Jedro

Kršitev pravil o prekluziji predstavlja t.i. relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. To pomeni, da za obstoj kršitve ne zadošča le neuporaba ali nepravilna uporaba kakšne določbe ZPP, pač pa mora biti kršitev procesnih pravil taka, da bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Obenem pa to pomeni, da mora vlagatelj pravnega sredstva izkazati ne le obstoj kršitve procesnega pravila, pač pa tudi verjetnost vpliva te kršitve na zakonitost in pravilnost sodbe oziroma rezultat postopka.

Ne glede na to, da se denarni tožbeni zahtevki v sodni praksi večinoma glasijo na „plačilo“ in ne „izročitev“ določenega denarnega zneska, ni dvoma, da tožnik od toženke ne zahteva izročitev denarja kot species. Že dejstvo, da sta pravdni stranki denar položili na račun pri banki onemogoča njegovo nadaljnjo individualizacijo v pravnem prometu.

Toženka dejstvu, da sta bili hranilni knjižici odprti na njeno ime, pripisuje v razmerju med pravdnima stranka preveliko težo, saj to ne pomeni, čigava so bila položena denarna sredstva. Hranilna knjižica in vpisi vanjo imajo posebno dokazno moč v razmerju med banko in vlagateljem (prim. 1044. člen ZOR), ne pa v razmerju med pravdnima strankama. Zato tudi trditveno in dokazno breme tožnika glede na hranilno vlogo položenih denarnih sredstev ni drugačno kot glede drugih relevantnih dejstev.

Izrek

Revizija zoper odločitev o stroških se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 853,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je tožnik lastnik deviznih sredstev v višini 51.956,17 DEM oziroma 26.564,77 EUR s pripadajočimi obrestmi, ki so bila položena na devizno hranilno knjižico pri LB, Osnovni banki Zagreb, Ekspozitura Zagreb, pod št. ..., in lastnik deviznih sredstev v enakem znesku, položenih pri Jugobanki Zagreb pod št. ..., oboje na ime toženke; torej v skupnem znesku 103,912,34 DEM oziroma 53.129,55 EUR s pripadajočimi obrestmi, kar je bilo v avgustu 1988 preneseno na hranilno vlogo pri Zagrebački banki, Ekspozitura Zagreb na ime toženke (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku izroči 103.912,34 DEM oziroma 53.129,55 EUR z obrestmi, ki so veljale za devizne vloge na vpogled v DEM od 1. 1. 1987 do 31. 12. 2001, ter z obrestmi, ki veljajo za devizne vloge na vpogled za EUR od 1. 1. 2001 do plačila (II. izreka) ter odločilo o pravdnih stroških (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo (pravilno razveljavilo) in tožbo v tem delu zavrglo (I. točka izreka), sicer pa je pritožbo zavrnilo in v preostalem delu potrdilo sodbo prve stopnje (II. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka (III. točka izreka).

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je toženka pravočasno vložila obširno revizijo iz vseh razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da slovensko sodišče ni pristojno za sojenje v zadevi. Toženka ni imela prijavljenega prebivališča v Sloveniji oziroma Jugoslaviji in je pravočasno ugovarjala pristojnosti sodišča. O tem, da naj bi imela pred 5. 8. 1988 prijavljeno stalno prebivališče na Hrvaškem, v spisu ni podatka. „Tihi pristanek“ bi veljal le, če bi šlo za zakonski spor, pristojnost za premoženjski spor pa je določena po sedežu oziroma naslovu tožene stranke. Zato je za toženko pristojno sodišče v Nemčiji. V nobeni odločbi ni bilo pojasnjeno, zakaj naj bi bila podana pristojnost sodišča v Brežicah oziroma v Krškem. Naknadna sprememba - toženkina prijava stalnega prebivališča v tem kraju - pomanjkljivosti v času vložitve tožbe ne more odpraviti. Tožnik je na naroku 5. 3. 2002 postavil nov oziroma dodaten zahtevek. To je bilo po izteku petletnega zastaralnega roka, nedvomno pa so zastarale obresti, saj jih je zahteval za 11 let nazaj. Toženka je presenečena nad stališčem, da naj bi sodišče ne pozvalo strank na uporabo določila 286. člena ZPP. Obe stranki sta imeli odvetnika, ki to določilo poznata. O prekluziji je bilo veliko govora na obeh narokih v letu 2002, ko je sodišče sprejelo sklep, da se bodo izvedli le dokazi in upoštevale navedbe do naroka 26. 9. 2000, drugo pa ne. Sedanje stališče je nasprotju z določili ZPP in procesnimi sklepi sodišča. Sodišče bi moralo prepozne navedbe in dokaze zavreči in tako ne bi bilo potrebe po kakršnemkoli izjasnjevanju nasprotne stranke. Vse, kar je bilo predlagano in vloženo po 26. 9. 2000, je prepozno in tega sodišče ne bi smelo upoštevati. Višje sodišče se je medlo izreklo o ugovoru prekluzije in na navedbe v pritožbi sploh ni odgovorilo, zato toženka ne more razbrati, zakaj ocenjuje, da ni prišlo do prekluzije. Denar je generična stvar in na njem ni mogoče uveljavljati lastninske pravice. Zato ni dovoljeno postavljati zahtevka za izročitev konkretnega denarja, ampak le na plačilo določene količine denarje. Izroči se nekaj konkretno določenega, denar pa se plača, zato je izrek sodbe v II. točki napačen. Sodišče je napačno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu in dokazni standard verjetnosti. Toženka je imela na dveh hranilnih knjižicah denar, obeh na njeno ime. Vrsto let je živela in delala v Nemčiji in denar je v nemški valuti položila na knjižici. Torej je nesporno in dokazano, da je imetnica teh hranilnih knjižic in lastnica na njiju položenega denarja. To ni sporno dejstvo, to je dokazano dejstvo. Tožnik zatrjuje, da naj bi toženka ta denar prejela od njega. To bi moral dokazati z gotovostjo in ne le z večjo ali manjšo verjetnostjo. Predložiti bi moral listine gospodarske družbe, ki mu je denar nakazala, tako pa svojo zgodbo gradi na dvomljivih listinah in na izjavah prič, ki so izpovedovale natančno to, kar je tožnik potreboval za dokazovanje svojih trditev. Večina prič je v prijateljskih in poslovnih odnosih s tožnikom. Ne drži, da bi morala toženka zaradi domnevne verjetnosti oziroma prepričanja, da je tožnik razpolagal z denarnimi sredstvi, dokazati, da je na hranilni knjižici položila lastna sredstva, pač pa bi moral tožnik z gotovostjo dokazati, da je bil ravno njegov denar položen na hranilni knjižici. Ne gre za vprašanje, komu bolj verjeti, saj je denar na računu toženke in je zgolj ona upravičena razpolagati z njim, zato mora tožnik z gotovostjo izkazati, da stanje, kot ga izkazujeta hranilni knjižici, ne ustreza dejanskemu stanju. Gre za strog standard, ki bi ga moralo sodišče uporabiti, in tu je storilo bistveno kršitev pravil postopka. Sodišče je verjelo tožniku in njegovemu prijatelju A. A., da naj bi tožnik prišel do tega denarja na način, ki ga samo imenuje netransparenten. Samo priznava, da pridobitev denarja ni izkazana, pa kljub temu oceni, da je dokazal, da je razpolagal s potrebnimi sredstvi. Tu pride samo s sabo v nasprotje. V nadaljevanju podrobneje naniza tožnikove trditve, ki jih označi za nejasne, neverjetne in nedokazane, sodišče pa jih je bistveno premalo kritično presojalo, zaradi česar je tudi dejansko stanje napačno ugotovljeno. Tožnik je na naroku 26. 9. 2000 umaknil dokaz z zaslišanjem vseh še nezaslišanih prič, zato jih sodišče, zlasti A., ne bi smelo zaslišati. Toženka je opozorila, da je sodišče odločalo na podlagi listin, ki so v tujem jeziku brez slovenskega prevoda, kar je prav tako bistvena kršitev določb pravdnega postopka, vendar se o tem višje sodišča ni izreklo. V nadaljevanju toženka povzema navedbe pritožbe in pritožbe zoper prvo sodbo prve stopnje, izdano v tej zadevi. Napačna pa je tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka. Ker je s pritožbo delno uspela, bi moralo sodišče to tudi stroškovno ovrednotiti. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da jo skupaj s sodbo prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija zoper odločitev o stroških ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

6. Odločitev o pravdnih stroških v sodbi se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Po določilu prvega odstavka 384. člena ZPP lahko stranke vložijo revizijo (le) zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Odločitev o stroških to ni, pač pa je po svoji naravi odločitev o stranski terjatvi. Vrhovno sodišče je zato v tem delu revizijo na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

7. Pristojnost mora sodišče presoditi po uradni dolžnosti takoj in na podlagi navedb tožbe ter dejstev, ki so sodišču znana (prvi in drugi odstavek 17. člena ZPP(1)). V tožbi, vloženi 27. 5. 1988 na tedaj Temeljno sodišče v Novem mestu, Enoto v Brežicah, je tožnik navedel toženkin naslov v Brežicah in dopisal, da sedaj živi v Nemčiji. Po tedaj veljavnih kolizijskih predpisih je bilo sodišče Socialistične federativne republike Jugoslavije pristojno, če ima toženec prebivališče oziroma sedež v tej državi (prvi odstavek 46. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, v nadaljevanju ZUKZ). Toženka napačno trdi, da iz podatkov spisa ne izhaja, da bi imela tedaj prebivališče na Hrvaškem. Ta podatek namreč vsebuje potrdilo Upravne enote Brežice z dne 24. 10. 2000, sodišče prve stopnje pa ji je tudi pravilno pojasnilo, da bi zaradi opustitve pravočasnega izpodbijanja pristojnosti prišlo do tihe prorogacije, saj toženka pristojnosti jugoslovanskega sodišča ni ugovarjala niti v odgovoru na tožbo niti na prvem naroku, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari (50. člen ZUKZ), medtem ko si določila o tem, kdaj lahko pride do tihega dogovora o pristojnosti, zmotno razlaga.

8. Po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, če se kršitev nanaša krajevno pristojnost (4. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Vrhovno sodišče zato na očitke o pristojnosti (prej) sodišča v Brežicah in (sedaj Okrožnega) sodišča v Krškem ne odgovarja.

9. Toženka v reviziji trdi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi neupoštevanja oziroma nepravilnega upoštevanja prepovedi navajanja dejstev in dokazov v rokih in pod pogoji, kot so predpisani v 286. členu ZPP (prekluzije). To kršitev je uveljavljala tudi v pritožbi, zato jo sme uveljavljati v okviru revizijskega razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Sodišču druge stopnje sicer očita, da se o njeni pritožbeni kritiki ni jasno in razumljivo izreklo, vendar pa je sodbo druge stopnje mogoče preizkusiti, iz 6. točke obrazložitve pa izhajajo tudi jasni razlogi, zakaj toženkini pritožbi iz tega razloga ni ugodilo.

10. Kršitev pravil o prekluziji predstavlja t.i. relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. To pomeni, da za obstoj kršitve ne zadošča le neuporaba ali nepravilna uporaba kakšne določbe ZPP, pač pa mora biti kršitev procesnih pravil taka, da bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Obenem pa to pomeni, da mora vlagatelj pravnega sredstva izkazati ne le obstoj kršitve nekega procesnega pravila, pač pa tudi verjetnost vpliva te kršitve na zakonitost in pravilnost sodbe oziroma rezultat postopka. Vrhovno sodišče ugotavlja, da toženka tega ni izkazala. Zatrjevana kršitev ostaja namreč zgolj na ravni posplošenih, pavšalnih trditev o vplivu na sodbo. Toženka ni opredeljeno navedla niti katere so tiste prepozno podane navedbe nasprotne stranke, ki jih sodišče ne bi smelo upoštevati, in kateri so tisti izvedeni dokazi, ki so bili predlagani prepozno, niti kakšen vpliv so imele te trditve in dokazi na sodbo oziroma kakšen bi bil rezultat sojenja brez njihovega upoštevanja, torej ob (po njenem mnenju) pravilni uporabi določb pravdnega postopka o prekluziji. Toženka bi morala (že v pritožbi in sedaj tudi) v reviziji jasno in razumljivo pojasniti, glede česa in zakaj bi kršitev vplivala na sodbo, kaj je tisto, zaradi česar je bila kršitev usodnega pomena za vsebino sodnega varstva.(2) Sklepati je sicer mogoče, da si toženka predstavlja, da bi bila z drugačno uporabo določbe 286. člena ZPP narejena zanjo ugodna dokazna ocena, vendar pa tega konkretno ne pojasni, sodišče samo pa ne more in ne sme v celotnem (v tej zadevi obširnem) procesnem gradivu iskati, katera dejstva so bila prepozno navedena oziroma kateri izvedeni dokazi so bili predlagani prepozno in ali so bili takšni, da so lahko vplivali na pravilnost in zakonitost sodbe. Toženkina revizijska graja pravnomočne sodbe iz tega razloga zato ostaja na splošni ravni, ki je Vrhovno sodišče glede na meje preizkusa pravnomočne sodbe ne more upoštevati. Na sklepe, ki se nanašajo na vodstvo postopka, sodišče ni vezano, zato okoliščina, da je sodišče na naroku predhodno že sprejelo sklep, da bo upoštevalo samo dejstva in dokaze, ki so bili navedeni in predlagani najkasneje na naroku 26. 9. 2000, v nadaljevanju pa ravnalo drugače, ne predstavlja procesne kršitve.

11. V pritožbi toženka ni trdila, da bi sodišče odločilo na podlagi listin, ki so v tujem jeziku brez slovenskega prevoda. S svojimi revizijskimi trditvami (ki pa prav tako ostajajo nekonkretizane, saj ne pojasni, katere listine ima v mislih) tako nedopustno posega v razloge sodbe prve stopnje, sodišču druge stopnje pa neutemeljeno očita, da na njene trditve ni odgovorilo.

12. Tožnik je že ob vložitvi tožbe uveljavil zahtevek, da se ugotovi, da je „lastnik zneska 51.956,17 DEM in zraven nateklih obresti“, položenega na devizno hranilno knjižico pri Ljubljanski banki, Osnovni banki Zagreb, Ekspozitura Zagreb, in „tudi lastnik zneska 51.956,17 DEM z obrestmi“, položenega na devizno hranilno knjižico pri Jugobanki Zagreb, ter da mu je toženka dolžna „izročiti oba navedena zneska nemških mark z zakonitimi zamudnimi obrestmi tekočimi od 1.1.1987 dalje do plačila ter povrniti pravdne stroške ...“. Primerjava z zahtevkom, kot ga je oblikoval na naroku 5. 3. 2002 in kateremu je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo, pokaže, da zahtevek ni bil spremenjen niti glede glavnice niti v obrestnem delu, pač pa je bil le razčlenjen v dve točki. Obresti („do plačila“) so bile uveljavljene že s prvotno tožbo in ne šele tedaj za nazaj. Glede na datum vložitve tožbe tako niti glavna terjatev niti stranske terjatve niso zastarale.

13. Ne glede na to, da se denarni tožbeni zahtevki v sodni praksi večinoma glasijo na „plačilo“ in ne „izročitev“ določenega denarnega zneska, ni dvoma, da tožnik od toženke ne zahteva izročitev denarja kot species. Že dejstvo, da sta pravdni stranki denar položili na račun pri banki onemogoča njegovo nadaljnjo individualizacijo v pravnem prometu, zato, kot je zapisalo že sodišče druge stopnje, dajatveni zahtevek in sedaj pravnomočna sodba ne dopuščata dvoma o zahtevku za plačilo določenega denarnega zneska.

14. Neutemeljene so tudi trditve, da sodišče ni pravilno uporabilo pravil o trditvenem dokaznem bremenu in ni upoštevalo zahtevanega dokaznega standarda. Toženka namreč dejstvu, da sta bili hranilni knjižici odprti na njeno ime, pripisuje v razmerju med pravdnima stranka preveliko težo. To dejstvo je bilo med pravdnima strankama res nesporno, vendar pa to obenem ne pomeni, da je bil denar, ki je bil položen na hranilno vlogo, njen. V razmerju med strankama to dejstvo obenem ne pomeni tudi, čigava so bila položena denarna sredstva. Hranilna knjižica in vpisi vanjo imajo posebno dokazno moč v razmerju med banko in vlagateljem (prim. 1044. člen Zakona o obligacijskih razmerjih), ne pa tudi v razmerju med pravdnima strankama. Zato tudi trditveno in dokazno breme tožnika glede na hranilno vlogo položenih denarnih sredstev ni drugačno kot glede drugih relevantnih dejstev. Sodišče druge stopnje je za odločitev potreben dokazni standard povsem ustrezno pojasnilo v 10. točki obrazložitve.

15. Sicer pa v osrednjem in pretežnem delu revizije toženka, čeprav z zatrjevanjem napačne uporabe pravil o dokaznem bremenu, napada dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje in ugotovljeno dejansko stanje, saj posameznim dokazom pripisuje pomen, ki mu ga sodišči prve in druge stopnje nista dali. Ker je sodbo mogoče preizkusiti (zapis o netransparentnem načinu izvedbe posla pa na takšen preizkus nima nobenega vpliva), zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP), Vrhovno sodišče na te obširne revizijske navedbe (zlasti o pomanjkljivih dokazih tožnika zaradi „manjkajočih“ listin o nakazilu honorarja, ter „naučenih“ pričah in njihovih prijateljskih ali poslovnih razmerjih s tožnikom) ne odgovarja, v zvezi z grajo upoštevanja izpovedbe priče A. A. zaradi zatrjevanega umika tega dokaznega predloga pa še dodaja, da toženka v pritožbi te kršitve ni uveljavljala, zaradi česar je iz že navedenih razlogov (prim. 11. točka obrazložitve) ne more uspešno niti v reviziji.

16. Na v reviziji ponovljene navedbe pritožbe in navedbe prejšnje pritožbe zoper prvo izdano sodbo prve stopnje, ki je bila na toženkino pritožbo razveljavljena, Vrhovno sodišče ne odgovarja. Na te navedbe je namreč toženka dobila odgovor že v vsakokratni odločitvi višjega sodišča o njeni pritožbi.

17. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

18. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Ker toženka v revizijskem postopku ni uspela, mora tožniku povrniti njegove stroške tega postopka, ki predstavljajo stroške sestave odgovora na revizijo (ki vključujejo tudi stroške posveta s stranko), materialnih stroškov in DDV.

Op. št. (1): Povsem enako določbo je v 15. členu vseboval v času vložitve tožbe veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 36/77 - popr., 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88 - popr.).

Op. št. (2): Jan Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list in GV založba, 3knjiga, stran 266.