni odgovorila.

K I. točki izreka:

6. Ker gre v obravnavani zadevi za dve pritožbi iste tožeče stranke zoper prvostopenjsko sodbo in sklep, ki sta bila izdana na podlagi tožbe zoper isto toženo stranko v zvezi z istim izpodbijanim sklepom, so izpolnjeni pogoji za združitev pritožbenih postopkov. Zato je Vrhovno sodišče, ob upoštevanju načela pospešitve in ekonomičnosti postopka iz prvega odstavka 11. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 smiselno uporabilo določbo prvega odstavka 42. člena ZUS-1 in uvodoma navedeni pritožbeni zadevi združilo v skupno obravnavanje in odločanje.

K II. točki izreka:

7. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

8. Prosilcu za mednarodno zaščito se lahko na podlagi 51. člena ZMZ začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi (med drugim) ugotavljanja njegove istovetnosti (1. alineja prvega odstavka 51. člena) ali suma zavajanja in zlorabe postopka (2. alineja prvega odstavka 51. člena), in sicer (med drugim) iz razlogov, navedenih v 5. in 6. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ (če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je zato imel možnost - 5. točka, oziroma če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države - 6. točka). Po drugem odstavku 51. člena ZMZ se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma ali njegove izpostave ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo tožbene navedbe, ko je na podlagi ugotovitev o tožnikovem ravnanju oziroma njegovih izjav pritrdilo oceni tožene stranke, da bo lahko le z odrejenim ukrepom, ki se bo izvajal v Centru za tujce, zagotovila tožnikova navzočnost ter posledično zaključek postopka odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni odgovorilo na tožbene navedbe, da se ukrep omejitve gibanja izda le, če je ta poseg potreben oziroma nujen v smislu, da brez njega identitete prosilca ni mogoče ugotoviti in kaj bo ta ukrep prispeval k ugotavljanju tožnikove istovetnosti. Prav tako je neutemeljen očitek, da sodišče ni obrazložilo testa sorazmernosti oziroma da iz sodbe ni razvidno, ali se je sodišče z načelom sorazmernosti sploh ukvarjalo.

11. Prvostopenjsko sodišče se sicer v sodbi izrecno ni opredelilo do vprašanja, ali pomeni izpodbijani ukrep omejitev gibanja ali poseg v tožnikovo osebno svobodo. Po presoji Vrhovnega sodišča pa obrazložitev izpodbijane sodbe kljub temu vsebuje vse elemente strogega testa sorazmernosti, ki mora biti opravljen, kadar bi lahko šlo za poseg v osebno svobodo. Iz obrazložitve je razvidno, da se je sodišče do tožbenih ugovorov opredelilo, saj je presodilo, da je tožena stranka dovolj obrazložila, da brez tega ukrepa identitete ni mogoče ugotoviti oziroma da bo brez tega ukrepa toženi stranki onemogočeno meritorno odločiti o njegovi prošnji, saj bi v primeru pobega postopek morala ustaviti. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo tudi, zakaj pritrjuje stališču tožene stranke, da bi tožnik pobegnil, če mu gibanje ne bi bilo omejeno ter se strinjalo z razlogi, zakaj ukrep omejitve gibanja na območje azilnega doma ni učinkovit. 12. Strogi test je torej sodišče prve stopnje (ob sklicevanju na obrazložitev odločbe upravnega organa) opravilo s pojasnili, s katerimi je odgovorilo tako na vprašanje o dopustnosti cilja, kot na vprašanje, ali je poseg nujen (potreben) v smislu, da cilja brez posega ni mogoče doseči in da z blažjim posegom cilj ne bi bil dosežen. Pravilnosti te presoje, ki jo je po vsebini opravila že tožena stranka, tožnik v tožbi ni ugovarjal. Trdil je namreč, da tožena stranka ni ugotavljala nevarnosti, da bo pobegnil, kar pa glede na pojasnila o razlogih za sklepanje na begosumnost ne drži. Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje na dokazno oceno begosumnosti iz drugih postopkov, saj je dokazna ocena odraz lastnosti specifičnega dokaza in celotnega dokaznega postopka, v katerem je bil posamezni dokaz izveden.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o neupoštevanju težav pri dostopu do interneta, poleg tega pa tudi same po sebi ne morejo utemeljiti očitka o kršitvi pravici do poštenega sojenja. Zatrjevane težave z dostopnostjo do uporabe interneta zaradi gneče oziroma čakanja na vrsto, niso okoliščina, ki bi bila v obravnavanem primeru lahko odločilna za uporabo izpodbijanega ukrepa omejitve gibanja in ne utemeljujejo očitka, da mu je bilo onemogočeno pridobivanje dokumentov. Tega tožnik v tožbi tudi ni navajal (to je povedal šele na zaslišanju na glavni obravnavi), čeprav je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedla, da je tožniku v Centru za tujce dostop do računalnika oziroma interneta omogočen.

14. Ker glede na navedeno pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K III. točki izreka:

15. Pritožba zoper sklep ni dovoljena.

16. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (2. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadržalo izvršitev izpodbijanega sklepa.

17. Procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi je med drugim tudi, da o glavni stvari v upravnem sporu še ni bilo (pravnomočno) odločeno. V obravnavani zadevi pa je Vrhovno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje. S tem je ta postala pravnomočna, torej je v upravnem sporu pravnomočno odločeno, zato tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena njegova zahteva za izdajo začasne odredbe.

18. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zoper sklep kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 352. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.