Jedro

Kot oviro pri predaji prosilcev za mednarodno zaščito na podlagi Uredbe Dublin III, je treba poleg sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki upoštevati tudi druga dejstva, ki bi lahko povzročila nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-3804/2023/8 (1221-12) z dne 18. 9. 2023, s katerim je navedeni organ tožene stranke zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III.1 S sklepom pa je ugodilo tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe in izvršitev prej navedene odločbe (pravilno sklepa - op. Vrhovno sodišče) zadržalo do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je izpodbijani sklep toženke pravilen in se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicevalo na razloge iz obrazložitve tega sklepa. Pri presoji tožbenih očitkov je pritrdilo ugotovitvam, da za predajo Republiki Hrvaški, ki je potrdila svojo odgovornost, ni ovir. Zavrnilo je tožbeni ugovor, da naj bi toženka nepravilno ugotovila, da Republika Hrvaška nima sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. Poudarilo je, da iz izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je podlaga toženkine odločitve ugotovitev, da ne obstajajo utemeljeni razlogi in takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale tožnikovo predajo Republiki Hrvaški. Povzelo je toženkine ugotovitve, med drugim to, da iz tožnikovih izjav ni mogoče sklepati, da mu bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški kršene človekove pravice ali da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite oziroma v postopku sprejema. V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 pa je zaključilo, da tožnik niti ne zatrjuje, še manj pa dokaže, da bi bila izpolnjena vsebinska merila, ki so določena v prvem odstavku 33. člena Konvencije o statusu beguncev in Protokola o statusu beguncev (v nadaljevanju Ženevska konvencija) in 3. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, in podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Pritožnik navaja, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III), in utemeljuje, da ne morejo biti zgolj sistemske pomanjkljivosti pogoj za varstvo pred nečloveškim ravnanjem oziroma za izpodbijanje domneve o varnosti v državah članicah Evropske unije (v nadaljevanju EU). V zvezi s tem navaja sodno prakso in sodišču prve stopnje očita, da je ni upoštevalo.

5. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožnik navaja, da je treba kot oviro pri predaji prosilcev za mednarodno zaščito na podlagi Uredbe Dublin III, poleg sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki upoštevati tudi druga dejstva, ki bi lahko povzročila nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Pri tem se sklicuje na povezano sodno prakso Upravnega sodišča, Ustavnega sodišča in Sodišča Evropske unije.

8. Navedena razlaga materialnega prava je v splošnem pravilna, vendar pa navedeni pritožbeni ugovor ne more vplivati na odločitev v tej zadevi. Sodišče prve stopnje namreč svoje odločitve sploh ni oprlo na drugačno razlago Uredbe Dublin III, pač pa je, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, glede tega imelo enako stališče kot ga uveljavlja pritožnik v pritožbi. Sodišče prve stopnje je namreč v svojem postopku presojalo zakonitost izpodbijanega sklepa, ki temelji tako na ugotovitvi, da pritožnik ni uspel izkazati, da mu bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški kršene človekove pravice, kot tudi, da ni mogoče ugotoviti, da bi tam obstajale sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite oziroma v postopku sprejema. Pri tem je ob preizkusu obeh navedenih vidikov presodilo, da ne obstaja nobena od okoliščin, ki bi vodila do sklepa, da bi za tožnika obstajala nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja (npr, 35. in 36. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ugotovilo je, da tožnik niti ne zatrjuje, toliko manj dokaže, da bi bila izpolnjena vsebinska merila iz prvega odstavka 33. člena Ženevske konvencije in 3. člena EKČP. Te presoje pritožnik po vsebini ne izpodbija niti ne predlaga izvedbe dokazov, ki bi lahko vodili do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Vrhovno sodišče vsebinsko ne odgovarja na pritožbene navedbe o siceršnji nepravilni uporabi drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, saj ostajajo zgolj na splošni ravni in nekonkretizirane, zato tudi Vrhovno sodišče nanje ne more odgovoriti drugače kot na splošni ravni, namreč, da kršitve te določbe ni zaznalo.2 Kolikor pa poskuša pritožnik z njim podkrepiti navedbe, povzete v prejšnji točki, s tem iz že navedenih razlogov ne more uspeti.

10. Iz navedenih razlogov in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 V zvezi s sklicevanjem tožnika na sodbo Upravnega sodišča I U 333/2023 (z dne 17. 3. 2023) pa Vrhovno sodišče pripominja, da je bila ta sodba s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 spremenjena, tako, da je bila tožba zavrnjena. Ustavno sodišče pa je z odločbo Up-919/23-20 z dne 23. 11. 2023 ustavno pritožbo zoper to sodbo Vrhovnega sodišča zavrnilo.