Jedro

Pomen ugotovitvene sodbe se izčrpa s pravnomočnostjo, tožnik pa je dosegel pravno varstvo že s tem, ko je bilo ugodeno njegovemu dajatvenemu zahtevku.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se sodba v 1. točki spremeni tako, da se zavrže tožba v delu, da se ugotovi, da je tožnik prof. dr. J .L. lastnik deviznih sredstev v višini 51.956,17 DEM oziroma 26.564,77 EUR s pripadajočimi obrestmi, ki so bila položena na devizno hranilno knjižico pri Ljubljanski banki, Osnovni banki Zagreb, Ekspozitura Zagreb, Preradovičeva 15, Zagreb, pod št. 000 na ime tožene stranke V. Z., ter da je tožnik prof. dr. J. L. lastnik deviznih sredstev v višini 51.956,17 DEM oziroma 26.564,77 EUR s pripadajočimi obrestmi, ki so bila položena na devizno hranilno knjižico pri Jugobanki Zagreb, Račkega 9, Zagreb, pod št. 000 na ime tožene stranke V. Z., torej v skupnem znesku 103.912,34 DEM oziroma 53.129,55 EUR z vsemi pripadajočimi obrestmi, ki so bila v avgustu 1988 prenesena na hranilno vlogo pri Zagrebački banki, Ekspozitura Zagreb, Preradovičeva 25, Zagreb, na ime tožene stranke V. Z. II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik lastnik deviznih sredstev v višini 51.956,17 DEM oziroma 26.564,77 EUR, s pripadajočimi obrestmi, ki so bila položena na devizno hranilno knjižico pri Ljubljanski banki, Osnovni banki Zagreb, Ekspozitura Zagreb, pod št. 000 na ime toženke, ter da je tožnik lastnik deviznih sredstev v višini 51.956,17 DEM oziroma 26.564,77 EUR s pripadajočimi obrestmi, ki so bila položena na devizno hranilno knjižico pri Jugobanki Zagreb, v Zagrebu, pod št. 000 na ime toženke, torej v skupnem znesku 103.912,34 DEM oziroma 53.129,55 EUR z vsemi pripadajočimi obrestmi, ki so bila v avgustu 1988 prenesena na hranilno vlogo pri Zagrebački banki, Ekspozitura Zagreb na ime tožene stranke (točka I). Prvo sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku izročiti 103.912,34 DEM oziroma 53.129,55 EUR z vsemi pripadajočimi obrestmi, ki so veljale za devizne vloge na vpogled za DEM od 1. 1. 1987 do 31. 12. 2001 ter z vsemi pripadajočimi obrestmi, ki veljajo za devizne vloge na vpogled za EUR od 1. 1. 2002 do plačila, vse v petnajstih dneh po izidu prvostopne sodbe (točka II). Toženka je tudi dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 10.667,55 EUR v roku petnajstih dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka III).

2. Toženka v pritožbi (1) navaja, da izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (2). Slovensko sodišče ni pristojno za sojenje v zadevi, ker toženka ni imela prijavljenega bivališča v Sloveniji oziroma v takratni Jugoslaviji. Iz potrdila Upravne enote Brežice izhaja, da je imela prijavljeno začasno bivališče v Brežicah od 5. 8. 1988, tožba pa je bila vložena 27. 5. 1988. Toženka je pravočasno ugovarjala pristojnost sodišča prve stopnje. Toženka je ob spremembi tožbenega zahtevka ugovarjala zastaranje, vendar se prvo sodišče o ugovoru ni izreklo. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bil prvi narok za glavno obravnavo po spremembi ZPP, ki je uvedel prekluzijo navajanja novih dejstev in dokazov, 26. 9. 2000. Prvo sodišče je upoštevalo vloge in priložene dokaze po prvem naroku. Tudi, če je tožnik odgovarjal na navedbe toženke, to še ne opravičuje dejstva, da je bil tožnik z navedbami in dokazi po 26. 9. 2000 prekludiran. Sodišče prve stopnje pravdnima strankama ni dalo dodatnega roka, v katerem bi lahko predlagali nove dokaze in podali nove navedbe. Sodišče prve stopnje je uporabilo dokazni standard „pretežne verjetnosti“. Tožnik zatrjuje, da naj bi bila denarna sredstva na deviznih knjižicah njegova last, čeprav se glasijo na ime toženke. Na tožniku je bilo dokazno breme, da dokaže, da denar ne pripada toženki. Ugotovitvena tožba ni dopustna, ker tožnik ni izkazal pravnega interesa. Denar je generična stvar in ne species, kar pomeni, da ni možno terjati denarja kot konkretne stvari, vendar le določeno količino in vrsto denarja. Na denarju ni mogoče pridobiti lastninske pravice, zato tožnik lahko uveljavlja le dajatveni zahtevek. Tožnik je s sodbo dobil dva pravna naslova za pridobitev denarnih sredstev in sicer je postal lastnik denarnih sredstev na hranilnih knjižicah, hkrati pa mu je toženka dolžna povrniti denarne zneske iz deviznih hranilnih knjižic. Toženka z blokiranimi denarnimi sredstvi na bančni knjižici ne more razpolagati na podlagi začasne odredbe, kakor tudi ne na podlagi sodbe sodišča prve stopnje. Tožnik ni uspel dokazati, da je licenco prodal v tujino in dobil 100.000,00 DEM gotovine. Prihodke od avtorskih del je ustvarjal preko avtorske agencije, kar bi bilo mogoče preveriti. Tožnik je prodal licence brez resne pogodbe, ki bi izkazovala prenos teh pravic. Tožnik ni predložil pogodbe, predložil je le izjavo o odstopu pravic prodaje. V izjavi, ki nima natančnega datuma, navaja se le januar 1985, je navedeno, da tožnik daje pravico družbi G. E. iz Singapurja, predstavništvo na Nizozemskem, da lahko prodaja SOFTWARE – TRIM, in sicer za vsa območja, razen v Jugoslaviji, v kolikor do marca 1986 odkupi pet licenc in plača 100.000,00 DEM, s tem, da bo družba lahko prodajala neomejeno število licenc. Izjava je bila podpisana s strani tožnika in S. L., ki je dober prijatelj tožnika. Družba G. H. je bila ustavljena leta 1988, šlo je za podružnico singapurskega podjetja G. E., ki se je preimenovala v G., družba G. E. pa na Nizozemskem ni imela predstavništva ob sklenitvi pogodbe. Če bi družba iz Singapurja plačala tožniku zatrjevani znesek za prodajo licence, bi bilo moč nakazilo preveriti. Navedeno izplačilo bi moralo biti evidentirano, še posebej, ker je pogodbeno razmerje s tožnikom trajalo do leta 1989. Gospodarske družbe ne izplačujejo denarja v gotovini, tožnik pa je bil tudi neprepričljiv pri izpovedbi prostora, kjer je prejel izplačilo v višini 85.000,00 DEM. S. L. ni bil formalni zastopnik singapurske družbe, zato ni bil upravičen podpisati pogodbe s tožnikom. Toženka dopušča možnost, da je tožnik od družbe G. H. prejel 53.000,00 HFL, vendar je bilo to leta 1989. Denarni znesek je prejel v nizozemski valuti in ne v DEM, kar potrjuje, da tožnik v spornem obdobju ni prejel denarnega zneska v DEM. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo, ali katera koli od družb, ki naj bi tožniku izplačala denarne zneske, sploh obstaja. Toženka je imela s svojim bivšem možem obrt v Nemčiji, ki jo je mož prepustil toženki, pri svojem delu pa je bila toženka uspešna. Sodišče ne verjame toženki, da je M. in A. K. izročila 60.000,00 DEM od zaupanih 130.000,00 DEM, ker ni verjetno, da bi imenovana v času gradnje hiše toženki vrnila posojeni denar. Priči sta izpovedali, da sta toženki izročili denar v letu 1986, prvo sodišče pa se je ukvarjalo z malenkostmi in z datumom, tako podrobno pa ni obravnavalo izpovedb tožnika in S. L. Niso pomembna vprašanja, kje sta se nahajali hranilni knjižici in oporoka, ki jo je sestavila toženka. Tožnik je glede razlogov za položitev denarja na hranilno knjižico, ki se je glasila na ime toženke, navajal različna dejstva. Tožnik je poskrbel, da je bil pri polaganju denarja prisoten nekdo od njegovih znancev, da bi lahko potrdil, da gre za denar tožnika, hkrati pa je zatrjeval, da je toženki zaupal in zato ni zahteval potrdila. S. V. se je po petnajstih letih spomnil vseh podrobnosti glede pologov denarja, kar pomeni, da je bil seznanjen z zaslišanjem priče B.. Tožnik je vplival na priče, nadlegoval je tudi moža toženke, da podpiše izjavo v njegovo korist. Toženka je imela hranilni knjižici vseskozi v svoji posesti, s prenosom denarnih sredstev iz hranilnih knjižic na račun druge banke ni nikogar zavajala in ni dajala lažnih izjav. Č. C. in S. L. sta se izmikala prihodu na sodišče, kar dokazuje neresničnost njunih izjav.

3. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem je predlagal, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je deloma utemeljena.

5. Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu II Cp 207/2008 z dne 19. 3. 2008 razveljavilo sklep prvega sodišča P 217/2007 z dne 20. 11. 2007, s katerim je prvo sodišče zavrglo tožbo zaradi stvarne nepristojnosti in še odločilo, da je prvo sodišče stvarno in krajevno pristojno za odločanje v pravdni zadevi. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na citirani sklep višjega sodišča. Glede na predloženo potrdilo Upravne enote Brežice z dne 13. 6. 2006 (3) pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da iz potrdila iste enote z dne 24. 10. 2000 izhaja, da je toženka imela jugoslovansko državljanstvo, na dan 5. 8. 1988 pa je imela prijavljeno stalno prebivališče v Brežicah, pred tem pa je imela stalno bivališče v Hrvaški (4).

6. Sodišče prve stopnje ni kršilo pravil o prekluziji dokazov in trditev, kar bi vplivalo na zakonitost sodbe. Prvo sodišče posebej ni opozorilo pravdni stranki na pravne posledice pravočasnosti navajanja dejstev in dokazov, kot to določa 286. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 459. člena ZPP, zato narok z dne 26. 9. 2000 ne more predstavljati trenutka, ko je za pravdni stranki začela veljati prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov, posebej iz razloga, ker je toženka 21. 9. 2000 prvemu sodišču dostavila obsežno pripravljalno vlogo, nato dokazni predlog 22. 9. 2000 in še dodatno pripravljalno vlogo 26. 9. 2000. Prvo sodišče tudi ni vabilo pravdni stranki na narok 26. 9. 2000 z vabilom za prvi narok (5). V postopku je prvo sodišče dopuščalo, da sta pravdni stranki ves čas postopka odgovarjali na vloge nasprotne stranke, dopuščalo je tudi v okviru materialnoprocesnega vodstva nove navedbe in dokaze, zato prvo sodišče pri svoji odločitvi ni kršilo načela prekluzije navedb in dokazov, saj bi v nasprotnem primeru kršilo pravico strank do izjave.

7. Na podlagi prvega odstavka 181. člena ZPP lahko tožnik s tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. Takšno tožbo lahko vloži tožnik le v primeru, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožnik pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, in če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni izkazal pravnega interesa za tožbo, da se ugotovi, da je lastnik deviznih sredstev na hranilnih knjižicah. Tožnik ne zatrjuje, da bi med pravdnima strankama obstajal dogovor, da bo toženka položila denarna sredstva na bančna računa tožnika. Tožnik zatrjuje, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da se devizna bančna računa glasita na ime toženke. Ker toženka tožniku ne želi vrniti denarnih zneskov tožnika, ki jih je položila na hranilni knjižici, ki se glasita na njeno ime, tožnik uveljavlja dajatveni zahtevek na vračilo vloženih denarnih sredstev z obrestmi. Tožnikov položaj ni ogrožen zaradi negotovega pravnega razmerja med pravdnima strankama, tožnik pa z ugotovitvenim zahtevkom ne uveljavlja pravne posledice, ki bi izkazovala pravni interes za ugotovitveno tožbo. Ugotovitvena sodba nima učinka izvršljivosti, saj ugotovitvena sodba nič ne zapoveduje oziroma preoblikuje. Z ugotovitveno sodbo se ugotavljajo le pravne posledice, ki izvirajo iz spornih pravnorelevantnih dejstev. Tožnik zato ne izkazuje pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, saj je z dajatvenim zahtevkom dosegel isti cilj, kot ga je zasledoval z ugotovitveno tožbo. Pomen ugotovitvene sodbe se izčrpa s pravnomočnostjo, tožnik pa je dosegel pravno varstvo že s tem, ko je bilo ugodeno njegovemu dajatvenemu zahtevku, poleg tega pa pritožba opozarja, da bi se lahko štelo, da je tožnik z ugotovitvenim in dajatvenim zahtevkom pridobil upravičenje zahtevati od toženke dvakratno plačilo zneska 53.129,55 EUR. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugotovitveno tožbo zavrglo.

8. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi ni opredelilo glede ugovora zastaranja toženke, pritožbeno sodišče pa ob upoštevanju materialnega prava in trditvene podlage toženke ugotavlja, da ugovor zastaranja ni utemeljen. Tožnik je že ob vložitvi tožbe z dajatvenim tožbenim zahtevkom uveljavljal plačilo 103.912,34 DEM, zato tožbenega zahtevka tudi ni spremenil in je ugovor zastaranja toženke neutemeljen. Trditvena podlaga toženke v tem delu je tudi premalo substancirana, da bi terjala od pritožbenega sodišča, da se podrobneje vsebinsko opredeli do navedenega ugovora.

9. Pritožba navaja, da tožnik z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom uveljavlja lastninsko pravico na denarju, ki ni species, saj gre za generično stvar. Tožnik je s tožbenim zahtevkom zahteval ugotovitev, da je lastnik deviznih denarnih sredstev na hranilnih knjižicah, z dajatvenim tožbenim zahtevkom pa zahteva „izročitev“ denarnega zneska. Ugotovitveni tožbeni zahtevek je bil zavržen iz že obrazloženih razlogov, oznaka dajatvenega tožbenega zahtevka pa ne dopušča dvoma, da tožnik zahteva, da mu toženka vrne (plača) njegova denarna sredstva, ki jih je položila na devizni hranilni knjižici, ki jih je odprla na svoje ime, na podlagi dogovora s tožnikom.

10. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali so bila denarna sredstva, ki so bila položena na hranilni knjižici, prihranek tožnika ali toženke. V dokaznem postopku je tožnik kljub trditveni podlagi, ki jo je deloma spreminjal (6), in neprimernemu kontaktiranju z bivšim možem toženke s stopnjo prepričanja uspel dokazati, da je razpolagal z denarnimi sredstvi, ki so bila položena na bančna računa, zato se je dokazno breme prevalilo na toženko, da dokaže, da je na hranilni knjižici položila lastna denarna sredstva, takšnega dokaznega bremena pa ni zmogla. Toženka ni dokazala, da je razpolagala z denarnimi prihranki, ki bi jih lahko položila na devizna računa. Zmotne so zato navedbe v pritožbi, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo dokaznega standarda, saj iz odločilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je dokazno ocenilo trditve pravdnih strank in ugotovilo, da je tožnik razpolagal z denarnimi sredstvi, ki jih je toženka kasneje položila na hranilni knjižici, nasprotno pa toženka ni dokazala, da je razpolagala z denarnimi sredstvi, da bi jih lahko položila na hranilni knjižici. Sodišče se je sicer sklicevalo na dokazni standard verjetnosti (7), ki pa ga ni uporabilo pri ugotavljanju relevantnih dejstev, kar izhaja iz ocene posameznih dokazov in dokaznega postopka kot celote (8), na enak način pa je tudi ocenilo listinske dokaze in izpovedbe prič iz obrazložitve (9).

11. Pritožba izpostavlja, da predložene listine o odstopu avtorskih pravic družbi G. E. (10) ne predstavljajo avtorskih pogodb, ki so običajne v pravnem prometu, da družba v spornem obdobju (1985/86) ni imela registriranega predstavništva na Nizozemskem, da S. L. ni mogel veljavno zastopati družbe, in če tudi bi bila družba I. zastopnik singapurske družbe, bi moralo navedeno dejstvo izhajati iz pogodbe, ob tem, da družba I. ni imela sedeža v kraju L., kjer naj bi deloval S. L., zato je trditev tožnika o prejemu denarja na sedežu družbe G. E. neresnična, pa tudi plačilo se ni glasilo na valuto, kjer je bil posel sklenjen oziroma kjer je imela G. E. sedež, tožnik pa tudi ni predložil potrdila o nakazilu, čeprav je z družbo sodeloval tudi še v kasnejših letih in prejemal izplačila v H. preko družbe G. H. 12. Tožnik je predložil listine, ki potrjujejo, da je z družbo sklenil avtorsko pogodbo, za katero je prejel plačilo v znesku 100.000,00 DEM. Sklenitev posla in prejem plačila so poleg izpovedbe tožnika potrdile priče, pri čemer je S. L. pojasnil razloge, zaradi katerih je tožnik prejel plačili v gotovini in kakšno vlogo je imela priča, ki je delovala na Nizozemskem in zastopala interese singapurske družbe, preden je bila na Nizozemskem ustanovljena njena hčerinska družba. Pri oceni navedenih dokazov je prvo sodišče dodatno upoštevalo, da je tožnik izume in patente prodajal tudi drugim družbam v Jugoslaviji, da je bil pri tem uspešen, pa dokazujejo številne sklenjene avtorske pogodbe in tožnikovo premoženjsko stanje. Zaradi obsega premoženja je bil tožnik obravnavan v postopku ugotavljanja izvora premoženja, kjer je bilo ugotovljeno, da je tudi zaradi sklenjenih pogodb z družbo G. E., ki so bile tudi predložene v tem postopku, uspel dokazati obstoj in izvor premoženja. V jugoslovanskem prostoru so obstajale specifične gospodarske razmere, s številnimi omejitvami. Ugotovljeno je bilo, da tožnik ni mogel dobiti plačanih avtorskih pravic iz tujine preko jugoslovanske avtorske agencije za predmetni posel, zato je posel potekal tudi na ne povsem transparenten način, kar še posebej izhaja iz izpovedbe S. L.. Splošno znano dejstvo pa je tudi, da so se pogodbene denarne obveznosti, v katerih so bili pogodbeniki državljani Jugoslavije (v konkretnem primeru je imel tudi S. L. jugoslovansko državljanstvo), običajno določale v DEM, tudi če DEM ni bila nacionalna valuta sopogodbenika.

13. V postopku je bilo ugotovljeno, da sta pravdni stranki želeli ustvariti skupno življenje, iskali sta stanovanje v Zagrebu, zanimali sta se za nakup hiše v Brežicah, tožnik je toženki zaupal, kar dodatno dokazuje razloge, zaradi katerih je toženka po navodilu tožnika na bankah odprla devizna računa, na katera je položila devizne prihranke tožnika. Ugotovljeno je tudi bilo, da deviznih sredstev, ki jih je vložil državljan Jugoslavije na banko, tudi ni mogel dvigniti v enkratnem znesku, tako možnost pa je imela toženka, ki je bila zaposlena v Nemčiji, hkrati pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik zaradi teh razlogov hranil devizna sredstva doma. Pomembna pa je tudi trditev tožnika, ki pojasnjuje, da so bila denarna sredstva v enakem znesku položena na dva bančna računa, da bi vsak otrok tožnika imel eno devizno knjižico, če bi se tožniku kaj zgodilo. Tudi številne priče so potrdile, da so bila sredstva, ki so bila na deviznih računih, last tožnika, ki je v vseh kontaktih s pričami nastopal kot lastnik teh deviznih sredstev.

14. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da so trditve toženke bistveno manj verjetne in predvsem neprepričljive, da je na hranilni knjižici položila lastne prihranke. Povsem neprepričljivo toženka zatrjuje, da je denar vložila na banki v Zagrebu po nasvetu tožnika, da bi imela boljše obresti in to v času nestabilnih gospodarskih razmer v Jugoslaviji, s tem, da je toženka živela v Nemčiji, v stabilnem gospodarskem in bančnem sistemu, hkrati pa je imela tudi odprto hranilno knjižico v Brežicah. Toženka tudi ni prepričljivo pojasnila razlogov, zaradi katerih je odprla devizna računa na dveh bankah. Toženka zatrjuje, da je razpolagala z denarnimi prihranki, ker je od razvezanega moža dobila 43.000,00 DEM, hči pa naj bi ji marca 1986 vrnila 60.000,00 DEM. Na podlagi listinskih dokazov sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je hči toženke v maju 1986 še gradila hišo, zato je zelo majhna verjetnost, da ji je lahko vrnila 60.000,00 DEM v času gradnje, pri čemer priče tudi čas vračila navedenega zneska niso umestile v čas, ko naj bi se denarna zneska polagala na hranilni knjižici. Toženka je dva meseca do 14. 4. 1986 živela pri tožniku v Zagrebu, zato tudi ni izkazano, da bi lahko prejela od hčere 60.000,00 DEM v marcu 1986, bivšemu možu toženke pa tudi ni bilo znano, da bi toženka hčeri posodila denar za gradnjo. Toženka je od nekdanjega moža prejela maja 1984 43.531,99 DEM, prvo sodišče pa pravilno ugotavlja, da je težko verjeti, da toženka navedenega denarja ni deponirala ali delno porabila. Ni tudi jasno, zakaj bi toženka potrebovala tožnika oziroma njegova poznanstva na banki, če je želela položiti svoje prihranke v banko, in zakaj je položila prihranke pri dveh bankah (če se je bala za svoje prihranke, bi bilo varneje, če bi jih vložila v nemški banki) in zakaj je odpirala dva računa, ko je imela v Brežicah že odprt en bančni račun, neverjetna pa je tudi okoliščina, da bi toženka leta 1986 vložila denarna sredstva v banki v Jugoslaviji zaradi višjih obresti. Tudi sama posest bančnih knjižic, ki naj bi bili izročeni začasno Z. B. v zvezi z nakupom stanovanja, preklic in ustavitev postopka preklica bančnih knjižic in nenazadnje ravnanje toženke po blokadi denarnih sredstev ter zapis oporoke, ki je bila sestavljena 5. 12. 1986, v kateri pa je poleg oznake deviznih knjižic tudi oznaka „blokacija“, do katere pa je prišlo šele leta 1988, še dodatno potrjujejo neverodostojnost trditev toženke, da je razpolagala z lastnimi prihranki, ki jih je položila na hranilni knjižici. Če se pri tem upoštevajo izpovedbe prič, ki so potrdile trditve in izpovedbe tožnika, da so bila na bančna računa položena denarna sredstva tožnika (11), ki je tudi razpolagal s hranilnima knjižicama (12), je glede na celotni dokazni postopek prvo sodišče pravilno ugotovilo, da so bila na devizni hranilni knjižici položena denarna sredstva tožnika.

15. Pritožba je deloma utemeljena glede ugotovitvenega zahtevka, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in tožbo zavrglo, v preostalem delu pa je bila pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Z ugotovitveno tožbo niso nastali posebni stroški pravdanja, zato pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev prvega sodišča ni poseglo. Zato mora toženka plačati tožniku vse pravdne stroške, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Toženka je s pritožbo uspela v sorazmerno majhnem obsegu glede na obseg izpodbijanja, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, zato morata pravdni stranki kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Sodišče prve stopnje pa bo moralo še odločiti o predlogu toženke, da se ji priznajo separatni stroški za pristop na narok z dne 18. 5. 1992. (13).

(1) Dopolnitev pritožbe je pritožbeno sodišče štelo kot del pritožbenih navedb, ker je pravno sredstvo stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožba.

(2) V nadaljevanju ZPP.

(3) Priloga B 73. (4) Stran 331 sodnega spisa.

(5) Glej odredbo stran 281 sodnega spisa.

(6) Prvo sodišče pravilno ugotavlja, da svojih odločilnih trditev petindvajset let ni spreminjal; glej stran 16 sodbe sodišča prve stopnje.

(7) Glej tč. 10 stran 8 sodbe sodišča prve stopnje, čeprav je dejstva ugotovilo s stopnjo prepričanja.

(8) Glej npr. tč. 17 sodbe sodišča prve stopnje.

(9) Glej tč. 10 stran 8 sodbe in primerjaj z dokazno oceno prvega sodišča v tč. 16 - 20 sodbe sodišča prve stopnje.

(10) V nadaljevanju se za G. E. uporablja tudi le izraz družba.

(11) Podrobneje glej sodbo tč. 18 in 19. (12) Podrobneje glej sodbo stran 14, kjer je dokazno ocenjena izpovedba Z. B. (13) Glej stran 112 sodnega spisa in pritožbene navedbe na strani 1010 sodnega spisa.