Jedro

Toženka je ugotovila, da tožnik v času bivanja v Republiki Hrvaški, kot je sam izjavil, ni imel nobenih težav niti s hrvaškimi policisti niti z uradnimi osebami ali katerokoli drugo osebo. Toženka je ugotovila, da iz tožnikovih izjav ni mogoče sklepati, da mu bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški kršene človekove pravice ali, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite oziroma postopku sprejema. Iz izpodbijane odločbe tudi jasno izhaja, da je toženka tudi na podlagi drugih izvedenih dokazov ugotovila, da v Republiki Hrvaški ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, kar bi narekovalo drugačno odločitev.

Če bi predaja prosilca drugi državi članici EU torej pomenila kršitev načela nevračanja, postane izjemoma uporaba t. i. klavzule suverenosti za državo obvezna. Tožnik pa niti ne zatrjuje, toliko manj dokaže, da bi bila izpolnjena vsebinska merila, ki so določena v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. členu EKČP, zato je ta tožbeni ugovor, ki „zahteva“ uporabo prvega odstavka 33. člena Ženevske konvencije in 3. člen EKČP, neutemeljen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev odločbe Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-3804/2023/8 (1221-12) z dne 18. 9. 2023 zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter prvega odstavka 3. člena Uredbe EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je še, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, za to odgovorna država članica (2. točka izreka); da se tožnikova predaja izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela prosilca, to je od 7. 8. 2023 oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 10. 7. 2023 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Prošnja). Toženka je ugotovila, da je bil tožnik, čigar istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena, 18. 6. 2023 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Na zaprosilo toženke 25. 7. 2023 za ponovni sprejem prosilcev, je toženka 7. 8. 2023 prejela odgovor, da Republika Hrvaška v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.

3. Toženka je povzela osebni razgovor tožnika, v katerem je v bistvenem povedal: da se ne želi vrniti nazaj v Republiko Hrvaško, ker bi rad ostal v Sloveniji, da v Republiki Hrvaški ni nameraval zaprositi za mednarodno zaščito; da nima konkretnih razlogov, zakaj se ne želi vrniti; da je bila Republika Hrvaška zanj le tranzitna država. V Republiki Hrvaški je tožnik ostal približno 5 dni. Ob prijetju hrvaške policije so ga odpeljali na policijsko postajo, kjer so mu vzeli prstne odtise in ga nato napotili v azilni dom v Zagrebu, kjer je spal tri ali štiri noči, nato pa je zapustil Republiko Hrvaško in prišel v Slovenijo. Ne ve točno ali v Republiki Hrvaški obstajajo kakšne sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite, ker ni bival dolgo v Republiki Hrvaški, ve samo to, da v času njegovega bivanja v azilnem domu v Zagrebu, ni bilo tople vode za tuširanje. V azilnem domu je imel na voljo obroke hrane, tam je bil tudi zdravnik, ki ga pa ni potreboval in ni imel intervjuja z uradno osebo.

4. Toženka je ugotovila, da se tožnikove izjave ne nanašajo na kakršno koli nečloveško ali poniževalno ravnanje v času njegovega bivanja v Republiki Hrvaški. Ugotovila je, da je bil tožnik po ilegalnem prečkanju hrvaške meje, prijet s strani hrvaške policije, ki je s prosilcem izpeljala predhodni postopek, nato pa je bil nastanjen v azilnem domu v Zagrebu, kjer je imel na voljo obroke hrane ter zdravniško oskrbo, če bi jo potreboval. Toženka je poudarila, da si prosilec ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje, temveč odgovorno državo članico določajo merila v veljavnih predpisih. Toženka je ugotovila, da tožnik ni navajal pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite ter sprejemom prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Tožnikove navedbe, da ima rad Slovenijo in da si želi ostati tukaj, po oceni toženke ne dokazujejo, da bodo v primeru njegove predaje Republiki Hrvaški kršene človekove pravice ali, da bi tam obstale sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. Toženka je še pojasnila, da bodo tožnika, v primeru predaje Republiki Hrvaški, sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite in ne policija. Prosilec bo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško vsekakor imel možnost vložiti prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, če bo to seveda želel. Postopek mednarodne zaščite se za tožnika na hrvaškem še ni začel, saj je še pred podajo prošnje pri pristojnem ministrstvu zapustil prostore azilnega doma v Zagrebu ter ozemlje Republike Hrvaške. Toženka ni mogla ugotoviti, da obstajajo kakršni koli utemeljeni razlogi in takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški, ki je pristojna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik je imel dostop do postopka mednarodne zaščite, saj ga je hrvaška policija v evidenco EURODAC vnesla kot prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik v času bivanja v Republiki Hrvaški, kot je sam izjavil, ni imel nobenih težav s hrvaškimi policisti, z uradnimi osebami ali katerokoli drugo osebo. Toženka je še ugotovila, da iz tožnikovih izjav ni mogoče sklepati, da mu bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški kršene človekove pravice ali, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite oziroma postopku sprejema.

5. V zvezi s strani tožnikovega pooblaščenca predloženimi "Informacije o stanju na Hrvaškem", ki je vključeval več člankov1, je toženka ugotovila, da se veliko teh informacij nanaša na ravnanja z osebami, ki ilegalno vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške.

6. Spletni članki in poročilo Amnesty International za Hrvaško se sicer nanašajo na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do azila, kar pa za tožnika niti ne velja, saj je sam izjavil, da je uspel priti v Republiko Hrvaško v prvem poskusu, po predhodnem policijskem postopku pa mu je bil omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite, saj je bil nastanjen v azilni dom v Zagrebu, ki ga je samovoljno zapustil in odšel v Slovenijo. Tožnik v Republiki Hrvaški ni imel težav s hrvaško policijo, uradnimi osebami ali s kom drugim, Republiko Hrvaško je zapustil zgolj in samo zaradi dejstva, da je bila zanj Republika Hrvaška samo tranzitna država do Slovenije.

7. Toženka je ugotovila, da iz poročila Agencije evropske unije za azil (EUAA) izhaja, da je nizozemski državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene v Republiko Hrvaško po Uredbi Dublin III ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega sistema oziroma, da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Švicarski nacionalni svet je objavil nacionalno sodno prakso, ki kaže na primere, ko so osebe predane Republiki Hrvaški in posamezne primere, ko so bile predaje odpovedane, zato je treba pred predajo pridobiti individualna jamstva o pravicah predane osebe. Zvezno švicarsko upravno sodišče je tudi večkrat ugotovilo, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi smela biti opravljena. Prav tako je v zvezi z razpoložljivostjo zdravstvene oskrbe ugotovilo, da ni znakov, ki bi kazali, da Republika Hrvaška prosilcem za mednarodno zaščito ne bi zagotovila potrebne zdravstvene oskrbe. V enem od primerov je sodišče potrdilo predajo prosilca z duševno motnjo, saj je bilo ugotovljeno, da ima Republika Hrvaška zadostno zdravstveno infrastrukturo, poleg tega pa pri duševnih težavah nudijo pomoč tudi nevladne organizacije. Toženka je še izpostavila, da druge države članice niso prenehale s predajo prosilcev v Republiko Hrvaško, saj je Republika Hrvaška v letošnjem letu do 31. 3. 2023 sprejela že 170 oseb v dublinskih postopkih, in sicer največ iz Avstrije (51), Nemčije (47) in Belgije (28), kar jasno izhaja iz spletnih strani Ministrstva za notranje zadeve Hrvaške in javno dostopnih podatkov.

8. Toženka je v zvezi s člankom, ki navaja, da je Švica ustavila transfer v Republiko Hrvaško, poudarila, da opisuje le odločitev v individualnem, konkretnem primeru, zato se po mnenju toženke ne sme posploševati, da naj bi bil transferji v Republiko Hrvaško ustavljeni, saj se (razen zaradi omejitev v zvezi z ukrepi držav članic, povezanimi s pandemijo Covid-19) izvajajo ves čas kontinuirano.

9. Toženka je v zvezi s sodbo nizozemskega okrožnega sodišča v Haagu z dne 13. 4. 2022 pojasnila, da odločitve v konkretnem primeru ne gre posploševati na vse prosilce, sploh pa ne na te, ki so v dublinskem postopku vrnjeni v Republiko Hrvaško. Izpostavlja, da iz te sodbe ne izhaja, da se prosilcev v Republiko Hrvaško ne sme več vračati, temveč gre za to, da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred vsako predajo Republiki Hrvaški, raziskati trenutna dejstva in okoliščine vsakega konkretnega primera. Državni sekretariat mora ugotoviti, ali so v Republiki Hrvaški prosilci, predani po Uredbi Dublin III, vključeni v azilni postopek. Toženka je še pojasnila, da "resni namigi", da se "push-backi" dogajajo tudi pri osebah, ki jih je država sprejela od drugih držav članic, ne morejo šteti kot nesporna trditev oziroma neizpodbiten dokaz za odločitev, temveč lahko ostane le namig, na podlagi katerega se morebiti lahko naprej raziskuje. Toženka je v zvezi s posameznimi sodbami, predloženimi s strani tožnika, pojasnila, da se nanašajo na konkretne primere, zaradi česar jih ni moč uporabiti na splošno.

10. Toženka je v zvezi z odgovorom Hrvaškega pravnega centra, izpostavila, da je sprejem dublinskih povratnikov v domeni Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, kar potrjuje navedbe, da predane osebe na ozemlju te države sprejmejo uradne osebe, pristojne za sprejem prošnje za mednarodno zaščito. Dublinski povratniki so bili nameščeni v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito in ni razloga, da bi se praksa v zvezi z nastanitvijo teh oseb spremenila. Odgovor Hrvaškega pravnega centra po oceni toženke torej nima nobene dokazne vrednosti v zvezi s pogoji za sprejem prosilcev v okviru dublinskega postopka predaj Republiki Hrvaški.

11. Glede na poročili AIDA in EUAA je toženka ocenila, da imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški, omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite.

12. Toženka je v zvezi s sodbo nemškega regionalnega sodišče iz Hannovra z dne 7. 9. 2022 in 24. 5. 2022 ugotovila, da se nanašata na tako imenovane "push-backe" in na to, da ni zagotovil, da dublinski povratniki ne bi mogli postati žrtve prisilnih deportacij v Bosno in Hercegovino in Srbijo. Te sodbe ne izključujejo možnosti, da bi bili prosilci, vrnjeni v Republiko Hrvaško v dublinskem postopku, ovirani pri dostopu do azilnega postopka. Tožnik primera, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali bil deportiran v Bosno in Hercegovino oziroma v Srbijo, ni nikjer omenil, niti ga nikjer ne omenja sodna praksa drugih držav članic Evropske unije. Dejansko torej primera, ko bi se to zares zgodilo, praksa ne pozna. Toženka je še navedla, da se "push-backi" v omenjenih sodbah nanašajo na tujce in ne na osebe, predane v dublinskem postopku, za kar gre v konkretnem primeru.

13. Toženka je s sklicevanjem na sodbo Švicarskega Federativnega Administrativnega sodišča v St. Gallen št. E-1488/2020 z 22. 3. 2023 izpostavila, da ni podlage za utemeljeno sklepanje, da so dublinski povratniki izpostavljeni enaki nevarnosti kot osebe, ki poskušajo prvič vstopiti ali prečkati Republiko Hrvaško. Iz dostopnih virov ni nobenega indica, da so dublinski povratniki po tem, ko so izrazili namen vložiti prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, protipravno odstranjeni iz države.

14. Toženka je s sklicevanjem na sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 23/2021 z 9. 4. 2021 in I Up 245/2022 z 11. 1. 2023 poudarila, da je merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Poudarila je, da pristojni evropski organi, kot so Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice dokumentov, v katerih bi bil azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot kritičen, niso izdali. Toženka s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 245/2022 z 11. 1. 2023 poudarja, da pristojni evropski organi, kot so Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice, dokumentov, v katerih bi bil azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot kritičen, niso izdali, prav tako pa niso znani niti Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. Z omenjeno sodbo je Vrhovno sodišče nazadnje tudi zavrnilo pritožbo takrat tožeče stranke in potrdilo predajo osebe Republiki Hrvaški, saj obstoj sistemskih pomanjkljivosti ni bil dokazan.

15. Toženka je ugotovila, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Toženka se bo upoštevaje, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika, ki ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, v skladu s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovorila o njegovi predaji, ki bo potekala na mednarodnem mejnem prehodu Obrežje.

_Povzetek relevantnih navedb tožnika_

16. Tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, neuporabo oz. nepravilno uporabo materialnega prava ter nepravilno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, podrejeno pa odpravo in ponoven postopek. Zahteva tudi zadržanje izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve sodišča v tem postopku.

17. Tožnik utemeljuje napačno uporabo drugega pod- odstavka 3 (2) Uredbe Dublin III s tem, da se sklicuje na sodbo naslovnega sodišča v zadevi IU 333/2023-4. Poudarja, da je ta pred(pogoj) predpisan za uporabo načela medsebojnega zaupanja v primeru Evropskega pripornega naloga, ne pa za uporabo Uredbe Dublin III. Določilo drugega pod-odstavka člena 3 (2) Uredbe Dublin III nima določila, ki bi bilo primerljivo z uvodno izjavo št. 10 Okvirnega sklepa Sveta 2002/584 z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami in ki bi vzpostavilo zvezi z določilom 7. člena Pogodbe EU. Tožnik meni, da bi morala toženka poleg sodbe Upravnega sodišča v zadevi IU 136/2022-8 z dne 23. 3. 2022, uporabiti tudi sodbo v zadevi IU 1222/2022 z dne 21. 9. 2022 ter sodbo v zadevi IU 333/2023-4, ki se vse nanašajo na uporabo Uredbe Dublin III v zvezi s Hrvaško, in odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 (odstavek 14), kjer je Ustavno sodišče RS zavzelo stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz t.i. "sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici." Tožnik v zvezi s sklicevanjem toženke na sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 245/2022 z dne 11. 1. 2023 opozarja, da je v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS v zvezi z tem mogoče najti tudi drugačna stališča, ki se ujemajo z omejeno sodbo Ustavnega sodišča RS, sodno odločbo Sodišča EU v zadevi C. K. in drugi proti Sloveniji ter sodno prakso ESČP v zvezi s 3. členom EKČP in z omejenimi sodbami Upravnega sodišča, na primer v sodnih odločbah Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 251/2016 z dne 15.3.2017 (odst.17) in I Up 193/2022 z dne 7.12. 2022 (odst. 13). Do tega se je tako opredelilo tudi Upravno sodišče v zadevi I U 333/2023-4. Poudarja, da je Upravno sodišče v zadevi I U 333/2023-4 zapisalo, da je ta interpretacija posledica dejstva, da je pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja absolutno zavarovana pravica. Zato sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu ne morejo biti pogoj za to, da tožnik prepreči vrnitev na Hrvaško na podlagi Uredbe Dublin III. Posledično to pomeni, da toženka ni imela podlage, da je od tožnika zahtevala oziroma da je odločitev oprla na argument, da tožnik ni predložil dokazov o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku na Hrvaškem.

18. Tožnik se ponovno sklicuje tudi na informacije o stanju na Hrvaškem glede dublinskih povratnikov, ki so bile predhodno že priložene v upravnem postopku. Navaja, da se lahko o tem, da obstajajo utemeljene domneve o sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem, sklepa na podlagi poročil, ki poročajo o onemogočanju dostopu do azilnega postopka, nasilje hrvaških policistov, itd. Tako sklopi informacij prikazujejo: (i) sklop številka 1 prikazuje informacije o onemogočanju dostopa do postopkov mednarodne zaščite s strani hrvaških organov, (ii) sklop številka 2 prikazuje informacije o sodbah pred nacionalnimi sodišči glede nedopustnosti vračanja prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaško in postopki pred ESČP zaradi kršenja pravic prosilcev za azil; (iii) sklop številka 3 so informacije o nasilju hrvaških policistov nad begunci; (iv) sklop številka 4 so informacije glede težav ljudi, ki potrebujejo psihološko pomoč.

19. Tožnik na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga, da sodišče do pravnomočne odločitve, stanje uredi tako, da se tožnika ne preda Republiki Hrvaški. Navaja, da niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja je absolutno in glede na to, da tožnik v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve 3. člena EKČP (t.i. "arguable claim"), mora učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt zagotoviti suspenzivni učinek, sicer gre za kršitev 13. člena EKČP. Ker tožba zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve ne zadrži izvršitve, bi lahko nastala situacija, ko bi tožnik uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve. To bi bila kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva ter 4. odst. 5. čl. EKČP. _Trditve toženke_

20. Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Poudarja, da je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da se je opredelila do vseh navedb tožnika in se sklicuje na obrazložitev v omenjenem sklepu. Toženka ponavlja, da tožnik v postopku ni navajal kakšnih posebnih osebnih okoliščin, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški, zato toženka meni, da je prošnjo za mednarodno zaščito upravičeno zavrgla in pravilno odločila, da je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Republika Hrvaška.

21. Toženka ponavlja, da je merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki pa lahko, kakor izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 23/2021 z 9. 4. 2021, izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, česar pa tožeča stranka v postopek ni predložila. Enaka obrazložitev izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. IU 1566/2022 z dne 11. 1. 2023, saj namreč pristojni evropski organi, kot so Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice dokumentov, v katerih bi bil azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot sistemsko pomanjkljiv, niso izdali, prav tako pa niso znani niti Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. Z omenjeno sodbo je Vrhovno sodišče nazadnje tudi zavrnilo pritožbo takrat tožeče stranke in potrdilo predajo osebe Republiki Hrvaški, saj obstoj sistemskih pomanjkljivosti ni bil dokazan.

22. Toženka zavrača navedbe, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško izpostavljen mučenju, nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. Izpostavlja, da je tožnik sam dejal, da nima konkretnih razlogov, zakaj si vrnitve v Republiko Hrvaško ne želi ter da je bila Republika Hrvaška samo tranzitna država. Tožnik se je v Republiki Hrvaški nahajal pet dni, v tem času je bil z njim speljan korektni predhodni policijski postopek, nato pa je bila nastanjen v azilnem domu, kjer je imel na voljo obroke hrane ter zdravniško oskrbo, v kolikor bi jo potreboval. Tožnik je samovoljno zapustil azilni dom v Zagrebu, še preden je pri pristojnem organu podal prošnjo za mednarodno zaščito. Te izjave tožnika, pa po oceni toženke, kot ponavlja, ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali in prav tako ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti pri ravnanju s prosilci za mednarodno zaščito. Povzema tudi sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 906/2022-15, da je pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom v Republiki Hrvaški, bistveno to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilcem po tem, ko je že imel status prosilca za mednarodno zaščito. V konkretnem primeru pa je tožnik sam izjavila, da sploh nikoli ni imel težav s hrvaškimi policisti ali komerkoli drugim.

23. Toženka zavrača tudi tožnikove navedbe, da ob primeru vrnitve v Republiko Hrvaško ne bo imel možnosti učinkovite podaje prošnje za mednarodno zaščito oziroma njegova prošnja tam ne bo obravnavana v skladu s predpisanimi standardi, prav tako pa mu ne bo zagotovljen ustrezen sprejem. Toženka ponavlja, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, kar pomeni, da imajo prosilci tam enake pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji. Poleg tega je polnopravna članica Evropske unije, zaradi česar spoštuje evropski pravni red in s tem tudi Dublinsko Uredbo Dublin III. Toženka je prejela splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah oziroma v členu 4 Listine Evropske unije ter pojasnilo, da je prosilcem zagotovljen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in sodno varstvo v tem postopku.

24. V zvezi z informacijami, ki naj bi kazale na to, da Republika Hrvaška sistematično ovira možnost zaprositi za mednarodno zaščito, toženka poudarja, da to ne drži. Navaja, da je bil tožniku omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški in z njim opravljen predhodni postopek na policijski postaji, prav tako pa je bil nastanjen v azilni dom, ki ga je prostovoljno samovoljno zapustil. 25. Toženka vztraja, da tožnik ni dokazal sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. I

26. Toženka ponavlja, da bo tožnik ob morebitni vrnitvi v Republiko Hrvaško vrnjen v t. i. dublinskem postopku kot prosilec za mednarodno zaščito, na mednarodnem mejnem prehodu bo s strani uradnih organov pristojnega ministrstva Republike Slovenije predan uradnim organom pristojnega ministrstva Republike Hrvaške in ne policiji, ki naj bi tožnika grdo obravnavala. Tam bo imel možnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, ki bo vsebinsko obravnavana in mu bo v primeru izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite, ta tudi priznana. Tožnik je sam izjavil, da se z uradnimi osebami pristojnega ministrstva Republike Hrvaške ni srečal, ker je pred uradno podajo prošnje za mednarodno zaščito samovoljno zapustil hrvaški nastanitveni center ter ozemlje Republike Hrvaške. Poudarja, da si tožnik ne more sam izbrati države, ki bo obravnavala njeno prošnjo za mednarodno zaščito, tekom postopka pa tudi ni z ničemer dokazal, da v Republiki Hrvaški ne spoštujejo človekovih pravic.

27. Toženka poudarja, da se je do posredovanega gradiva ter relevantnih sodnih odločitev drugih držav v izpodbijanem sklepu že v celoti opredelila. Poudarja še, da iz spletnih strani Ministrstva za notranje zadeve Hrvaške in javno dostopnih podatkov izhaja, da je Republika Hrvaška do 31. 3. 2023 sprejela že 170 oseb v dublinskih postopkih, in sicer največ iz Avstrije (51), Nemčije (47) in Belgije (28).

**K I. točki izreka**

28. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene priloga A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-3804/2023. Tožnik na glavno obravnavo ni pristopil. Tožba ni utemeljena.

29. Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla Prošnjo in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje in da bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove Prošnje, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

30. Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU (četrta alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1). Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

31. Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)2, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

32. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv3, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil4 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,5 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje6. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.7

33. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik na Hrvaškem še preden je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ni sporno, da je bil tožnik 18. 6. 2023 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški s strani Republike Hrvaške in ni sporno, da je Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo tožnikov. Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je za obravnavanje tožnikove prošnje na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III odgovorna Republika Hrvaška.

34. Neutemeljen je namreč tožbeni ugovor, da naj bi toženka nepravilno ugotovila, da Republika Hrvaška nima sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. Tožnik to tožbeno navedbo utemeljuje s povzemanje v upravnem postopku s strani tožnika predstavljenih informacij, ki naj bi po tožnikovi oceni dokazovale, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem. Sodišče ugotavlja, da se je do vseh, tudi s strani tožnika v tožbi ponovno izpostavljenih, a že v upravnem postopku predloženih informacij (1 do 4 sklop informacij), v celoti in popolno opredelila že toženka v izpodbijani odločbi. Tožnik ne konkretizira, kot je mogoče smiselno povzeti, morebitne pomanjkljivosti v dokazni oceni toženke. Zgolj tožbeno ponavljanje navedb iz upravnega postopka, brez konkretizacije tožbenih razlogov, tožbe ne utemeljuje. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je toženka v tožbi ponovljene dokaze pri svoji odločitvi upoštevala in se do vseh, tudi v tožbi izpostavljenih informacij, tudi že opredelila, kot pojasni sama v odgovoru na tožbo, ki ga tožnik niti ne prereka.

35. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, kot ga je mogoče smiselno povzeti, da naj bi toženka pri odločitvi morala "uporabiti" sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije iz zadev IU 136/2022, IU 1222/2022 ter IU 333/2023. Sodišče opozarja na načelo zakonitosti, ki organu nalaga, da odloča po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravnih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil (6. člen ZUP). Zato so neutemeljena tožnikova pričakovanja, da naj bi morala v konkretni upravni zadevi toženka uporabiti tudi sodbe naslovnega sodišča iz drugih upravnih sporov. Iz izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je podlaga toženkine odločitve ugotovitev, da ne obstajajo utemeljeni razlogi in takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale tožnikovo predajo Republiki Hrvaški. Toženka je ugotovila, da tožnik v času bivanja v Republiki Hrvaški, kot je sam izjavil, ni imel nobenih težav niti s hrvaškimi policisti niti z uradnimi osebami ali katerokoli drugo osebo. Toženka je ugotovila, da iz tožnikovih izjav ni mogoče sklepati, da mu bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški kršene človekove pravice ali, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite oziroma postopku sprejema. Iz izpodbijane odločbe tudi jasno izhaja, da je toženka tudi na podlagi drugih izvedenih dokazov ugotovila, da v Republiki Hrvaški ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, kar bi narekovalo drugačno odločitev.

36. V zvezi z v tožbi izpostavljeno sodbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 in njenim 14 odstavkom sodišče povzema v kontekstu tega upravnega spora relevantno stališče Ustavnega sodišča RS, da v primeru, ko sta organ in sodišče ugotovila, da v Republiki K. ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja, to ne pomeni, da lahko prosilci domnevo o varnosti držav članic EU izpodbijajo zgolj takrat, ko bi tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhajalo iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici EU. Kot opozori Ustavno sodišče RS je v 32. uvodni izjavi Uredbe Dublin III izrecno navedeno, da glede obravnavanja oseb, za katere se uporablja ta uredba, države članice zavezujejo njihove obveznosti iz instrumentov mednarodnega prava, vključno z ustrezno sodno prakso ESČP. V drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III je torej urejena le ena okoliščina, zaradi katere predaja prosilca v drugo državo članico EU ne bi bila dopustna. Države članice EU so dolžne spoštovati tudi druge mednarodne obveznosti. Dolžne so spoštovati zahteve načela nevračanja, ki so določene v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. členu EKČP. Države morajo upoštevati, da so vsebinska merila, ki so določena v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. členu EKČP, bistveno širša kot merilo, določeno v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Če bi predaja prosilca drugi državi članici EU torej pomenila kršitev načela nevračanja, postane izjemoma uporaba t. i. klavzule suverenosti za državo obvezna. Tožnik pa niti ne zatrjuje, toliko manj dokaže, da bi bila izpolnjena vsebinska merila, ki so določena v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. členu EKČP, zato je ta tožbeni ugovor, ki "zahteva" uporabo prvega odstavka 33. člena Ženevske konvencije in 3. člen EKČP, neutemeljen.

37. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

**K II. točki izreka:**

38. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

39. Toženka ne prereka navedb tožnika, da bi z izvršitvijo izpodbijanega akta tožniku nastala težko popravljiva škoda in da bila kršena pravica do sodnega varstva, ker vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja ne bi bila več mogoča. Ker teh navedb toženka ne prereka, jih sodišče na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, šteje za priznane. Po presoji sodišča je s temi navedbami težko popravljiva škoda v smislu določbe 32. člena ZUS-1 izkazana in je zato sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

1 Amnesty international report - CROATIA 2021, 2022; Evidence that asylum seekers are facing human rights violations in Croatia is now incontestable, says new study, 22. 7. 2022; AIDA - Country Report: Croatia 2021 update, 6. maj 2022; CROATIA CONDEMNED FOR SYSTEMIC ABUSE OF MIGRANTS, 14. april 2022; Po razkritju pretepanja prebežnikov: kako je s tem povezana Slovenija, 7. oktober 2021; Križev pot prebežnikov čez Balkan, 25. januar 2021; The Netherlands: District Court held that Dublin transfer to Croatia should be considered In light of the expulsion risks contrary to Art 4 Charter and Art 3 ECHR, 13 april 2022; Sodišče: zavračanje migrantov in njihovo vračanje v Slovenijo je nezakonito, 21. januar 2021; S B. and Others v Croatia (Application No. 18810/19), 29. maj 2020; M.H and Others v Croatia (Application No. 43115/18) (No.2), 27. marec 2020; Hrvatska jednim izbjeglicama pomaže, a druge nasilno tjera s granice, 30. april 2022; Odbor Sveta Evrope obtožil Hrvaško hudih zlorab prebežnikov; Hrvaški policisti so mi vzeli čevlje in me nagnali nazaj v Bosno. Bos sem hodil 25 kilometrov 17. oktober 2021; Hrvaška policija obtožena kraje in nasilnega zavračanja afganistanskih beguncev, 31. avgust 2021; ZN prejeli verodostojne navedbe o nasilju hrvaških policistov nad prebežniki, 20. julij 2021; Spolno nasilje hrvaškega policista na meji: prosilki za azil grozil z nožem, 7. april 2021; Swiss refugee council - Situation of asylum seekers and beneficiaries of protection with mental health problems in Croatia - Summary of the Report published in December 2021; VG Braunschweig 2. Kammer, Beschluss vom 25.02.2022, 2 B 27/22,ECLI:DE:VGBRAUN:2022:0225.2B27.22.00,GermanyVerwaltungsgericht, 25. 1. 2022; Netherlands. Council of State [Afdeling Bestuursrechtspraak van de Raad van State], Applicant v State Secretary for Security and Justice (Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid), 202104072/1/V3, 13. 4. 2022. 2 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 3 V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 4 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 5 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 6 C-411/10 (88. točka). 7 Prav tam, 94. točka.