Jedro

Sklep mora biti ustrezno obrazložen, te pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti niti z odgovorom na tožbo niti s pritožbo.

Glede na navedene določbe ZMZ in trditve tožnika v prošnji se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da se tožena stranka do tožnikovih zatrjevanj, da Hrvaška zanj ni varna tretja država, v obrazložitvi sklepa ni opredelila, s tem pa je kršila določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, ki se na podlagi 30. člena ZMZ uporablja subsidiarno. Obrazložitev sklepa mora namreč vsebovati, razen v primerih, ko je dopustna skrajšana obrazložitev, dejansko podlago in pravno podlago izreka sklepa. Če sklep nima takšne obrazložitve, je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka. Navedeno mora biti ugotovljeno dejansko stanje in razlogi, ki so organ vodili k odločitvi. Pomanjkljivosti obrazložitve sklepa ni mogoče odpraviti niti z odgovorom na tožbo niti z navedbami v pritožbi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zaradi neupoštevanja pravil upravnega postopka na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka odpraviti nakazane pomanjkljivosti in tožniku dati možnost, da dodatno pojasni, zakaj Republika Hrvaška zanj ni varna tretja država, nato pa se bo morala do njegovih navedb v novem aktu opredeliti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo sklep tožene stranke z dne 23. 12. 2010 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ugotovila je, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški, ta pa je bila razglašena za varno tretjo državo.

2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka tožniku ni dala možnosti navajanja dejstev, zakaj Hrvaška zanj ni varna tretja država in se do njegovih navedb v prošnji tudi ni opredelila.

3. Zoper izpodbijano sodbo je tožena stranka vložila pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbo zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi. Podrobno povzema navedbe iz tožnikove prošnje in pojasnjuje, da je upoštevala pri izdaji sklepa razloge, s katerimi je tožnik utemeljeval svojo trditev, da Hrvaška zanj ni varna država že v prošnji. Pravila postopka niso bila kršena.

4. Tožeča stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporen sklep tožene stranke, s katerim je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZMZ tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrgla. Po navedeni določbi pristojni organ v postopkih po 60. in 62. členu ZMZ prošnjo prosilca, ki prihaja iz varne tretje države, s sklepom zavrže. Določba 60. člena ZMZ določa, da je varna tretja država država, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje. ZMZ v 61. členu določa kriterij za določitev varne tretje države. Po določbi drugega odstavka 63. člena ZMZ lahko prosilec ves čas trajanja postopka predloži dokaze, da zadevna država zanj osebno ni varna tretja država. Skladna s podatki je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik že pri vložitvi prošnje, ko je opisoval potek prihoda, navajal tudi razloge, zaradi katerih meni, da se Republika Hrvaška zanj ne more šteti za varno državo. Navajal je, da ga bodo od tam vrnili v Srbijo, tam pa ga bodo zaprli.

7. Glede na navedene določbe ZMZ in trditve tožnika v prošnji se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da se tožena stranka do tožnikovih zatrjevanj, da Hrvaška zanj ni varna tretja država, v obrazložitvi sklepa ni opredelila, s tem pa je kršila določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, ki se na podlagi 30. člena ZMZ uporablja subsidiarno. Obrazložitev sklepa mora namreč vsebovati, razen v primerih, ko je dopustna skrajšana obrazložitev, dejansko podlago in pravno podlago izreka sklepa. Če sklep nima takšne obrazložitve, je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka. Navedeno mora biti ugotovljeno dejansko stanje in razlogi, ki so organ vodili k odločitvi. Pomanjkljivosti obrazložitve sklepa ni mogoče odpraviti niti z odgovorom na tožbo niti z navedbami v pritožbi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zaradi neupoštevanja pravil upravnega postopka na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka odpraviti nakazane pomanjkljivosti in tožniku dati možnost, da dodatno pojasni, zakaj Republika Hrvaška zanj ni varna tretja država, nato pa se bo morala do njegovih navedb v novem aktu opredeliti.

8. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.