Jedro

Tožniku ni bila dana možnost, da izpodbija domnevo, da je Republika Hrvaška zanj tretja varna država v smislu določil ZMZ. V kolikor je toženka menila, da je tožnik imel možnost dokazati razloge za izpodbijanje domneve o Republiki Hrvaški kot zanj tretji varni državi, bi se morala do teh navedb v svoji obrazložitvi opredeliti in tudi navesti razloge, zakaj tožnikove navedbe zavrača. Iz upravnih spisov pa ne izhaja, da bi tožnik imel možnost dokazovati zanj sporno okoliščino, tožnik je bil namreč le vprašan, naj na kratko opiše pot, po kateri je pripotoval od odhoda iz njegove izvorne države do Republike Slovenije. Ob tej priložnosti pa je lahko pojasnjeval le to, v katerih državah vse je prebival. S tem pa je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 2142-216/2010-10 (1232-06) z dne 23. 12. 2010 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi navaja, da iz depeše PP Kozina izhaja, da je bil pri tožniku najden dokaz o zadrževanju na ozemlju Republike Hrvaške, in sicer izkaznica prosilca za azil v Republiki Hrvaški na ime A.A., državljan Irana, št. ..., izdana dne … 8. 2010. Da je bil tožnik pred vstopom Republike Slovenije tudi na ozemlju Republike Hrvaške izhaja tudi iz njegove prošnje za mednarodno zaščito, in sicer je tožnik navedel, da je pred vstopom v Republiko Slovenijo živel v Republiki Hrvaški, kjer je tudi zaprosil za azil. Nadalje navaja, da je Vlada Republike Slovenije dne 15. 5. 2008 Hrvaško razglasila za varno tretjo državo (Uradni list RS, št. 50/2008). Na podlagi navedenega je zaključila, da prošnje tožnika ne bo obravnavala, saj je za njeno vsebinsko obravnavo odgovorna Republika Hrvaška.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev pravil postopka. Meni predvsem, da bi Republika Hrvaška kršila načelo nevračanja. Potek predhodnega vračanja je že sam opisal na 6. strani prošnje, ko ga je Hrvaška prvič vračala Srbiji, ta Makedoniji, na koncu se je znašel na Kosovu, od koder je pobegnil nazaj v Republiko Hrvaško. Pojasnil je tudi razloge, zakaj v predhodnih državah ni zaprosil za mednarodno zaščito. Poudarja, da je z veliko verjetnostjo moč trditi, da bi ga Republika Hrvaška ponovno vračala nazaj, saj je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški zavrnjena, ker se je predstavil kot iranski državljan. Tožnik nadalje opisuje razloge, zakaj je zapustil izvorno državo. Meni, da bi bila z izročitvijo Republiki Hrvaški njegova svoboda in življenje ogrožena, saj bi ga Republika Hrvaška nedvoumno verižno vračala po enaki poti nazaj. V postopku mu ni bila dana možnost, da bi se izjasnil in dokazal, zakaj Republika Hrvaška zanj ni varna država, saj ga uradna oseba o tem ni povprašala, niti mu ta možnost vrnitve ni bila pojasnjena. Glede na to, da ima na podlagi 2. odstavka 63. člena ZMZ možnost ves čas trajanja postopka predložiti dokaze, da zadevna država zanj osebno ni varna tretja država, je treba njegovo situacijo upoštevati sedaj. Tožena stranka bi mu morala v skladu s 64. členom ZMZ posredovati dokument s katerim se varno tretjo državo obvesti, da prošnja ni bila vsebinsko obravnavana. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep tožene stranke odpravi. Tožnik je predlagal tudi izdajo začasne odredbe, o kateri je sodišče odločalo s sklepom opr. št. I U 1997/2010 z dne 30. 12. 2010 in je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo tako, da je odložilo izvršitev sklepa do pravnomočne odločitve o glavni stvari.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo opozarja na nesklepčnost tožbe, saj tožnik pri očitku nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zatrjuje, da je že pri podaji prošnje navedel, zakaj Republika Hrvaška zanj osebno ni varna tretja država, nadalje pa navaja, da so bila kršena postopkovna določila, ker mu ni bila dana možnost, da bi se o Republiki Hrvaški kot zanj tretji varni državi izrekel. Iz navedenega izhaja, da je tožnik v skladu z 2. odstavkom 63. člena ZMZ očitno imel možnost, da predloži dokaze, zakaj zanj osebno Republika Hrvaška ni varna tretja država.

Nadalje pojasnjuje, da je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o razglasitvi Republike Hrvaške za tretjo varno državo Republiko Hrvaško razglasila za varno tretjo državo in o tem obvestila Evropsko komisijo, ker je ugotovila, da le ta izpolnjuje kriterije za določitev tretje varne države iz 61. člena ZMZ. Pojasnjuje, da je pred začetkom izvajanja in inštituta varne tretje države bilo upoštevano tudi zadnje poročilo o napredku Republike Hrvaške kot države kandidatke za vstop v Evropsko unijo, ki ga je evropska komisija objavila dne 9. 11. 2010. Ta se nanaša na področje svobode, pravice in varnosti, navedeno je tudi, da je Republika Hrvaška pomembno napredovala tudi na področju azila. Bistven napredek je bil zaznan tudi v zvezi z delovanjem azilne komisije, ki bo do marca 2012 delovala kot druga stopnja. Zakon daje Komisiji bistveno več neodvisnosti, dodeljuje pa ji tudi več članov. Uvedeno je bilo tudi hitro sodno varstvo za prosilce za azil, ki jim je omejeno gibanje. Visokemu komisariatu Združenih narodov za begunce pa je omogočen popoln dostop do mejnih prehodov in tranzitnih območij. Ugotavlja, da ima Republika Hrvaška zakonodajo na področju azila v celoti usklajeno z zakonodajo Evropske unije, kar posledično pomeni, da spoštuje načelo nevračanja, da brez ovir omogoča dostop do azilnega postopka ter da je v Republiki Hrvaški mogoče pridobiti mednarodno zaščito. Zato zavrača tožbene navedbe, da je z vrnitvijo tožnika v Republiko Hrvaško eksplicitno kršila načelo nevračanja in da Republika Hrvaška ne izpolnjuje več pogojev za varno tretjo državo. Meni, da so tožnikove navedbe pavšalne in brez konkretnih dokazov. Nadalje pojasnjuje, da se je tožnik na PP Kozina predstavil z lažnim imenom. Ker ni splošno verodostojen, utemeljeno dvomi tudi v njegove izjave glede dejstva, da Republika Hrvaška zanj osebno ni varna tretja država.

Tožnik v odgovoru na odgovor tožene stranke prereka njene navedbe in v celoti vztraja pri tožbenih navedbah.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen sklep tožene stranke, s katerim je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZMZ prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite zavrgla. Po navedeni določbi pristojni organ v postopkih po 60. in 62. členu ZMZ prošnjo prosilca, ki prihaja iz varne tretje države, s sklepom zavrže. Določba 60. člena ZMZ določa, da je varna tretja država država, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje. ZMZ v 61. členu določa kriterije za določitev varne tretje države.

Po določbi 2. odstavka 63. člena ZMZ lahko prosilec ves čas trajanja postopka iz prejšnjega odstavka predloži dokaze, da zadevna država zanj osebno ni varna tretja država. Dokument, s katerim se varno tretjo državo obvesti, da konkretna prošnja ni bila vsebino obravnavana v postopku mednarodne zaščite se posreduje prosilcu (64. člen ZMZ). Po presoji sodišča tožena stranka ni postopala v skladu z navedenimi določili, saj tožniku ni bila dana možnost, da izpodbija domnevo, da je Republika Hrvaška zanj tretja varna država v smislu določil ZMZ. Odločitev tožene stranke temelji na ugotovitvi, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški, ki je država, katero je Vlada Republike Slovenije dne 15. 5. 2008 razglasila za varno tretjo državo. Tožena stranka se v obrazložitvi odločbe ni opredelila do vprašanja, ali je Republika Hrvaška za tožnika tretja varna država oziroma ali je uspel to domnevo izpodbiti. Tožena stranka v postopku te okoliščine niti ni posebej ugotavljala. Iz upravnega spisa izhaja, da tožnika ni konkretno seznanila z dejstvom, da njegove prošnje ne bo obravnavala in bo zato izročen Republiki Hrvaški. Le ob ustrezni seznanitvi bi imel tožnik v postopku možnost, da bi se o zanj pomembnem dejstvu lahko izjasnil. Tožnik je v odgovoru na odgovor sicer navedel, da "čeprav ob podaji prošnje ni bilo nikakršne omembe možnosti uporabe koncepta varne tretje države, je tožnik podal razloge, ki sedaj služijo za izpodbijanje koncepta in posledično omogočil sklep o tem, da domneva varne tretje države zanj ne velja". To pa po presoji sodišča še ne pomeni, da se je lahko argumentirano opredelil do vprašanja zanj tretje varne države. V kolikor pa je tožena stranka menila, da je tožnik imel možnost dokazati razloge za izpodbijanje domneve o Republiki Hrvaški kot zanj tretji varni državi, bi se morala do teh navedb v svoji obrazložitvi opredeliti in tudi navesti razloge, zakaj tožnikove navedbe zavrača. Kot rečeno, pa iz upravnih spisov ne izhaja, da bi tožnik imel možnost dokazovati zanj sporno okoliščino, tožnik je bil namreč le vprašan, naj na kratko opiše pot, po kateri je pripotoval od odhoda iz njegove izvorne države do Republike Slovenije. Ob tej priložnosti pa je lahko pojasnjeval le to, v katerih državah vse je prebival. S tem pa je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, ki organu nalaga, da pred odločitvijo o upravni stvari da stranki možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku; ZUP). Ta procesna pravica je lahko omejena le z zakonom, če ni, kakor v tem primeru, pomeni ta kršitev absolutno bistveno kršitev pravil postopka ( 3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP).

Sodišče zavrača stališče tožene stranke, da je tožba nesklepčna, saj iz tožbe ne izhaja, da je tožnik zatrjeval, da je pri podaji prošnje navedel, zakaj Republika Hrvaška zanj osebno ni varna tretja država, navedel je namreč da je bil sklep vročen njegovi skrbnici, nakar je takoj povedal razloge, da se Republika Hrvaška zanj nikakor ne more šteti za varno državo, ker mu grozi verižno vračanje dalje in zapor, s čemer bi bilo kršeno načelo nevračanja. Navedel je le, da je potek njegovega predhodnega vračanja že opisal v prošnji, to pa so podatki, ki se nanašajo na opis poti.

Ker se tožena stranka do spornih dejstev v obrazložitvi sklepa ni opredelila, je kršila določbo 214. člena ZUP, ki se na podlagi 30. člena ZMZ uporablja subsidiarno. Obrazložitev sklepa mora namreč vsebovati, razen v primerih, ko je dopustna skrajšana obrazložitev, dejansko podlago (1., 2. in 3. točka 1. odstavka tega člena) in pravno podlago izreka sklepa (4., 5. in 6. točka 1. odstavka). Če odločba nima takšne obrazložitve, je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka. V obrazložitvi mora biti, kot rečeno, navedeno ugotovljeno dejansko stanje in razlogi, ki so organ vodili k odločitvi. Pomanjkljivosti obrazložitve pa z odgovorom na tožbo ni mogoče popraviti. Kršena pa je bila tudi določba 2. odstavka 63. člena ZMZ.

Iz opisanih razlogov je sodišče na podlagi 3. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06) tožbi tožnika ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka nakazane pomanjkljivosti odpraviti in tožniku dati možnost, da Republika Hrvaška zanj ni varna tretja država, nato pa se bo morala do njegovih navedb opredeliti.