Jedro

Pravice na podlagi invalidnosti gredo zavarovancu glede na določbo petega odstavka 156. člena ZPIZ-1 z dnem nastanka invalidnosti, kar pa še ne pomeni, da se bodo od takrat tudi izplačevale. Za izplačevanje pravice do delne invalidske pokojnine morajo biti izpolnjeni tudi drugi pogoji, med katerimi je tudi določba prvega odstavka 159. člena ZPIZ-1, da se zavarovancu ta pravica izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, izplačuje pa se, dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 160,66 EUR v osmih dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, odpravilo odločbi tožene stranke z dne 4. 5. 2004 in 20. 9. 2004, s katerima je bila zavrnjena zahteva tožnika za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja ter priznalo tožniku invalidnost III. kategorija od 4. 5. 2004 dalje s skrajšanim delovnim časom v trajanju 4 ur zaradi posledic bolezni tako, da je tožnik sposoben opravljati drugo delo, kjer ne bo dvigoval levice nad nivo ramena, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 10 kg in v delovnem okolju, kjer ne bo izpostavljen prahu in jedkim snovem in se mu priznajo pravice iz naslova te invalidnosti od 4. 5. 2004 dalje, o višini katerih naj tožena stranka odloči z novim upravnim aktom v roku 30. dni od pravnomočnosti te sodbe. Priznalo mu je tudi povrnitev odmerjenih stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v toliko, da je tožencu priznalo pravice iz naslova ugotovljene invalidnosti od 1. 6. 2004 dalje. Od istega dne je tožniku priznalo tudi pravico do delne pokojnine s tem, da bo o odmeri in izplačevanju le-te odločila tožena stranka s posebno odločbo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da obstaja bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju. Upoštevati je treba, da je izplačilo delne pokojnine smisel same pravice in zato odrejanje datuma priznanja te pravice brez jasnih parametrov ni ustrezno in niti pravilno, pri posameznih zavarovancih pa pušča dvome glede same pravice in obsega. Odločitev ni niti v skladu z določbo 82. člena ZDSS-1, saj bi sodišče pravico do delne invalidske pokojnine lahko priznalo kvečjemu pogojno ob pogoju ustrezne premestitve. V zvezi s priznanjem pravice do delne invalidske pokojnine je sodišče zmotno uporabilo določbe 93. člena ZPIZ-1, ter dalje določbe 156. člena ZPIZ-1 in 262. člena ZPIZ-1. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločitev o pravici, izplačilu in odmeri delne invalidske pokojnine v celoti naloži toženi stranki oziroma pravico prizna pod pogojem premestitve na drugo ustrezno delo oziroma da izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila.

5. V odgovoru na revizijo je tožeča stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

8. Revizijsko sodišče ne sprejema očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bil izrek sodbe sam s seboj v nasprotju. Sodišče (prve stopnje) je tožniku priznalo novo pravico kot invalidu III. kategorije invalidnosti od 4. 5. 2004, česar tožena stranka v pritožbi ni izpodbijala, čeprav bi mu ta pravica pripadala glede na določbo drugega odstavka 163. člena ZPIZ-1 šele od 1. 6. 2004, to je od prvega dne v mesecu, po nastanku spremembe. Ker v tej smeri ni bilo pritožbe pritožbeno sodišče v izrek sodbe v tem delu ni posegalo. Ko pa je priznavalo pravico do delne pokojnine, mu je to priznalo z datumom, ki ustreza določbi 163. člena ZPIZ-, to je od 1. 6. 2004 dalje. Zato ne gre za nasprotje v izreku sodbe, kot zmotno meni revizija, ampak gre enostavno za to, da je sodišče ugotovilo, da je do sprememb v stanju invalidnosti, kot to izhaja iz pravnomočne sodbe prišlo 4. 5. 2004, do spremembe pravic iz invalidskega zavarovanja pa 1. 6. 2004. Zato v reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9. Sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava.

10. Materialno pravo je sodišče uporabilo ob upoštevanju dejanskih ugotovitev, saj je ob upoštevanju določb 91. in 93. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 - Uradni list RS, št. 106/99 in nadalj.) sodišče tožniku priznalo pravico do premestitve na drugo ustrezno delo in pa pravico do dela s skrajšanim delovnim časom štiri ure dnevno. Ta pravica razen glede datuma ni bila sporna med pravdnima strankama. V primeru, ko so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do dela s krajšim časom, gre zavarovancu, glede na določbo drugega odstavka 163. člena ZPIZ-1, tudi pravica do delne invalidske pokojnine. Pravice na podlagi invalidnosti gredo zavarovancu glede na določbo petega odstavka 156. člena ZPIZ-1 z dnem nastanka invalidnosti, kar pa seveda še ne pomeni, da se bodo od takrat tudi izplačevale. Za izplačevanje pravice do delne invalidske pokojnine morajo biti izpolnjeni tudi drugi pogoji, med katerimi je tudi določba prvega odstavka 159. člena ZPIZ-1, da se zavarovancu ta pravica izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, izplačuje pa se, dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Ker gre za različne institute same pravice oziroma njenega izplačevanja, ni pri odločitvi sodišča ugotoviti nobenih neupravičenih dvomov v sam obseg pravice in tudi ni nobene potrebe po tem, da bi tožena stranka morala odločati tudi o priznanju pravice same.

11. Odločitev sodišča, ki je priznalo tožniku pravico in odločilo o tem, da bo o odmeri in izplačevanju le-te odločila tožena stranka, je v skladu tudi z določbo 2. alineje prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004), pri čemer je sodišče še posebej upoštevalo, da gre za bodoča dejstva, ki so v bistvu vezana na izvršitev pravnomočne sodbe.

12. Določbe 262. člena ZPIZ-1, na katere se v reviziji sklicuje tožena stranka, so v poglavju o uveljavljanju pravic iz zavarovanja pri toženi stranki in nimajo nobenega vpliva na postopek pred sodiščem, kar velja tudi za določbe o izvršljivosti odločb (tožene stranke). Zato revizijsko sodišče glede njih niti ni zavzelo stališča. 13. Podobna pravna stališča glede priznanja pravice oziroma odmere in izplačevanja je Vrhovno sodišče že zavzelo, sicer ne po predpisih ZPIZ-1 ampak še po določbah ZPIZ/92, v sodbi VIII Ips 483/2008 z dne 7. 4. 2010. 14. Ker je sodišče odločalo ob pravilni uporabi materialnega prava, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Sklep o stroških je revizijsko sodišče sprejelo na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP in ob upoštevanju odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/2003 in nadalj.).