Jedro

Zakon o tujcih (ZTuj-2) v 76. in 77. členu določa dva različna režima omejitve gibanja tujca. Režima imata vsak svojo vsebino in namen, zaradi česar ju ni mogoče med seboj zamenjavati, in sicer niti na način, da se na podlagi 76. člena ZTuj-2 odrejena nastanitev tujca v centru dejansko izvršuje kot omejitev njegovega gibanja na podlagi 77. člena ZTuj-2. Način izvrševanja z odločbo odrejenega ukrepa je tako v obravnavanem primeru bistvenega pomena za presojo njene zakonitosti.

Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo načina izvrševanja odločbe o nastanitvi revidenta v centru in se do tega ni opredelilo, je storilo bistveno kršitev določb postopka.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 799/2012-9 z dne 6. 6. 2012 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Policijske uprave Kranj, št. 225-23/2012/2 (3C651-06) z dne 12. 4. 2012. Prvostopenjski upravni organ je z navedeno odločbo odločil, da se revidentu v postopku odstranitve tujca na podlagi prvega in drugega odstavka 76. člena ter prvega odstavka 78. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) od dne 12. 4. 2012 od 8.30 ure do njegove odstranitve iz države, a ne dalj kot za šest mesecev, odredi nastanitev v Centru za tujce pri Ministrstvu za notranje zadeve, Veliki Otok 44 Z pri Postojni (v nadaljevanju Center). V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik v Sloveniji nezakonito prebiva, ni mogoče ugotoviti njegove istovetnosti in da ga ni mogoče takoj odstraniti iz Slovenije, obstaja pa nevarnost pobega. Tožena stranka je pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnila kot neutemeljeno s svojo odločbo št. 2253-21/2012/2 (155-04) z dne 3. 5. 2012. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom, s katerimi sta upravna organa prve in druge stopnje utemeljila svoji odločbi. Glede na tožbene ugovore dodaja, da je na podlagi 76. člena ZTuj-2 osnovni pogoj za nastanitev v Centru to, da mora biti tujec v postopku odstranitve, hkrati pa mora obstajati bodisi nevarnost pobega bodisi okoliščina, da ni zapustil države v določenem roku ali pa neznana istovetnost. V obravnavanem primeru je bil revident (v času izdaje odločbe o nastanitvi) v postopku odstranitve, podane so bile nekatere izmed zakonsko določenih okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega (68. člen ZTuj-2), hkrati pa ni bila znana revidentova istovetnost. Po presoji sodišča prve stopnje je bilo upoštevano tudi načelo sorazmernosti, ki je vključeno že v samo zakonsko besedilo s tem, ko je kot zakonski pogoj določena nevarnost pobega. Glede tožbenih navedb, da sta izrek in obrazložitev odločbe upravnega organa prve stopnje neskladna, ker je v izreku navedeno, da je odrejena nastanitev v Centru, v obrazložitvi pa je navedeno, da je revident dolžan spoštovati hišni red Centra(1) , ki predpisuje strožjo omejitev gibanja, je sodišče prve stopnje odgovorilo, da izrek odločbe sledi zakonskemu besedilu prvega odstavka 76. člena ZTuj-2. Glede obrazložitve, da je revident dolžan spoštovati hišni red, pa se je tožena stranka v zadostni meri opredelila. Odgovorila je, da je nastanjenemu tujcu določena svoboda gibanja omogočena, saj lahko območje Centra zapusti z dovoljenjem pristojnega inšpektorja, hišni red pa ima posebne določbe za strožji policijski nadzor in gre za ločeni ureditvi nastanitve v Centru in za strožji nadzor. Treba je tudi upoštevati, da pri uporabi 76. člena ZTuj-2 ne gre zgolj za nastanitev v Centru, ampak tudi za omejitev gibanja, kar je v tem členu izrecno navedeno.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju) revident 16. 7. 2012 vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z razlogom iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh revizijskih razlogov. Smiselno predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbi ugodi in odločba odpravi. Navaja, da mu je bila z izrekom odločbe upravnega organa prve stopnje odrejena nastanitev v Centru po 76. členu ZTuj-2, že v obrazložitvi te odločbe pa se mu je naložila bistveno strožja omejitev gibanja, namreč omejitev gibanja na prostore Centra, to pa je omejitev, ki jo je tujcu možno izreči na podlagi 77. člena ZTuj-2. Takšna omejitev gibanja ima že vse elemente odvzema prostosti in je v nasprotju z 19. členom Ustave RS. Hišni red Centra že na „nastanjence“ po 76. členu ZTuj-2 in ne samo za tiste po 77. členu ZTuj-2 predvideva omejitev gibanja na prostore Centra, kar pa je nezakonito. Nadalje revident navaja, da bo v primeru, če bo odločba o vrnitvi odpravljena, vsaj takrat treba tudi odločbo o nastanitvi v Center odpraviti (in ne le razveljaviti). V obravnavanem primeru poleg tega ni bilo ugotovljeno, da obstaja nevarnost pobega, ampak samo, da obstajajo okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega. Prav tako ni dvomov v istovetnost revidenta, pri presoji o omejitvi gibanja pa ni bil opravljen ti. strogi test sorazmernosti. Tudi ni res, da revident vztrajno in zavestno krši pozitivno zakonodajo in ne upošteva slovenskega pravnega reda.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka navaja, da je policija 7. 8. 2012 revidenta izpustila iz Centra. Revizija naj se zato zavrže zaradi nedovoljenosti, saj revident za revizijo ne izkazuje več pravnega interesa, v nasprotnem primeru naj se revizija zavrne kot nedovoljena.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je dovoljena iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V obravnavani zadevi je pomembno pravno vprašanje: ali je odločba o revidentovi nastanitvi v Centru glede na zatrjevano nezakonitost načina izvrševanja te odločbe, ki naj bi bil celo predpisan s hišnim redom Centra, nezakonita.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Vrhovno sodišče je o reviziji enkrat že odločilo, in sicer s sklepom, št. X Ips 327/2012 z dne 10. 10. 2012, ko je revizijo zavrglo zaradi pomanjkanja revidentovega pravnega interesa.

9. Ustavno sodišče je to odločitev z odločbo Up-51/13 z dne 21. 11. 2013 razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišče v novo odločanje.

10. Vrhovno sodišče na podlagi napotkov v navedeni odločbi Ustavnega sodišča pri ponovni presoji revidentovega pravnega interesa za revizijo ocenjuje, da je pravni interes podan, čeprav je z izpodbijanim sklepom odrejena nastanitev v Centru nesporno že prenehala. Če bi namreč revident z revizijo uspel, bi v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje lahko dosegel tudi ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega sklepa, s tem pa bi si lahko izboljšal svoj pravni položaj. Pravni interes za ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega sklepa je namreč utemeljen s tem, da obstaja možnost, da bo revidentu enak ukrep ponovno izrečen, glede na to, da je po podatkih Vrhovnega sodišča postopek odstranitve revidenta iz Slovenije še odprt. 11. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila revidentu na podlagi 76. člena ZTuj-2 odrejena nastanitev v Centru.

12. Sporno je, ali je glede na zatrjevano nezakonitost načina izvrševanja te odločbe, ker naj bi se ukrep izvajal na način, kot je to predvideno v 77. členu ZTuj-2 (omejitev gibanja na prostore Centra), to pa naj bi bilo celo predpisano s hišnim redom Centra, odločba nezakonita.

13. ZTuj-2 v 76. in 77. členu določa dva različna režima omejitve gibanja tujcu. 76. člen ZTuj-2 določa, da za tujca, pri katerem obstaja nevarnost pobega ali ni zapustil države v določenem roku in ga iz kakršnih koli razlogov ni mogoče takoj odstraniti, odredi policija do njegove odstranitve iz države omejitev gibanja in nastanitev v Centru ali nastanitev izven Centra največ za šest mesecev (prvi odstavek). Ta določba se uporablja tudi v primerih, ko ni znana istovetnost tujca (drugi odstavek). 77. člen ZTuj-2 pa določa, da se zoper tujca iz 76. člena ZTuj-2 lahko v Centru odredi bivanje pod strožjim policijskim nadzorom (prvi odstavek). Bivanje pod strožjim policijskim nadzorom odredi policija z odločbo, če: - se je tujec že poskušal izogniti odstranitvi s pobegom ali se je aktivno upiral odstranitvi; - je tujec kršil pravila bivanja v Centru ali ne upošteva zakonitih odredb in navodil pooblaščenih oseb; - če je iz dejanskih okoliščin in ravnanja tujca razvidno, da se namerava izogniti odstranitvi (drugi odstavek). Bivanje pod strožjim policijskim nadzorom se tujcu odredi za čas, ki je nujno potreben za njegovo odstranitev, vendar ne več kot za šest mesecev (tretji odstavek). Strožji policijski nadzor pomeni omejitev gibanja na prostore Centra, v skladu s hišnim redom Centra (četrti odstavek).

14. Navedena režima omejitve gibanja tujcu imata vsak svojo vsebino in namen, zaradi česar ju ni mogoče med seboj zamenjavati, in sicer niti na način, da se na podlagi 76. člena ZTuj-2 odrejena nastanitev tujca v Centru dejansko izvršuje kot omejitev njegovega gibanja na podlagi 77. člena ZTuj-2. 15. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavanem primeru način izvrševanja z odločbo odrejenega ukrepa bistvenega pomena za presojo zakonitosti te odločbe (glej tudi odločbi Ustavnega sodišča Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011 in Up-21/11 z dne 10. 10. 2012). To pa pomeni, da je (bilo) sodišče prve stopnje dolžno ugotavljati dejanske okoliščine v zvezi z izvrševanjem odločbe o nastanitvi revidenta v Centru ter se do tega tudi opredeliti. Navedeno še posebej velja v okoliščinah obravnavanega primera, tj. da naj bi bil nezakonit način izvrševanja odločbe o nastanitvi predpisan celo s hišnim redom Centra, na katerega se odločba tudi sklicuje.

16. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo načina izvrševanja odločbe o nastanitvi revidenta v Centru, tj. ni ugotavljalo, ali je bilo revidentu kljub odločbi, ki temelji na 76. členu ZTuj-2, glede na veljaven hišni red in glede na običajen način izvajanja tega ukrepa, gibanje dejansko omejeno v smislu 77. člena ZTuj-2, ter so do tega tudi ni opredelilo, je storilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1. Ni namreč navedlo razlogov o tem odločilnem dejstvu. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve izpodbijane odločbe sicer ponovilo obrazložitev upravnega organa druge stopnje, ki je v odločbi o zavrnitvi pritožbe pojasnil nekatere določbe hišnega reda centra, vendar to po presoji Vrhovnega sodišča ne zadošča za prepričljivo zavrnitev revidentovih ugovorov v zvezi z neskladnostjo hišnega reda z omejitvijo gibanja po 76. členu ZTuj-2. Sodišče prve stopnje slednjega ni sámo ugotavljalo, niti ni za te potrebe pridobilo hišnega reda Centra.

17. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 93. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovnem postopku ravnati v skladu s to obrazložitvijo, predvsem odpraviti kršitev, ki je opisana v 15. in 16. točki te obrazložitve.

18. Glede na sprejeto odločitev se Vrhovno sodišče do drugih revizijskih ugovorov ni opredeljevalo.

(1) Tožena stranka v odgovoru na revizijo pojasnjuje, da gre za „Dodatne ukrepe hišnega reda v objektih in prostorih MNZ za objekt CT,“ ki je interni akt in ga je izdal generalni direktor policije.